Revija SRP 65/66

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (II)

 

VOD SMRTI (Platoon, ZDA, 1986; TVS 2 – 23. 4. 2004). Najprej vprashanje o »prevodu« naslova: priredba je »trilerska«, izvirnik je brez tega prizvoka, zgolj – vod, vojashki oddelek, »plotón«... Nedvomno osrednji (cheprav ne nujno tudi najbolj zanimivi) film v opusu rezhiserja Oliverja Stona, magistralno izdelana in razgrnjena njegova osnovna psihosocioloshka (avtobiografsko izkushenjska) fabulativna »matrica«: mlajshi (nekoliko »naivni«) posameznik, ki pade v tuje, zanj unichevalno okolje, v katerem je soochen z vprashanjem svoje nikjer povsem prilagojene identitete (vietnamska dzhungla »metaforichno« ustreza aktualni navedbi Ulricha Becka v knjigi Kaj je globalizacija, slov. prev. 2004, da je chlovek bitje, ki je zablodilo v »gozdu simbolov« iz Baudelairove kljuchne pesmi Korespondence). Vsak ponovni ogled Voda zapushcha obchutek dolochene nedorechenosti, cheprav je nedvomno mojstrsko rezhiran in odigran. »Manko«, ki vedno znova moti, se zdi amerishki nasprotnik v Vietnamu: nastopa »v odsotnosti« kot neznana smrtonosna nevarnost iz globin dzhungle, iz »srca teme«, kot nekakshno metafizichno zlo, nich ni recheno ne o patriotizmu ne o ideologiji tega sovrazhnika, komunizem sploh ni omenjen. Stone neposredno poudarja: v Vietnamu smo se bojevali sami s sabo, sami sebi sovrazhniki, Americhani proti Americhaniom... Tako je zgrajena fabula, psihosocialna nasprotja med samimi Americhani so poglavitna vsebina, nekakshen intimistichni »ples smrti«; tudi v prsih amerishkih vojakov kot ubogih slehernikov pretezhno s socialnega dna namrech bije psihoteroristichno »srce teme«. To je svojevrstna mistifikacija, subjektivno dozhivljajsko zozhen pogled, resnichna vojna pa je bila povsem konkreten spopad geohistorichnih interesov in sistemsko definiranih sovrazhnikov kot nasprotnih mashinerij: Amerika v boju z juzhnoazijskim komunizmom, navezanim na elementarni ljudski patriotizem. Kako da je nachelno internacionalistichni komunizem (ne le v Vietnamu) zmogel organizirati zmagoviti boj mnozhic za osvoboditev narodov, drzhav? Glavni junak Voda je prostovoljec, kot je bil v Vietnamu tudi sam Stone – avtobiografski element je nespregledljiv. Prikazano je, kot da amerishki vojaki »niso vedeli«, za kaj se bojujejo v Vietnamu (izguba motivacije). Noben od znanih amerishkih filmov o vojni v Vietnamu se ni pretezhno, neposredno in celovito soochil s sovrazhnikom, se posvetil prav njemu, zmeraj gre za poudarek na nekih drugih problemih, bolj ali manj »stranskih« ali spremljajochih, na vsakrshnih, celo etnoloshkih »slikovitostih« (prim. Apokalipsa zdaj, Lovec na jelene itd.). Americhani, zlasti prostovoljci, pa seveda vishja poveljstva, so vsaj v zachetku chisto tochno vedeli, zakaj so prishli in za kaj se bojujejo, in bojevali so se na sploshno uspeshno in pogumno (»Dobili smo vse bitke, le vojno smo izgubili« – to je najbolj znani amerishki komentar k vietnamski vojni). Vedeli so pach, da se sicer na tujih tleh preventivno in patriotsko bojujejo za amerishke politichno–strateshke interese (v danashnjem smislu: za globalne) zoper tedaj aktualni mednarodni »rdechi terorizem«, ki v zadnji konsekvenci ogrozha tudi njihovo domovino. Danes ga je nadomestil islamski »zeleni terorizem« (tudi ta izvira iz konteksta svetovnih plebejcev, deprivilegirancev, kolonialno izkorishchanih...), ki je podobno nedefiniran, izmuzljiv nasprotnik, kot so vietkongovci v Vodu, tako je Stone po svoje anticipiral danashnjo »vojno situacijo«, v kateri so ZDA (nasprotniki v samih ZDA so razvidni, zunanji sovrazhnik ni jasno razviden, gotovo je le, da udarja...). Stonov profesor na filmski akademiji je bil Martin Scorsese, rezhiser znamenitega Taksista (travmatizirani vietnamski veteran, igra ga Robert de Niro, junak iz Vietnama v Lovcu na jelene). Naposled: platoon – ta nenavadna beseda asociira Platona (v gr. pomen »shiroki«); tega je za svoje izhodishche imel zhe Nietzsche, ki je svojo filozofijo videl kot prevrat platonizma in na tem utemeljeval nadchloveshko »voljo do mochi«. Tudi v Vodu, cheprav z dolocheno »sramezhljivostjo« ali osveshchenostjo post festum, so Americhani v Vietnamu »nadljudje«, superiorna civilizacija v t. i. tretjem svetu, »catch« pa je ravno v tem, da vseeno ne zmagajo, in ta poraz se ne zgodi zaradi njihovih medsebojnih, obichajnih medosebnih nasprotij, ki so tako rekoch edina tema tega filma; kot nosilci svojega modela demokracije po vsem svetu so namrech tudi neokolonialistichni »kulturtregerji«, a to marsikje naleti na zanje nepojmljiv, fanatichen, antidemokratichen, gverilsko–teroristichen odpor. Vod pa se dogaja na ozadju nevidne, bezimne, vsegoltajoche sile – ta deluje »iracionalno«, kot »anonimna ideja«, vietkongovci so v njeni sluzhbi kot zahrbtne dzhungelske zhivali, kot strashne sence (strategija gverilske evazivnosti: udari in izgini v sistemu podzemskih rovov); nakazuje se »platoonska« evokacija platonizma, po katerem je bivanjski prostor nekakshen »svet zhivih senc«, ki s svojim migotanjem sporochajo »idejo«, to pa je pravzaprav definicija filma nasploh.

DOBER, ZLOBEN, GRD (The Good, the Bad, the Ugly – Il Buono, il Brutto, il Cattivo; Italija, 1966; TVS 2 – 2. 5. 2004). Tretji del t. i. »dolarske trilogije«, najboljshi od legendarnih Leonejevih (Sergio Leone, 1929 – 1989) »shpagetarskih« vesternov, ki so sicer she zmeraj gledljivi, cheprav so dokaj operetni, z njihovo v evropski kritiki precenjeno inovativnostjo, kajti v bistvu je vse »zhe videno« (v hollywoodskih vesternih, zlasti B–produkcije). Vprashanje identitete: izrazito amerishki zhanr »po evropsko«, pravzaprav »alla romana« z mehishkimi zachimbami. Trije pitoreskni, zhe legendarni liki revolverashev brez prave osebne identitete, zgolj z nadimki v funkciji »globalne metafore«, zajemajoche celo igralce »kot civile« (Blondie ali »dobri severnjak« Clint Eastwood, Sentenza ali »zlobni aziat« s trizlozhnim »kitajskim« imenom Lee Van Cleef, Tuco ali »grdi juzhnjak« Eli Wallach, igralec vzhodnoevropsko–balkanskega, judovsko–karpatskega porekla, tj. Valah, Vlah, iz Vlashke). Zdi se, da je t. i. italovestern (ki v ZDA nikoli ni bil povsem sprejet) bolj kot po svojih stvarnih dosezhkih pomemben po svojih posledicah: v chasu »seksualne revolucije« in sploshne mode »demoralizacije« na Zahodu je spodbudil dolocheno prenovitev zhe skoraj izhlapelega zhanra, danes pa je kot pretezhno populistichni »mediteranski kich« bolj ali manj izhlapel tudi zhe ta prispevek, tako da od stotih let vesterna po dokonchni kritichni redukciji na bistveno ostanejo le Poshtna kochija, Tochno opoldne in Pleshe z volkovi (Leone je pach le dokaj slikovit »eksces«, cheprav je bil v neki anketi med gledalci na Zahodu njegov film Bilo je nekoch na Divjem zahodu razglashen za najboljshi vestern vseh chasov).

PLES SMRTI (Monster’s Ball, ZDA, 2001; TVS 1 – 12. 5. 2004). »Evropski film« po amerishko (rezhija Marc Foster); mrakobni vsakdanjik malih ljudi, jetnishki paznik na oddelku obsojenih na smrt (elek. stol) je razocharan nad sinom, ki ni dorasel istemu poklicu in s samomorom tako rekoch izda ochetovo identiteto; potem oche, zaradi sinove smrti v globoki depresiji, pusti sluzhbo in se zaplete v ljubezensko razmerje s »sorodno dusho« – s chrnko, ki ji je avto do smrti zbil mladoletnega sina, pozhreshnega debeluha, sicer otroka enega od paznikovih »klientov«; nezvezdnishki, a izvrstni igralci; pochasni, tezhki »ples« dolgih, »mrtvih« kadrov, naturalistichno »samoumevno« dogajanje, vendar pretehtano konstruirano; v drugi polovici zachne po malem prevladovati vrtenje v krogu konvencij, to pa prispeva bolj bled ton h konchni podobi celote.

PESEM EVROVIZIJE 2004 (TVS 2 – 12. 5. 2004). V Carigradu je Slovenija dosegla she slabshi rezultat pri tovrstnem poskushanju mednarodnih mozhnosti svoje identitete kot na prejshnjih eurosongovskih feshtah; taktichno »stopnjevanje« (po treh transvestitih tri »device« in tokrat konchno »normalen par«, vsi »plehnati«, cheprav slednji s platino v imenu) je shlo v prazno. Za vprashanje identitete je zanimiva tudi ugotovitev slovenskega tv komentatorja (v neposrednem prenosu), da pesem Srbogore Lane moje kot nichvreden plagiat neke azerbajdzhanske popevke nima kaj iskati na evrofestivalu, a na koncu se je uvrstila med najboljshe in je postala popularna po vsem ex–jugoprostoru, Hrvati so ji med glasovanjem dali najvech tochk, potem pa so nekateri v njej uzrli srbski »kulturni imperializem«, shkodljiv za hrvashko identiteto; pevec Zheljko Joksimovich z njo uspeshno prodira po svetu... (Skozi balkanstvo Zahodu podtaknjeno aziatsko jajce?)

MAFIJSKI MORILEC IN PSIHIATER (America Undercover: Iceman and Psychiatrist; POP TV – 3. 6. 2004). Britanski dokumentarec, pogovor poklicnega morilca s psihiatrom v jetnishnici, kjer sedi, obsojen na petkratno dosmrtno jecho. Richard Kuklinski (slovanski priimek), z nadimkom Iceman (Ledeni mozh), ker je trupla svojih zhrtev vchasih zamrznil, da bi prikril pravi chas smrti, prostodushno govori o sebi in svojem zhivljenju. Zachel je v newyorshkem Brooklynu z nakljuchnimi, impulzivnimi umori iz jeze (prvi umor: postrelil je tri pobaline, ki so ga iz objestnosti skushali med vozhnjo zriniti s ceste, da bi se ubil). Mafija je zvedela zanj in mu ponudila delo ubijalca za njihove potrebe; prvo zhrtev te vrste je ustrelil z motorja skozi odprto okno avtomobila, stojechega pred semaforjem, glava se je razletela kot bucha... Nekatere zhrtve je zvezane zaprl v luknjo s podganami; namestil je kamero in si pozneje na posnetku ogledal, kako so jih pozhrle. Kadar je razkosal kakshno truplo, je pri tem uporabil kolonjsko vodo, dishavna razprshila so neprimerna. Za razkosavanje je najbolj primeren nozh, motorka povzrocha prevech brizganja mesa. Tak pogovor seveda ne more mimo vprashanja izvorne druzhine, otroshtva: bilo je brez ljubezni, starsha sta bila surova z njim, oche ga je pretepal, mati tolkla z metlo. Morilec sam meni, da je 50 odstotkov njegove surovosti genetske – po ochetu, druga polovica pa je pridobljena s surovo vzgojo; starshi morajo vzgajati z ljubeznijo, sicer se v otrocih ne razvije obchutek zanjo, ostane le sovrashtvo. Ob ubijanju nikdar ni obchutil nichesar, sedaj chuti le she osamljenost, pochuti se najbolj osamljenega chloveka na svetu, nikomur ni zaupal, ni imel prijateljev, zato je bil tako uspeshen v poslu, ker ga nihche ni mogel izdati; zdaj vidi, da se njegov krog zapira in da je chas, da umre. Imel je zheno Barbaro in dve hcherki; zheno je pretepal, otroci pa so nekaj posebnega, imel jih je rad, a hcheri ga ne marata. Psiholog ugotovi, da je deloma paranoidni psihopat z obchutkom preganjavice, cheprav ne pozna strahu; taki ljudje brez strahu postanejo kaskaderji, piloti, v negativni smeri pa zlochinci. Na vprashanje, zakaj je pristal na pogovor, morilec pove, da zato, ker je hotel nekaj zvedeti o sebi, prav potreboval je to (ochitno zaradi nuje razchishchevanja lastne identitete). Na koncu reche, da bodo ljudje, ko bodo gledali ta pogovor, dobili vtis, da je pravzaprav chisto prijeten chlovek (»nice boy«), ne bodo verjeli, da je to, kar je, namrech nochna mora (»nightmare«), ki je pred zhrtve postavila zapik: ko so ga zagledali pri delu, so dojeli, da pomeni zanje »stop«, konec.

NORMANDIJA, REAGAN (7. 6. 2004). Skoraj hkrati sta svetovne medije obshli vesti o svechanosti nekdanjih zaveznikov (povabili so tudi Nemce, kancler Schroeder je imel vzoren govor) ob 60. obletnici izkrcanja v Normandiji ter o smrti Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA (nastopil je skoraj sochasno s papezhem JP II. kot nekakshen njegov amerishki »vzporednik« zlasti glede SZ – oba sta jo »spodkopavala«, kolikor se pach ni »spodkopala« sama). Komentatorji poudarjajo, da se je z invazijo na obalah Normandije zachela nova, resnichna demokracija v Evropi; seveda se Americhani niso bojevali le za svobodo Evrope, kajti nemshko–japonski »Drang« bi se prej ali slej razshiril tudi na ozemlje Amerike. Najprej je bil zlomljen nacizem, nato pa v konchnih posledicah, po vmesnem obdobju hladne vojne, tudi komunizem. Ravno Reagan naj bi s pozicije edine resnichne velesile z nachrtom za »vojno zvezd« Sovjetsko zvezo preprichal, da je njena igra izgubljena in brezpredmetna, v Gorbachovu je namrech nashel razumevajochega prijatelja, in tako je konchal hladno vojno (kolikor ta seveda she zmeraj ne obstaja vsaj glede Kitajske, ki poskusha »idealno krizhanje« internega komunizma s kapitalizmom, a ji po mnenju resnih analitikov grozi strukturna katastrofa, tudi iz demografskih razlogov; zhe Mao je »prostodushno« omenil, da bo smrt polovice kitajskih prebivalcev v prihodnji vojni le reshilna odstranitev balasta). Reaganu tudi pripisujejo elegantno izvedbo t. i. konservativne revolucije na notranjem, ekonomskem podrochju.; vsekakor je utemeljitelj povojnega amerishkega (republikanskega) neokonservativizma, njegov podpredsednik in predsednishki naslednik je bil George Bush, chigar sin George ml. kot sedanji predsednik rigorozno vzpostavlja kontinuiteto po vmesnem demokratskem »liberalcu« Clintonu (ta je s svojo mladostno svezhino in z intelektualistichnim »liberalizmom« nakazoval kontinuiteto z Johnom Kennedyjem; isto naj bi nadaljeval sedanji Bushev protikandidat John Kerry, ki je katolichan, a zagovornik abortusa; s kraticami JFK in s katolishtvom Kerryju vsaj »simbolichno« ne kazhe najbolje – Kennedy kot edini katolichan med predsedniki je bil ubit v edinstveni zaroti...). Reagan je bil srechni chlovek medijev, z barvitim baritonom in z nastopom dobrodushnega, vitalnega kavbojskega dedka, ki so ga menda imeli radi celo sovrazhniki. Podcenjevali so ga kot hollywoodskega igralca in tudi pozneje kot politika. Kot igralec je resda ostal v solidnem povprechju, kot politik pa je pod vecher zhivljenja, ko je bil zhe skoraj odpisan, sijajno zaokrozhil svojo kariero kot dvakrat izvoljeni predsednik. Neka vedezhevalka mu je ob izvolitvi za 40. predsednika napovedala, da ga chaka nesrecha, ker je ta shtevilka nesrechna; res je kmalu po zachetku prvega mandata dozhivel atentat, a brez hujshih posledic (cheprav je bil po nekaterih porochilih v drugem mandatu zaradi starostne okvare mozhganov zhe povsem odvisen od sodelavcev). Njegova identiteta je sploh slikovita: irskega porekla (priimek znachilno irski, menda potomec nekega irskega kralja), o njem so govorili, da je zamenjal vse, kar mu je bilo sprva dano (vero, poklic, stranko, zheno), le skritega nazadnjashkega kolta ne... Kakorkoli, umrl je v globoki starosti, sposhtovan od vseh; gledano z danashnjega vidika, se ne zdi napachna misel, da je tako po svoji zgodovinski vlogi kot po svojem suverenem medijskem nastopu in solidni moralni drzhi najmarkantnejshi amerishki predsednik po drugi svetovni vojni... Ob pogledu na morje krizhev nad ostanki padlih vojakov po Normandiji pa se chlovek lahko zamisli nad tem, kakshna je bila »gostota dush« nad bojishchem, ko so jih stotisochi mladenichev hkrati izrochali nebu...

PO TITU TITO? (Polnochni klub, TVS 1 – 18. 6. 2004). Pogovorna oddaja, ki jo vodi (na ogabno modri sceni) Rosvita Pesek. Tema je »titomanija«, ki zhivi naprej na tleh ex–YU. Gostje: pisatelj Zharko Petan, novinarka Alenka Puhar, igralec Ivo Godnich (Titov imitator), nekdanji politik Zdravko Krvina. Povedano marsikaj zanimivega v smislu 2 : 2 (prva dva kritichno, druga dva obchudovalno), a skupni imenovalec vsega ostaja nemoch vsake »ad hoc« refleksije spricho golega dejstva neke markantne osebnostne eksistence, za balkanske razmere pravzaprav monumentalne (kot poudari Godnich: Tito je edini diktator, ki se mu je ob smrti poklonil dobesedno ves svet, drugi so konchali chisto drugache – obesheni, ustreljeni...). Tito je res pochel marsikaj in marsikaj mu tudi pripisujejo (med drugim tudi to, da naj bi prishel na mesto voditelja KPJ tik pred drugo svet. vojno z umorom predhodnika Gorkicha; kolikor je znano, je Gorkich naredil nekaj skrajno problematichnih svojevoljnih potez, ki so shkodovale partiji, zato je bil odpoklican v Moskvo, kjer je izginil). Kot pri nekaterih drugih kljuchnih diktatorjih je tudi Titova identiteta »slikovita«, z ne povsem razchishcheno biografijo, polno nekakshnih »belih lis«. Kot Napoleon, Stalin in Hitler je bil Tito chlovek z dolochenega podrejenega etnichnega obrobja, s hrvashko–slovenskim poreklom je postal najpomembnejshi vladar v srbski zgodovini (zhe Lenin je opazil, da so med boljsheviki kot izraziti »Velikorusi« delovali neruski obrobniki – Stalin, Ordzhonikidze, Dzherzhinski). Pripisujejo mu tudi rusko poreklo, namrech kot »podtaknjencu« Kominterne (menda je imel pri sebi dokument avstro–ogrske vojske, da je med padlimi v neki bitki med 1. sv. v. tudi »Josef Broz«), nekdo je »ugotovil«, da je bil Jud, neki srbski biograf meni, da je bil nezakonski otrok dunajskega aristokrata, pri katerem je bila mati sluzhkinja itd. Njegova vitalnost naj bi bila fenomenalna, imel naj bi vsaj dvajset nezakonskih otrok po vsej Evropi. Znana je tudi njegova »shpanska pega«: po uradni biografiji naj ne bi bil nikoli v Shpaniji, tudi jugoslovanski shpanski borci to potrjujejo, toda slikar Salvador Dali je francoskemu pesniku Alainu Bosquetu povedal, da je »Josepha Broza« videl med shpansko drzhavljansko vojno v svojem rojstnem kraju in da ni bil Slovan (kako se je po desetletjih spominjal izvirnega imena tujca, ki je v chasu svoje ilegale deloval pod vsakrshnimi imeni, le pod svojim ne, ni jasno; morda se mu je Tito predstavil: »My name is Broz, Joseph Broz...« ). Ena od razlag: bivanje v Shpaniji naj bi bilo zamolchano, ker ni bil na republikanski fronti, kot bi bilo »normalno«, temvech v zaledju kot profesionalni likvidatorski agent Kominterne... V balkanskem kontekstu je znachilna »metaforichna vzporednica« z t.i. lazhnim carjem Shchepanom Malim, chistim samozvancem, a uspeshnim chrnogorskim vladarjem, ki se je nenadoma pojavil kot fenomen z nikoli pojasnjeno identiteto. Nekateri so v Titu videli tudi novodobnega »nadaljevalca« balkanske bogomilske hereze med zahodno in vzhodno cerkvijo (ta hereza naj bi se navezovala na praslovanski in zaratustrovski arijski dualizem). Seveda noben, tudi najbolj »nakljuchen« diktator ne more narediti nich brez podpore dolochenega socialnega kroga, ki ga izpostavi predse kot poosebljenega izvajalca prizadevanj za vsaj trenutno izpolnitev svojih vitalnih interesov; tako lahko v njegovem obrazu vsaj del svoje identitete spoznajo tudi tisti, ki o tem nochejo nich slishati.

HITLER: VZPON ZLA (Hitler: The Rise of Evil; Kanada/ ZDA, 2003; TVS – 21. in 28. 6. 2004). Slikovita, izvrstno rezhirana (dinamichna zgoshchenost, noben prizor odvech) dvodelna igrana biografija nemshkega diktatorja (rezhija Christian Duguay). Najbolj izraziti vlogi sta odigrala angleshka igralca: Robert Carlyle kot Hitler in Peter O’Toole kot Hindenburg. Zlasti je v ospredju seveda prvi; monstruma je upodobil s posebno psiholoshko poglobitvijo kot nadvse specifichnega psihopata, obsedenega z idejo »chistosti« in »ochishchevanja« (Hitler se je namrech s svojo platonichno ljubeznijo tako obesil na sestrino hcherko, nechakinjo Geli, da jo je, zahtevajoch njeno »vechno devishtvo«, pritiral v samomor); v shirshem smislu je shlo tudi za wagnerijansko mitologijo graalovske »chiste krvi«. Tovrstna obsesija je seveda podprta z osebno potrebo ochishchevanja problematichne identitete: za Hindenburga je bil Hitler »cheshki kaplar« (na Cheshkem je najti priimek Hidlar, Hidlarchek...), ki je shele tik pred izvolitvijo za kanclerja dobil nemshko drzhavljanstvo; zhe njegov oche, ki je bil nezakonski otrok, je spremenil svoj, menda prevech »judovsko zvenechi« izvirni priimek (Schickelgruber); po novejshih raziskavah je imel Hitler nedvomno tudi nekaj »judovske krvi« (kolikor se to zdi presenetljivo, kazhe uposhtevati, da je bil tudi veliki srednjeveshki preganjalec Judov – inkvizitor Torquemada judovskega porekla)... Carlylova upodobitev je igralsko nedvomno briljantna, a deloma omejena tudi z naravno danostjo. Z vidika »renichne ustreznosti«, kolikor je danes Hitler znan iz dokumentarcev, se namrech zdi, da je bil fizichno vishji in obilnejshi, z markantnejshim in po potrebi tudi ocharljivim nastopom, izrazita osebnost s skrajno kompleksno kombinacijo med latentno patologijo in zmozhnostjo predirne racionalne zvijachnosti (pot na oblast si je trasiral z vsakrshnimi dejanji, tudi z izvrstnim politichnim taktiziranjem, naposled je bil kot edini med velikimi diktatorji povsem legalno izvoljen za kanclerja po volji »navdushene nacije«). Morda dober primer (kvazi)hamletovske »blaznosti s sistemom«... (Kot sodobnika in diktatorska voditelja dveh nasprotnih taborov tako Hitler kot Stalin izzivata vzporedne biografske raziskave; tukaj, z izhodishchem ob prvem, kazhe omeniti, da je v mladosti obeh opaziti negativne izkushnje z ochetom in boljsho povezanost z materjo, neuspeshnost v formalnem sholanju kot obliki solidnejshe socializacije ter sprva krtovski »vohunski stazh« v delavskih organizacijah, v katerih pa se pozneje povzpneta na vodilna mesta.)

SARAJEVSKI ATENTAT (TVS 2 – 28. 6. 2004). Istega dne kot drugi del filma o Hitlerju je bil predstavljen tudi ta nemshki dokumentarec, natanko ob 90. obletnici atentata. V glavnem tehten pogled na zadevo tudi z vidikov danashnjega stanja v geokontekstu (rojstno hisho Gavrila Principa v vasi Obljaj v Hercegovini so unichili Hrvati v vojni 1995), z nekaj priokusa avstronostalgije: kako je Avstrija modernizirala Bosno, zlasti Sarajevo; tv nastop Otta von Habsburga in potomcev ubitega prestolonaslednika (ki je »umazal« svojo identiteto s cheshko zheno neplemkinjo, zato jima ni pripadal pogreb najvishjega ranga); mnenja nekaterih Hrvatov in Muslimanov, da brez atentata ne bi bilo vojne in danes bi bili v Evropi skupaj z Dunajem, medtem ko Srbi menijo, da so bili v A–O zatirani itd. Tudi glede identitete mladobosanskih zarotnikov so nekatere nejasnosti (razmerje med velikosrbstvom in jugoslovanstvom; Gavrilo Princip, s cincarskim, ne tipichno srbskim priimkom, je dal rokopis svojih pesmi v oceno tedaj hrvashkemu knjizhevniku Ivu Andrichu, tudi mladobosanskemu aktivistu, ki je pozneje »zamenjal identiteto« in postal srbski knjizhevnik). Srbija ni uradno nikoli potrdila zveze z njimi, celo likvidirala je vodilne chlane tajne organizacije, ki jih je urila in ki je nachrtovala atentate na vse balkanske monarhe nemshkega porekla (v Bolgariji, Romuniji, Grchiji). Ne zdi se logichno, da bi srbski dvor na nachin, ki bi zhe tako bedno drzhavo povsem diskreditiral v Evropi, nachrtno izzival mogochno sosedo in si samomorilsko zhelel brezperspektivne vojne. Tudi ni zanemarljiva mozhnost, da je bila za srbsko tajno nacionalistichno organizacijo »ruska zveza«, kajti imperialna Rusija si je od vojne z A–O in Nemchijo lahko obetala novo delitev kolonialnih razmerij med velikimi silami; s podobnimi delitvenimi nachrti je Nemchija potiskala v vojno Avstrijo.

SRCE TEME. 23. junija 2004 je izshel v t.i. Delovi knjizhnici Vrhunci stoletja, ki se prodaja skupaj s chasopisom, »roman« (pravzaprav daljsha novela, »long short story«) Srce teme (Heart of Darkness, 1902) angleshkega pisatelja Josepha Conrada, ki je svetovni fenomen identitete. Pravo ime tega, po mnenju nekaterih najboljshega stilista angleshke proze, ki je dal eksotichnim temam povsem novo, poglobljeno razsezhnost, je bilo Josef Teodor Konrad Natecz Korzeniowski (1857 – 1924); rojen je bil premozhnim, verjetno plemishkim, poljskim starshem, katolikom, v Berdichevu v Ukrajini, ki je bila tedaj ruska, oche Apollo Korzeniowski je bil pesnik, dramatik in prevajalec iz franc. in angl. (Shakespeare), poljski patriot, izgnan v Rusijo, umrl je v Josephovem 12. letu; nato za malega skrbi stric, kljub zagotovljeni gosposki prihodnosti na Poljskem Joseph iz praslovanskih mochvar odide na morje, najprej je krajshi chas francoski, nato dve desetletji angleshki pomorshchak (tedaj prva mornarica sveta!), po 40. letu samo pisatelj, postal je nekakshen »papezh« angleshke proze (morda so izredni dosezhki Slovanov zato razmeroma redki, da so potem toliko izrednejshi; prim. Tesla?). Poudarjal je simbolichni pomen literature (sploh umetnosti); tako se Srce teme zdi kot »dantejevsko« potovanje glavnega lika Marlowa (nastopajochega v vech Conradovih delih; pozneje detektiv z istim priimkom pri klasiku detektivke Chandlerju) v pekel Konga (Afrika kot »rojstni kraj« chloveka? Conrad se je zhe kot otrok »zaklel«, da bo nekoch prishel tja) ali v dzhunglo lastnega jaza, razklanega med dobro in zlo; tam srecha »satanskega« Kurtza, nenavadnega, »zombijevskega« tipa, nekakshnega dzhungelskega vladarja, psihopatskega genija z »velichastnimi nachrti«, zhivechega v kolibi, obdani s koli, na katerih so nataknjene chloveshke glave, domorodci ga obozhujejo kljub tej njegovi razlichici »kraniolatrije«... Pisatelj v tekstu izrecno poudari, da »Kurtz« (kurz) v nemshchini pomeni »kratek«, cheprav je mozhak velik ok. dva metra; v slovenshchini gre seveda za povsem neposredno spolno konotacijo; »kurz« pa je tudi mednarodni pojem za »smer«, zlasti v pomorstvu, prav tako je blizu koren avtorjevega izvirnega priimka Korzeniowski. – Sochasno je Mladina izdala DVD (prodaja skupaj z revijo) z amer. filmom Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, 1979), ki ga je po Conradovem Srcu teme rezhiral Francis Ford Coppola, tudi avtor filmov, kot sta Drakula in mafijska saga Boter I, II, III (v teh sta Kurtzovi »alternaciji« vampirski grof in mafijski patriarh, slednjega igra – kot Kurtza – M. Brando). Kljub bizarnosti te priredbe, v kateri je dogajanje prestavljeno v Vietnam, gre za najboljshi film na temo amerishko–vietnamske vojne, z enkratnimi sekvencami in liki, s tehtnim, cheprav mochno svojevrstnim »sporochilom« o vojni kot nekakshnem blaznem »izletu« v pekel lastne (nacionalne) identitete. In sochasno (v zachetku julija) je umrl osemdesetletni Marlon Brando (po mnenju angloamerishkih kritikov najvechji igralec prvega filmskega stoletja), ki je v Apokalipsi zdaj markantno odigral grotesknega Kurtza. (Americhani so leta 1994 posneli tudi bolj neposredno priredbo pod izvirnim naslovom Srce teme; v tem tv filmu, ki ga je izvrstno rezhiral Anglezh Nicolas Roeg, sta glavni vlogi mojstrsko odigrala Tim Roth kot Marlow in »Hrvat« John Malkovich kot Kurtz). Za povrh: 26. 8. 2004 na TVS 1 poljski film Hodec o Robertu Korzeniowskem, poljskem shportniku, ki je osvojil zhe tri zlate kolajne v hitri hoji. (Sicer pa Kosovel pravi: »Chlovek prihaja/ iz srca teme.«; pesem Chrni zidovi.)

FORUM SLOVANSKIH KULTUR (Delo – Kultura, 30. 6. 2004). V ljubljanskem hotelu Lev ustanovljen center za preuchevanje slovanskih kultur. Nadvse dobrodoshlo. Slovenija se bo morala prav kot chlanica EU soochiti z vprashanjem svoje slovanske identitete, ki ostaja njen temelj, saj je slovenski narod v dolochenem smislu celo »brez lastnega imena«, ime Slovenci je pach le razlichica shirshega rodovnega imena Slovani, Slavjani, Sloven(c)i... Slovenci bi se »morali« imenovati Kranjci po osrednji pokrajini, toda v ostalih pokrajinah to zveni preozko, brez ustrezne veljave. Ime Karantanci je tudi po svoje problematichno, delno je »podobno« celo hrvashkemu Kroatan(c)i... Chisto ustrezno je nekdo pred chasom v Delovih PB predlagal vsaj za ime drzhave Alpadria, ki bi omogochilo geogr. prepoznavnost. Radikalnemu vprashanju o slovanstvu se noben Slovan ne bo mogel izogniti, to se bo she posebno pokazalo z vstopom v EU in druge atlantske povezave, gre za vprashanje, ki ne more biti presezheno. Slovanstvo: kljuchno vprashanje Evrope, cheprav so ga danes navidezno preglasili drugi problemi (npr. vstop Turchije v EU). Nekatera konstantna dejstva mimo vseh sprememb: zahodni – vzhodni – in odrezani juzhni Slovani, pri slednjih je specifichen prostor nekdanje Jugoslavije (Bolgari so ostali zunaj tega, ker so bili premochni, da bi jih Srbi lahko potegnili v zvezo); prostor exYU je po svoje slikovita pomanjshana vzporednica glavnemu gornjemu zahodno–vzhodnemu slovanskemu prostoru med Nemchijo in Japonsko; ekvivalenti: Moskva – Beograd, Varshava – Zagreb, Praga – Ljubljana; Moskva in BG kot (pravoslavni) sredishchi, Varshava in Zagreb najvechja katolishka, Praga in Ljubljana srednjeevropska centra; slovanstvo bo zmeraj ostalo skupni, povezovalni pojem in hkrati za vsako posamezno slovansko »nacijo« tudi dolochen izzivalni element »negotovosti«, problematichnosti, dvoumnosti, vchasih tudi izvor hudih notranjih spopadov (med drugo svetovno je jugoslovanski komunistichni tabor vsaj nachelno, ideoloshko izrazito prorusko, »panslovansko« usmerjen, avgusta 1941 v Moskvi ust. Vseslovanski komite, 1944 prav tam »vseslovanski kongres«, Stalin je na teheranski in jaltski konferenci uveljavljal SZ kot predstavnico vseh Slovanov); nich ne presenecha, da so nekoch v slovanshchini videli en jezik, dejstvo je, da je rusko podrochje nesorazmerno najvechje, da so neruski slovanski narodi v glavnem vmesno obrobje med Rusi in Nemci; celo Ukrajinci so razdeljeni na »modre zahodne« in »rumene vzhodne« (versko: grkokatoliki – pravoslavci), to z »nehotnim obratom« nakazuje celo njihova poudarjeno »neruska« zastava (izvorni pomen barv: modro nebo – rumeno zhito; lahko pa tudi: modra Evropa, rumena Azija); tako tudi nasploh v neslovanskem svetu gledajo na Slovane: za Americhane so Slovani v glavnem Rusi, vse ostalo je »nebistveno«, ne glede na dolochene trenutne politichne interese; v svetovni slavistiki je celo polonistika v drugem planu; razlike med slovanskimi jeziki (»plemenskimi idiolekti«) so v chisto lingvistichnem smislu manjshe kot med kitajskimi narechji, usodne razlike med slovanskimi narodi so civilizacijsko–kulturne; imena skoraj vseh slovanskih narodov so neslovanska (verjetno so izjeme le Slovenci, Slovaki in Ukrajinci, tj. »Kranjci«); Poljaki so vchasih rekli, da je cheshchina le »juzhna poljshchina«, za Chehe je bila slovashchina tudi le stransko narechje, v grobem bi bilo tudi za poljshchino mogoche rechi, da je nekakshen zahodnoruski dialekt, kako je z hrv. – srb. in mak. – bolg. razlikami pa je sploh dovolj znano, zdaj nastajata celo boshnjashki in chrnogorski »jezik«... Slovenci so se vedno imeli za nekaj posebnega, tako so jih tudi mnogi gledali, toda zhe samo nacionalno ime je le varianta za Slovan, se pravi, da je manifestatitvno poudarjena ravno slovanska »istost«, ne drugachnost (Slovani se pach zdijo podobno kot danashnji Arabci konglomerat istorodnih narodov ali »nacij/drzhav« v okviru ene »mitichne Nacije« ali »Nadnacije«; poskusi zdruzhevanja v vechje drzhavne zveze so propadli tako na slovanskem kot na arabskem podrochju; podobnost fenomena shtirih vechjih etnolingvistichnih arealov: ruski – poljski – cheshki – juzhnoslovanski; severnoafrishki – saudijski – palestinski – mezopotamski; podobnost je tudi v verski dvodelnosti v okviru ene religije: zahodni/ katolichani – vzhodni/ pravoslavni; zahodni/ suniti – vzhodni/ shiiti).

NOGOMETNO EP – ki se je na koncu pokazalo kot »grshki ep«. V zadnji tekmi 4. julija 2004 na Portugalskem so namrech Grki, organizatorji letoshnje olimpiade, premagali prireditelje EP in »chudezhno« postali evropski prvaki. Samopotrjevanje malih? Shportni komentator Dela je pod naslovom Nogomet idealen izziv malih zapisal, da je igra z zhogo »ostala eden najvechjih modernih izzivov. Ker najstrastneje spravlja na noge tako rekoch celotne narode in z identifikacijo z izbranimi moshtvi omogocha nacionalno samopotrditev. To velja she zlasti za majhne drzhave, med katere sodi nova nogometna velikanka Grchija.« (cit. Delo, 5. 7. 2004, str. 1). Nedvomno je nekaj na tem, cheprav ne kazhe pozabiti na dolochena dejstva, ki relativizirajo to »evforijo palchkov«. Tovrstni obchasni izjemni dosezhki malih so namrech, zlasti v ekipnih shportih, v glavnem nekakshni trenutni »ekscesi« za ceno skrajnih naporov v posebnih okolishchinah (med drugim: Grki imajo nemshkega trenerja Otta Rehhagla; prim. slovensko »Katanchevo nogometno pravljico«). Na EP 2004 so resda vechje drzhave ostale v drugem planu, kot da po nekem »dogovoru« niti niso posebno zainteresirane za vse skupaj (v spominu ostaja nekam »lagodna« igra Anglezhev, njihov zvezdnik Beckham se npr. v boju s skrajno zagnanimi Portugalci ochitno ni niti spotil, tekma je bila skoraj farsa s tocho konchnih enajstmetrovk). Ne nazadnje pa je bilo to bolj (gledano v kontekstu evropskih meril) »prvenstvo srednjih« in ne »pravih malih«; Cheshka, Grchija, Nizozemska, Portugalska, ki so bile na koncu kot polfinalistke v sredishchu dogajanja, so drzhave, ki dosegajo demografsko »magichno mejo« z ok. 10 milijonov prebivalcev, se pravi tisto najnizhjo mejo, ki she omogocha kolikor toliko normalno delovanje »nacije« (ostale manjshe, »substandardne« – Hrvashka, Latvija itd. – so zhe prej odpadle). Gostilnishki »strokovni komentar«: rezhija mednarodne »shportne mafije« kot kompenzacija za grshki trud z letoshnjo olimpiado... Slovanski dosezhek na tem EP je tudi rekord Cheha Milana Bartosha kot najboljshega strelca; kuriozumi identite so npr. Ibrahimovic (Shvedska), trenutno najboljshi nogometash Hrvashke Prsho (kninski Srb) in hrvashki igralec Tudor z »angleshko–romunskim« priimkom in z lastnim avtogolom; chrncev in drugih Neevropejcev v evropskih reprezentancah niti ne kazhe omenjati. (Z antropoloshkega vidika finale Portugalska – Grchija kazhe tokratno nogometno prevlado evropskega juga nad severom na »ozadju« ibersko–balkanske tradicije »zhogometa« od starih Grkov prek Baskov do Indijancev; tudi yugonogomet je imel svoje zvezdne trenutke, npr. zlata kolajna na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960, najnizhja tochka pa so gotovo novotrogloditske »paravojashke igre« z odsekanimi glavami med zadnjo balkansko vojno...) Mogoche v balkansko razlichico »nogometnega ozrachja« po svoje sodi tudi z EP skoraj sochasna odlochitev ljubljanskih oblasti, da namesto gradnje novega nogometnega stadiona raje »posodobi« Plechnikovo rushevino za Bezhigradom (zdi se, da se je Ljubljana spet enkrat ustrashila urbanistichne shirokopoteznosti; za navadno pamet ni jasno niti to, kako bo deloval prenovljeni stadion »svetovnega ranga« tik ob staroveshkih stanovanjskih blokih...)

VERA CRUZ (ZDA, 1954, TVS 1 – 18. 7. 2004). Rezhija stari mojster Robert Aldrich – anticipacija tistega, kar pozneje bolj radikalno uveljavita Sergio Leone z italovesternom in Sam Peckinpach s svojimi »apokaliptichnimi hordami«. Postarani Gary Coper in mladostni Burt Lancaster, par pustolovskih koristoljubnezhev med razlichnimi politichnimi stranmi, zunaj klasichnih norm vesterna. Mehishke asociacije na Leonejev »Skloni se!«

POLJUB SMRTI (Kiss Me Deadly, ZDA, 1955; TVS 1 – 25. 7. 2004). Aldrichev »film noir«, zanimiv predvsem kot priredba po romanu »zloglasnega« Mickeya Spillana iz »hard boiled« serije o amerishkem literarnem »narodnem junaku« Miku Hammerju (v gl. vlogi Ralph Meeker s poskusi »nove dimenzije« v liku). Mojstrska fotografija Ernesta Laszla. V celoti sicer solidno, a danes v glavnem zastarelo.

OLIMPIADA 2004 (avgust). Po zmagi na nogometnem EP je to leto prineslo she eno, resnichno epohalno zadovoljitev grshke identitete kot kolektivne volje do mochi: olimpiada v Atenah (zachela se je na »zloveshch« dan: petek, 13. avg.; morda se bo to »slabo znamenje« uresnichilo v obliki posledic za grshko gospodarstvo zaradi strahotnih stroshkov). Grki so se izkazali z odlichno organizacijo, z dobrim obvladovanjem varnosti in tudi z vechjim shtevilom dosezhenih kolajn; tako so, menda zlasti po zaslugi zhenske (Yanne Angelopoulos Daskalaki, predsednice organizacijskega komiteja) presenetili neredke dvomljivce in dokazali, da niso »navadni Balkanci«, temvech da so, kot poudarjajo zhe od nekdaj, nekaj posebnega med barbarskimi sosedi – Slovani, Albanci, Turki... (grshki nacionalizem nima nikakrshnega posluha za tovrstne etnichne manjshine, med katerimi albanska sanja o Epiru, makedonska o Solunu, cheprav je neki zahodni strokovnjak za grshko zgodovino izjavil, da je v Grchiji toliko slovanskih primesi, da so Grki »pravzprav Slovani«; tako bi bil npr. grshki priimek Zagorakis, kot se pishe kapetan grshke nogometne reprezentance na EP, izvorno »Zagorac«; izvor grshke kulture bi bil »slovanski«, kajti sedezh muz je gora Helikon, danes Zagora; pri Hrvatih obstaja »teza«, da je bil Homer – »Hrvat«...). Zanimivo se zdi, da kljub najrazlichnejshemu medijskemu chvekanju o svobodi, sproshchenosti, naravnosti ipd. na sodobnih olimpiadah ni uveljavljena starogrshka praksa popolne golote v shportu. Dosledno priseganje na starogrshko »demokratichnost« bi moralo tudi uposhtevati, kako je bilo z udelezhbo »drugachnih« (zhensk, suzhnjev, tujcev) na olimpiadah (zhenske niso smele biti niti med gledalci). Ker pravijo, da ima vsaka medalja dve strani, kazhe tudi omeniti, da je atenska olimpiada rekordna po odkritem dopingu; o »chistem amaterizmu« ne govori nihche vech, nekateri menijo, da sta samo she dve vrsti shportnikov: odkriti in neodkriti »drogiranci« (v Atenah najvech zasachenih Grkov, po shportih pa dviganje utezhi in atletika); k drugi strani medalje bi sodili tudi glasovi, da si je »patriotichna idealistka« Daskalakijeva z organizacijo iger »mimogrede« nagrabila celo bogastvo...). Kako je z malimi, »substandardnimi« nacijami na tokratni olimpiadi, prirejeni v manjshi drzhavi, ki komaj dosega »drzhavotvorni standard«? Slovenska »ekipna pravljica« se je razsula tudi v rokometu, sicer pa so shtiri kolajne za Slovenijo chisto soliden dosezhek, Hrvati se presenetljivo dobro drzhijo v zhogometnih shportih (zlato v rokometu, najboljshi igralec s perz. imenom Mirza Dzhomba, kar bi pomenilo »princ pozheruh«; tudi v vaterpolu so med boljshimi, v tenisu bron v moshkih dvojicah; kolajne she v plavanju, veslanju, dviganju utezhi; od exYU republik je HR dosegla najvech kolajn; SRCHG dokaj groteskno v vaterpolu in zhenskem streljanju z zrachno pishtolo...). She nekaj »obstranskih« kuriozitet: Irak in Paragvaj (v kvalifikacijah izlochil Brazilce!) med najboljshimi v nogometu, v kosharki Portoriko (karikatura identitete: »samostojna« zvezna drzhava ZDA) in Litva (kosharka – litvanski narodni shport) premagala ZDA, Kuba zhe tretjich olimpijsko zlato v baseballu (z geslom »Castru v chast!« se najboljshi igralci pripravljajo za elitno emigracijo v ZDA; sicer pa ima desetmilijonska Kuba sploh izredno veliko kolajn, od manjshih drzhav je gotovo najuspeshnejsha, osupljiva je motiviranost shportnikov te drzhave, ki velja za eno najbolj »zavozhenih« na svetu; zlasti v boksu skoraj v vsaki kategoriji vsaj ena kolajna, celo v judu do 66 kg bron), chilski tenishki »outsider« Nicolas Massu (z »balkanskim« nadimkom Vampir) v dveh dneh dobil dve zlati kolajni, iranski dvigalec utezhi Hossein Rezazadeh je kot zmagovalec v supertezhki kategoriji (za njim srebrni Latvijec in bronasti Bolgar) napovedal she tretjo zlato na naslednji olimpiadi v Pekingu; sicer so v dviganju utezhi kot v najbolj »meditativnem shportu« (chlovek sam pred kupom zhelezja!) nosilci kolajn sami vzhodnjaki (Turki, Rusi, Kitajci, bronasta do 69 kg celo Hrvat Nikolaj Pechalov)... Kakshna identiteta se uresnichuje v takih velikih shportnih tekmovanjih? Elementi farse: Argentina, drzhava z razsutim gospodarstvom, zlata v nogometu in kosharki, dveh najbolj popularnih zhogometnih shportih... Kako strashna je »volja do mochi«, ki je le drugo ime za obup spricho absolutne minljivosti vsega chloveshkega (celo pragmatichni Americhani so v anketi na vprashanje, ali bi pristali na deset let krajshe zhivljenje, che bi »v zameno« lahko dosegli izjemen uspeh v shportu ipd., vechinoma odgovorili, da bi brez pomislekov zhrtvovali deset let zhivljenja; tolikshna je torej motiviranost po izstopanju iz povprechja, to je motor, po katerem je shport »benigni terorizem« kot nadomestilo za malignega). Kaj ima npr. Mongolija od tega, da je njen judoist dobil bronasto kolajno v najlazhji kategoriji do 6o kg; kdo v svetu si bo zapomnil njegovo ime Khashabbatar Tsaganbatar, najbrzh niti tisti, ki so se neposredno spopadli z njim... »Identiteta« zhensk: tekmujejo tudi v dviganju utezhi in v vseh olimpijskih borilnih shportih (judo, rokoborba, tekvondo, sabljanje) razen v boksu, v sinhronem plavanju pa ni moshkih... Kitajska se kazhe kot prava nova velesila tudi po shtevilu kolajn, v smislu identitete je zanimivo, da nastopa kar »tridrzhavno« (she Hongkong in Tajvan), Srbija in Chrna gora pa je edina Evropejka med dvochlenskimi mikroeksoti, kot je Trinidad in Tobago (Srbija in ChG bosta v Pekingu verjetno zhe nastopili kot locheni »balkanski Siamki«).

JOSHKO JORAS (22. 8. 2004). Istra, nekoch za Slovenijo obrobna, odrochna pokrajina, po osamosvojitvi, po vsem sodech, postaja v drzhavnem geostrateshkem pogledu »osrednji problem«, tako rekoch preizkusni kamen (ali »kamen okoli vratu«) drzhavnostne identitete. Zadnja leta ravno na podrochju Istre vsako poletje »zavrejo« slovensko–hrvashki »prijateljski odnosi« (ne samo s slovenskim turistichnim navalom na hrvashki Jadran), ki po mnenju nekaterih niso obremenjeni z negativnimi spomini, marsikdo pa se s tem ne bi strinjal (npr. tisti Slovenci, ki pravijo, da je po letu 1945 hrvashka udba v nekaterih obmejnih krajih nezanesljive volivce, ki bi lahko glasovali za prikljuchitev k Sloveniji, s koli pobijala po hostah; Hrvati nasprotno navajajo nekakshne slovenske krivice in prilashchevalne pritiske v nekaterih obmejnih krajih, zlasti na Shtajerskem...). Joshko Joras je postalo simbolno ime: prebivalec enega od shtirih zaselkov ob Dragonji... Postavil je »balkanske« hlode na mejnem mostu chez Dragonjo (prim. komentar V. Miheljaka v Dnevniku: Balvanska revolucija, sreda 25. 8. 2004). Kakshna je identiteta teh krajev, che ni jasno, ali so slovenski ali hrvashki? (So morda italijanski?). Joras je Shtajerec na istrski nacionalni barikadi (tudi najpomembnejshi pisatelj slovenske Istre je Shtajerec Marjan Tomshich, celo avstrijski admiral Tegetthoff iz MB), nekateri dodajajo, da so Neprimorci najbolj primorski Primorci... Ustrezna pomenska sozvochja: »Balken« – nem., »balk« – angl. oboje: hlod, balvan, ovirati... Varianta vechne t. i. »istrske shizme«: zhe v sred. veku cerkveno–verska delitev v Istri med katoliki in »shizmatiki«; nato so tu ves chas razne delitve (Benetke – Avstrija), najnovejsha variacija na to temo je slovensko–hrvashka »nikogarshnja zemlja« ob Dragonji, v Piranskem zalivu, ki ga Hrvati po novem imenujejo »Savudrijski zaljev« ali »Savudrijska (u)vala«... (Sploh je v vsej slovenski zgodovini od Karantanije dalje sled »hrvashkega sindroma«, celo ime Karantanija je skoraj kot razlichica za »Kroatanija«, nekateri zgodovinarji so Koroshko kar enachili s »staro Hrvashko«, Hrvati naj bi prishli v Dalmacijo s Koroshke; na Primorskem in v Istri slov. – hrv. zveze, celo nacionalistichna org. TIGR je bila »slovensko–hrvashka«, njeni izviri so povezani z »Orjuno«, org. jug. nacionalistov, ust. v Splitu leta 1921; logichno, da komunisti niso marali tigrovcev in so menda celo »pomagali« ital. policiji pri zatiranju TIGRa; v bazovishki chetverici tudi Hrvat Milosh; po drugi strani pa je »slovenska« kajkavshchina pred shtokavsko postkosovsko poplavo segala po vsej Slavoniji, ki se je nekoch imenovala »Slovinje«). Posebna oblika pritiska, »psihoterorizma« v imenu ozemeljske drzhavne identitete... Aspiracija po tujem ozemlju – klasichni causa belli. SLO in HR sta tako rekoch »v formalnem vojnem stanju«... Hrvashka je v OZN v posebni noti podpisnicam konvencije o pomorskem pravu (Unclos) zhe obtozhila Slovenijo, da ima »teritorialne pretenzije« do Hrvashke... Slaven Letica, kandidat Stranke prava, napada zlasti »memorandum« (asociacija z memorandumom srbskih akademikov) slovenskega DZ iz 1993 o slovenski celovitosti Piranskega zaliva, Letica zdaj forsira nekakshen hrvashki kontramemorandum (zach. septembra)... Je mozhna razmejitev na morju brez spremembe meje na kopnem? Uradno stalishche Slovenije je, da je meja na kopnem v glavnem dolochena, meja na morju pa ne (leta 1994 je slovenski parlament razglasil shtiri zaselke na levi strani Dragonje, pravzaprav kanala Sv. Odorika, za del piranske obchine in se hkrati »zachasno« odrekel izvajanja jurisdikcije nad njimi – ochitno tudi z mejo na kopnem »nekaj ne drzhi«), in da mednarodnopravna dolochba sredinske chrte v zalivu med dvema drzhavama dopushcha tudi izjeme glede na posebne zgodovinske okolishchine (slednjih Hrvashka ne priznava, chesh da gre za povsem novo zalivsko razmerje med dvema novima drzhavama in da je zato primerna le delitev po sredini z izhodishchem v izlivu Dragonje; sicer pa bi stik italijanskega in hrvashkega t. i. gospodarskega pasu z ekoloshkima conama praktichno ukinil mednarodne vode v vechjem delu Jadrana in bi bili vsi dogovori o njih brezpredmetni). »Chuden problem«, glede katerega noben slovenski politik nima tako jasnega stalishcha kot Jelinchich. Vsi slovenski politiki so v izjavah odlochno za slovensko celovitost zaliva in za pravico Slovenije kot mediteranske pomorske drzhave do prostega dostopa v mednarodne vode, toda tega po obichajni pravni logiki ni mogoche realizirati; se pravi, da drugi politiki v bistvu sporochajo isto kot Jelinchich, le da tega ne povedo tako nedvoumno. Po Jelinchichu je stvar jasna: meja med SLO in HR je meja med Avstrijo in Ogrsko, v Istri je ta bila nazadnje na Reki, Istra torej sodi v avstrijski, tj. slovenski del (nekoch je bila res v sestavi Vojvodine Kranjske, tako jo opisuje Valvasor; tudi program org. TIGR zhe v imenu zajema celo Istro, cheprav je to bila »organizacija Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini« po def. v Enciklopediji Slo., k. 13, 1999). Ob tem se odpira vprashanje, kako to, da je v glavnem vsa Istra pripadla Hrvashki – ali sta zadaj res le Kardeljeva »pijanost« in Bakaricheva zvijachnost s Titovo podporo (da bi potolazhili nacionaliste med hrv. komunisti zaradi razdelitve medvojne »integralne« NDH na »hrvashki kifeljc« in BiH) ter zhe »obichajno hlapchevstvo« slovenskih znanstvenikov, kot se shirijo govorice, ali pa je she kaj »tezhjega«. Dejstvo je namrech, da so v interesu razmejitve delovale tudi komisije razlichnih strokovnjakov, ki so preuchevali demografsko, jezikovno (hrvashka chakavshchina in glagolica zhe stoletja v vechjem delu Istre) stanje ipd.; tu gre ochitno za znachilno balkansko meshanje med sorodnimi (mini)etnijami, od katerih je vsaka »unstable identity« (sklicevanje na mejo A–O lahko »per analogiam« znova odpre vprashanje Prekmurja, ki so ga Hrvati pred 2. svet. vojno, vsaj vzhodni del, zahtevali zase, do 1919 je bilo namrech 1000 let pod Ogrsko, cerkveno pa 700 let pod zagrebshko shkofijo; podobno so si ustashi lastili Belo krajino; na tovrstne »probleme« danes opozarja »Gradjanska skupina za obranu hrvatskih granica« iz Chakovca; v glavnem je pach obveljal razmejitveni kriterij demografsko–etnichnega stanja, ne tuje upravne delitve). Statistika za Istro iz leta 1846: Hrvati 134.455, Italijani 60.040, Slovenci 31.995, podobno 1890 in pozneje; iz teh podatkov ni razvidna razporeditev obeh narodnosti na posameznih istrskih podrochjih (na ozemlju B cone STO je bilo nekdaj gotovo vech Slovencev; znachilna je tudi »demografska opozicija« Koper – Reka: v prvem naj bi bilo leta 1945 »najvech Hrvatov«, v drugi naj bi bilo nekako do prve pol. XX. stol. »najvech Slovencev«). Anglo–Americhani se za ta slovanska plemenska »dlakocepstva« niso dosti menili, nameravali so pach celotno STO izrochiti Italiji, ki bi v tem primeru mejila s Hrvashko tudi na kopnem, Slovenija pa bi bila povsem odrezana od morja; verjetno jih je od tega odvrnila bolj Titova zaveznishka avtoriteta kot jugoslovanske grozhnje z vojno, cheprav ob sochasni korejski krizi niti mozhnost »evropske fronte« s komunizmom ni mogla biti brez tezhe. Slovensko partizansko vodstvo je zhe med vojno (Semich, marec 1944) predvidelo Dragonjo (Rokava – Rukava) za slovensko–hrvashko razmejitev; zemljevid, ki ga je izdala Geodetska sekcija GSH NOV IN PO Slovenije 10. maja 1944, pa mejo zachrtuje nizhe, po sredini savudrijskega polotoka. Etnichna meja na Dragonji naj bi se dokonchno (v blizhini zhe antichna delitev med »italskimi« Veneti in »ilirskimi« Istri) izoblikovala v XIX. stol., to naj bi po Grafenauerju kazal zhe Kozlerjev zemljevid iz 1853; za slovenske znanstvenike, kot so zgodovinarja Grafenauer, Zwitter, dialektolog Tine Logar in geograf Anton Melik, je namrech spodnja Dragonja meja med Slovenci in Hrvati v Istri (Hrvati omenjajo nekdanji, severnejshi tok Dragonje, nekateri pa tudi porushenje glagoljashke cerkve v Kopru po 1945 v sklopu »ochishchevanja« sledov glagoljashtva na Slovenskem). Po Jelinchichu bi bil mozhen kompromis na reki Mirni, kjer je bila »zadnja mednarodno priznana meddrzhavna meja« (STO, v katerem sta bila uradna jezika slovenshchina in italijanshchina; ob ust. STO 1947 znotraj njega ust. tudi »Istrsko okrozhje« z okrajema Koper in Buje ter s tremi uradnimi jeziki – ital., slov., hrv.); za »Civilno druzhbo Slovenije za mejo v Istri« bi bil najnizhji mozhni kompromis pripadnost severne obale savudrijskega polotoka k SLO na podlagi celovitosti nekdanje piranske obchine, kajti po parishki mirovni pogodbi 1947 in po statutu STO je bilo prepovedano spreminjanje temeljnih upravnih enot. (Ob vprashanju celovitosti piranske obchine hrv. nacionalisti v Istri nakazujejo zahtevo, da naj bi bila pach cela piranska obchina hrvashka, che njihova naselitev sega do Hrvatinov, kot kazhe zlasti ta toponim.) Za Hrvashko bi prost dostop SLO do morja pomenil spremembo mednarodnega polozhaja, ker ne bi vech (s stikom na morju) mejila na Italijo. SLO bi se s celovitim zalivom in prostim dostopom do mednarodnega morja potrdila kot pomorska drzhava v polnem smislu, ne kot »prikrajshana«, za kar jo razglashajo Hrvati (ki imajo morja tako rekoch »prevech«, saj ga po porochanju lastnih medijev ne morejo polnovredno obvladovati ne v vojashko–policijskem ne v gospodarskem smislu, njihovo ladjevje je v slabem stanju, Koper ima vech prometa kot vsa hrv. pristanishcha skupaj; Hrvashka republika je sploh chudno (»torturno«) oblikovana, razpeta na krizh, nataknjena na »bosanski kol«, ima dolgo obalo z neshtetimi otoki, ki so gospodarsko povsem pasivni, obesheni na turizem, morje je brez zaledja, odrezano tako geografsko z dinarskimi hribi kot politichno z drzhavo BiH, iz kajkavskega Zagreba gledajo lastno morje »chez drugo drzhavo«, v kateri imajo tudi edine avtentichne govorce svojega knjizhnega shtokavskega narechja, med temi se jih le peshchica shteje za Hrvate, celo niti ne vsi katolichani). V slovenskem »pomorskem primeru« gre za dolochen izziv samopotrditvi naroda kot Nacije, ki je nekakshen »dimnik« in »podarjene« shtiri petine PZ po sporazumu Drnovshek – Rachan (na obeh straneh od nekaterih oznachen kot nacionalna izdaja) najbrzh ne more docela zadovoljiti; za Hrvashko Piranski zaliv gotovo ni tako usoden, a je ochitno le pomembnejshi kot Boka Kotorska, kjer se je odrekla sredinski delitvi zaliva s SR–ChG (tu pach ni stika z Italijo, zadeva je povsem »jugodruzhinska«); seveda pa tudi ni obichajno trgovanje z ozemljem v stilu: malo tebi, malo meni, imash prevech, daj meni vech... Zdi se, da je do polnopomenske izpolnitve slovenske zahteve mogoche priti le z odkrito problematizacijo dolochenega dela kopenske meje, kajti uradni slovenski pojem »celovitost PZ« v bistvu pomeni, da savudrijska obala ni hrvashka, saj v pravnem smislu z lastne obale ni mogoche vstopiti v morje druge drzhave. Che zadevna problematizacija ni mozhna (zaradi »retroaktivnosti«?), potem dejansko ostane le reshitev v smislu sporazuma Drnovshek–Rachan, po kateri pa bosta celovitost PZ in dostop do mednarodnega morja praktichno le nekoliko modificirana »fraza z dovoljenjem mochnejshega«, se pravi tistega, ki je v dolochenem razmerju v prednosti in ki dovoli t. i. »neshkodljivi prehod«. Doslej se je slovenska politika tega problema taktichno izogibala, po sprejemu v EU–Nato pa bo, po dolochenem chasu, mogoche zachela bolj razmishljati v tej smeri, ker se bo pochutila bolj samozavestno (zapletov bo seveda dovolj, che so Hrvati, kot recheno, zhe zdaj »preliminarno« v OZN prijavili Slovenijo, da ima do Hrvashke »teritorialne pretenzije«). Sicer pa, kakorkoli zhe se stvari obrachajo, v vsakem primeru se – gledano radikalno – pokazhe, da z Balkana ni mogoche uiti; tudi Jelinchich se v zoperstavljanju Hrvashki »chisto klasichno« spogleduje s Srbijo.

PLESHE Z VOLKOVI (Dances with Wolves, ZDA, 1990; POP TV – 22. 8. 2004). Costnerjev (rezhija in gl. vl.) film, boljshi kot Neoproshcheno (Unforgiven, ZDA 1992, rezhija in gl. vl. Clint Eastwood). Ob stoletnici vesterna 2003 ugotovljeno, da sta to najboljsha vesterna devetdesetih, ko se spet nakazuje delna ozhivitev tega zhanra (Pleshe z volkovi in Neoproshcheno ter prva verzija Cimarrona iz leta 1931 so edini trije vesterni, ki so dobili oskarja kot najboljshi filmi). Costner ni taka ikona za vestern kot Eastwood; na zachetku 90. let je markantno nakazal obnovo vesterna (ki ga zhe pol stoletja obchasno skushajo postaviti na noge »kot mrlicha«); tochno 40 let prej je Delmer Daves posnel Zlomljeno pushchico (1950), ki je na zachetku 50. let nakazal nov, bolj naklonjen pogled vesterna na Indijance. Costnerjev pogled iz indijanske perspektive je Eastwood »nadomestil« s feministichno: v Neoproshcheno so zhenske sprozhilni moment – revolverasheva mrtva zhena, absolutna zvestoba njenemu spominu upravlja njegovo zhivljenje, tako da je otrokom oche in mati hkrati; v boj gre znova zato, ker je neki divjak razrezal prostitutko (she med zhenskami obrobni, odrinjeni, izvrzheni sloj – kot Indijanci). Neoproshcheno je »neodpustljivo« precenjen film, Eastwood z njim v bistvu ne pove nich novega, gre le za izchrpen povzetek »zhe videnega« v vsej zgodovini vesterna, vkljuchno s shpagetarskimi »inovacijami«. Costner pa je uvedel edinstveno avtentichnost indijanskega bivanja, njegov film je kljub dolochenemu sentimentalizmu in pochasnemu odvijanju poln preprichljivosti in trajne svezhine.

RESHEVANJE VOJAKA RYANA (Saving Private Ryan, ZDA, 1998; POP TV – 27. 8. 2004). Spielbergov »Platoon«: patriotichna oddolzhitev Ameriki (iz rezhiserjevega judovskega konteksta). Sijajno rezhirano, radikalni vojni prizori, nekoliko razvodeneli s kakshnim patetichnim kadrom, vendar je v filmskem smislu vse suvereno, utemeljeno in korektno (po resnichnih dogodkih med invazijo v Normandiji: od shtirih bratov Ryan zhiv le she eden, amer. poveljnik sklene, da se mora vsaj ta vrniti domov k materi; ena od »variacij« Spielbergove kljuchne teme – stalna smrtna grozhnja, vojna kot »zhrelo«, prim. njegov Dvoboj ali Zhrelo).

MILOSHEVICH V HAAGU (Delo, 1. 9. 2004 in 8. 9. 2004). Nadaljevanje sojenja S. Miloshevichu, ki je v zachetku zagovora razvil svoje znane teze o razpadu YU v protisrbski zaroti ZDA, EU, Nemchije, Vatikana in secesionistov ter po nasilju slovenske paravojashke TO nad pripadniki JLA; SLO, HR, BiH (tri zahodne, latinichne YU republike – op. I. A.) so razglasile neodvisnost, to pa je ustrezalo tudi interesom Nata, albanske narkomafije na Kosovu in islamskega fundamentalizma. Zatem je nastopila prva razbremenilna pricha Smilja Avram, beograjska profesorica prava; zanjo Miloshevich ochitno ni bil nekakshen diktatorski »drzhavni terorist«, kot v glavnem velja v svetu; povedala je, da je bil »obseden« s skrbjo za ohranitev YU in sploh za ohranitev miru (prichakovati je bilo, da bo kdo poudaril mirovnishke zasluge avtorja izjave: »Ako ne znamo da radimo, znamo da se bijemo.« – op. I. A.), da je nad Slovenijo vojsko poslal premier YU Markovich (hercegovski Hrvat – op. I. A.), da so drzhave na tleh exYU zgolj »tako imenovane«, ker nimajo pravne, ampak le revolucionarno legitimnost... Pri tem se ponujajo dolochene asociacije: »revolucionarna legitimnost« je v bistvu isto kot »teroristichna«, terorizem se kazhe kot sovpad legitimitete in identitete teh novih kvazidrzhavic. (Ustashki nacionalisti, izvirajochi iz Stranke prava, so odrekali legitimnost prvi Jugoslaviji kot plodu velikosrbskega principovskega in drugi kot plodu velikosrbskega komunistichnega terorizma.) V vsaki lazhi je pach tudi nekaj resnice. V ozadju se namrech nakazuje znani problem razmerja med pojmoma narod – nacija, slednjo je she bolje pisati Nacija zaradi mitologizirano racionaliziranega razlikovanja med besedama, ki pomenita isto, namrech narojenost, le da je pri tem tudi za nacionalistichne rodoljube tuja beseda znamenje vishje vrednote. Ali lahko narod kot dolochen etnos zgolj s tem, ko dobi drzhavno samostojnost, avtomatichno postane »resnichno drzhavotvorna« Nacija? (Ali so npr. Avstrijci, shvicarski Nemci, muslimanski Boshnjaki, Andorci enako Nacije kot Francozi, Italijani? Kdo je Nacija na Cipru? So prebivalci shtevilnih eksotichnih otoshkih mikrodrzhavic, chlanic OUN ali OZN – Nacije?). Po Avramovi to ochitno ni avtomatichno; so samo dolocheni »izbranci«, nekateri »principialno privilegirani« narodi, ki so lahko tudi »zakonite Nacije« kot nosilke »prave pravne drzhavotvornosti«. V bistvu gre za bioloshko–demografsko vprashanje: shtevilo pripadnikov se tako kazhe kot kljuchni problem, zato tudi zhe slovenske stranke zlasti pred volitvami zachenjajo poudarjati vprashanje natalitete (v slovenski tradicionalni avtorefleksiji je vprashanje shtevila pripadnikov veljalo za »nebistveno«, v ospredju je bil narod–jezik kot nepolitichna, skoraj monomanichna, avtistichna »folklorna« vrednota brez ozira na drzhavni okvir, novi samostojno drzhavotvorni pragmatizem pa se na politichno zrelejshem nivoju neizogibno soocha s tem problemom, ker bo po sedanji perspektivi drzhava razmeroma kmalu ostala »brez ljudi«, narod brez pripadnikov pa arheoloshka »vrednota«; tako se bo spet zdel bolj aktualen stari slovenski kmechki izrek, da se druzhina zachne s tretjim otrokom – ali v hujshi albanski razlichici: kdor nima vsaj pol ducata otrok, je narodni izdajalec...).

TERORIZEM (zach. sept. 2004). Koncentracija islamskega (chechenskega) terorizma v Rusiji zadnje dni avgusta, zachetek septembra: eksplozija dveh avionov, napad samomorilke pred postajo podzemne zheleznice v Moskvi... Opazna je aktivna udelezhba zhensk, nenavadna za islam, ki sicer ni naklonjen njihovi javni aktivnosti (z zahodnega vidika naj bi jih sploh zatiral, tudi zato se islam zdi izrazito »moshka vera« v primeri z »zhenskim« krshchanstvom, toda nekateri menijo, da je islam s svojim lunarnim koledarjem totalitarno fertilistichno, tj. »materialistichno«, iz predhodnega »poganstva« prirejeno verstvo, ki zato nachelno tudi ne priznava askeze kot nenaravnosti). Potem ko so v Iraku »izumili« (izum pach ni izviren, ker so obglavljanja ruskih ujetih vojakov zhe prej snemali Checheni) rezanje glav talcev pred kamerami, so v Severni Osetiji skoraj she v ozrachju olimpiade terorizem stopnjevali do ugrabitve otrok in dojenchkov (v Rusiji govorijo o sedanji »olimpiadi terorizma«; sicer pa je ruska tradicija razlichnih oblik terorizma impozantna zhe pred boljshevizmom, vsaj od dekabristov prek Leninovega starejshega brata, obeshenega zaradi sodelovanja v atentatu na carja, do protijudovskih pogromashev, »protofashistichnih« chornosotencev in eserovcev–narodnikov, slednji so poskusili atentat na Lenina). Stopnjevanje »metode psihoshoka«? Terorizem se je »demokratiziral«: nekoch so bili cilji »logichni«, tako ali drugache vpleteni, zdaj so tarche vse pogosteje ljudje, ki nimajo »nobene zveze«, nakljuchni mimoidochi... Terorizem islamske provenience izvaja svojo antiglobalizacijo, sochasno z zahtevami po »multikulturnosti« (slednja naj bi v glavnem veljala le za doslej neislamska podrochja): od New Yorka prek Madrida, Moskve, Kavkaza do Dzhakarte... Ob newyorshkem 11. sept. so nekateri pomislili, da hochejo islamski teroristi Ameriko spremeniti v Izrael; ochitno postaja ves svet »razshirjeni Izrael« (po islamskih fundamentalistih svetu vladajo Judi z newyorshkega Wall Streeta, »globalizacija« je le novejsha razlichica te judovske manipulacije), kjer nihche vech ne bo vedel zanesljivo, ali bo prishel domov, che gre v trgovino ali na avtobus, ker pach lahko naleti na samomorilca z eksplozivom... S kakshnimi sredstvi se Checheni bojujejo za svojo nacionalno–drzhavno identiteto? Polmilijonski Checheni drzhijo za vrat ruskega velikana? Samo s terorizmom ni mogoche dosechi nich – Arabci in islam nimajo med sabo niti na svoji strani nobene prave velike sile, zato jim morda v prihodnosti preostane le zveza s Kitajci, che se bodo ti zapletli v vojno z ZDA zaradi Tajvana, kot napovedujejo, che se bo Tajvan povsem osamosvojil tudi formalno kot drzhava. Po mnenju kompetentnih in uglednih muslimanov gre za dolocheno krizo islama; direktor televizije Al Arabija Abdurrahman al Rashid je zapisal, da je resnica o islamu »bolecha in ponizhujocha«, vsi svetovni teroristi so muslimani, vechino teroristichnih dejanj minulega desetletja so izvedli muslimani. »Dokler si tega dejstva ne priznamo in zanj ishchemo opravichila in pojasnila, ne bomo ochistili predstave o nas.« (cit. po Delu, 7. 9 . 2004). Sploh se znova postavlja razmislek o terorizmu in identiteti: kako se eno uresnichuje z drugim? V islamu velja prerokba o osvajanju sveta, da bo svet pred zadnjo sodbo in koncem islamski, kako bo potekalo to osvajanje, ni chisto jasno, toda nekaj povedo gola statistichna dejstva: koliko je bilo muslimanov na svetu leta 1900 in leta 2000? Takshnega demografskega booma ne pozna nobeno drugo verstvo. V islamu je nacionalnost v drugem planu, kot bistvena chlovekova identiteta je postavljena religija. K zgodovini islamskega terorizma je treba prishteti tudi take stvari, kot je npr. bitka pri Omdurmanu (1898), kjer so Anglezhi s strojnicami, takrat prvich preizkushenimi v bitki, pokosili 25.000 Mahdijevih dervishev, »fanatikov«, ki so se uprli okupaciji, na angleshki strani pa je bilo 48 mrtvih, v tej bitki je sodeloval kot mlad chastnik tudi W. Churchill... Kakshno vlogo pri tem igra terorizem, kaj je sploh terorizem, kako se ta oznaka modificira po pragmatichnih potrebah v dolochenem kontekstu (med 2. svet. v. so okupatorji upornishke partizane shteli za nezakonite vojake, bandite, teroriste, tako jih je obravnavala tudi kolaboracija, in tudi partizanska stran je povsem odkrito posegala po teroristichnih ukrepih – atentati, shokantne mnozhichne eksekucije...). Anarhoterorizem 70. let v Evropi se je menda zachel z besedami Andreasa Baaderja: »Nashe bombe bodo priletele v sredishche zavesti ljudstva.« (To so bili teroristi RAF – »oborozhene skupine zdruzhenega proletariata« ZRN.) Pravzaprav je XX. stol. v znamenju terorizma: tako se je zachel fashizem, nacizem, komunizem... Prva svetovna v. je izbruhnila iz srbskega terorizma, pred drugo sv. vojno so znani ustashki hrvashki teroristi in makedonski VMRO Vancho Mihajlov – elementi terorizma tudi v organizaciji primorskih Slovencev TIGR, s tem naj bi bil povezan Bartolov »navdih« za romaneskno analizo terorizma Alamut); po nekaterih pogledih naj bi se XX. stoletje zachelo 28. 6. 1914 v Sarajevu (pri tem se pozablja, da so se pred prvo vojno zhe Irci upirali Anglezhem, slednji so ta upor jemali kot chisti terorizem...), zachetek XXI. stoletja pa naj bi bil 11. 9. 2001 v New Yorku... Ena od definicij terorizma: »posamezno« nasilje proti »strukturalnemu« nasilju. Vsekakor je izpolnjena Rimbaudova prerokba: »Tu je chas asasinov...« – In spet terorizem – patriotizem: sicilska mafija, arabsko ozadje tako v pojmu asasin (hashishin) kot v pojmu mafija: na Siciliji so se menjavali razlichni okupatorji, med njimi so bili tudi Arabci, beseda mafija iz arab. mahias, muafah – upornik, nasprotnik zakona, bahach, prepotentnezh... Sicilija je bila do 1860 pod shpansko vejo Burbonov, zato je bilo znano geslo: »Morte alla Francia! Italia anela!« Mafija pomagala Garibaldiju pri zdruzhevanju Italije, amerishki gangster Luciano je s pomochjo mafije pomagal pri oganizaciji zaveznishke invazije na Sicilijo in IT med 2. svetovno vojno. Baskovski terorizem – shtevilne zhrtve baskovskih podtaknjenih bomb med shpanskimi policisti... (v »srcu teme« je terorizem, v biopsihologiji velja, da je chlovek najbolj agresivna zhivalska vrsta; primer »strukturnega« terorizma: nacistichni general Hans Frank, poljski krvnik, komandant zasedene Poljske, je v svoj dnevnik, ki ga je bil dolzhan pisati tako kot drugi nacistichni krvniki, zapisal: »Ko bomo zmagali, bomo lahko iz Poljakov in Ukrajincev ter ostale zhivine proizvajali sesekljano meso...«). Ruski komentatorji menijo, da je ves sedanji globalni »show« islamskega terorizma mogoche razumeti z odgovorom na vprashanje, kdo ima korist od tega; se pravi: ker ni »obichajnih vojn«, je treba vzdrzhevati vsaj »obsedno stanje« v korist vojashke industrije in globalnega imperializma kot globalne zarote, Americhani so Rusijo zhe potegnili v svoje »vojno zaveznishtvo« proti islamu; tehnologija teh islamskih atentatov je tako komplicirano sinhronizirana, da mora za njo stati visoko usposobljeno vodstvo...