Revija SRP 65/66

Ivo Antich

 

LEKTURA KOT MORA SPISOTVORSKEGA ZBORA?

 
 
 
Tako rekoch »v naravi« vsakega teksta je »zhelja«, da bi bil popoln; temu se skusha tako ali drugache priblizhevati, chetudi z razlichicami avantgardistichne anomije. Tu se med »nagonsko« ustvarjalnost in »salonsko« tehnologijo konchnega izdelka »vriva« zloglasno lektoriranje kot svojevrstni prispevek na poti k nikoli povsem dosezheni »Meki« popolnosti. Ustvarjalni »spontanizem« se nagiba k preziranju lekture, cheprav ga vsaka finalnejsha realizacija teksta soocha z dejstvom, da vsega ni mogoche preprosto vsipavati (sipati – pisati) v javnost, she zlasti ker mnogi spisotvorci nizajo stavke (povedi?) kot nekakshne zmrcvarjene besedne klobase zunaj osnovne sporazumevalne logike. V socialnih kontekstih, kjer je jezikovno popravkarstvo vchasih skoraj nekakshen »nacionalni shport«, se tistemu, ki se ukvarja z njim ali ga tovrstna vprashanja vsaj malo bolj zanimajo, ni treba bati, da mu bo zmanjkalo razlogov za vsakrshna drobna »presenechenja«. Piscu teh vrstic se je z leti nabralo nemalo pravopisnih ocvirkov, kot je npr. tale: lektorstvo ene od osrednjih slovenskih kulturnishkih revij je v njegovem tekstu termin razloka »popravilo« v razlika, cheprav gre za avtentichno slovensko besedo v funkciji nadomestka za dierezo in derridajevsko diferAnco. Ali pa: v kulturnishki reviji s podpisanim lektorstvom se »v vechih primerih« pojavlja sicer nesklonljivi prislov. Sluchajno ali nakljuchno?

Uvodnik v enajsti shtevilki uglednega 68. letnika (2004) revije Sodobnost izpod peresa Petra Kolshka je posvechen natanko temu: usodnosti pravopisa. Pod naslovom Zmerjanje »slavistov« je izpostavljen problem euro/ evro kot »simbolna tochka« (cit.) v razmerju med slovensko nacionalno in evrozvezno »globalno« zavestjo. Tako rekoch tradicionalna usodnost chrke, ki jo je nekoliko nerodno skushal »preshernizirati« Ante Mahkota s parafrazo soneta o kashi (Delo, PB, 15. 11. 2004).

V isti shtevilki Sodobnosti je she en markanten tekstovni zalogaj, ki ni brez zveze z vprashanji pravopisa: Simon Lenarchich, ki je leta 2002 v isti reviji kritichno pretresel najnovejshi Slovenski pravopis (2001), je tokrat pod naslovom Tuj Veliki slovar tujk temeljito obdelal Veliki slovar tujk (2002), ki ga je CZ dala na trg z reklamnim geslom »elitni naslednik« (zastarelega Verbinca), in na koncu pomenljivo sklenil: »Slovarja, kakrshen je VST, izdajatelj preprosto ne bi smel dati v prodajo.« (cit.). (To ni prva kritika VST, gl. Delo, KL 23. 6. 2003, str. 14, chlanek slavista E. Jelerja.)

V isti Sodobnosti se je s tujim imenom zapletel najbrzh tiskarski shkrat: »antiderridajevski« chlanek z naslovom Zakaj ne bom zhalovala za Derridajem je podpisan z imenom Johann Hari... V tekstu Blazha Podlesnika, ki primerja Kovachicha in Rozanova, je najti znachilen primer zapletov s tujkami: »... eno od osrednjih misli celotnega Rozanovega ustvarjanja,« (cit. str. 1365). Problem razlichnih pridevnishkih sintagem pa osvetljuje zhe kar impresum, kjer je naveden izdajatelj: Kulturno umetnishko drushtvo SODOBNOST International. (Zadnja beseda kot izrazita tujka v duhu sodobnosti »menedzhersko globalizira« predhodne; toda locheni zapis »kulturno« in »umetnishko« dopushcha mozhnost obstajanja tudi »nekulturnih umetnishkih drushtev«?)