Revija SRP 65/66

Georgij Semjonov

 

ZIMSKI VRT SHTEVILKA 3

 

 
Shestintrideset let je nosil vojashko uniformo, vendar se ni vojskoval, niti enkrat ni ustrelil v zhivega chloveka, nikogar ni ubil ali ranil, cheprav se je nauchil dobro streljati in zadevati cilje. V tem je minila vsa njegova mladost, zrelost – vse zavestno zhivljenje, ki ga nekako sploh ni opazil. In zdaj, ko se je v chinu podpolkovnika upokojil, je zachel tako rekoch pozorno opazovati zhivljenje, ga preiskushati na okus in dotik, se privajati na zakone, pridobivati nove navade in se odvajati od starih. In to je bilo tezhko. Aktivni chastnik je padal v ochi z nesposobnostjo nositi obleko ali plashch, svetle kravate in barvne srajce. Celo pri hoji je ta mirni podpolkovnik kar naenkrat zachel podrsavati z nogami, da bi ujel korak svoje zhene, ki je bila z njim vsa ta hitro minula leta. Skupaj z mozhem je zhivela na severu in na vzhodu, v gozdovih, v majhnih mestih in v solonchakovski stepi...

Zdaj se je vrnila v mesto svoje mladosti, v Moskvo, in se zhe tako odvadila od naglega in shumnega ritma prestolnice, da ji je bilo vchasih kar dolgchas po vojashkem mestu, v katerem je brez selitev prezhivela zadnjih dvanajst let. Vchasih se ji je zdelo, da je novo zhivljenje le dolg dopust. Tu in tam se ji je sanjalo, da se spet poslavljata od sorodnikov in odpravljata na postajo. Narocheni taksi pa je zamujal. Te sanje so zdaj postale nochna mora, od njih se je v strahu zbujala in ni mogla takoj dojeti, kje je in kaj se dogaja z njo.

Podpolkovnik je star petinpetdeset let. Gubice se shirijo od mrkih ochi do osivelih puhastih zalizkov, podobnih vrbovim machicam. Obraz se she ni utegnil postarati, kot da se mozhak shele pripravlja za zhivljenje, ishche svoje mesto v njem, svoj boj, upa na veliko zmago. Nenadoma mu je lahko obraz zazharel v predrznem in navdushenem nasmehu mladega porochnika, ki je izstrelil raketo v cilj.

Nekoch na sobotni vecher, potem ko sta dolgo stala v vrsti, sta z zheno vstopila v znamenito moskovsko restavracijo in se znashla na tuji svatbi. Svatbo so imeli v locheni dvoranci, nad vrati katere je visela tablica »Zimski vrt sht. 3«, plesati pa so seveda hodili v veliko dvorano.

Sedela sta mirno, se pogosto, s tihim nasmeshkom spogledovala kot zaljubljenca, jedla malo, pila brez kakshne posebne zhelje, pach izpolnjujoch nepisani restavracijski ritual, in gledala na pleshoche mlade ljudi. On je bezhno pogledoval nevesto v porochni tanchici in posebej njeno mlajsho, kot je dojel, sestrico, ki je bila zelo lepa. Naenkrat se mu je zazdelo, da nikoli v zhivljenju ni videl takshnih lepotic. Ta pa, ki je opazila, kako pase ochi na njej, je hotela biti do konca preprichana: morda se moti... V pleshochi, skakajochi mnozhici je v radostnem, hipnem navalu sreche zapeljivo odvlekla partnerja stran od ljudi, se skrila pred vztrajnimi pogledi sivechega moshkega, potem pa, ko se je med njima odprl svoboden prostor, ga nenadoma pogledala. In vsakich, kjerkoli je zhe bila, je lovila njegov pogled. Ta igra jo je zelo veselila in vzburjala, znova in znova je v ritmichnih skokih naglo odplesavala na drugi konec tesne dvorane in zopet pogledovala prek ramena svojega partnerja na starega moshkega, ki ni mogel odtrgati pogleda od nje, sijala je z neko zachudeno nezhnostjo, zdaj preprichana, da se ne moti in da jo ta stari mozhak, ki je zhe veliko prezhivel, obchuduje tako kot vsi ljudje na svetu.

Ona je komaj komaj zachela verjeti, da je lepa, zato je zelo ljubila vse tiste ljudi, katerim je bila vshech. Kot da se je gledala v ogledalo in odgovarjala tistemu, ki je postal to ogledalo, s spogledljivim in hvalezhnim nasmehom.

Z lahkomisleno oblastnostjo je menjavala plesne partnerje, zhenine in nevestine prijatelje, ki so tudi bili zaljubljeni vanjo. Da bi v vsakem plesu, tudi kjer je bila najvechja gnecha, nashla prilozhnost, da znova pogleda, ulovi pogled tihega obozhevalca, ki mu je bila vshech.

A on je nepremichno sedel za mizo in jo fasciniran koprneche gledal.

»Kako je lepa!« je razmishljal medtem, ko je pozabil vse na svetu. »In bistra. Seveda je bistra. Zato je tudi lepa, ker je bistra. Neumne lepote ni. Nekdo iz teh smrkavcev bo imel strashansko srecho v zhivljenju. Nekomu od njih bo pripadala ta lepotica, rodila bo otroka, dojila bo. Ah, naj jih vrag pocitra! Nihche od njih ne zasluzhi take lepotice! Tale, z navitimi kodri? Kaj res ne razume, da je bil ves dan v navijalkah? Bedak! No, v redu, ta je duhovit, ampak grozen cinik... Stotega dela nje ni vreden. Ne sme se zgoditi, da bi bila taka lepotica nesrechna v zhivljenju! Zakaj ga gleda? In se mu podreja... Nima pravice podrejati se mu. Kako naj se ji to vbije v glavo? To bo zlochin, che se zaljubi in podredi temu vetrnjaku. Narava ji je dala vse, da bi si izbrala najboljshega, ona pa ne dojema svoje vloge! Taka je v nashem zhivljenju nezamenljiva! Pa kaj she pleshe s tem kozlom na kopitih?! In se veseli! Kako je to mogoche?«

Pobit od svoje nemochi, svoje bioloshke nezdruzhljivosti s to lepotico, ki je imela, verjetno, shestnajst let, je redko, le kadar se je vrachal iz svoje zamaknjenosti, pogledoval na zheno.

Ta pa je z otozhnim nasmehom odgovarjala na njegove poglede in nenadoma, da ga je kar zbegala, rekla:

»Poglej to punco! To, ki pleshe s fantom na petah. Da? Lepa! Vihrava, vesela. Preprosto ocharljiva!«

»A, ta... Da, simpatichna«, je odgovoril, skrivajoch ochi. »Nekaj je... Mislim, da je mlajsha sestra neveste. Podobni sta si. No, tale je seveda boljsha. Starejsha je preizkus mochi, tale je pa zhe vzorec. Na nekoga me spominja, sam ne vem, na koga...«

»Jaz pa vem,« je s tiho in sramezhljivo radostjo rekla zhena. »Gledam jo... Vem. Gledam in se spomnim sebe v tej starosti. Kar groza me je od tega! Preprosto moja dvojnica. Bila sem kopija te punce. Enako vesela, enako sem se smejala, enako brezbrizhno sem plesala. Se spomnish na fotografiji? V modrem albumu. Ko prideva domov, ti pokazhem. Bosh videl! Preprosto neverjetno!«

»Ma kje pa! Motish se!« je z neko nenadoma grobo togotnostjo hotel oporekati. »Nich skupnega! Mar si znorela!«

Pochutil se je, kakor da mu hochejo odvzeti nekaj zelo dragocenega in mu v zameno poriniti ubog ponaredek. S tezhavo je potlachil svojo togoto in s hladno posmehljivostjo rekel:

»Da–a? Vse je mozhno... Vendar...«

Ko pa je zagledal globinsko radost v vlazhnem zaupljivem zheninem pogledu, se je naglo zbral.

Kasneje se je pogosto zahvaljeval nebu, da se je zmogel pravochasno zbrati.

»Da,« je hitro rekel, strinjajoch se s prevaro, storil bi karkoli za to nemlado zhensko z utrujenim pogledom oteklih ochi, z gubasto vdrtino na prsih, ki se je videla pri odprti obleki, s sivechim pramenom las brez leska. Vso sebe, do konca je oddala njemu in se postarala predchasno, izbrisala je iz svojega zhivljenja mnogo lahkomiselnih dni, vse zaradi njega. »Da, seveda,« je govoril, hitech in pokashljujoch od razburjenja. »Kako, da nisem takoj... Seveda, spomnim se... Jaz pa razmishljam, komu je tako podobna? Zakaj mi je tako vshech, da bi jo vrag? Zdaj mi je jasno... Seveda, to si ti!« ji je govoril, se trudil, da ne bi opazil ljudi okrog sebe, ji polozhil roko na njene vroche, suhe, nagubane prste in jih nezhno bozhal v izbruhu zhgoche krivice, v katero ga je porinil ta hrupni, srechni vrvezh.

Njegova zhena je sunkovito dvignila glavo, kot da je zagledala na vishini pod svetlechimi barvnimi svetilkami nekaj nenavadnega, in v njenih nasmejanih, utrujeno radostnih ocheh so nenadoma zablestele solze kot zlatozelene svetilke. Prisilila se je, da je zaustavila solze, prav tako sunkovito je prenesla pogled na mozha in ohranila na obrazu masko smejoche se, radostno zaljubljene, spogledljive zhenske.

Na poti domov je podpolkovnik obchasno izgubljal ritem, podrsaval je z nogami in skushal ujeti korak z zheno, ki je hodila molche, v nekakshnem ganljivo razsvetljenem dushevnem stanju, shla je lahkotno in po deklishko gibko. Na njenih ustnicah je poigraval nasmeh.

Zraven nje je shel chlovek, ki so se mu na zalizkih srebrile vrbove machice. Shestintrideset let je nosil vojashko uniformo, vendar se ni vojskoval, niti enkrat ni ustrelil v zhivega chloveka, nikogar ni ubil ali ranil...

 

Iz rushchine: Just Rugel

 

__________
Georgij Vitaljevich Semjonov (1931–92), ruski pisatelj. Lirichne chrtice in kratke zgodbe. Roman Hudichevo kolo, 1988.