Revija SRP 65/66

Edvard Kocbek

 

ROKI

 

Med svojima rokama sem zhivel

kakor med dvema razbojnikoma,

nobena izmed njiju ni vedela,

kaj je pochenjala druga,

levica je bila nora od srca,

desnica pa pametna od spretnosti,

ena je jemala, druga izgubljala,

druga pred drugo sta se skrivali

in opravljali polovichna dela.

 

Ko sem danes bezhal pred smrtjo

in padal in vstajal in padal

in se plazil po trnju in skalovju,

sta mi bili roki enako krvavi.

Razpel sem ju kot zhrtvena rochaja

velikega tempeljskega svechnika,

ki z enako vnemo prichujeta.

Vera in nevera sta bili en sam plamen,

vzdigoval se je visok in vroch.

 

 

 

 

OPOMBA H KOCBEKOVI »KLJUCHNI PESMI«

 

Osnovno »modelarno shemo« zgodovine slovenske poezije je mogoche ponazoriti s trojicami (zaporedje ni povsem po rojstvih, temvech bolj po izoblikovanosti fenomena): Dev – Knobl – Vodnik (18. stoletje), Presheren – Jenko – Murn (19. stoletje), Zhupanchich – Kosovel – Kocbek (20. stoletje). To so faktichna in po svoje tudi simbolichna vozlishcha v makrostrukturi ali »omrezhju« slovenskega pesnishtva; Kocbekovo mesto med njimi je nedvomno, cheprav ne dosega vishine, na kateri so Presheren, Murn in Zhupanchich (vsi chleni modela 3 x 3 so si pach enakovredni predvsem v simptomalnem, manj v kvalitativnem smislu; tako prvi trije pomenijo pravzaprav le »predzgodovino«; v prvi trojici sta druga dva v senci Vodnika, v drugi prevladuje Presheren, v tretji Zhupanchich; proti slednjemu je bil sicer v dolochenem chasu naperjen poskus »detronizacije«, a brez uspeha). Pri vsakem od navedenih je mozhno najti »kljuchno pesem« (»key poem«); za Kocbeka je to pesem Roki (iz njegove najpomembnejshe zbirke Groza, 1963). V tej pesmi je zgoshcheno, natanchno in slikovito izrazil bistveno eksistencialno situacijo ali izkushnjo svoje identitete kot »biografije« ali »zhivljenjske zgodbe«, ki z dramatichnim soochenjem fundamentalizmov prerashcha tako rekoch v personifikacijo slovenske (morda sploh svetovne) usode XX. stoletja.

 

Izbor in opomba: Ivo Antich