Revija SRP 65/66

Edvard Kocbek

 

KDO SEM?

 

POZIV

 

Spomnimo se,

kako smo teptali zemljo,

krotili zveri,

podpirali nebo

in krichali drug drugemu

slovesna povelja,

da smo vzdrzhali v votlini,

ki jo je sonce izdolblo

v vesoljno temó.

 

Spomnimo se,

kako smo votlino

razshirili s hrbti,

da je svet zastokal,

vishine zaplahutale,

globine zashkrtale,

strani neba zavpile

in himen skrivnosti

zakrvavel.

 

In zdaj se spomnimo

she velikih prerokb,

rojeni smo za chudezhe,

hodili bomo po morju,

letali po zraku,

se zhogali z zemljo

in jo izgubili v temi,

potem pa si poiskali

vsak svojo zvezdo.

 

 

 

KDO SEM?

 

Nikoli nisem to,

kar mislijo, da sem,

in nikoli nisem tam,

kjer me vidijo ochi.

Sovrazhniki me imajo

za naslednika prestola,

prijatelji so preprichani,

da sem skrivni diakon,

in shaljivci mislijo,

da trohnim v dnevniku

potopljenega brodovja,

ki je iskalo novo zemljo.

Jaz pa klechim opoldne

sredi pushchave in pishem

v pesek narek tishine,

proti vecheru zashkrtam

v nevarni razpoklini

babilonskega stolpa,

opolnochi pa vdano lezhem

med zlate meche

na Hamletovi terasi.

In shele proti jutru

se zavihtim na sedlo daljav

izza sedem krat sedem mesechin

in pojezdim nasproti

darezhljivi vrtnici,

pripravljeni na izbruh,

nekoch bo pogledala

oshabnemu stoletju v obraz

in stoletje bo zardelo.

 

 

 

 

OCHISHCHENJE

 

Samo tako mi bo odleglo

v tej neznosni uri,

che bom naglo stopil

v svojo rojstno vas,

ko se sredi poletja

razvije nevihta

in se utrga hudourni oblak.

Samo tako mi bo odleglo,

che bom obstal gologlav

in bos in razshirjenih rok

in bom sprejemal curke vode.

Zhe se spushchajo shtrenasto

po vsem zhivotu do glezhnjev,

me objemajo od vseh strani

in mi zalivajo zhejne pore.

Samo nekaj korakov je do hishe,

jaz pa vztrajam pod shibami,

tako dolgo sem chakal nanje,

in blazhen hlipam od slasti,

curki dishijo po strelah,

po koreninah in umiti zemlji,

po oblakih iz tetoviranih dezhel

in po dechku z vozlom na robcu,

vsi chuti mi poskakujejo

in divjajo, oh, odleglo mi je,

sredi rojstne vasi stojim

mlad, srechen in vechen.

 

 

 

 

MAVRICA

 

Mislil sem si, mesechina,

ko pa sem se zganil,

sem vedel, tishina.

 

Mislil sem si, tishina,

ko pa sem odprl ochi,

sem vedel, temina.

 

Mislil sem si, temina,

ko pa sem jo pobozhal,

sem vedel, milina.

 

Mislil sem si, milina,

ko pa sem jo nashel z usti,

sem vedel, bolechina.

 

 

O USTVARJALCU

Pesnishki ustvarjalec se spaja s chustvenim nemirom svojega chasa. Nemir nashega chasa je v slabosti duhovnega obchevanja, v pomanjkanju tishine in v povrshnem sposhtovanju tekstov. Ne zhelimo si le manj hermetichnih del, ampak si zhelimo tisto nezaslishano stvar, da stvariteljska beseda prikliche navzochnost, kakor pravi Heidegger. Che beseda ni navzocha, je medchloveshki svet nihilistichen. Cheprav se je danashnji svet zarotil zoper najpomembnejsho silo chlovekove narave, moramo priznati, da kljub tej zaroti vemo za chudezhe. Poezija ostaja izraz neukrotljive chlovekove tezhnje po svobodi. Chloveshtvo je obremenjeno z znanjem in vendar chlovek ne more dosechi totalne informacije. Zato pa ima chlovek danes na razpolago funkcijo irealnega, ki je prav tako potrebna kot funkcija realnega. Imaginativna dejavnost je za danashnjega chloveka kisik, najpomembnejsha hrana chlovekove narave. Imaginativne podobe niso statichne ali dokonchne, ampak so nemirne in evazivne, stalno se dopolnjujejo in reproducirajo. Kazhe, da se chlovek ne zna vech igrati, prevech je programiran in manipuliran. Igra pa je v bistvu neposlushnost, upor, prerashchanje reda, tradicije, nasilja.

Kot ustvarjalec sem docela samostojen, nobena sila na svetu mi v tem ne sme ukazovati. Iz slehernega mojega nastavka more nastati vse, cheprav ne vem vnaprej, kaj bo nastalo iz mojega pisanja. To je moja usoda in moje bistvo, da zhivim v tem in iz tega. V tem je obsezhena zhelja po komunikaciji, ljubezni, resnici in napredku.

Razen duhovnih razodetij je v mojem zhivljenju najpomembnejsha poezija, zavetnica mojega ustvarjanja in domishljanja. Pod njenim varstvom mi je znala predvidevati in nakazovati in potrjevati me v najhujshih dvomih in odlochitvah. Dajala mi je moch protesta, upora in revolucionarne sposobnosti v sodobnem svetu nasprotij.

Delezh poezije je danes na videz izgubil vrednost, vendar na tej zemlji ni mogoche nichesar pozabiti. Spomini si zhe kopljejo bunkerje in v njih snujejo chas, ko bo domishljija znova prishla v goste. Do takrat bo moja ljubezen zhalovala. Glejte, zhe si je nadela zhalno obleko. Moja lepa in zvesta nevesta je bila zhe vechkrat in za dolgo chasa v chrnem.

Edvard Kocbek

Izbrala Jolka Milich

 

_________

Tri pesmi so iz pesnishke zbirke Groza, Slovenska matica, Ljubljana 1963, pesem Ochishchenje pa iz zbirke Pesnishki list sht. 24, cikel Zherjavica, ZTT, Trst, & Zalozhba Lipa, Koper 1974. Zapis o ustvarjalcu je v ZP, I, 1977 brez naslova; naslovilo ga je urednishtvo. Vse pa je izshlo v slovensko–italijanski Kocbekovi antoloshki zbirki Rojeni smo za chudezhe (Siamo nati per i miracoli), ki jo je prevedla in uredila Jolka Milich, izdala pa zalozhba Mladika, Trst 2004. (Op. ur.)