Edvard Kocbek
KDO SEM?
POZIV
Spomnimo se,
kako smo teptali zemljo,
krotili zveri,
podpirali nebo
in krichali drug drugemu
slovesna povelja,
da smo vzdrzhali v votlini,
ki jo je sonce izdolblo
v vesoljno temó.
Spomnimo se,
kako smo votlino
razshirili s hrbti,
da je svet zastokal,
vishine zaplahutale,
globine zashkrtale,
strani neba zavpile
in himen skrivnosti
zakrvavel.
In zdaj se spomnimo
she velikih prerokb,
rojeni smo za chudezhe,
hodili bomo po morju,
letali po zraku,
se zhogali z zemljo
in jo izgubili v temi,
potem pa si poiskali
vsak svojo zvezdo.
KDO SEM?
Nikoli nisem to,
kar mislijo, da sem,
in nikoli nisem tam,
kjer me vidijo ochi.
Sovrazhniki me imajo
za naslednika prestola,
prijatelji so preprichani,
da sem skrivni diakon,
in shaljivci mislijo,
da trohnim v dnevniku
potopljenega brodovja,
ki je iskalo novo zemljo.
Jaz pa klechim opoldne
sredi pushchave in pishem
v pesek narek tishine,
proti vecheru zashkrtam
v nevarni razpoklini
babilonskega stolpa,
opolnochi pa vdano lezhem
med zlate meche
na Hamletovi terasi.
In shele proti jutru
se zavihtim na sedlo daljav
izza sedem krat sedem mesechin
in pojezdim nasproti
darezhljivi vrtnici,
pripravljeni na izbruh,
nekoch bo pogledala
oshabnemu stoletju v obraz
in stoletje bo zardelo.
OCHISHCHENJE
Samo tako mi bo odleglo
v tej neznosni uri,
che bom naglo stopil
v svojo rojstno vas,
ko se sredi poletja
razvije nevihta
in se utrga hudourni oblak.
Samo tako mi bo odleglo,
che bom obstal gologlav
in bos in razshirjenih rok
in bom sprejemal curke vode.
Zhe se spushchajo shtrenasto
po vsem zhivotu do glezhnjev,
me objemajo od vseh strani
in mi zalivajo zhejne pore.
Samo nekaj korakov je do hishe,
jaz pa vztrajam pod shibami,
tako dolgo sem chakal nanje,
in blazhen hlipam od slasti,
curki dishijo po strelah,
po koreninah in umiti zemlji,
po oblakih iz tetoviranih dezhel
in po dechku z vozlom na robcu,
vsi chuti mi poskakujejo
in divjajo, oh, odleglo mi je,
sredi rojstne vasi stojim
mlad, srechen in vechen.
MAVRICA
Mislil sem si, mesechina,
ko pa sem se zganil,
sem vedel, tishina.
Mislil sem si, tishina,
ko pa sem odprl ochi,
sem vedel, temina.
Mislil sem si, temina,
ko pa sem jo pobozhal,
sem vedel, milina.
Mislil sem si, milina,
ko pa sem jo nashel z usti,
sem vedel, bolechina.
O USTVARJALCU
Pesnishki ustvarjalec se spaja s chustvenim nemirom svojega chasa. Nemir nashega chasa je v slabosti duhovnega obchevanja, v pomanjkanju tishine in v povrshnem sposhtovanju tekstov. Ne zhelimo si le manj hermetichnih del, ampak si zhelimo tisto nezaslishano stvar, da stvariteljska beseda prikliche navzochnost, kakor pravi Heidegger. Che beseda ni navzocha, je medchloveshki svet nihilistichen. Cheprav se je danashnji svet zarotil zoper najpomembnejsho silo chlovekove narave, moramo priznati, da kljub tej zaroti vemo za chudezhe. Poezija ostaja izraz neukrotljive chlovekove tezhnje po svobodi. Chloveshtvo je obremenjeno z znanjem in vendar chlovek ne more dosechi totalne informacije. Zato pa ima chlovek danes na razpolago funkcijo irealnega, ki je prav tako potrebna kot funkcija realnega. Imaginativna dejavnost je za danashnjega chloveka kisik, najpomembnejsha hrana chlovekove narave. Imaginativne podobe niso statichne ali dokonchne, ampak so nemirne in evazivne, stalno se dopolnjujejo in reproducirajo. Kazhe, da se chlovek ne zna vech igrati, prevech je programiran in manipuliran. Igra pa je v bistvu neposlushnost, upor, prerashchanje reda, tradicije, nasilja.
Kot ustvarjalec sem docela samostojen, nobena sila na svetu mi v tem ne sme ukazovati. Iz slehernega mojega nastavka more nastati vse, cheprav ne vem vnaprej, kaj bo nastalo iz mojega pisanja. To je moja usoda in moje bistvo, da zhivim v tem in iz tega. V tem je obsezhena zhelja po komunikaciji, ljubezni, resnici in napredku.
Razen duhovnih razodetij je v mojem zhivljenju najpomembnejsha poezija, zavetnica mojega ustvarjanja in domishljanja. Pod njenim varstvom mi je znala predvidevati in nakazovati in potrjevati me v najhujshih dvomih in odlochitvah. Dajala mi je moch protesta, upora in revolucionarne sposobnosti v sodobnem svetu nasprotij.
Delezh poezije je danes na videz izgubil vrednost, vendar na tej zemlji ni mogoche nichesar pozabiti. Spomini si zhe kopljejo bunkerje in v njih snujejo chas, ko bo domishljija znova prishla v goste. Do takrat bo moja ljubezen zhalovala. Glejte, zhe si je nadela zhalno obleko. Moja lepa in zvesta nevesta je bila zhe vechkrat in za dolgo chasa v chrnem.
Edvard Kocbek
Izbrala Jolka Milich
_________
Tri pesmi so iz pesnishke zbirke Groza, Slovenska matica, Ljubljana 1963, pesem Ochishchenje pa iz zbirke Pesnishki list sht. 24, cikel Zherjavica, ZTT, Trst, & Zalozhba Lipa, Koper 1974. Zapis o ustvarjalcu je v ZP, I, 1977 brez naslova; naslovilo ga je urednishtvo. Vse pa je izshlo v slovensko–italijanski Kocbekovi antoloshki zbirki Rojeni smo za chudezhe (Siamo nati per i miracoli), ki jo je prevedla in uredila Jolka Milich, izdala pa zalozhba Mladika, Trst 2004. (Op. ur.)