Revija SRP 65/66

Ivo Antich

Dokument 1

 

»JUBILEJNI« POGLED NA EDINSTVENI DOKUMENT
(ali o nenavadni vztrajnosti jezikovnih samoobeshencev)
 
 
 
Neopozitivizem »na novo« odkriva pomenljivost, dragocenost in celo ocharljivost dejstev, (f)aktov, dokumentov, »trdih« podatkov. S tem znova pridobivajo nekaj dodatnega pomena (za nekatere sicer zhe deplasirani) papirnati mediji, zlasti periodika... Znana misel: en dan star chasopis je zastarel odpadek, primeren le she za razlichna gospodinjska opravila, deset let star pa je dragocen arhivski dokument.

Natanko deset let mineva od objave do danes edine »objektivne zunanje recenzije« Revije SRP - namrech tiste »dvoumne« (ta pridevnik je v njej shtirikrat v enem stavku!) v Slovenskih novicah (Simon Kardum, 10. 3. 1995, str. 20, rubrika PLUS/ MINUS; ponatis v: Revija SRP, junij 1995/ sht. 9 – 10, str. 175). Pod naslovom »Jezikovna kravata« (v Sl. nov. naslov v narekovajih, v SRPu ne) gre, kot je navedeno v podnaslovu, za recenzijo publikacije: Revija Srp, shtevilka 7 – 8, februar 1995. Kot je zaslediti v daljshem citatu, je naslov recenzije vzet iz teksta, ki je »sestavek o bistvenih recheh izpod peresa Leva Detele, ki najvech pove o poetogramih in obrazih samih avtorjev revije« (cit.). Detela je namrech v recenziranem zvezku SRPa objavil (v lastnem prevodu) odlomek iz svoje prozne knjige v nemshchini Legenden um den Vater (Dunaj, 1976; vech avstrijskih nagrad); odlomek ima naslov Namesto mesta nemesto v vechmestju, podnaslov pa se glasi: »Manichno depresivna & kritichna psihosocialna parapatoloshka jezikovna kravata iz razmajanih podzavestnih sestavnih delov, namenoma degradiranih v literarni izdelek, ponizhanih v potuhnjeno nadomestno bivanje, nenadoma samounichujoche aktivna, ogrozhajocha samo sebe in vse stebre druzhbe, obsojena na vechno smrt.« (cit.).

Za slovenskonovicharskega recenzenta je ta stavek iz deset let prej v tujini in v tujem jeziku nastale knjige ochitno ad hoc ustrezna psihodiagnoza »o poetogramih in obrazih samih avtorjev revije«, ki je, kot she ugotavlja, »napolanonimno in malodane hermetichno, vase zazrto in vase zaklenjeno pisanje... (...)... revija, ki je anahroidna v svojem zhanrskem in slogovnem manierizmu, anarhoidna pa v svoji vsebinski in statusni drzhi... (...)... taka kot je, s skrhanim in nesklepanim srpom v roki, ni usposobljena ne za zhetev, ne za rezanje glav. To je dejstvo. To, da ne ve, komu je namenjena in ji je bralstvo shpanska vas, poseljena z infantilnezhi, pa je zhe problem, ki se tiche najstva.« (cit.).

Sintagmo »shpanska vas« je najti tudi v zhe omenjenem Detelovem tekstu; za tiste, ki jim je »najstvo« chudna beseda, pa pojasnilo, da gre za filozofski termin v smislu hotenja, namena (kar naj bo, kar naj bi bilo; estetsko, etichno najstvo – gl. SSKJ, kjer je naveden tudi citatni primer: »njegovemu chlanku pripisuje vsa mogocha najstva«). Slovenskonovicharski recenzent sam poudarja, da je recenzijo napisal »zaradi dobrega namena« (cit.); torej mu najbrzh ne kazhe pripisovati »vsa mogocha najstva«, kakor je on SRPu pripisal, da ima svoje bralstvo za infantilnezhe, se pravi, da je subtilno nakazal, da ima revija problem z lastnim »najst(nisht)vom«. Slovenske novice takih problemov verjetno nimajo, saj so po uradni statistiki chasnik z najvechjo naklado in najshirsho bralsko publiko v Sloveniji (s chim one infantilizirajo ali »rumeno farbajo« svojo publiko, je seveda vprashanje zase). Vrhunec subtilne asociativnosti pa je gotovo izraba Detelove sintagme »jezikovna kravata« za naslov: kakor so nekateri »vigilanti« SRP prebrali kot »srbsko zvezo«, je kravata lahko usmerjena »hrvashko«, saj naj bi bil ta del garderobe edini izvirni prispevek hrvashke identitete v svetovno vednost (fr. cravate, Croate?), hkrati pa je tudi obeshenjashki termin za dolochene »plesne figure smrti« (cit. Detela, ibid.). Se pravi: SRP se zhe skoraj dve desetletji »manichno depresivno in samounichujoche aktivno« trudi z lastno obsojenostjo (obeshenostjo) »na vechno smrt«...