Bogdan Novak
PESEM O KRALJU MATJAZHU
BICH
Bil Matjazh je reven hlapchek,
komaj sluzhil je za krapchek
pri gospodu imenitnem,
kmetu trdnem, imovitnem,
5 sredi budimske ravnice,
kjer zhivijo od pshenice.
Dan je vsak preklel kokota,
ki ga zbujal je vrh plota,
kikirikal in razgrajal,
10 putkam je o svitu bajal,
sonce da zhe svet ozarja,
da je zbudil gospodarja,
ta je sunil gospodinjo,
naj odpre sred kashche skrinjo,
15 kjer je sladka kurja picha
za kokoshi in petlícha.
Gospodar je hlapce zbudil,
nad lenuhi se razhudil,
vsakemu dal opravilo,
20 chesh da delo je zdravilo,
ki krepi telo lenuhom,
glavo chisti polezhuhom.
She nebo bilo je sivo,
ko orat so shli na njivo,
25 da obilno bo rodila,
seme novo bo kalila,
da bo kmet dobil cekine,
svojim hlapcem dal drobtine.
Je Matjazh pred plugom hodil,
30 krave za povodec vodil,
gospodar drzhal je ralo,
da globoko je oralo,
rusho dalech je odrival,
zemlji nedra je razkrival,
35 od ozare do ozare
dolge brazde so nastale,
svezha zemlja je dehtela,
po semenu hrepenela.
Sivo je nebo zbledelo,
40 v sonchne zharke se odelo,
vrani so se v gozd poskrili,
v brazdah niso vech hodili,
kjer so chrna motovila
slastne chrve si lovila,
45 jutro se je dnevu vdalo,
sonce vishje je sijalo.
Kriva sonchna je pripeka,
da Matjazh se opoteka,
kleca v hoji she zhivina,
50 kmeta oslabi vrochina.
V potu kazhe se resnica,
bozhje sodbe ta pravica,
Adamu bila je dana,
z Evo sta bila pregnana
55 s srdom bozhjega ukaza:
v potu svojega obraza
vechno kruh bosh trd uzhival
vse dotlej, doklèr bosh
bival,
potlej v zemljo se povrnesh,
60 kajti kamor se obrnesh,
zemlja noge ti prikuje
nase in te prichakuje,
saj sem prah le vkup pometel,
sem iz zemlje te izgnetel,
65 iz prsti telo ustvaril,
vanjo dusho ti podaril,
a ker tega nisi vreden,
prah prstén ostajash beden,
zemlja ti bo hrano dala,
70 te na koncu pokopala,
ko te smrt bo bleda vzela,
bosh le kupchek siv pepela.
Ko je sonce najbolj zhgalo,
k njivi sluga je prignalo:
75 v koshu nosil je kosilo,
kasho in vodé obilo,
zraven zhlice so lesene,
kruh iz moke je ovsene,
gospodinjine je peke,
80 dala je she vrch zaseke.
Brzh izpregli so zhivino,
jo spustili v hladovino,
potlej ralo obrnili,
v senci so si pogrnili,
85 gor na zvrnjen plug posedli,
zhlico vzeli in so jedli.
Kar zglasijo se zvonovi
od Budíma, kjer gradovi
kralja so in od gospode,
90 gor na hribu onstran vode.
Ni se navchek to oglashal,
da bi kralja smrt razglashal,
to je vechji zvon udarjal,
na volitve opozarjal,
95 zraven manjsha sta zvonila,
ljudstvu sta spregovorila:
kralj je mrtev, zhivel novi,
kralj je mrtev, zhivel novi!
V tistih starih kmetskih
chasih,
100 kot se slishi v dedov glasih,
kralja so tako izbrali:
krono kvishku so zagnali,
ker je chrno moch imela,
da v nebo je poletela,
105 kralja v kom je zachutila,
se na glavo mu spustila.
Kogar krona je izbrala,
mu kraljevsko moch je dala,
da so grofje poklekníli,
110 ga za kralja razglasíli.
Slishi zven se prek ravnice,
preko polj in koshenice
se plashijo male ptice,
lahkokrile jerebice.
115 Kralj je mrtev, zhivel novi,
kralj je mrtev, zhivel novi,
pojejo prek njiv zvonovi,
peli bodo, dokler novi
kralj ne bo imel prestola,
120 preko hriba, preko dola.
Med jedjo se kmet poshali:
»Bodo kralja si izbrali,
ta Matjazh pa tu poseda,
ker mamljiva mu je skleda
125 kashe bolj od krone zlate,
ljubi grosh bolj kot dukate!
Tam odlocha se usoda
ljudstva, njemu pa posoda
mastne ajde vech pomeni,
130 saj mu to le Bog nameni.
Hlapcu jarem Bog nadene,
dá zlató mu v las pramene,
vsakemu pa bogatinu
placha vse samo v cekinu.
135 Kdo bo srechnezh med veljaki,
kdo bo prvi med mozhaki,
ki ga vênchala bo krona,
kdo se bo polastil trona?«
Sluga reche prav vnemarno,
140 z roko mahne malomarno:
»Preden dan bo pomrachilo,
vse se bo zhe razjasnilo,
ko domov bomo prispeli,
kralja bomo zhe imeli.
145 Davki niso stvar kmeticha,
dvor ima za to biricha,
kralj ni kmetova izbira,
plemstvo kozho nam odira.«
Hlapec ga Matjazh pogleda,
150 tiho steche mu beseda:
»Nich ne bo nihche opravil,
che se tja ne bom odpravil.«
Sluga zdaj se ponorchuje,
kakor v shali pomodruje:
155 »Kaj si zvohal s temle nosom,
s krivim rilcem, dolgim kosom?
Kdo bo srechnezh med veljaki,
kdo bo prvi med mozhaki,
ki ga venchala bo krona,
160 kdo se bo polastil trona?«
Hlapec ga Matjazh pogleda,
tiho steche mu beseda:
»Ta bo srechnezh med veljaki,
ta bo prvi med mozhaki,
165 tega venchala bo krona,
ta se bo polastil trona,
ki bo danes s pluga jedel,
si z zhelezne mize stregel.«
Ko to reche o vladarju,
170 smeh izvabi gospodarju:
»Ti si danes s pluga jedel,
si z zhelezne mize stregel.
Ti bosh srechnezh med veljaki,
ti bosh prvi med mozhaki?
175 Dete komaj petnajstletno,
otrochè she nedoletno,
ne norchuj se iz starosti,
ne prepusti se norosti!
To zajel si prav iz nicha,
180 saj bosh kralj, ko bo iz bicha
tvojega pognalo cvetje,
krona nashla bo zavetje
na otroshki tvoji glavi,
kot pristoja sedlo kravi,
185 ko bo zhabi perje raslo
in bo hrast pocédil maslo.«
»Tisti bo resnico videl,
ki dovolj dolgó bo zhível,«
dé Matjazh in bich pri prichi
190 brazde sred v zemljó zapichi.
Potlej vstane, se odpravi
chez ozare kar po travi,
dokler ni prishel na cesto,
ki ga pelje v Budim mesto.
195 Princi, grofje in vsi drugi,
kmetje vmes, tlachani tudi,
pa baroni, obrtniki,
tu meshchani, tam svetniki,
she pisarji in vojaki,
200 pa berachi in veljaki,
vseh stanov so se nabrali,
se za krono so pognali.
Shépavi so prihiteli,
suhi, srednji in debeli,
205 zdravi, bolni, klovni, spaki,
suhi, mochni korenjaki,
slepi, nizki in visoki,
nemi, gobavi, shiroki,
tihi, mirni, gobezdavi
210 in naduti kakor pavi,
pismeni in uchenjaki,
vmes pa kot povsod bedaki.
Spredaj vse na kup se stisne
sredi gneche nepopisne,
215 vsak si boljshe mesto ishche,
kjer naj srecha ga obishche.
Ribji trg je bil preplavljen,
kdor ni prvi, je odpravljen
s trga dol med mestne hishe,
220 naj pod nosom se obrishe.
Gor vsi gledajo v nebesa,
kot da chakajo chudesa:
plemstvo ves dan krono meche,
vendar nima níhche sreche,
225 krona zgoraj je ostala,
ljudstvu v zraku kraljevala,
ne da bi se dol spustila
in vladarja dolochila.
Komaj se Matjazh prikazhe,
230 zhe se drugim srecha zlazhe:
krona spushcha se v nizhave,
da bi sedla vrhu glave.
Krona se je lesketala,
je Matjazha v strah dajala,
235 da opletal je z rokami,
zhivchno cepetal z nogami,
v tem po krizhu je udaril,
ga na kroni vstran pokvaril.
Krona sredi te zmeshnjave
240 njemu sede vrhu glave.
Vpili so ljudje, vojaki,
kmetje, hlapci, korenjaki,
je zavpila kralja strazha,
kot zahteva stara vrazha:
245 »Naj nam Bog zhivi Matjazha!
Naj nam Bog zhivi Matjazha!«
Je gospoda nejevoljna,
s krono nikdar zadovoljna:
»Ti bosh srechnezh med veljaki,
250 ti bosh prvi med mozhaki?
Dete komaj petnajstletno,
otrochè she nedoletno,
ne norchuj se iz starosti,
ne prepusti se norosti!
255 Vsak bi bil enak bedaku,
che bi krono siromaku
pustil in priznal vladarja,
ki brez strehe je, denarja!
Hlapec zhe ne bo kralj
plemstvu,
260 da imel bi grofe v spremstvu!«
V drugo krono so metali,
potlej so v nebo zijali,
kam bo zlata krona pala,
komu zhezlo v roke dala.
265 Krona se spusti v nizhave,
spet Matjazhu vrhu glave.
Je gospoda nejevoljna,
s krono nikdar zadovoljna:
»Ti bosh srechnezh med veljaki,
270 ti bosh prvi med mozhaki?
Dete komaj petnajstletno,
otrochè she nedoletno,
ne norchuj se iz starosti,
ne prepusti se norosti!
275 Vsak bi bil enak bedaku,
che bi krono siromaku
pustil in priznal vladarja,
ki brez strehe je, denarja!
Hlapec zhe ne bo kralj
plemstvu,
280 da imel bi grofe v spremstvu!«
V tretje krono so metali,
potlej so v nebo zijali,
kam bo zlata krona pala,
komu zhezlo v roke dala.
285 Krona se spusti v nizhave,
spet Matjazhu vrhu glave.
Slepcu je bilo zdaj jasno,
glushcu izrecheno glasno:
plemstvo glave je sklonilo,
290 kralja v dvor je pospremilo.
Vpili so ljudje, vojaki,
z njimi hlapci in veljaki,
je zavpila kralja strazha,
kot veleva stara vrazha:
295 »Naj zhivi nam Bog Matjazha!
Naj zhivi nam Bog Matjazha!«
Gospodar drzhal je ralo,
da globoko je oralo,
rusho dalech je odrival,
300 zemlji nedra je razkrival,
od ozare do ozare
dolge brazde so nastale,
svezha zemlja je dehtela,
po semenu hrepenela.
305 Je na koncu se obrnil,
krave v drugo smer zavrnil,
da bi mu zhelezno ralo
novo brazdo preoralo,
kar je videl chez chez prstje
310 gor na bichu mlado brstje.
Ko se je priblizhal malo,
nekaj listov je pognalo;
ko do tja prignal je krave,
videl gor je rozhe prave:
315 vrhu bicha so cvetele,
vse razprte so dehtele,
vrtnice bile so rdeche,
bozhji znak Matjazha sreche,
dosti so medu imele,
320 da so vabile chebele.
Kmet je padel na kolena,
v slavo bozhjega imena
odzhebral je tri molitve,
potlej tja chez brazde plitve
325 ves razburjen se odpravi
chez ozare kar po travi,
dokler ni prishel na cesto,
ki ga pelje v Budim mesto.
Je pretreslo gospodarja:
330 na prestolu za vladarja
bil njegov je revni hlapchek;
vcheraj sluzhil je za krapchek,
danes kralj je med mozhaki,
najmochnejshi med veljaki.
335 Zlato jabolko v levici
svet podreja mu v resnici,
zlato zhezlo mu v desnici
sodstvo daje po pravici,
zlata krona mu na glavi
340 sodi h králjevi opravi,
je posuta z diamanti,
vsi najlepshi so briljanti,
vmes je na pretek rubinov,
plashch je bel in hermelinov,
345 a obleka iz barzhuna,
vanj so tkali ovchja runa,
srajca je iz chiste svile,
jo device so seshile,
ob potoku na dobravi,
350 sredi polja na livadi,
pajki spredli so tkanino,
rosno mehko svilo fino.
Kmet je padel na kolena;
kralja chrnega imena,
355 ki se je Corvinus pisal,
vrana si je v grb narisal,
da bi ne pozabil ptichev,
poljskih ptic z domachih
grichev,
milosti je prosil plashno,
360 kazen naj pozabi strashno,
ker je velichanstvo smeshil,
zoper kralja se pregreshil,
hlapca videl je v vladarju,
ne pa sluge v gospodarju.
365 Kralja je obshel nasmeshek:
»Saj je majhen tvoj pregreshek,
torej vstani, dobri sluga,
milost bozhja je zasluga,
slàbo v dobro kralj
obrne,
370 pa mu Bog potem povrne:
vzel te bom za gospodarja,
da bosh hlapcem za vladarja
in skrbel za polja moja,
kot bila bi vedno tvoja,
375 dal ti bom za to plachilo,
ki bo moshnjo debelilo.
A povej mi zdaj resnico,
kje izvedel si novico,
da me je izbrala krona,
380 popeljala me do trona,
kralja skozi sreche vrata,
sredi samega shkrlata.«
Gospodarju jezik steche,
koj pove mu, tole reche:
385 »Sem drzhál na njivi ralo,
da globoko je oralo,
rusho dalech sem odrival,
zemlji nedra sem razkrival,
od ozare do ozare
390 dolge brazde so nastale,
svezha zemlja je dehtela,
po semenu hrepenela.
Tam na koncu sem obrnil,
krave sem nazaj zavrnil,
395 da bi mi zhelezno ralo
novo brazdo preoralo,
kar sem videl chez ledino
gor na bichu brstovino.
Ko sem se priblizhal malo,
400 nekaj listov je pognalo,
ko do tja prignal sem krave,
videl gor sem rozhe prave:
vrhu bicha so cvetele,
vse razprte so dehtele,
405 vrtnice bile so rdeche,
bozhji znak Matjazha sreche,
dosti so medu imele,
da so vabile chebele.
To mi reklo je, da krona
410 te peljala je do trona,
kralja skozi sreche vrata,
sredi samega shkrlata.
Koj sem padel na kolena
v slavo bozhjega imena,
415 potlej tekel sem na cesto,
ki nas pelje v Budim mesto.«
Opombe
To
so zares najbolj nujne opombe manj znanih imen, pojmov in besed. Vse starinske
in manj znane besede, ki niso omenjene v opombah, lahko najdete v Slovarju
slovenskega knjizhnega jezika.
BICH
88 od Budíma, kjer gradovi ...
Budim je slovensko ime za Budo. V Matjazhevih chasih je bila prestolnica
madzharske kraljevine najprej Buda, Peshta pa je bila povsem locheno mesto.
Pozneje sta se mesti zlili v Budimpeshto.
156 s krivim rilcem, dolgim kosom
... Kralja Matjazha vechkrat opisujejo kot mozha z izjemno dolgim, krivim
nosom.
217 Ribji trg ... del Budima, ki
se she danes imenuje enako.
237 v tem po krizhu je udaril, ga na
kroni vstran pokvaril ... Krona madzharskih kraljev nosi nagnjen krizh. Ni
znano, kdaj se je skrivil; po ljudskem izrochilu se je to zgodilo ob kronanju
kralja Matjazha.
354 kralja chrnega imena, ki se je
Corvinus pisal ... Kralj Matjazh se je v resnici pisal Mátyás Hunyadi,
potem pa je svojemu imenu dodal Corvinus, kar v latinshchini pomeni vrana,
krokarja. Chrnega pticha so imeli Hunyadiji tudi v grbu. Za to povezavo je kriv
Matjazhev dvorni zgodovinar Antonio Bonfini (1425 – 1542), ki je spisal
shtudijo, s katero je dokazoval Matjazheve rodbinske korenine v stari rimski
rodbini Corvinus.
______________
Prvi
od petnajstih spevov epa Bogdana Novaka Pesem o kralju Matjazhu, ki v
celoti izide pri grosupeljski zalozhbi Mondena v letu 2005. (Op. ur.)
V celoti je
objavljena v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revija SRP 2004/3.