Revija SRP 65/66

Bogdan Novak

 

PESEM O KRALJU MATJAZHU

 

Po ljudskih motivih

 

 

                         BICH

 

                         Bil Matjazh je reven hlapchek,

                         komaj sluzhil je za krapchek

                         pri gospodu imenitnem,

                         kmetu trdnem, imovitnem,

5                       sredi budimske ravnice,

                         kjer zhivijo od pshenice.

                         Dan je vsak preklel kokota,

                         ki ga zbujal je vrh plota,

                         kikirikal in razgrajal,

10                     putkam je o svitu bajal,

                         sonce da zhe svet ozarja,

                         da je zbudil gospodarja,

                         ta je sunil gospodinjo,

                         naj odpre sred kashche skrinjo,

15                     kjer je sladka kurja picha

                         za kokoshi in petlícha.

                         Gospodar je hlapce zbudil,

                         nad lenuhi se razhudil,

                         vsakemu dal opravilo,

20                     chesh da delo je zdravilo,

                         ki krepi telo lenuhom,

                         glavo chisti polezhuhom.

                         She nebo bilo je sivo,

                         ko orat so shli na njivo,

25                     da obilno bo rodila,

                         seme novo bo kalila,

                         da bo kmet dobil cekine,

                         svojim hlapcem dal drobtine.

                        

                         Je Matjazh pred plugom hodil,

30                     krave za povodec vodil,

                         gospodar drzhal je ralo,

                         da globoko je oralo,

                         rusho dalech je odrival,

                         zemlji nedra je razkrival,

35                     od ozare do ozare

                         dolge brazde so nastale,

                         svezha zemlja je dehtela,

                         po semenu hrepenela.

                         Sivo je nebo zbledelo,

40                     v sonchne zharke se odelo,

                         vrani so se v gozd poskrili,

                         v brazdah niso vech hodili,

                         kjer so chrna motovila

                         slastne chrve si lovila,

45                     jutro se je dnevu vdalo,

                         sonce vishje je sijalo.

                        

                         Kriva sonchna je pripeka,

                         da Matjazh se opoteka,

                         kleca v hoji she zhivina,

50                     kmeta oslabi vrochina.

                         V potu kazhe se resnica,

                         bozhje sodbe ta pravica,

                         Adamu bila je dana,

                         z Evo sta bila pregnana

55                     s srdom bozhjega ukaza:

                         v potu svojega obraza

                         vechno kruh bosh trd uzhival

                         vse dotlej, doklèr bosh bival,

                         potlej v zemljo se povrnesh,

60                     kajti kamor se obrnesh,

                         zemlja noge ti prikuje

                         nase in te prichakuje,

                         saj sem prah le vkup pometel,

                         sem iz zemlje te izgnetel,

65                     iz prsti telo ustvaril,

                         vanjo dusho ti podaril,

                         a ker tega nisi vreden,

                         prah prstén ostajash beden,

                         zemlja ti bo hrano dala,

70                     te na koncu pokopala,

                         ko te smrt bo bleda vzela,

                         bosh le kupchek siv pepela.

                        

                         Ko je sonce najbolj zhgalo,

                         k njivi sluga je prignalo:

75                     v koshu nosil je kosilo,

                         kasho in vodé obilo,

                         zraven zhlice so lesene,

                         kruh iz moke je ovsene,

                         gospodinjine je peke,

80                     dala je she vrch zaseke.

                         Brzh izpregli so zhivino,

                         jo spustili v hladovino,

                         potlej ralo obrnili,

                         v senci so si pogrnili,

85                     gor na zvrnjen plug posedli,

                         zhlico vzeli in so jedli.

                         Kar zglasijo se zvonovi

                         od Budíma, kjer gradovi

                         kralja so in od gospode,

90                     gor na hribu onstran vode.

                         Ni se navchek to oglashal,

                         da bi kralja smrt razglashal,

                         to je vechji zvon udarjal,

                         na volitve opozarjal,

95                     zraven manjsha sta zvonila,

                         ljudstvu sta spregovorila:

                         kralj je mrtev, zhivel novi,

                         kralj je mrtev, zhivel novi!

                         V tistih starih kmetskih chasih,

100                   kot se slishi v dedov glasih,

                         kralja so tako izbrali:

                         krono kvishku so zagnali,

                         ker je chrno moch imela,

                         da v nebo je poletela,

105                   kralja v kom je zachutila,

                         se na glavo mu spustila.

                         Kogar krona je izbrala,

                         mu kraljevsko moch je dala,

                         da so grofje poklekníli,

110                   ga za kralja razglasíli.

                         Slishi zven se prek ravnice,

                         preko polj in koshenice

                         se plashijo male ptice,

                         lahkokrile jerebice.

115                   Kralj je mrtev, zhivel novi,

                         kralj je mrtev, zhivel novi,

                         pojejo prek njiv zvonovi,

                         peli bodo, dokler novi

                         kralj ne bo imel prestola,

120                   preko hriba, preko dola.

                         Med jedjo se kmet poshali:

                         »Bodo kralja si izbrali,

                         ta Matjazh pa tu poseda,

                         ker mamljiva mu je skleda

125                   kashe bolj od krone zlate,

                         ljubi grosh bolj kot dukate!

                         Tam odlocha se usoda

                         ljudstva, njemu pa posoda

                         mastne ajde vech pomeni,

130                   saj mu to le Bog nameni.

                         Hlapcu jarem Bog nadene,

                         dá zlató mu v las pramene,

                         vsakemu pa bogatinu

                         placha vse samo v cekinu.

135                   Kdo bo srechnezh med veljaki,

                         kdo bo prvi med mozhaki,

                         ki ga vênchala bo krona,

                         kdo se bo polastil trona?«

                         Sluga reche prav vnemarno,

140                   z roko mahne malomarno:

                         »Preden dan bo pomrachilo,

                         vse se bo zhe razjasnilo,

                         ko domov bomo prispeli,

                         kralja bomo zhe imeli.

145                   Davki niso stvar kmeticha,

                         dvor ima za to biricha,

                         kralj ni kmetova izbira,

                         plemstvo kozho nam odira.«

 

                         Hlapec ga Matjazh pogleda,

150                   tiho steche mu beseda:

                         »Nich ne bo nihche opravil,

                         che se tja ne bom odpravil.«

                         Sluga zdaj se ponorchuje,

                         kakor v shali pomodruje:

155                   »Kaj si zvohal s temle nosom,

                         s krivim rilcem, dolgim kosom?

                         Kdo bo srechnezh med veljaki,

                         kdo bo prvi med mozhaki,

                         ki ga venchala bo krona,

160                   kdo se bo polastil trona?«

                         Hlapec ga Matjazh pogleda,

                         tiho steche mu beseda:

                         »Ta bo srechnezh med veljaki,

                         ta bo prvi med mozhaki,

165                   tega venchala bo krona,

                         ta se bo polastil trona,

                         ki bo danes s pluga jedel,

                         si z zhelezne mize stregel.«

                         Ko to reche o vladarju,

170                   smeh izvabi gospodarju:

                         »Ti si danes s pluga jedel,

                         si z zhelezne mize stregel.

                         Ti bosh srechnezh med veljaki,

                         ti bosh prvi med mozhaki?

175                   Dete komaj petnajstletno,

                         otrochè she nedoletno,

                         ne norchuj se iz starosti,

                         ne prepusti se norosti!

                         To zajel si prav iz nicha,

180                   saj bosh kralj, ko bo iz bicha

                         tvojega pognalo cvetje,

                         krona nashla bo zavetje

                         na otroshki tvoji glavi,

                         kot pristoja sedlo kravi,

185                   ko bo zhabi perje raslo

                         in bo hrast pocédil maslo.«

                         »Tisti bo resnico videl,

                         ki dovolj dolgó bo zhível,«

                         dé Matjazh in bich pri prichi

190                   brazde sred v zemljó zapichi.

                         Potlej vstane, se odpravi

                         chez ozare kar po travi,

                         dokler ni prishel na cesto,

                         ki ga pelje v Budim mesto.

                        

195                   Princi, grofje in vsi drugi,

                         kmetje vmes, tlachani tudi,

                         pa baroni, obrtniki,

                         tu meshchani, tam svetniki,

                         she pisarji in vojaki,

200                   pa berachi in veljaki,

                         vseh stanov so se nabrali,

                         se za krono so pognali.

                         Shépavi so prihiteli,

                         suhi, srednji in debeli,

205                   zdravi, bolni, klovni, spaki,

                         suhi, mochni korenjaki,

                         slepi, nizki in visoki,

                         nemi, gobavi, shiroki,

                         tihi, mirni, gobezdavi

210                   in naduti kakor pavi,

                         pismeni in uchenjaki,

                         vmes pa kot povsod bedaki.

                         Spredaj vse na kup se stisne

                         sredi gneche nepopisne,

215                   vsak si boljshe mesto ishche,

                         kjer naj srecha ga obishche.

                         Ribji trg je bil preplavljen,

                         kdor ni prvi, je odpravljen

                         s trga dol med mestne hishe,

220                   naj pod nosom se obrishe.

 

                         Gor vsi gledajo v nebesa,

                         kot da chakajo chudesa:

                         plemstvo ves dan krono meche,

                         vendar nima níhche sreche,

225                   krona zgoraj je ostala,

                         ljudstvu v zraku kraljevala,

                         ne da bi se dol spustila

                         in vladarja dolochila.

                         Komaj se Matjazh prikazhe,

230                   zhe se drugim srecha zlazhe:

                         krona spushcha se v nizhave,

                         da bi sedla vrhu glave.

                         Krona se je lesketala,

                         je Matjazha v strah dajala,

235                   da opletal je z rokami,

                         zhivchno cepetal z nogami,

                         v tem po krizhu je udaril,

                         ga na kroni vstran pokvaril.

                         Krona sredi te zmeshnjave

240                   njemu sede vrhu glave.

                         Vpili so ljudje, vojaki,

                         kmetje, hlapci, korenjaki,

                         je zavpila kralja strazha,

                         kot zahteva stara vrazha:

245                   »Naj nam Bog zhivi Matjazha!

                         Naj nam Bog zhivi Matjazha!«

                         Je gospoda nejevoljna,

                         s krono nikdar zadovoljna:

                         »Ti bosh srechnezh med veljaki,

250                   ti bosh prvi med mozhaki?

                         Dete komaj petnajstletno,

                         otrochè she nedoletno,

                         ne norchuj se iz starosti,

                         ne prepusti se norosti!

255                   Vsak bi bil enak bedaku,

                         che bi krono siromaku

                         pustil in priznal vladarja,

                         ki brez strehe je, denarja!

                         Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu,

260                   da imel bi grofe v spremstvu!«

                         V drugo krono so metali,

                         potlej so v nebo zijali,

                         kam bo zlata krona pala,

                         komu zhezlo v roke dala.

265                   Krona se spusti v nizhave,

                         spet Matjazhu vrhu glave.

                        

                         Je gospoda nejevoljna,

                         s krono nikdar zadovoljna:

                         »Ti bosh srechnezh med veljaki,

270                   ti bosh prvi med mozhaki?

                         Dete komaj petnajstletno,

                         otrochè she nedoletno,

                         ne norchuj se iz starosti,

                         ne prepusti se norosti!

275                   Vsak bi bil enak bedaku,

                         che bi krono siromaku

                         pustil in priznal vladarja,

                         ki brez strehe je, denarja!

                         Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu,

280                   da imel bi grofe v spremstvu!«

                         V tretje krono so metali,

                         potlej so v nebo zijali,

                         kam bo zlata krona pala,

                         komu zhezlo v roke dala.

285                   Krona se spusti v nizhave,

                         spet Matjazhu vrhu glave.

                         Slepcu je bilo zdaj jasno,

                         glushcu izrecheno glasno:

                         plemstvo glave je sklonilo,

290                   kralja v dvor je pospremilo.

                         Vpili so ljudje, vojaki,

                         z njimi hlapci in veljaki,

                         je zavpila kralja strazha,

                         kot veleva stara vrazha:

295                   »Naj zhivi nam Bog Matjazha!

                         Naj zhivi nam Bog Matjazha!«

                        

                         Gospodar drzhal je ralo,

                         da globoko je oralo,

                         rusho dalech je odrival,

300                   zemlji nedra je razkrival,

                         od ozare do ozare

                         dolge brazde so nastale,

                         svezha zemlja je dehtela,

                         po semenu hrepenela.

305                   Je na koncu se obrnil,

                         krave v drugo smer zavrnil,

                         da bi mu zhelezno ralo

                         novo brazdo preoralo,

                         kar je videl chez chez prstje

310                   gor na bichu mlado brstje.

                         Ko se je priblizhal malo,

                         nekaj listov je pognalo;

                         ko do tja prignal je krave,

                         videl gor je rozhe prave:

315                   vrhu bicha so cvetele,

                         vse razprte so dehtele,

                         vrtnice bile so rdeche,

                         bozhji znak Matjazha sreche,

                         dosti so medu imele,

320                   da so vabile chebele.

                         Kmet je padel na kolena,

                         v slavo bozhjega imena

                         odzhebral je tri molitve,

                         potlej tja chez brazde plitve

325                   ves razburjen se odpravi

                         chez ozare kar po travi,

                         dokler ni prishel na cesto,

                         ki ga pelje v Budim mesto.

                         Je pretreslo gospodarja:

330                   na prestolu za vladarja

                         bil njegov je revni hlapchek;

                         vcheraj sluzhil je za krapchek,

                         danes kralj je med mozhaki,

                         najmochnejshi med veljaki.

335                   Zlato jabolko v levici

                         svet podreja mu v resnici,

                         zlato zhezlo mu v desnici

                         sodstvo daje po pravici,

                         zlata krona mu na glavi

340                   sodi h králjevi opravi,

                         je posuta z diamanti,

                         vsi najlepshi so briljanti,

                         vmes je na pretek rubinov,

                         plashch je bel in hermelinov,

345                   a obleka iz barzhuna,

                         vanj so tkali ovchja runa,

                         srajca je iz chiste svile,

                         jo device so seshile,

                         ob potoku na dobravi,

350                   sredi polja na livadi,

                         pajki spredli so tkanino,

                         rosno mehko svilo fino.

                         Kmet je padel na kolena;

                         kralja chrnega imena,

355                   ki se je Corvinus pisal,

                         vrana si je v grb narisal,

                         da bi ne pozabil ptichev,

                         poljskih ptic z domachih grichev,

                         milosti je prosil plashno,

360                   kazen naj pozabi strashno,

                         ker je velichanstvo smeshil,

                         zoper kralja se pregreshil,

                         hlapca videl je v vladarju,

                         ne pa sluge v gospodarju.

365                   Kralja je obshel nasmeshek:

                         »Saj je majhen tvoj pregreshek,

                         torej vstani, dobri sluga,

                         milost bozhja je zasluga,

                         slàbo v dobro kralj obrne,

370                   pa mu Bog potem povrne:

                         vzel te bom za gospodarja,

                         da bosh hlapcem za vladarja

                         in skrbel za polja moja,

                         kot bila bi vedno tvoja,

375                   dal ti bom za to plachilo,

                         ki bo moshnjo debelilo.

                         A povej mi zdaj resnico,

                         kje izvedel si novico,

                         da me je izbrala krona,

380                   popeljala me do trona,

                         kralja skozi sreche vrata,

                         sredi samega shkrlata.«

                         Gospodarju jezik steche,

                         koj pove mu, tole reche:

385                   »Sem drzhál na njivi ralo,

                         da globoko je oralo,

                         rusho dalech sem odrival,

                         zemlji nedra sem razkrival,

                         od ozare do ozare

390                   dolge brazde so nastale,

                         svezha zemlja je dehtela,

                         po semenu hrepenela.

                         Tam na koncu sem obrnil,

                         krave sem nazaj zavrnil,

395                   da bi mi zhelezno ralo

                         novo brazdo preoralo,

                         kar sem videl chez ledino

                         gor na bichu brstovino.

                         Ko sem se priblizhal malo,

400                   nekaj listov je pognalo,

                         ko do tja prignal sem krave,

                         videl gor sem rozhe prave:

                         vrhu bicha so cvetele,

                         vse razprte so dehtele,

405                   vrtnice bile so rdeche,

                         bozhji znak Matjazha sreche,

                         dosti so medu imele,

                         da so vabile chebele.

                         To mi reklo je, da krona

410                   te peljala je do trona,

                         kralja skozi sreche vrata,

                         sredi samega shkrlata.

                         Koj sem padel na kolena

                         v slavo bozhjega imena,

415                   potlej tekel sem na cesto,

                         ki nas pelje v Budim mesto.«

 

 

 

 

 

 

 

 

Opombe

 

To so zares najbolj nujne opombe manj znanih imen, pojmov in besed. Vse starinske in manj znane besede, ki niso omenjene v opombah, lahko najdete v Slovarju slovenskega knjizhnega jezika.

 

BICH

 

88 od Budíma, kjer gradovi ... Budim je slovensko ime za Budo. V Matjazhevih chasih je bila prestolnica madzharske kraljevine najprej Buda, Peshta pa je bila povsem locheno mesto. Pozneje sta se mesti zlili v Budimpeshto.

156 s krivim rilcem, dolgim kosom ... Kralja Matjazha vechkrat opisujejo kot mozha z izjemno dolgim, krivim nosom.

217 Ribji trg ... del Budima, ki se she danes imenuje enako.

237 v tem po krizhu je udaril, ga na kroni vstran pokvaril ... Krona madzharskih kraljev nosi nagnjen krizh. Ni znano, kdaj se je skrivil; po ljudskem izrochilu se je to zgodilo ob kronanju kralja Matjazha.

354 kralja chrnega imena, ki se je Corvinus pisal ... Kralj Matjazh se je v resnici pisal Mátyás Hunyadi, potem pa je svojemu imenu dodal Corvinus, kar v latinshchini pomeni vrana, krokarja. Chrnega pticha so imeli Hunyadiji tudi v grbu. Za to povezavo je kriv Matjazhev dvorni zgodovinar Antonio Bonfini (1425 – 1542), ki je spisal shtudijo, s katero je dokazoval Matjazheve rodbinske korenine v stari rimski rodbini Corvinus.

 

 

 

______________

Prvi od petnajstih spevov epa Bogdana Novaka Pesem o kralju Matjazhu, ki v celoti izide pri grosupeljski zalozhbi Mondena v letu 2005. (Op. ur.)

V celoti je objavljena v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revija SRP 2004/3.