Revija SRP 65/66

Bogdan Novak

 

AVTORSKO PRICHEVANJE
(o epu Pesem o kralju Matjazhu)
 
Kako sem vesel,
da sem zhivel,
da sem izpel,
kar sem imel.

Prichujocha Pesem o kralju Matjazhu (8332 verzov) je prvi pravi slovenski ep. Nastal je po ljudskem izrochilu. To se pravi, da sem preuchil slovensko ljudsko pesnishtvo in pripovednishtvo. Iz njega sem izbral pesmi in pravljice o kralju Matjazhu in vse tiste pesmi, ki jih je mogoche vkljuchiti v tekoche dogajanje. Ko sem na primer opisoval Matjazhevo poroko z Alenchico, sem vpletal verze, ki jih je slovensko ljudstvo prepevalo na svatbah. Zanemaril pa sem mnoge anekdotichne pravljice, ki niso imele dovolj epske vsebine in bi pesnitev samo razvodenile.

Pesem o kralju Matjazhu ustreza vechini zahtev, ki jih za ep dolocha literarna teorija. Obravnava snov iz mita in zgodovine. Kralj Matjazh je zgodovinska osebnost, ki je skozi ljudsko poezijo postala mitska oseba. Nosilec epa je kralj Matjazh, ljudski junak. Poleg njega so v epu cesar, kralji, sultan, pashe, grofje in drugi plemichi, prav tako junaki tistega chasa. Da ima ep potrebno shirino, so vkljucheni she preprosti ljudje tistega chasa (15. stoletje): kmetje, rokodelci, meshchani, vojaki, trgovci. Mitske so tudi mnoge stranske osebe, ki jih srechuje kralj Matjazh: ciganka, vile, vragi, Bog, Satan.

Slovenski literarni teoretiki so doslej izrazhali dvom, da bi bilo na podlagi slovenskih junashkih pesmi mogoche napisati ep (Janko Kos). Poskushali so mnogi. Omenimo Franceta Presherna, Jovana Veselega Koseskega, Jerneja Levichnika, Janeza Trdino, Matija Valjavca, Simona Jenka, v novejshem chasu pa Franca Saleshkega Finzhgarja, Antona Ashkerca in Josipa Lovrenchicha. Uspelo ni nikomur.

Teoretiki mislijo tudi, da je chas za ep minil, ker ga je nadomestil roman (Janko Kos). Sam se s tem ne strinjam in dokazujem, da je ep na podlagi ljudskega izrochila she kako mogoch.

Ljudsko pesnishtvo je namrech z epskimi pesmimi o kralju Matjazhu razshirilo svojo snov, kot ugotavlja Franchek Bohanec. Ne obravnava vech samo tragike posameznega chloveka, ampak tudi dogodke, ki vplivajo na celotno skupnost. V bojih s Turki dobi ljudsko pesnishtvo novo razsezhnost, predvsem pa epsko shirino in nasprotje dveh polov. Na eni strani imamo kralja Matjazha kot predstavnika razsvetljenstva, omike, dobrega chloveka, zashchitnika slabotnih in nemochnih tlachanov, zatiranih kmetov, na drugi strani pa mrachnjashke, neverne Turke, ki ropajo in pozhigajo ter pobijajo po nashih krajih. Spopad dobrega in zlega. Spopad vere in nevere, razsvetljenstva in mrachnjashtva, pa naj pogledamo z nashe ali s turshke strani.

S tem se je nasha ljudska poezija prvich priblizhala zahodni Evropi in razsvetljenstvu.

Kralj Matjazh je tako zhiv motiv, da je iz ljudskega preshel tudi v umetno slovstvo in je pravzaprav danes stalnica slovenske knjizhevnosti. Prav zato se mi je zdel najbolj primeren za epskega junaka. Vanj so tako ljudski pesniki kot pozneje umetniki vlagali vse svoje upe, izpolnitve zhelja. Pripisovali so mu moralne in znachajske odlike, ga razglasili za nosilca pravichnosti in tistega, ki bo na koncu kot deus ex machina uredil ta svet in uvedel popolno pravichnost.

V podkrepitev te trditve naj navedem samo dva ljudska verza: Ker kralj Matjazh spi, pravice vech ni ...

Ep o kralju Matjazhu sem imel v mislih zhe v mladih letih, ko sem bil preprichan, da moram nadomestiti vse tiste vrzeli, ki so jih pustili v slovenski knjizhevnosti. Kot sem pogosto rekel o svoji epski seriji Lipa zelenela je, ponavljam tudi zdaj: vedel sem, da moram chakati na svoja zrela leta, kajti epik mora imeti veliko izkushenj, zgodb in dozhivetij. Tako sem nenehno odlagal ep o kralju Matjazhu. Pesmi, ki sem jih prebiral doma v ochetovi bogati knjizhnici v Shtrekljevi izvirni izdaji, so mi bile premalo za spletanje epa.

Toda imel sem srecho, da sem lahko sodeloval pri prevodu finskega epa Kalevala, ki sem ga v celoti prelil v verze (22.795 verzov). Tudi Kalevala je nastala tako, da je zbiralec finskih ljudskih pesmi Elias Lönnrot (1802-1884) spletel razlichne ljudske pesmi v enoten ep. Ko sem ga bral in videl, kako je sestavljen, se mi je posvetilo, da bi lahko enako naredil z nashimi pesmimi. Ljudske pesmi o kralju Matjazhu sem prepletel s svatovskimi, obrednimi, obsmrtnimi in ljubezenskimi verzi slovenskega ljudstva. Presenetljivo je, kako zelo so mnoge slovenske obredne pesmi po vsebini podobne finskim. Imel sem seveda srecho, da mi pesmi ni bilo treba shele zbirati med ljudstvom, kakor je to pochel Lönnrot, kajti pri nas je to velikansko delo zhe opravil dr. Karel Shtrekelj. Meni ni ostalo drugega, kot da sem jih v posameznih spevih spletal v kite, te pa v epski venec.

Ne bom podrobneje razlagal, katere ljudske pesmi sem kje uporabil, temu sem se odrekel tudi v opombah. To delo prepushcham shtudiju slavistov, morda bo kdo kdaj she doktoriral iz tega. Tisti redki, ki se v nashi dezheli spoznajo na ljudske pesmi, bodo to takoj vedeli, za druge pa pri branju epa ni pomembno.

Za verz sem si izbral shtiristopichni trohej, v zaporedju poudarjen in nepoudarjen zlog s konchno zhensko ali shibko rimo na zadnjih dveh zlogih (veje, seje). To sem prekrshil samo v zadnjih dveh verzih, kjer sem izpustil en nepoudarjen zlog in zhensko rimo zamenjal z moshko. V teh dveh zadnjih verzih je namrech sporochilo epa, posodobljeno po Levchevi priredbi ljudske pesmi o kralju Matjazhu:

Z narodom bo narod rajal,

dan najlepshi pa obhajal

bodesh ti, slovenski rod,

ker bosh konchno svoj gospod!

Shtiristopichni trohej se mi zdi najbolj primeren, ker ga pogosto uporablja ljudsko epsko pesnishtvo. Tudi Presheren ga je uporabljal v svojih redakcijah ljudskih pesmi o kralju Matjazhu.

Ep sicer nima veliko zveze z resnichnim zhivljenjem kralja Matjazha, ki se je pisal Mátyás Hunyadi – Korvin (1443 – 1490). Ta je bil prebrisan spletkar, osvajalec novih dezhel, branilec pred Turki, po drugi strani pa razsvetljen in izobrazhen vladar, ki je podpiral umetnost in znanost. Zelo rad je hodil preoblechen med preproste ljudi in prislushkoval govoricam. Na koncu je umrl, domnevno zastrupljen s figami.

Ko je she zhivel, so ga obtozhevali, da je svoje podanike prehudo izzhemal z davki, kajti za nove in nove vojne je potreboval veliko denarja. Nasledili so ga ochitno she hujshi krvosesi in zelo hitro je v ljudski domishljiji postal »nekdanji dobri kralj Matjazh«. Zhe sto let po njegovi smrti najdemo zapise, ki ga povelichujejo, chesh da ni vech pravice na svetu, odkar je umrl kralj Matjazh. Polagoma je iz tega nastal mit o dobrem in pravichnem kralju, ki se je hkrati shiril med vsemi njegovimi podaniki. Tako poznajo pravljice in ljudske pesmi o njem poleg nas in Madzharov she Hrvatje, Srbi, Ukrajinci, Slovaki, Chehi, Rusini in celo Nemci.

Vechkrat smo slishali, da je kralj Matjazh izposojen junak v slovenski ljudski pesmi, vendar to prav gotovo ni res. Kralj Matjazh je bil v dolochenem obdobju kralj vechine Slovencev, zato ga je ljudsko pesnishtvo popolnoma sprejelo za svojega. Kot Prekmurcu pa mi je seveda she dosti blizhje, saj je bila nasha kultura vedno povezana tudi z madzharsko.

Nash najvechji strokovnjak za ljudsko zakladnico Milko Matichetov je zhe zdavnaj odlochno zavrnil teorijo, po kateri naj bi bil model za kralja Matjazha pri nas kmet Matjazh, ki je vodil koroshke puntarje. Sam vidim v poskusih zanikanja kralja Matjazha kot slovenskega junaka tisto nasho zaplankanost, ki nas je vedno lochevala od Evrope. Podobna je tistim, ki trdijo, da smo Veneti, pa da smo Karantanci.

Kaj nam pa sploh she ostane, che ne bomo priznali nashe prepletenosti s svetom in s svetovnim izrochilom? Ena od nashih najbolj znamenitih ljudskih pesmi je Godec pred peklom, ki je pri nas vezana na kralja Matjazha, kot opozarja Shtrekelj, in sem jo prav tako vpletel v ep. V tej pesmi so v resnici dosti starejshi motivi. To je nasha razlichica enega najlepshih motivov na svetu, zajeta iz antichne mitologije: zgodba o Orfeju in Evridiki. (Ta motiv je uporabljen tudi v Kalevali in ga imajo za najlepshi del epa). Prav ta prepletenost nashega ljudskega izrochila s svetovnim je zame tisto, kar bogati nasho umetnost.

Seveda so zelo stari motivi ljudskega pesnishtva tudi tisti o vilah, vragih, ognjenem dezhju in podobno. Tako kot mnoge slovenske besede po svojih koreninah segajo tudi 10.000 let nazaj v prajezik, tako so she starejshi vsi ti pravljichni motivi, ki so skozi stoletja na stari podlagi dobivali nove junake.

She ena plat epa o kralju Matjazhu je, na katero bi rad opozoril. Vechina ljudskih pesmi nashega naroda izprichuje globoko zavezanost katolishki veri. Tega se nisem branil, niti zhelel zatajiti. Slovenski ljudski pesniki so bili verni in to se normalno odrazha v njihoovi poeziji. Brez zadrege sem v ep vkljucheval tudi tovrstne pesmi, ker so pach odraz slovenstva in zhivljenja v 15. veku in pozneje.

Na koncu bi rad poudaril she to, da je Pesem o kralju Matjazhu po svoji motiviki univerzalna pesnitev. Iz ljudskega pesnishtva zajema vechne motive, spoznanja in misli, ki nenehno zaposlujejo s svojimi vprashanji vsa ljudstva sveta. To je ep, ki go-vori sicer o kralju Matjazhu od njegovega kronanja do smrti, a tudi o vechnem zhivljenju, o zhivljenju po smrti, o boju z Bogom, o povezanosti chloveka in narave, o hrepenenju po pravichnosti in o spoznanju smisla zhivljenja.

Che sem zajel vsaj delchek tega, sem zadovoljen, saj sem s tem izpolnil smisel svojega zhivljenja.