Revija SRP 65/66

Barbi Ravnikar

Za zgodovinski spomin

 

»MALI VITEZI«
(Pogovor z onkologinjo dr. Berto Jereb)
 
 
(Zhivljenjepisna belezhka)

Dr. Berta Jereb je bila rojena 25. maja 1925 v Chrnechah pri Dravogradu; osnovno sholo je obiskovala v Dravogradu, gimnazijo pa v Mariboru. V chasu okupacije, leta 1941 in 1942, je bila v Dravogradu in Mariboru, od maja 1943 do junija 1944 pa na Dunaju in nato zopet do konca vojne v Dravogradu. Shtudij medicine je konchala na ljubljanski medicinski fakulteti, kjer je diplomirala za doktorico medicine decembra 1950. Stazh je opravila leta 1951 in nastopila sluzhbo na Onkoloshkem inshtitutu v Ljubljani februarja 1952. Specialistichni izpit iz radioterapije je naredila leta 1955 in bila leta 1958 imenovana za asistentko na Medicinski fakulteti. Na Onkoloshkem inshtitutu in Medicinski fakulteti v Ljubljani je bila zaposlena do junija 1961. Od takrat pa do septembra 1973 je bila v Stockholmu – v Radiumhemmetu, Karolinska Sjukhuset, kot radioterapevtka, od leta 1967 pa kot shefinja oddelka za nuklearno medicino, maligna obolenja pri otrocih in endokrinoloshkih organih. Maja 1973 je zagovarjala svojo doktorsko disertacijo Prognostic aspects of nephroblastoma in bila junija 1973 promovirana za doktorico medicinske znanosti na Karolinska Institutet v Stockholmu. Septembra 1973 je bila imenovana za docentko radioterapije na isti ustanovi. Od septembra 1973 do 1.3.1975 je bila zaposlena kot radioterapevtka in svetovalka za klinichno raziskovalno delo (»Special adviser for clinical research«) v Sloan-Kettering Memorial Hospitalu v New Yorku. Aprila 1975 je nastopila sluzhbo na Onkoloshkem inshtitutu v Ljubljani kot strokovna pomochnica direktorja in bila imenovana za izredno profesorico radioterapije in onkologije leta 1975. To funkcijo je opravljala do avgusta 1977, ko se je vrnila v Sloan-Kettering Memorial Hospital v New York. Tam je bila do aprila 1984 vodja pediatrichne in oftalmoloshke radioterapije, od leta 1980 pa tudi »associate professor of radiation oncology« na univerzi Cornell v New Yorku, s katero je Memorial Hospital asociiran. Od leta 1984 do 1990 je spet delala na Onkoloshkem inshtitutu v Ljubljani kot vodja pediatrichne radioterapije, dokler se maja 1990 ni upokojila.

Od upokojitve she vedno deluje kot svetovalka v otroshki onkologiji, kot mentorica mladim raziskovalcem in kot vodja nekaj raziskovalnih projektov. Leta 1993 je bila imenovana za redno profesorico radioloshke onkologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

V shestdesetih letih je na Shvedskem skupaj s kirurgom prof. U. Ericsonom in pediatrom dr. A. Aströmom utemeljila otroshko onkologijo kot samostojno stroko. Bila je med ustanovnimi chlani organizacije Société Internationale d’Oncologie Pédiatrique in njena predsednica od 1976 do 1980, od 1980 pa chlanica njene nadzorne komisije za radioterapijo. Uvedla je otroshko onkologijo v Sloveniji, vkljuchila Pediatrichno kliniko in Onkoloshki inshtitut v mednarodne shtudije (SIOP).

V Sloveniji vsako leto za rakom zboli priblizhno 60 otrok, shtevilo mladih bivshih bolnikov pa naraste za 30 do 40 oseb. Da bi lahko omogochali in konkretno pomagali pri uresnichevanju njihove chim boljshe osebnostne integracije, je bila leta 1996 za pomoch mladim, ozdravljenim od raka, ustanovljena fundacija MALI VITEZ. Njen cilj je pomoch mladim pri njihovi telesni in psihichni rehabilitaciji za boljsho kvaliteto zhivljenja.

– Kaj vam pomeni vashe delo z »malimi ljudmi«?

Delo z »malimi ljudmi« je moj poklic, moje veselje, razlog, da she vztrajam, in prilozhnost, da uvajam mlajshe kolege v to zahtevno vejo medicine. Onkolog sem zhe od vsega zachetka, v delo z malimi bolniki z rakom pa me je vpeljal moj shef in uchitelj prof. Hultberg v Stockholmu pred kakimi 40 leti. Sam bi se bil rad ukvarjal z otroki, a mu zahtevna sluzhba ni dovolila, zato je meni predlagal, naj jih prevzamem. Takrat to she ni bila posebna veja onkologije. Zbrali smo se kolegi: pediater, otroshki kirurg in jaz kot onkologinja, potem smo s serijo predavanj in predstavitev nabirali somishljenike po skandinavskih klinikah. Takrat se je zachelo tudi v Evropi, ustanovljena je bila mednarodna zveza otroshke onkologije. Skandinavci smo se takoj vkljuchili, kmalu so pristopili tudi Americhani in v zachetku 70. let se je razvila otroshka onkologija. Zdaj je otroka z rakom obravnaval team strokovnjakov: kirurg, pediater, onkolog, patolog itd., in uspehi so se kmalu pokazali. Prezhivetje teh bolnikov je bilo vedno boljshe, danes se jih pozdravita dobri dve tretjini, medtem ko so she eno generacijo nazaj vechinoma umirali zaradi te bolezni. Ker imamo sedaj uradno vech prezhivelih, pa prvich v zgodovini medicine spoznavamo posledice tezhke bolezni in tezhkega zdravljenja teh malih trpinov. Iz tega se tudi uchimo, kako jih zdraviti, da bo posledic (operacij, obsevanja, kemoterapije) chim manj; pod samozavestnim geslom ZDRAVLJENJE SAMO NI DO DOVOLJ, POMEMBNA JE KVALITETA ZHIVLJENJA PO ZDRAVLJENJU! In to je moje zhivljenjsko delo. Moj prispevek v stroki je bil v glavnem, da sem z natanchnimi shtudijami pojasnila, po kakshnih principih je treba prilagajati metode zdravljenja vsakemu bolniku in vsakemu tumorju posebej, da bi dosegli najboljshe rezultate z najmanj shkodljivimi posegi. Ker sem prek 20 let delala v dveh najboljshih centrih za raka na svetu, v Karolinshki bolnici v Stockholmu ter v Memorial Sloan – Kettering Cancer Center v New Yorku, sem lahko vplivala na nachin dela tudi drugih kolegov, in lahko rechem, da nam je uspelo premakniti otroshko onkologijo na raven, ki jo »odrasla« onkologija ni dosegla.

– Kako potemtakem poteka vash dan na Onkoloshkem inshtitutu? Prej ste omenili »hodnik« ...

Na Onkoloshkem inshtitutu, kjer zadnje chase chisto zares uradujem na hodniku – za upokojenko drugje ni prostora – nas navadno zasujejo s chisto drugimi stvarmi, kot sem si zamislila. Tako mi za tisto, kar sem se namenila delati, ponavadi zmanjka chasa – predvsem za sodelovanje z mlajshimi kolegi pri zdravljenju najtezhjih bolnikov, bolnikov z rakavo boleznijo. Nenajavljeni bolniki, kolegi v tezhavah s svojimi bolniki, magisteriji, doktorati, »Mali vitezi« s svojimi tezhavami, predlogi … To je to. Potem je seveda treba vzpodbujati kolege z drugih klinik za sodelovanje pri bolnikih, pri raziskavah, pri pripravah na predavanja, jim ponujati pomoch ter obljubljati slavo in denar, che bodo uspeshni. Seveda vsi vemo, da so take obljube bolj prazne, a te vchasih le pricharajo malo dobre volje ...

– Kako skrbite za to, da vse to zmorete? Rekreacija?

To zmorem, ker sem she relativno zdrava, nekaj me daje levo koleno. Za rekreacijo plavam, igram namizni tenis in bridge. Omislila sem si obchasno pomoch pri gospodinjstvu. Pomaga pa mi tudi ne prevech skromna misel, da sem do neke mere dejansko nenadomestljiva, kljub klisheju, ki pravi nasprotno. Ampak – toliko let sem delala v dveh svetovnih centrih, kamor so se stekali tezhki »primeri« z vsega sveta, da sem v dobrih dvajsetih letih videla toliko tezhkih in redkih oblik otroshkega raka, kot bi jih drugache v kakshnih 500 letih, che bi ostala v Ljubljani. In imam seveda temu primerne izkushnje. Te bi rada chim bolj prenesla mlajshim kolegom, ki niso imeli takih prilozhnosti kot jaz.

– Vashe videnje pomena delovanja fundacij, kot je »Mali vitez«?

Pomen fundacije, kot je »Mali vitez«, je predvsem v tem, da se ljudje, schasoma pa tudi oblasti, seznanijo z dejstvi, da raka dobijo tudi otroci, da se ga dá prezhiveti, da bolezen in zdravljenje pushchata posledice na prezhivelih, da so ti prezhiveli nashe veliko bogastvo, da pa rabijo nasho pomoch. Za same nekdanje bolnike je fundacija kraj, kjer najdejo sotrpine, somishljenike, kjer niso nekaj posebnega, chemur se ljudje sicer chudijo, razumevanja za to pa pravzaprav nimajo. Tu se lahko sprostijo, pokazhejo svoje dvome, strahove, tezhave ter najdejo pomoch; psiholoshko, materinsko in nevede zdravstveno, che je treba in che je mozhno. Fundacija jim pomaga, da razvijejo svoje potenciale, ki niso majhni, le da vchasih ne morejo na dan. Pri preuchevanju teh nekdanjih bolnikov sem namrech odkrila, da so vechinoma chustveno zavrti, tako da ne morejo izkoristiti svojih razumskih sposobnosti, ki pa so v vechini primerov she kako ohranjene...

 
 
________
(Opomba)
Integralni tekst intervjuja je objavljen na spletni strani http://www.sls.si/misc/brosura-upokojenci.pdf
________
Knjiga Mali vitezi, ki jo je napisala mednarodno priznana onkologinja prof. dr. Berta Jereb, govori o mladih junakih, otrocih, ki so zmogli, skupaj z zdravniki, s sorodniki in prijatelji, premagati zahrbtno bolezen rak in ozdraviti. Slovenska izdaja je izshla poleti 2004, ruski prevod pa je izdalo in zalozhilo Drushtvo dr. France Presheren v Moskvi (dec. 2004; prevedla Zana Perkovska; uredila Albina Zaharovna in Just Rugel). (Op. ur.)