Revija SRP 65/66

Asteria Fiore

 

SLED V PESKU

 

 

UTOPIJA

 

Sanje      

se ne razprshijo ob zori

Sanje

so resnica, ki ostane

 

Razbita

nad vodo

se zrcalna podoba

spet sestavi

 

 

 

 

FRAGMENT

 

... neizmernost morja

njegova spremenljivost

v kateri se zhivo prepoznavam

(negibne gore v nas budijo

varljivo vero v vechnost...)   

 

 

 

 

LEBENSLIED

 

Komaj slishen shepet na dnu srca

tiho plahutanje razprtih kril

gola milina starega

gnezda se prebudi v soncu

in dusha odkrije

da je sonchna in vzhajajocha

snov svezhine

pa hrepenenje v prerajajochi se

mladosti sveta

neskonchni smehljaj upanja

Bezhne sanje

preletijo in spreminjajo

barve licu sleherne stvari

prikazhejo se trepechejo izginejo

nato pa naenkrat shvistnejo in se dvignejo

kot zhiv shkrjanchek proti soncu.

in najina lahna tezha

poskochi tja gor v sinjino

in se v cvetni tuniki povzdigne v nebo

 

 

 

 

UMBRIJSKA POMLAD

 

sladko

zhivljenje

zore

sonca

ptice

prebujenja

v majskih

jutrih

najina

otroka

midva

otroka

in raste

rahlo

se spreminja

nejasna

oblika

mehka

spreminja se

od leta

do leta

tvoj videz

hchi

in moj

ne najde

podobe

v vodi

reka

teche

 shibek

jez

nama vliva up

trajanja

a vse

mine

mladost

ljubezen

radosti

je konec

zhe medtem

ko jo dozhivljash

kratkotrajna

mera

bliskovita

in neskonchna

v nas

in zheja

piti

piti

popiti

ponovno

ves

jok

in ne

umreti

lepo

lepo

in she lepshe

se prikazhesh

ob zatonu

o Zhivljenje

 

 

 

 

SONNENUNTERGANG*

 

Ptichi na vecher zhgolijo

na vejah palm

na nebu ki postaja mehko in zhivo

in kot biser trepeche

sinje morje v somrachnem

preludiju poletja

Senca pochasi chrni

presenetljivo hladno

kot v prichakovanju

skoraj se zdrzne

ob nevidnem drhtenju

strun ki jih tishina ubira

Okoli in okoli

dehtenje klic

ki bi rade vzcvetele

radostni izbrisi

neotipljivo bezhijo z vetrom

v daljavo in vse pochasi

tone v senco

V igri tanchic

enake barve kot je zrak

zachenja vilinski sinji ples

na vodi

in z zamahom perutnic

se vzdigne do tihih nebesnih pragov

in utrzhe prvo

zvezdo ki trepeta

kot cvet ki se na peclju razpira

 

* v nemshchini pomeni sonchni zahod

 

 

 

 

MORJE

 

Sladka vrtoglavica

potopljena v modrini

Nebo je val

na mojem srcu

ki je nestalno in svezhe

kot morje

 

 

 

 

DIEGU

 

zhivljenje je bilo lepo

tekanje po pesku

ob morju

duh po gozdovih

slano skalovje

devishke lune

temno grichevje

svetli snegovi

polne ceste

prazni trgi

izginjajoche freske

v starih cerkvah

knjige

veter

oblaki v letu

zamishljena vesla

na laguni

zvezde ognji

rahlo veselje

dana ljubezen

prejeta ljubezen

in pogostno jokanje

kruta prebujenja

po sanjah

bilo je lepo

sin

imeti dvajset let

in nato shtirideset

trdo delati

nespechen poskushati

izumiti

preizkusiti

izgubiti

in zacheti znova

silna vznemirjenost

za kulisami

v odprtih gledalishchih

chisto prichevanje

razocharanja

odhodi

vrnitve

bilo je lepo

sin

da smo zhiveli

 

 

 

 

APRIL V RIMSKI CHETRTI TRASTEVERE

 

privre in nanovo steche

zhivljenje

drevje in ptice

motorji

barochna shara

med starimi hishami

zidne tapete s cvetlichnimi

motivi pletena koshara

v podnajemni sobici

nalepljeni manifest na steklenih vratih

slovensko dekle od delegacije

topli sendvich barman ki z ochesom pomezhikne

vrvezh velikanskih prebujenj

zhivljenje

zhivljenje

zhivljenje

bridko in razigrano

okrutno in posmehljivo

in skrivnostno lepo

                  

 

 

 

S. NICOLÒ*

 

Okostja shkoljk, od morja izpraznjene

lupine shkripajo na vlazhni plazhi. Koraki

ljubimcev na pesku ne pushchajo sledov,

slana sapa jih ponese v brezmejno nebo.

 

* predel beneshkega Lida

 

 

 

 

S. MICHELE*

 

adagio

na vetru

zadnje sonce

in bela sled na vodi

neznan

otok ob pristanku

tishina

spokojne agonije

dihanje trave

perutnic

otrok in vesel

glasba in dar

rahle dushe

na steblu vrtnice

kot v templju

Krishne

rahla sapica

dihanje

most svetlobe

med Vsem in Nichem

ponovno sem ozhivela

in zhivim

od kratkega chasa

ki se zdi chudezhen

ob prihodu zore

na brodu Morda

na vsem lepem

zharecha Milost

in spet zazveni

v shirnem svetu

akord

neskonchne harfe

skrivno

shtevilo vesolja

se odpre

in kar je bilo zapisano

in razprsheno

se na zemlji prerodi

v plahi senci

drevesa

in vechno vrachanje

se smehlja

v svetli podobi

lahkotna

plesna figura

bleshchecha Smrt

 

 * beneshki otok–pokopalishche, kjer pochiva tudi Stravinski

 

 

 

 

UNGARETTI*

 

Tiste nochi ko je chlovek

pristajal na mesecu

ob Herkulovih stebrih neba

bedenje v prichakovanju

na tvoj zadnji izdih

je bilo dusha in glas

vse Zemlje.

Izginile so tvoje besede

kot muha enodnevnica

saj niso trajale dlje od dnevnega chasopisja

in divji vrtiljak

vsakdanje potroshnje

sploh ne daje vech prostora

tvoji smrti

Kaj pa poezija

umira???

 

* rokopis pesmi je datiran 20/6/70

 

 

 

 

STAVA*

 

Ne umre pesnik

»delavec sanj«

njegova pesem je upor

zatirane narave

proti naravi ki zatira

Njegovo trpljenje je lemezh

v trdi zemlji

On ve za nichevost boja

on ve za nichevost zgodovine

on ve za nichevost omamljenosti

z zasebno radostjo

tako negotovo in varljivo

Ve da gre za stavo

Brez poroka

Che bo dobil ali zgubil

to ne spremeni izbire

Jaz izberem indijanca, od bombe

razmesarjenega otroka

od stare lakote in zheje

umirajoche mnozhice

pomorjene ptice...

 

* Obe zgornji pesmi (napisani leta 2000) sta bili posvecheni

znanemu italijanskemu pesniku G. Ungarettiju (1888–1970)

ob 30–letnici njegove smrti med 1. in 2. junijem 1970.

 

 

 

 

MLADEMU (NE)ZNANCU

 

Pústi za seboj mrzhnjo

in bedno oholost

ki te delata nemega in sovrazhnega

na moji poti

Cvetje sodi tvojim letom

in svetlo brstje

vsakovrstne prijaznosti

Ne zmrcvari ju

Z gluho sebichnostjo

pene tisochletij

je strashni rasizem

to kar razlikuje in lochuje

mojega sina od tvojega

shibkega od mochnega

v neusmiljenem boju

 

Velikodushnezh objame

vse v svojem veselju

Njegova moch se razdaja

ne da bi iskala korist

Taki mladenichi kot si ti

so vsako jutro slishali

trde besede, vendar resnichne

od moje trpke ljubezni

Izbrali so me zavoljo tega

kot razlagalko chasa

da rechete NE zapostavljajochi

preteklosti

za ene smrt za druge zhivljenje

bel kruh

za Aria, lakota

za bastardne Jezuse

 

ki nam pripadajo, nepoznani,

vsi otroci iz enega semena

rojeni od zhenske bratje

pod istim soncem

naj se vsi skupaj reshimo ali poginemo

takshna je nasha usoda

atomskih otrok dedichev

pozhgane Hiroshime

Da to od male aferice

ostane v tebi ne upam

morda pa je tvojo dusho

preshinil preblisk resnice.

 

 

 

 

PONOVNO SKUPAJ

 

Srecha ki prihajash k meni

neprichakovano

bojim se

da zbezhish s vetrom

vendar si sladka

in si se kar naenkrat

nasmehnila

mojemu otroshkemu

in sanjavemu srcu

narejena si iz nicha

in iz vseh drugih rechi

iz dezhja in vetra

iz glasbe in svetlobe

imash svezhi okus

po studenchnici

dehtenje trave

shchebetanje gnezd

buchanje morja

si rosnomlado

dekle

toplo zachudeno

da zhivish in ljubish

mlad je tudi svet

vsaka trudna bridkost

je daven spomin

proti zori stegujem

svoje roke

v novo

in prastaro  daritev

in dusha postane

kot je bila

nedotaknjena

nich drugega ne prosi

nich drugega ne upa

razen tega tvojega daru

narejenega iz nicha in vsega

srecha ki si se nasmehnila

nocoj mojemu srcu

 

 

 

 

O avtorici

 

Asteria Fiore, italijanska pesnica, pripovednica, esejistka in publicistka, rojena 19. maja 1935 v Neaplju, je diplomirala iz filozofije in zgodovine, do leta 1985 je pouchevala v srednjih in vishjih sholah v raznih mestih Italije in obenem do svoje smrti 2. februarja 2002 sodelovala v shtevilnih italijanskih revijah in chasopisih (L’Unità, Giorni Vie Nuove, Cronache umbre, La Nazione, Nuova Tribuna Letteraria, Rocca in Adige panorama). V reviji Rocca je imela rubriko TU–TUTTI (TI–VSI), kjer se je zavzemala za »odrezane jezike« in pisala stvari, kot je pravila sama, ki jih chasopisi kar obidejo, ker po njihovem mnenju sploh niso »novice«, to je chasnikarsko so (ne)zanimive. Za seboj je pustila shtevilne objave, vendar pretezhno chasopisne in revialne, nikoli ni imela ali si ni vzela dovolj chasa, da bi pesmi ali prozo uredila in vezala v knjige, ker se je rajshi ukvarjala s kulturo v zhivo, z organiziranjem mladinskih gledalishkih nastopov, literarnih vecherov, pesnishkih branj in mednarodnih festivalov, sodech, da ima she chasa na pretek za knjizhno (i)zbiranje in prebiranje. Seveda je tako mislila na zachetku svoje knjizhevne poti po prvih dveh knjigah, in sicer pesnishke zbirke Femminile singolare (Zhenski spol, ednina) iz leta 1977 in proznega dela Focolare lucano (Lukansko ognjishche), 1982. Leta 1985 je nehala pouchevati in je zhivela izmenichno bodisi v Nemchiji bodisi v Benetkah in kasneje tudi v Franciji (v Alzaciji). Kmalu po njeni smrti je izshel (2002) ponatis zgoraj omenjene prve pesnishke zbirke in dve leti kasneje (2004) izbor pesmi Il segno sulla sabbia (Sled v pesku) iz njene nepregledne zapushchine. She prej pa dve zgoshchenki Asteria legge le sue poesie I e II (Asteria prebira svoje pesmi I in II). Umrla je za rakom na jugu Italije v Positanu, kjer je tudi pokopana.

 

* Izbrane pesmi so iz pesnishke zbirke Sled v pesku.

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici: Jolka Milich