Revija SRP 65/66

Andrej Parshev

Chlovekov razvoj

 

ZAKAJ RUSIJA NI AMERIKA

 
 
 
PREDGOVOR
 
 
Zakaj se she nismo vkljuchili in zakaj se ochitno tudi nikoli ne bomo vkljuchili v »svetovno skupnost«? Da bi odgovorili na ti vprashanji, moramo sprva odgovoriti na nekaj drugih. Ta so:

Zakaj so eni narodi revni, drugi pa – niso? V chem se Rusi razlikujejo od vseh drugih narodov? Zakaj »kar je za Rusa odlichno, je za Nemca smrt«? In, ali se dogaja nasprotno?

Verjetno to ne zanima samo mene.

Zakaj se je eksperiment izgradnje trzhne druzhbe, ki so se ga lotili reformatorji ob podpori ogromne vechine narodov nekdanje ZSSR in nekdanjega soclagerja,1 povsod konchal z oglushujochim polomom, v vseh novih drzhavah?

Po mojem se mi je posrechilo najti odgovore na ta vprashanja. In ti niso trivialne »resnice«, ki pestrijo chasopisne in druge strani, niso »slabi zakoni«, ni »vrojena topost in lenoba ruskega (kazakskega, letonskega itn.) naroda« in ne »upiranje komunistov in uradnikov«.

V vsakem primeru vse to nima nobene zveze s problemom. She vech, vzrok – ni »kraja in nekompetentnost demokratov«, pa cheprav to zdaj zveni noro. Tega je tudi verjetno bilo, vendar bi se vladanje poshtenih in kompetentnih konchalo enako, cheprav kasneje. Obstaja objektivni razlog, ki nam onemogocha vkljuchiti se v »svetovno skupnost« in ki ga ni mogoche odstraniti.

Kako se je zachela ta knjiga?

Verjetno sem se prvich zamislil o tej temi v 60. letih. Kdor je zhivel v tistih chasih, ve, da so v vsaki kuhinji, v vsaki kadilnici potekali siloviti spori, kaj je boljshe – socializem ali kapitalizem. Zakaj je Zahodna Nemchija bogata, Vzhodna pa revna, ta pa bogatejsha od Poljske?

Takrat se je vse pojasnevalo s storilnostjo. Glejte, zahodni Nemci znajo delati, Poljaki pa ne. Rusi znajo, ampak nochejo, so bolj specialisti za vodko. Vzhodni Nemci tudi znajo delati, vendar jih ovira socializem. Takshno je bilo kuhinjsko mnenje, uradna propaganda pa je bila, kot je kazalo, zmedena.

Po eni od takih brezplodnih diskusij v neki druzhbi je moj brat, chigar mnenju popolnoma zaupam, mimogrede pripomnil, da je bila Vzhodna Evropa vedno revnejsha od Zahodne, in celo v zdruzheni Nemchiji je bil vzhodni del vedno revnejshi. Zakaj – ni vedel, vendar je vsaka informacija, na katero sem naletel kasneje, potrjevala to zakonitost.

Bile so tudi izjeme. Ne govorim o nekaterih slabo razvitih drzhavah, stojechih na zlatu, nafti in demantih, zakaj tam so razlogi za revshchino drugje. Ampak v Evropi je Irska, ki je zahodneje od Anglije, vendar je bistveno revnejsha. Je torej zakonitost napachna? Ne, vseeno je pravilna. Izpostavilo se je, da chim dlje gremo na zahod, manjshi so zhivljenski stroshki, cheprav je skupno bogastvo drzhave odvisno she od chesa.

Recimo Shpanija – je tudi po svoje zahodna drzhava, cheprav ne prevech bogata. Ampak v chasopisu Za rubezhom 2 (takrat edini vir natanchne informacije) sem svoj chas prebral, da se potroshnishka koshara v Evropi drazhi z zahoda na vzhod ter da je najcenejsha v Shpaniji. Takrat, v 70. letih, je bil govor o kapitalistichnih drzhavah, torej so bili podatki za zahodni svet povsem objektivni, ker tam ni bilo problemov z primerjanjem gospodarskih kazalcev, menjava denarne enota je bila brez ovir . Potem mi je znanec, ki je pogosto potoval v tujino, potrdil, da je bila med tistimi, ki so odhajali na sluzhbena potovanja v tujino, Shpanija najbolj popularna ravno zaradi nizkih zhivljenjskih stroshkov. Iz dnevnic, ki so bile enake za vso Evropo, se je dalo z nakupom razne krame prav tam najvech privarchevati.

Chudna zgodba; zakaj se tako dogaja? Spomnim se, da sem takrat pomislil, kako se bo razvila ta tendenca takrat, ko se mi prikljuchimo zahodnemu svetu in bodo cene primerljive.

Do dolochenega trenutka, ko she nihche ni resno prichakoval, da se bomo vlili v »svet kapitala«, je to bilo preprosto zanimivo. Ampak ob koncu 80. let sem slishal samo en stavek, ki je verjetno privedel k prevratu mojih predstav o svetu. Takrat sem se uchil angleshchino in nekoch, med predvajanjem zvochnega posnetka, sem naletel na javni nastop Margaret Thatcher o zunanji politiki. Govori chisto, z oxfordsko izgovorjavo, to ni nekakshen Bush, z usti, kot da so nabasana z arahisom. Torej, ko je govorila o perspektivah ZSSR, je izjavila priblizhno naslednje, ne da bi pojasnila: na ozemlju ZSSR je gospodarsko opravichljiva nastanitev 15 milijonov ljudi. She enkrat sem prevrtel trak, mogoche vsaj »fifty« (»petdeset«?). Ne, tochno »fifteen« – »petnaj-st«, prav sem razumel.

To me je presenetilo in zainteresiralo, saj Thatcherjeve ne prishtevamo k drzhavnikom z nagnjenji do neresnih izjav. Kolikor vem, ni nikoli zinila nobene neumnosti, glede katerih sicer ni zanesljiv noben anglosashki politik, ki govori o Rusiji – v tem smislu so vsi enaki.

She bolj je presenechalo, da nash tisk ni porochal niti o tej niti o drugih podobnih izjavah zahodnih politikov. Poklical sem celo urednishtva nekaterih nashih chasopisov in nihche mi ni mogel pojasniti, kaj je Thatcherjeva pravzaprav imela v mislih.

Kaj pomeni »gospodarsko opravichljivo«?

Njeno izjavo sem torej vzel resno in se poskushal dokopati do bistva.

V tem chasu, ob koncu 80. – zachetku 90. let, se je v druzhbi odkrito razpravljalo o izgradnji »konkurenchega gospodarstva« v drzhavi. Zdaj je zhe tezhko razumeti, zakaj smo tako mochno hoteli konkurirati z drugimi in ne preprosto zhiveti zase. Kaj so hoteli takrat dosechi – v konkurenchnem boju spraviti na boben vse proizvajalce in delati za ves svet ali kaj?

Vsi so razpravljali v tem smislu, da je za izgradnjo konkurenchnega gospodarstva predvsem potrebna dobra zakonodaja. Redki so se sprashevali, kaj bo, che se izkazhemo za nekonkurenchne. Na to so bodro odgovarjali, da bodo zastarele tehnologije zamenjale napredne. Trg in borza bosta vse sama uredila!

Nihche pa ni, kolikor vem jaz, postavil vprashanja: ali je nashe gospodarstvo sploh sposobno biti konkurenchno?

Leta 1995 je skupina znanstvenikov, med njimi tudi jaz, po narochilu drzhavne ustanove pripravljala znanstveno–raziskovalni projekt praktichne narave. To je bila primerjalna analiza pogojev obmejnih predelov Rusije in sosednjih ozemelj. Smisel dostopnih virov se je zreduciral do ugotovitve o neizbezhnosti vkljuchitve Rusije v svetovno gospodarstvo (beri – zahodno gospodarstvo). Kot zdaj razumem, je tako stalishche prevladovalo v razpolozhenju nashega kolektiva, kajti nihche si ni mogel pojasniti, zakaj pravzaprav »v sodobnih pogojih«, po padcu berlinskega zidu, potrebujemo nekakshne meje in posledichno obmejno politiko. Meni se nikakor ni uspelo »odklopiti« od te teme in vsakich, ko sem analiziral izhodne podatke in malo razvil glavne premise, je bil zakljuchek vedno ravno nasproten – vkljuchitev v svetovni trg bo izzvala takojshen (po zgodovinskih merilih) kolaps nashega gospodarstva.

Zachetek leta 1996 je bil prelomen chas, nadaljevanje nekaterih tendenc v politiki je moralo chez nekaj let izzvati izredno tezhke posledice za vse drzhavljane.

Zakaj torej v nasho drzhavo niso prishla tuja vlaganja? Zakaj »naravno stanje sodobne druzhbe« – privatnopodjetnishki kapitalizem ni pripeljal do razcveta nashe drzhave in vseh njenih sosedov? »Trzhne reforme« – je to isto kot »odprtost do Zahoda« ali ne?

 

GRENKI TEOREM

KONKURENCHNA SPOSOBNOST

»Che je izdelek dober, ga prenehajo proizvajati.«

Heblockovo pravilo (iz Murphyjevih zakonov)

Zadnji dogodki kazhejo, da naklonjenost do reform she vedno obstaja. Mogoche res velja potrpeti she kakshnih deset let in vse bo »horosho«.

Vendar, kaj je to »horosho«? Kakshen bo rezultat reform, che bodo na koncu koncev vendarle uspeshne?

Nesporno naj bi bilo, da je cilj reform – konkurenchno gospodarstvo, reforme pa so zgolj sredstvo za dosego tega cilja.

Tu ne bomo razpravljali o metodah in moralnih vidikih »politike reform«. Tudi ne bomo govorili o visoki ceni, zhe plachani za takshno politiko. Tudi se ne bomo zamislili, ali resnichno zhelimo v konkurenchnem boju unichiti vse proizvajalce in delati za ves svet ter ali bo res tako »horosho«, che bodo Japonci uporabljali ruske rachunalnike, Amerikanci pa bodo letali na ruskih letalih.

Predpostavimo, da je vse zachrtano tako ali drugache zhe dosezheno. Vsi pravni in drugi pogoji so dosegli raven standardov svetovnega gospodarskega sistema. Kaj bo takrat? Bo postalo nashe gospodarstvo konkurenchno?

Kot glavni razlog za nekonkurenchnost ruskih (she prej pa sovjetskih) izdelkov velja njihova nizka kakovost. Je torej zhe dovolj le dvigniti kakovost ruskih izdelkov?

Na sploshno se pojem konkurenchne sposobnosti (dalje konkurenchnost – op. pr.) pogosto razume napachno. Pametni ljudje z zanosom oporekajo trditvam o nekonkurenchnosti ruskih izdelkov in trdijo da so ruski izdelki boljshi od zahodnih (ali daljnovzhodnih). Drugi pach, nasprotno, govorijo, da je ruska proizvodnja nekonkurenchna zaradi nizke kakovosti. Ampak med seboj konkurirajo tudi prodajalci odpadnega zheleza in cestni prevaranti! Kaj ima s tem kakovost?

Kakovost in konkurenchnost sta popolnoma razlichni stvari. Rolls–Royce je shel svoj chas celo v stechaj, vendar tega avta she nihche ni imel za nekakovostnega.

Izognimo se domoljubnim strunam in vzemimo za primer amerishka orozharska podjetja. Tam skorajda ne obstaja proizvodnja, ki bi bila bolj tradicionalna. A zachuda, v svetu so popularni brazilski, argentinski, shpanski revolverji in lovsko orozhje, njihova proizvodnja je bistveno cenejsha in bolj konkurenchna, cheprav je njihova povprechna kakovost nizhja. Orozhje iz Connecticuta je nedvomno, po objektivnih merilih boljshe. Vendar so mnoga orozharska podjetja v ZDA na meji stechaja, uspeshna pa so tista, ki so pravochasno prenesla svojo proizvodnjo v Latinsko Ameriko.

Torej konkurenchnost ni kakovost proizvodnje, ampak nekaj drugega. Potemtakem je povsem mozhno stanje, ko nam ne bo uspelo izdelati konkurenchega izdelka za svetovni trg, tudi che bo vsak ruski izdelek kakovostnejshi od izdelkov drugih proizvajalcev. Potrebno je she nekaj.

Morda v konkurenchnem boju zmaguje tisti, ki prvi uvaja nove izume, nove tehnichne reshitve? Delno to drzhi, vendar obstajajo dejstva, ki zanikajo takshno stalishche. Izumitelj osebnega rachunalnika – podjetje Apple – je izgubilo konkurenchno bitko z IBM. Je torej stvar v obsegu? Resnichno, kdo se lahko meri z »modrim gigantom« (vzdevek IBM)?

Da se tudi z njim dá meriti, je pokazalo pri nas malo znano podjetje Compaq, ki je v 90. letih prehitelo IBM po obsegu prodaje osebnih rachunalnikov v ZDA. Compaq je chudno podjetje, nekoch svojih izdelkov sploh ni reklamiralo v ZDA . Ochitno je tudi to mogoche in je lahko samo po sebi reklama. Obstaja uspeshno podjetje Sun Microsystems, cheprav po obsegu ni niti primerljivo z IBM.

Torej obseg ni bistven.

Bistvo tudi ni v novih tehnologijah. Konkurenca deluje tudi v tradicionalnih panogah, kjer inovacij ni tako veliko. Mnogo inovacij ni npr. v kmetijstvu, kljub temu pa eni kmetje grejo v stechaj, drugi pa so uspeshni. Oboji proizvajajo enako pshenico, tehnologija je enaka, rezultati pa so lahko pri raznih kmetih razlichni.

Morda konkurenchni boj poteka s pomochjo »vojne cen«? Dovolj je ponuditi nizhjo ceno in zhe si konkurenchen? Sploh ne. Taka pot vodi ne k zmagi v konkurenchnem boju, ampak k zlomu. V tem primeru bi vsi zacheli znizhevati cene, do nichle, kajti kdo bi hotel ostati nekonkurenchen? Od kod pa bi se bo v takih pogojih vzel dobichek? Che se dolochnemu izdelku znizha cena, jo bodo postopoma znizhali vsi proizvajalci tega izdelka.

Obstaja izraz: »popolnoma konkurenchno gospodarstvo«. To je situacija, pri kateri povsem identichne produkte proizvaja mnogo proizvajalcev, med katerimi nobeden, ker je njegov trzhni delezh zelo majhen, ne more niti vplivati na konchno ceno izdelka. Tipichen primer je majhen kmet, prizvajalec zhitaric. Che svojih produktov ne ponudi trgu, nihche tega niti opazil ne bo. V bistvu kmet odda zhito po strogo odrejeni zakupni ceni in ne trguje z njo. Kljub temu tudi med takimi prizvajalci obstaja konkurenca. Kakshen je torej kriterij konkurenchne sposobnosti?

Kriterij je en samcat: presezhek dohodkov nad stroshki. Che s produkcijo zasluzhish vech, kot porabish za njeno proizvodnjo in svoj lasten obstoj, si na konju, si konkurenchen. Che manj, si sprva primoran znizhati izdatke, potem lastno porabo, potem se zadolzhiti ali pa se celo znebiti dela aktivov (osnovnega kapitala) – nevarna pot, grozecha s stechajem.

Vsa sodobna konkurenca je zgrajena na primerjavi med stroshki in zasluzhkom. Prav to se imenuje storilnost. Storilnost v zahodnem pomenu – ni koristnost. Nihche ne zahteva od podjetij medsebojnega tekmovanja v koristnosti svojih izdelkov, v stopnji zadovoljitve potreb prebivalstva.

Osnovno nachelo zahodega gospodarstva – che proizvajalci tekmujejo v storilnosti, bo zadovoljitev potreb prebivalstva dosezhena samodejno, sama od sebe. Za zdaj to ni domneva, teoretichno ni potrjena, ni pa tudi ovrzhena. Vendar deluje! V zgodovini, tudi sodobni, so bili poskusi razviti gospodarstvo na drugih nachelih – vendar v teh gospodarstvih tekmovalnost (konkurenca pa dobesedno pomeni »tekmovanje«, to je eden in isti pojem) ni omogochila iste ravni blaginje, kot so jo dosegle zahodne drzhave. Govorim o gospodarstvu ZSSR. Tekmovanje je v njej bilo, vendar ne po kriteriju odnosa zasluzhek/stroshki.

Vechja ko je storilnost (po kriteriju zasluzhek/stroshki) podjetja, bolj je konkurenchno. Le to je pomembno in nich drugega. Niti kakovost produkcije niti koristnost ne-posredno ne vplivata na konkurenchnost.

Izdelki konkurirajo v skupinah, ki zdruzhujejo izdelke s podobnimi potroshnishkimi znachilnostmi. Zhiguli (lada) in ferrari nista konkurenta. To sta razlichna izdelka. Zaporozhcev niso nehali kupovati na Zahodu zato, ker so postali nekonkurenchni, temvech zato, ker je razred teh avtomobilov dokochno zastarel, tako da si celo siromaki niso mogli dovoliti zapeljati se na cesto v takem avtu. Konkurirali pa so z avtomobili iz istega razreda, le da mi o njih nich ne vemo oziroma smo pozabili. Konkurirajo med seboj tudi izdelki za siromake.

Che je izdelek vsaj malo koristen, che je vsaj malo podoben izdelku, je lahko konkurenchen, lahko pa tudi ni.

Pri nas v shirokih mnozhicah ni bilo razumevanja za te zadeve she iz sovjetskih chasov – takrat so v tujini nabavljali predvsem izdelke visoke kakovosti, prodajali pa so jih pri nas po nizki ceni. Zdaj zhe vemo, da kakovost tudi uvozhenega izdelka, obzirno povedano, niha. Vsi so se zhe spoznali s klobaso, izdelano po »zahodni tehnologiji«.

Zanimivo je, da se je na nashem notranjem trgu po letu 1991 uvozheno blago pokazalo brezpogojno bolj konkurenchno kot nashe, cheprav ne vedno zaradi kakovosti. She vech, to kar so zachela proizvajati pri nas zahodna podjetja, se je tudi izkazalo za bolj konkurenchno – cigarete, pijache, konditorski izdelki. Resnichno, organizacija proizvodnje, tehnologija, reklama – vse se je izkazalo za boljshe.

Vendar bodite pozorni, vsa ta produkcija je namenjena domachemu trgu in ni za izvoz iz Rusije. Na zunanji trg se ne izvazha nichesar, kar je proizvedeno po »zahodni tehnologiji«. Nismo postali tovarna za ves svet. Ruske podruzhnice zahodnih podjetij se nikakor niso izkazale za bolj konkurenchne od tujih.

Vechji del domnevno doma proizvedenega je v resnici embaliranje uvoza. Domnevno ruske cigarete iz uvozhenega tobaka. Zakaj uvazhajo tobak in ga embalirajo tu? Ker je carina manjsha kot na izdelane cigarete.

V Rusijo, zveni presenetljivo, praktichno ni uvoza televizorjev. Odkod je torej v vsakem stanovanju televizijski sprejemnik? Montirajo jih neposredno v skladishchih. Uvazhajo shtiri elemente – kineskop, elektronsko ploshcho, sprednje in zadnje detajle ohishja, vse to se zmontira. Zakaj? Ker je na elemente carina shestkrat nizhja od tiste za konchani televizor.

In tako se vse, kar je mozhno proizvesti zunaj ruskih meja, tam tudi proizvede. Hochesh nochesh se zaradi carinske zakonodaje nekaj proizvede tudi pri nas. Vendar je vseh tujih vlaganj v proizvodnjo v Rusiji za 7 milijard dolarjev. Skupaj s tem pa so nam posodili najmanj 140 milijard dolarjev.

In ker se vse proizvedeno proda pri nas, dodatnega pritoka tuje valute ni. She vech, dobichek, ki se kopichi v rubljih, se konvertira v trdo valuto in izvazha. Namesto pritoka tuje valute v nasho drzhavo, smo priche njenemu odtoku.

Ampak to je lirichna digresija. Zapomnimo si glavno – celo produkti, ki so pri nas proizvedeni po zahodni tehnologiji, z zahodno kakovostjo, ne pridejo na svetovni trg. Zakaj?

 

KONKURENCA

»Mi se veselimo sodelovanja z vami.«

A. Donson, predsednik korporacije Bolivar

Sploshno mnenje je, tudi med ekonomisti in sicer med ljudmi, da che proizvajalcem neprenehoma grozi propad zaradi prevech visokih stroshkov ali premajhnega zasluzhka, se druzhbi v celoti takshno stanje obrestuje. Le tiste kazni zares prestrashijo, ki se redno izvajajo, le konkurenca, ki sili v stechaj druge in ugonablja zaostale, je resnichno uchinkovita.

Ali pogosto propadejo podjetja, ki so zaostala v konkurenchni borbi?

Pogosto. Struktura proizvajalcev katerekoli proizvodnje se obnavlja precej pogosto, in to se ne tiche le progresivnih panog, recimo podjetij – proizvajalcev programske opreme. V stechaj gredo tudi banke in zavarovalne druzhbe, cheprav ta biznis obstaja zhe stoletja. Obseg teh pojavov je celo vechji, kot se zdi na prvi pogled – mnoga propadla podjetja, ki so prodajala popularne izdelke (tudi to se zgodi), prodajo drugim tudi blagovno znamko, zato potroshnik tega ne opazi. Tako so lastniki nekaterih hollywoodskih podjetij zdaj Japonci.

V ZDA obstaja cel druzhbeni sloj, she bolj pomilovanja vreden kot brezposleni delavci in usluzhbenci – bankrotirani podjetniki. Mnogi socialni programi jih ne zajemajo, nimajo namrech delovne dobe.

Kakshen je torej mehanizem propada nekonkurenchnih podjetij?

V zadnjih sto letih je tu prishlo do velikih sprememb.

Jasno, da najhitreje propadajo podjetja, ki troshijo vech, kot prinasha zasluzhka prodaja njihovih izdelkov. Che ni rezerv in che take »shkarje« niso enkraten pojav, se vse koncha zelo hitro. Vendar je tako bilo zmeraj, she pred nashim shtetjem, ne glede na druzhbeni sistem.

Kaj pa se dogaja, che podjetje prinasha dobichek, konkurechno podjetje pa ga prinasha she vech?

Vchasih je tak polozhaj privedel samo do tega, da je nekdo bogatel, nekdo drug pa je tudi bogatel, vendar pochasneje. Dokler je podjetje prinashalo vsaj nekakshen dohodek, je lastnik lahko zhivel brez posebnih skrbi, cheprav prisiljen zmanjshati svojo lastno porabo. Che pa je bilo lastnikov podjetja vech, je bilo nezadovoljnemu z majhnim dobichkom tezhko vzeti svoj delezh kapitala pa tudi svoj delezh dobichka, ki bi ga zahotel vlozhiti v podjetje bolj uspeshnega konkurenta. Tezhave so bile tako pravnega kot tudi moralnega znachaja.

Polozhaj se je spremenil, ko se je pojavila mozhnost neovirano in skoraj anonimno premeshchati kapital iz podjetja v podjetje, iz panoge v panogo, torej takrat, ko se je pojavila delnishka borza. Bolj donosno podjetje ima vechjo vlagateljsko privlachnost, in iz manj donosnega lastniki poskushajo svoj kapital umakniti, da bi kupili delezhe v bolj donosnem podjetju. To ni tako preprosto – prodaja vechjega dela delnic podjetja znizhuje njihovo vrednost. Kljub temu je odtok kapitala iz hirajochega podjetja neizbezhen in noben delnichar noche ostati zadnji na potapljajochi se ladji.

Svobodno premeshchanje kapitala prispeva h krepitvi »naravne selekcije« med konkurenchnimi podjetji, konkurenchnimi panogami. V tem se sodobno gospodarstvo razlikuje celo od gospodarstva XIX. stoletja. Lahkota, s katero se kapital premeshcha, je pravljichna, nacionalnih meja za kapital praktichno ni vech, sodobna komunikacijska sredstva v nekaj minutah preusmerjajo milijardni kapital na nove lokacije njegove uporabe.

Tako pishejo v poljudnih chlankih o zahodnem gospodarstvu, vendar se pri tem izpushchajo nekateri pomembni detajli. Delnichar, ki si prizadeva reshiti svoja sredstva iz toneche ladje, mora najti nekoga, ki mu lahko proda svoje delnice – to ni preprosto in je povezano s financhnimi izgubami. Preprosto »vrniti« delnice podjetju, ki jih je izdalo, ne gre. Denar je zhe porabljen, z njim je zgrajena tovarna, kupljena oprema in repromaterial.

Zato je sen vsakega vlagatelja – najti nachin, kako vlozhiti denar tako, da ga lahko v vsakem trenutku umakne, najbolje z zajamcheno obrestno mero. To pa ni preprosto.

V resnici tako naglega izginotja kapitala na eni celini in njegove pojavitve na drugi seveda ni, vse poteka postopoma. Vlozhiti svobodni kapital se dá hitro, »izvlechi« ga pa sploh ni lahko.

Tako mora biti pravi vlagatelj zelo previden pri vlaganju denarja; stornirati pogodbo, che so bila sredstva vlozhena v nekonkurenchno podjetje, ni mogoche.

Trg in delnishka borza ne reshujeta vseh problemov sama po sebi. Tako je bil chas, ko se je zdelo, da se proizvodnja tekstila v ZDA ne izplacha in tekstilna panoga je tam izumrla (zdaj se je obnovila kot avtomatizirana proizvodnja). Mnogi delavci so se prekvalificirali, ne pa vsi, in samo predstavljamo si lahko, kako so se znashli menedzherji, katerih strokovnost je hipoma ostala brez povprashevanja. Saj se niso mogli, skupaj z tekstilno industrijo, preseliti v Pakistan.

Mochna stran Amerikancev je, da se ne pritozhujejo chez druzhbeni sistem, marvech ocenjujejo tragedije takshnega kova kot svojo osebno krivdo, chetudi je v resnici kriv »sistem«. V chasu velike depresije so mnogi druzhinski ochetje sami odshli iz zhivljenja, da bi vsaj z zavarovalno polico podprli svoje druzhine. Zdaj, ko Clinton (leta 2000 – op. prev.) ponosno govori, da so trije rachunalnishki stebri – Intel, IBM in Microsoft – vredni vech kot avtomobilska, kemijska, letalska in tekstilna panoga skupaj, to pomeni le, da so v najbogatejshi drzhavi sveta mnogi ljudje imeli velike probleme. Lahko namrech pogledamo na zadevo drugache – tradicionalne panoge ZDA so se tako skrchile, da so postale manjshe kot tri visoko specializirana podjetja. Drzhavno blaginjo je nevarno graditi na eni panogi. Sicer pa to zadeva predvsem Amerikance in njihovo vlado.

Sistem svobodnega premeshchanja kapitala torej, v pogojih konkurence, ne prispeva zgolj k rasti, ampak tudi ustvarja probleme, celo v mochni in bogati drzhavi.

Ali lahko tak sistem oslabi gospodarstvo celotne drzhave in ne zgolj eno panogo? Lahko. Prav sistem premeshchanja kapitala v bolj donosne panoge je dobesedno sesul nashe gospodarstvo.

Poudarjam she enkrat, che podjetje sodeluje v svobodnem premeshchanju kapitala, se lahko hipoma povzpne, lahko pa tudi propade, cheprav ni nerentabilno, temvech je preprosto manj donosno od drugih. Lastniki kapitala natanchno zasledujejo dobichke podjetij, pozorni so na delce odstotka.

Kakshno druzhinsko, patriahalno podjetje pa lahko istochasno skoraj prosperira celo s skromnim dobichkom, torej v vsakem primeru normalno deluje prav v tem gospodarstvu. Pomembno je le, da se vlozhenih sredstev ne sme jemati iz njega.

Da, konkurenca je ena izmed najbolj popularnih besed v ekonomskem leksikonu. O njej je napisano veliko knjig. Naj se ponovim: ko je govor o konkurenci med podjetji, je pravzaprav edini nachin opredelitve prednosti enega podjetja pred drugim – primerjava obsegov stroshkov na enoto konchnih produktov. Kdor troshi manj – je zmagovalec v konkurenchni borbi. Takshno podjetje je vlagateljsko bolj privlachno.

Do paradoksa pa pride takrat, ko primerjamo gospodarstva celih drzhav. Uporabljeni kriteriji so povsem drugachni. Priporocha se uposhtevati neke chudne stvari – raven drzhavljanskih svoboshchin, obstoj svobode tiska, razvitost zakonodaje itn. Na temelju teh indikatorjev, za katere ni znano, kako jih prerechunavati, se oblikuje rating vlagateljske privlachnosti drzhav.

Iz tega sledi, da je dovolj sprejeti pravilne zakone, ukiniti smrtno kazen, dokonchno osvoboditi tisk vsake odgovornosti, ukiniti obvezno prijavo bivalishcha (v Moskvi, recimo, se zahteva dovoljenje za zachasno bivanje – op. prev.), povechati drzhavljanske svoboshchine (n. pr. svobodo vesti) – in vlagateljska privlachnost v nashi drzhavi se bo povechala.

Res, da tako opisujejo stanje zadev uchbeniki, izdani v nashi drzhavi zadnja leta. Izdajajo jih kot za domorodce, v zahodnih drzhavah so pogledi malce drugachni.

Ne glede na to, da je recimo svoboshchin na Taivanu menda manj kot v ZDA, se industrija premeshcha iz ZDA na Taivan in ne nasprotno. Juzhna Koreja je znana po krshitvah nekaterih temeljnih chlovekovih pravic (n.pr. za obisk Severne Koreje v trenutku dobish 10 let, hranitev lovskega orozhja je prepovedana), kljub temu se tam razvija proizvodnja najsodobnejshe tehnike. Na Tajskem za hranitev droge obesijo celo Amerikance, vendar ravno tam zdaj proizvajajo znamenite japonske fotoaparate Nikon.

Skratka, stvar ni v drzhavljanskih svobodah. Lahko so slabe ali dobre, vendar njihova prisotnost neposredno ne vpliva na vlagateljsko klimo.

Zakaj torej ne primerjamo nacionalnega gospodarstva Rusije in drugih drzhav po tistem kriteriju izdatkov, po katerem primerjamo razlichna podjetja? To bo nasprotovalo knjigam o ekonomiki, ki izhajajo z donacijo Sorosa, pa kaj potem?

 

KAKO TOREJ PRIVABITI K NAM TUJA VLAGANJA

»Ni mogoche popraviti tega, kar ni pokvarjeno.«

Prvi zakon popravila (Murphyjev zakon)

Kljuchni moment za razumevanje stanja v nashi drzhavi je vprashanje o privabljanju tujih vlaganj.

Vsa leta perestrojke in reform je bilo mozhno praktichno na vsaki chasopisni strani, posvecheni gospodarski reformi, zaslediti dva–tri nasvete, kaj je potrebno storiti za spodbujanja tujih vlaganj v rusko gospodarstvo.

Vsi upi so bili v vlaganju. Ni bilo le tujega denarja, vse ostalo – tovarne, oprema, tehnologija, kvalificirani delavci in inzhenirji, izredno bogati naravni viri – je bilo.

»Pridite in gospodarite!«

In zhe nam »svet kapitala« ni vech sovrazhnik, temvech partner. Duri so odprte – lahko se kupi skoraj vsako podjetje, vlozhi dolarje v farme, rudnike, naftna nahajalishcha. Ne le mi, tudi nekdanje socialistichne drzhave so se odprle. Nemci so poku-pili vso Cheshko!

Seveda, nekaj trdne valute smo vendarle imeli – od prodaje shirokega diapazona izdelkov. Celo mikroskope smo prodajali, vendar so v izvozu prevladovale surovine.

Naj omenimo, da je bilo mogoche tudi s prodajo nashih naravnih virov zasluzhene dolarje preprosto vlagati. V drzhavne obveznice ZDA, v proizvodnjo elektroni-ke v JV Aziji, v turistichni biznis Italije in nepremichnine Shpanije. Saj so duri za kapital odprte v obe smeri. Ni znano, zakaj o tem propagandisti svetovnega trga niso govorili. Treba pa je bilo vsaj opozoriti na tako neprijetno znachilnost gospodarske svobode.

Leta so minevala, a tuja vlaganja v rusko gospodarstvo niso in niso prishla. Tujci so uvazhali, pokupili naravne vire vse do hokejistov in nadarjenih sholarjev ter nas namuchili z nasveti, kako reformirati gospodarstvo. Nekaj so tudi vlozhili, pokupili so tobachno, alkoholno industrijo, komunikacije. Gospodarstvu v celoti pa iz nekega razloga to ni dalo nich. Gospodarstveniki ponujajo tujcem vlaganja v plin Jamala – vlagateljev ni. Vabijo vlagatelje v avtomobilske tovarne – zadeva se ne premakne naprej od protokola o namenih.

Vprashanje tujih vlaganj je bilo izrabljano za politichni pritisk: »Ne odpushchajte Gajdarja – sicer ne dobite 24 milijard.« »Nazhenite parlament – pa bodo tuja vlaganja.« »Ne izberite Zjuganova – in gospodarstvo bo zacvetelo.« In to je delovalo.

Spominjam se takratnih pogovorov z opozicijo: »Nich se ne da narediti, Zahod bo vlozhil denar in v Rusiji bo kapitalizem.« Govoril sem jim, jih pomirjeval (saj so dobri ljudje): »Ne skrbite, ne bo vlaganj, jamchim.« Niso verjeli, vse do zdaj se bojijo tujih vlaganj, skoraj bo deset let.

Leta 1998 je ton zahodnih nasvetov postal bolj melanholichen. Razlog je jasen – ne samo, da ni bilo tujih vlaganj v gospodarstvo, tudi domachini so namesto vlaganja v domacho proizvodnjo raje izvazhali kapital. Vlaganja so iz Rusije shla na Zahod. Celo ljudje, ki so samo pomagali pri izvozu kapitala v tujino, so si lahko omislili vile in zajetne banchne rachune; kaj potem rechi o lastnikih tega kapitala? V Franciji in Nemchiji so bile za ruski denar pokupljene cele gospodarske panoge.

Zakaj torej tem neumnim tujim vlagateljem niso bile vshech nashe tovarne, nashi delavci, nashi inzhenirji? Saj vendar znajo narediti to, o chemer se Zahodu ni niti sanjalo. Poleg tega so bili ti delavci, inzhenirji, znanstveniki pripravljeni iti v jarem k zahodnim »partnerjem«. Ne glede na to jih ti niso vzeli. Kdo bi rekel!

Tukaj pa je she zagrmel 17. avgust 1989 in se je sploh vse sesulo.3

Zakaj se je to zgodilo?

Odgovor je na dlani:

privabiti tuja vlaganja v rusko industrijsko proizvodnjo je popolnoma nemogoche, pod nobenim pogojem.

Tezhko je vejeti tako kategorichni trditvi, cheprav je tochna ali vsaj ustreza praksi.

Za dojetje njene tehtnosti bomo morali malo razmisliti, in ne le razmisliti, ampak tudi dokazati neki teorem. Teoremi so sicer v matematiki, vendar bomo zdaj imeli opravka z gospodarstvom.

Gospodarstvo je nasploh sestavljeno na pol iz matematike, na pol iz psihologije. Zato bomo morali, da bi dokazali ta teorem, izvesti psiholoshki eksperiment – »zlezti pod kozhuh« vlagatelja – Johna ali Borisa. Ni vazhno koga, v glavnem vprashanju sta njuni psihologiji enaki.

 

Teorem je naslednji:

che se igra odvija po pravilih svobodnega svetovnega trga, je raven proizvodnih stroshkov skorajda vsakega ruskega podjetja vishja od srednjesvetovnega, zapisano je propadu, konkreten razlog njegovega propada pa bo v odsotnosti vlaganj.

Poskusimo nazorno, che zhe ne matematichno tochno, ta grenki teorem tudi dokazati. Z njim se ni preprosto sprijazniti, a che problema ne razumemo, ga ni mogoche reshiti.

 

TUJA VLAGANJA

»Vechji ko so izdatki, neobhodni za izpolnitev plana,
manj je mozhnosti odpovedati se mu –
tudi che se izkazhe kot neverodostojen.«

Bahmanov Teorem neizbezhnosti.

Za zachetek poskusimo razumeti, kaj vlaganja (investicije) sploh so in zakaj jih potrebujemo. V nasprotnem primeru so ukrepi, ki naj bi privabili vlaganja – tipichna »vaba za slonopotame«. Che ne vemo, kdo so, lahko tako imenujemo vsako traparijo – kako sicer preveriti, ali deluje ali ne.

Vlaganja – niso dolg. Dolgove (kredite) moramo vrachati ne glede na to, kako in kje smo jih porabili.

Glavna razlika med vlaganji in posojanjem denarja je v tem, da vlagatelj rachuna zgolj na dobichek od proizvodnje. Che dobichka ne bo, je to problem vlagatelja, ki je preprosto izgubil svoj denar.

Skratka, vlaganja so dolg, ki ga nismo obvezni vrachati. Interes vlagatelja je v dobichku od proizvodnje, organizirane za njegova sredstva. Preden vlagatelj vlozhi, ocenjuje situacijo – mu bo uspelo vrniti vlozheno skupaj z dobichkom ali ne – na temelju te ocene sprejme odlochitev.

She vech, prvotno je bilo mishljeno, da naj bi tuja vlaganja omogochila nashi drzhavi razvoj ne zgolj konkurenchne proizvodnje, temvech tudi take, katere produkti se bodo prodajali na svetovnih trgih in prinashali drzhavni blagajni trdo valuto. Zaradi tega se je vse sploh zachelo!

Zakaj smo pravzaprav potrebovali prav tuja vlaganja – tisto, chesar pri nas ni bilo, je bilo mogoche kupiti po svetu. Lastna, zasluzhena valuta ni zadostovala za modernizacijo industrije, vsaj pojasnevali so nam tako. V 30. letih je je bilo dovolj, zdaj pa je je nenadoma premalo.

Pri opisu samega pojma vlaganj si moramo dobro predstavljati naslednje: preprost nakup in izkorishchanje nashe tovarne s strani tujca – to she ni vlaganje. To je zgolj zamenjava lastnika. Izplachan denar pripade prodajalcu, ki bo z njim najverjetnje kupil vilo na Costa Bravi in Hammer rdeche barve. Se pravi, da vsak zavitek bankovcev, vrzhen v nasho drzhavo, she zdalech ni tuje vlaganje. Da bi zasluzhil svoje ponosno ime »investicija«, se ti dolarji morajo uporabiti izkljuchno za razvoj in razshiritev proizvodnje.

Tuja vlaganja niso preprost uvoz dolochene kolichine dolarjev v drzhavo. Vlaganja niso zgolj in toliko denar. Vlaganja, v konchni fazi, morajo biti materialna – to je gradnja, nabava nove opreme, zamenjava tehnologije. Pomemben je tudi odnos do usluzhbencev podjetij – ali se povishuje kvalifikacija, se vlaga v penzijski sklad in sploh – ali novi lastnik skrbi za svoj ugled, se nadeja dolgo prisostvovati v izbranem trzhnem sektorju.

Che pa novi lastnik neke tovarne intenzivno izkorishcha zgradbo in opremo, vlaganja pa so se zreducirala na postavitev linije za embaliranje nechesa uvozhenega, in to z normativnim rokom eksploatacije dveh–treh let, ter najbolj pomembno – dobichek ne gre v proizvodnjo, ampak gre iz drzhave – je zadeva sumljiva. Nasprotno torej, na rachun izrabe nashih osnovnih sredstev se vlaga she kam drugam. Nashi delavci in usluzhbenci se veselijo znosne plache. Nimajo izkushenj, ker pri nas v ZSSR she noben poshten delavec ni ostal brez penzije.

Obichajna stvar v svetovni praksi: che je podjetje nekonkurenchno, ga na pragu njegovega kraha njegovi lastniki, che so zaznali tendenco, zachenjajo eksploatirati do popolne izrabe, dobichek pa gre v drugo dejavnost.

Vchasih se vprashanje vlaganj namerno ali nenamerno zamrshi. Zhlobudravo se govori o potrebnih vlaganjih, o know–howu (da zveni bolj znanstveno), sodobni tehnologiji in podobno. Vendar dajmo narazen muhe in kompot! Zakaj ne moremo tehnologije in know–howa preprosto kupiti, za trdo valuto? Saj jo zasluzhimo?

 

IN KJE ZHIVIMO?

»Ozeblih je vech kot poparjenih.«

A. Pljac, Kratek opis podnebja Rusije, Moskva, 1998

Kdo ne ve, da zhivimo v najbolj mrzli drzhavi na svetu? To vedo vsi. Ali pa si vsi tudi predstavljajo, kako mrzla je?

Ali jih je veliko, celo med izobrazhenimi ljudmi, pripravljenih verjeti, da v prestolnici Anglije rastejo palme in bambus? Zabavno, vendar z mano se je prerekal chlovek, ki se je pred kratkim vrnil s turistichnega potovanja v Anglijo, dokler mu nisem pokazal v njegovem fotoalbumu njegove lastne fotografije, na ozadju katere je bila palma. No, ni opazil, se zgodi.

Ilustracija 1. Izoterme (chrte na zemljevidu, ki vezhejo kraje z enako povprechno letno temperaturo) v januarju na ozemlju Evrope (narisane na podlagi podnebnih kart Atlasa oficirjev, Moskva, Vojenizdat, in Velikega namiznega atlasa, Moskva, Marx, 1904.

Che prebirate angleshke dedektivke, ste verjetno opazili, da se pri opisu klasichnega angleshkega posestva obvezno omenja tisov drevored. V ZDA pa se skupina najprestizhnejshih univerz – med njimi Harvard, Yale, Stanford, Princeton – imenuje »brshljanova liga«, ker so njihove stare zgradbe porashchene z brshljanom. Pri nas ti zimzeleni rastlini – tisa in brshljan – rasteta le na Krimu in na Kavkazu. Che to za ZDA ni nich osupljivega – mnogi so slishali, da se drzhava zemljepisno nahaja juzhneje od Rusije, pa imamo o »groznem angleshkem podnebju« malce drugachne predstave. Bil je februar, ko sem prichakal svoje znance na moskovskem letalishchu Sheremetjevo4 in jim na njihovo proshnjo prinesel topla oblachila. V Moskvi je bilo minus 20 stopinj, v Angliji 20, vendar plus.

Moji angleshki prijatelji se zhe vech let udelezhujejo neobichajnega turizma – del cene turistichnega paketa pokrijejo z delom – meseca maja so na Norveshko shli – nabirat jagode.

Kako je to mogoche? Saj sta vendar Anglija, she toliko prej pa Norveshka severni drzhavi?

Povprechna letna temperatura v Rusiji je minus 5,5ş Celzija. Na Finskem npr. plus 1,5ş C. Spomnim se, da sem v reviji Lov in lovsko gospodarstvo naletel na diskusijo – zakaj je na Finskem sorazmerno veliko losov (na enoto gozdne povrshine), pri nas pa malo. Sprva so krivili, kot ponavadi, socializem, dokler se ni nashel poznavalec, ki je pojasnil, da je v coni tajge – SV Finske – gostota losov kot pri nas, v zahodnem delu pa je cona shirokolistnih gozdov. Tam tudi zhivijo pretezhno losi (pa tudi Finci), bioloshka produktivnost gozda in polja v tej coni pa je skorajda za eksponent vishja.

Povprechna letna temperatura pa she ne pove vsega. Obstaja she tak pojem, kot je surovost podnebja – razlika med poletno in zimsko temperaturo, pa tudi razlika med dnevno in nochno. Tu smo zunaj konkurence, cheprav je poleti pri nas vroche.

Mi smo zgradili svojo drzhavo tam, kjer ne zhivi nihche drug.

Je to podrobnost? Ne povsem. V veliki meri se zgolj v tem razlikujemo od »normalnih ljudi«, sicer pa smo taki, kot so ostali Adamovi otroci.

Podnebni pasovi so v Evropi paradoksalno razporejeni. Podnebje se ne ohlaja z juga na sever, ampak z zahoda na vzhod, natanchneje, z obal v smeri notranjosti celine. Poglejte: v Leningradu5 je topleje kot v Moskvi, cheprav lezhi 400 km severneje. V Helsinkih pa je pozimi topleje kot v Orlu, cheprav lezhijo Helsinki 1000 km severneje. V okolici Vilniusa cheshnja dozori zhe junija, v Podmoskovju pa ne, ker pozimi zamrzne. Vzporednik je skoraj enak, vendar lezhi Vilnius 1000 km bolj zahodno. V Letoniji revezhi odpovedujejo gretje in vrocho vodo (zaradi draginje). Zebe jih, jasno, vendar so za zdaj she zhivi. Poskusite npr. v Kursku pozimi odklopiti gretje! Letonija pa je bistveno bolj severno.

Zahodna Evropa je po nashih merilih subtropski pas. Vzrok je znan she iz sholskih klopi – golfstream, zalivski tok. Zaradi njega je zima v Evropi nad nichlo, pomlad pa se zachenja januarja–februarja in skoraj zmeraj ob istem chasu. Pri nas lahko pomlad pride konec marca, pa tudi mesec dni kasneje. Zakaj? Che z zahoda ni vdora toplega zraka, se zrak segreva le na rachun sonchnega sevanja. V tem primeru se sneg v Podmoskovju stopi konec aprila, che pa je veter zahodni – na zachetku. V zahodni Evropi topli veter piha zmeraj, tudi zato (pozor vrtnarji in vrtichkarji) ni zmrzali.

Poglejmo, kaj na ta rachun pishejo geografi (tu in naprej citati po B. P. Alisov: Podnebna podrochja inozemskih drzhav, Moskva, 1950; navedbe iz monografije L. V. Milova Velikoruski orach):

»Zahodna in Srednja Evropa... oblikujeta atlantsko–evropsko podnebno podrochje, kjer kot vodilna dejavnika nastopata atlantski morski in evropski celinski zrak (ogret, vendar ne vlazhen). Poleg tega je na zahodu Evrope vpliv Atlantika mochnejshi, in tam ni velikih stekalishch celinskega zraka... Z drugimi besedami, tam ni ali skoraj nikoli ni dolgih ohladitev ali vrochine... pogostnost vdora atlantskega zraka in moch njegovega vpliva sta tako velika, da gredo pozimi izoterme 6 v Evropi, z izjemo severa, v vzporednishki in ne v shirinski smeri.

Sushe so tu redek pojav. Povprechni letni seshtevek padavin v Zahodni Evropi je 500–1000 mm. Blizhje ko je zima, toplejshi je morski zrak.«

Kaj pomeni, da »izoterme gredo v vzporednishki smeri«?

To pomeni, da so po surovosti zimske klime enaki: naseljeni del Norveshke, jug Shvedske, Danska, Nizozemska, Belgija, zahodna Nemchija (razen Bavarske), vzhodna in centralna Francija, sever Italije, Hrvashka, Albanija, severna Grchija, primorski predeli Turchije, juzhna obala Krima in obrezhje Kavkaza. Povprechna januarska temperatura je tam nad nichlo. Cheprav je Norveshka vech kot 3000 km severneje od Grchije!

Anglija, zahodna Francija, Shpanija, Portugalska, juzhna Italije in Grchija – so she toplejshe ter so med seboj priblizhno enakovredne. Januarja je tam plus 5 do plus 10 stopinj.

Zahodna Evropa je unikatna pokrajina. Nikjer na planetu ni regije, ki je tako blizu techaja in tako topla.

Ozemlje ZDA, po podnebju primerljivo z zahodno Evropo, se zemljepisno nahaja juzhneje od Kubana. New York je priblizhno na shirini chrnomorskega mesta Sochi.

Za nas tako prisrchni kraji so malo uporabni za zhivljenje. Res, po povrshini smo she zdaj najvechja drzhava na svetu. Vendar obstaja pojem »efektivno ozemlje«, torej ozemlje, uporabno za zhivljenje. Francoski geograf XIX. stoletja Jean–Jacques Elisée Reclus7 je v svojem delu Zemlja in ljudje imenoval »efektivno« ozemlje tisto, ki se nahaja nizhje od 2000 m nad gladino morja, s povprechno letno temperaturo najvech minus 2 stopinji Celzija. Mnenje je, pa tudi vse izkushnje chloveshtva to potrjujejo, da je sorazmerno normalno zhivljenje mogoche le na efektivnem ozemlju.

Torej, po efektivnem ozemlju zasedamo peto mesto na svetu, ne prvo. Le tretjina nashega ozemlja je »efektivna«. Pa tudi nashe efektivno ozemlje je najhladnejshe na svetu. Nismo ne Indija ne Kitajska, in celo ne Kanada.

Predstavite si naravno okolje, kjer chlovek brez posebnih zashchitnih pripomochkov umre chez nekaj desetin minut. To ni zhrelo vulkana, to je nasha drzhava pozimi. Ti zashchitni pripomochki imajo enostavna ime – »topla oblachila« in »ogrevani prostori«. Che se chlovek pri nas znajde na prostem, v tako rekoch naravni podobi, so njegove mozhnosti za prezhivetje enake padlemu z ladje na sredini oceana.

Preprosto ne opazimo podnebja, v katerem zhivimo. Jelenovih pashnikov je v nashi drzhavi (19% ozemlja) bistveno vech kot ozemlja, uporabnega za kmetijstvo (13%), obdelovalna zemlja (okrog 100 milijonov/ha) pa komaj zadostuje za potrebe Rusije po kruhu.

Kolikokrat smo slishali, da sta Kanada in Skandinavija ravno tako hladni podrochji kot Rusija. To niti priblizhno ne drzhi. Celo Aljaska je v primeri s Chukotskim polotokom letovishche. Ko so nashi kozaki odkrivali Ameriko, so poslushali zgodbe Chukchev (prebivalci chukotskega polotoka) o dezheli »kjer rastejo velika drevesa«. Tam, od koder so odpluli kozaki, velikih dreves ni bilo.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

_______
Op. prev:
1 socialistichni tabor
2 slov.: V tujini
3 17. avgusta 1989 je ruska vlada neprichakovano razvrednotila rubelj; sicer neizogiben ukrep je pahnil drzhavo v tezhko krizo in jo privedel na rob financhnega in gospodarskega zloma. Nekaj dni pred tem sta predsednik Jelcin in premier Kirijenko trdila, da devalvacije rublja ne bo oziroma da je ni. Turbulence ruskega gospodarstva takrat niso obshle niti Slovenije, izvoz v Rusijo se je najmanj prepolovil.
4 Glavno moskovsko mednarodno letalishche, tochen naziv: Sheremetjevo 2.
5 Tako v originalu. Leta 1991 je bila mestu vrnjeno prejshnje ime – Sankt Peterburg (med 1914 in 1924 Petrograd).
6 Izoterma; chrta na zemljevidu, ki vezhe kraje z enako povprechno letno temperaturo.
7 J.- J. Elisée Reclus (1830–1905), franc. geograf, politik in sociolog, glavno delo Géographie Universelle
 
 
 
________________________
Celotna knjiga Andreja Parsheva Zakaj Rusija ni Amerika je izshla v elektronskem mediju v ediciji Beseda, 2004 http://www.omnibus.se/beseda/ (Op. ur.)