Revija SRP 63/64

Vladimir Bogomolov

 

POVSOD SO LJUDJE

 

Ona drema v predmestnem vlaku, lezhech na klopi z rokami pod glavo. Oblechena je revno, v obledel in pretesen plashchek in pretople chevlje za ta letni chas. Nenadoma trzne: »She ni Ramen?« – se usede, vidi, da za oknom dezhuje, in prizadeto, s srdito zaskrbljenostjo, vzklikne:

– No, hudich..! Ma je moral..!

– Gobni dezh – zakaj vam ni prav?

Gleda z zachudenjem, ko pa vidi, da so pred njo meshchani, pojasni:

– Za kruh ga ni treba. Chisto nepotreben. – In z mehkim ochitkom, veselo:

– Saj se s kruhom hranimo, ne z gobami, a ne..?

Nevisoka, zagorela, gubasta. Stara-prestara – kakshnih osemdeset, a she precej zhivahna. Roke otrdele, mochne. V ustih spredaj shtrlita dva rumena zoba, tenka in dolga.

Poravna si ruto, prijazno se smehlja, se z veseljem pogovarja in pripoveduje o sebi.

Sicer je iz okolice Irkutska. Sin je izgubil zhivljenje v nesrechi, hchi je umrla, sorodnikov nobenih. Potuje v Moskvo na rachun ”penzije”, in to, kot se je pokazalo, tja in nazaj – brez karte.

In brez prtljage, niti majhne culice...

– In kako – brez karte? Vas niso primorali sestopiti? – se chudijo prisotni.

– Kaj pa kontrola..? Je kontrola bila?

– Dvakrat je prishel. In kaj je kontrola? – z mehkim nasmeshkom odvrne.

– Kontrola so tudi ljudje. Povsod so ljudje! – preprichano in radostno sporocha in, kot da se opravichuje, doda: – Saj nisem kar tako, ampak po opravkih...

V tem njenem ”Povsod so ljudje” je toliko vere v chloveka in optimizma, da je vsem naenkrat lepshe, svetleje...

Prepotovati brez karte in brez denarja pol Rusije, vech kot pet tisoch kilometrov, in se na enak nachin vrachati, je preprosto neverjetno. Vendar ji verjamejo. V njej je nekaj zelo dobrega, prisrchnega, modrega; obraz, ochi in nasmeh se svetijo od prijaznosti in njena iskrenost je tako vsa navzven, da ji ni mogoche ne verjeti.

Nekdo od potnikov jo je pogostil s pirozhkom, vzela ga je, se dostojanstveno zahvalila in ga s tekom zachela sesati in zhvechiti, narahlo zhvechiti s svojima dvema zoboma.

Med tem se je za oknom po dezhju pokazalo sonce in je zaslepljujoche bleshchalo z milijoni rosnih kapljic na travi, na listih in na strehah.

Sijocha in radostna je odlozhila pirozhek, na pol zaprla svoje blede ochi in zamaknjeno pogledala skozi okno ter prevzeto rekla:

– Moj Bog, kakshna lepota..! Ne, vi poglejte...

 

 

POKOPALISHCHE ZRAVEN BIALYSTOKA

 

 

Katolishki – z eno prechko – krizhi in stari masivni nagrobniki z napisi – poljsko in latinsko. In bujno rastlinje – slepeche, sochno.

V znojni tishini – skozi vztrajno cvrchanje kobilic – ne takoj razlochljiv shepet in komaj slishno ihtenje.

Zraven kamnite ograje nad grobchkom – edina, poleg mene, obiskovalca: dva starchka – on in ona – majhna, zhalostna, nekako strashno osamljena in uboga.

Kdo je pod to zeleno gomilico? Njuni otroci ali morda vnuki?

Stopim blizhe – in zhe jasen shepet:

– Wieczne odpoczywanie racz mu dac Panic. (Daj mu vechni pokoj, Gospod.)

Za grmom, nad grobchkom, majhna piramida s petokrako zvezdico. Na zbledeli fotografiji – nasmejan pobich, pod njo pa napis:

»Gv. serzhant Chinov I. N. 1927-1944 l.«.

Gledam z bolechino v srcu na ta vedri, veseli obrazek z zavihanim nosom in na stara-prestara Poljaka in razmishljam: kdo je za njiju on..? In zakaj danes, chez petnajst in vech let, jokata nad njegovim grobom in molita za pokoj njegove dushe..?

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

 

 

Vladimir Osipovich Bogomolov (03.07.1926 – 30.12.2003) se je rodil v vasi Kirillovka v Moskovski guberniji. Leta 1941 je konchal sedem razredov srednje shole. Udelezhenec domovinske vojne. Na fronti je bil najprej navaden vojak, nato komandir oddelka, ob koncu vojne je bil komandir chete. Vechkrat odlikovan. Avtor zelo znanega in v vech jezikov prevedenega romana Trenutek resnice (Avgust shtiriinshtiridesetega...), povesti Ivan, Zosja, V krigerju ter vrste kratkih zgodb (gornji chrtici sta iz leta 1963) Znachilna je ocena romana Trenutek resnice, ki jo je dal Konstantin Simonov: »To ni roman o protiobveshchevalni sluzhbi. To je roman o sovjetskem drzhavnem in vojashkem aparatu poleti 1944 in tipichnih ljudeh tistega chasa«.

S tem romanom V. Bogomolova je v obtok ruskega jezika prishel izraz »trenutek resnice« – »trenutek pridobitve informacije, ki prispeva k potrditvi resnice«. Knjige V. Bogomolova so del sholskega programa v mnogih drzhavah, predvsem v Rusiji in Belorusiji.

Po motivih povesti Ivan je filmski rezhiser Andrej Tarkovski posnel znani film Ivanovo otroshtvo (1962), ki ga je Beneshki festival nagradil z najvishjo nagrado ”zlati lev”.

Roman Trenutek resnice in povest Ivan sta bila ponatisnjena samo v Rusiji zhe vech kot stokrat. V Rusiji po shtevilu ponatisov vodita pred vsemi ponatisnjenimi knjigami v zadnjih 40 letih.