Revija SRP 63/64

Tanja Premk

 

PISMA IZ ZAPUSHCHINE GOSPE HANNAH

 

Ne, ne skrivam se za njo. Pojavila se je nekega jutra, ko je zhe dolgo vech ni bilo, v moji kuhinji in zahtevala, da zapishem njeno zgodbo. Pomivala sem posodo pod tekocho vodo. Seveda imam pomivalni stroj, a umazanih loncev ne pomije. In che se jim zjutraj z veseljem posvetim, ker sem si zvecher vzela prosto, se mi je dan dobro zachel.

Draga Hannah, ne morem pisati tvoje zgodbe, res, hotela sem jo, a sem odnehala, ker ne poznam podrobnosti. Preprosto mi jih nisi povedala. Pa saj si jih vendar ne morem izmisliti. Naj zapishe tvojo zgodbo kdo, ki pozna tvoje zhivljenje bolje od mene, eden tvojih nechakov ali nechakinj, ki si jim zapustila svoja pisma, hisho, pach vse svoje stvari... Najbrzh tudi spomine.

Ona pa je stala nepremichno, prav blizu, neomajno, bi rekla. Zanjo je she vedno obstajala ena sama resnica. Res, kot jesen, drevo, katerega znak je nosila. Jaz medtem zhe lupim jabolka, ki mi jih je prinesla soseda, je rekla za kompot. Morda bi naredila »zdrav« jabolchni zavitek, iz polnozrnate moke. Ponavadi kupim kar narejeno testo. Ker nasploh ne trpim prtov in brez prta ne moresh delati zavitka in tudi, che bi ga imela, je prevech pacarije, ali naj se ure in ure ukvarjam s pripravo hrane, kot so se zhenske nekdaj? V uri in pol, ki jo imam zase, bom popravila svoj chlanek in ga poslala zadnjemu od urednikov, ki se she ukvarja z avtorji. Toda rok se izteka, rok in chas. Sploh pa sem se nepremishljeno lotila barvanja kuhinjskih vrat.

In zdaj naj se ukvarjam she s teboj, Hannah. Si pozabila, da ima chez nekaj dni moj pokojni mozh rojstni dan? Na grobu sem zhe bila, a zhelela sem naslikati she en njegov portret. Prejshnji so vsi nekako zhalostni... che bi poizkusila, samo ne vem... povem ti, da nochem pisati tvoje zgodbe, lahko pa jo zapishem... Ali je to mogoche?

Bom poizkusila takoj zdajle, che ne bom zdaj, ne bom nikoli, morda zato, ker ne bom vech verjela, da to Hannah res hoche.

Pravzaprav, priznam, zhe ves chas vem, kje je kljuch. Dobila sem njeno pismo. Ne obichajno... »imam veliko dela, sem utrujena, bila sem bolna, stric kar sedi in nich ne dela«... in podobno, ne, zame je bilo eno samo res pomembno pismo, en sam stavek ali dva. Bilo je pravzaprav vprashanje, kaj narediti s pismi, ki jih je prejemala od doma med vojno. Pisma so bila po njenem tudi dragoceno prichevanje o iztekanju chasa, o zhivljenju njene druzhine, pred koncem, ki so ji ga namenili nacisti. Tedaj je Hannah, stara 15 let, zhe zhivela v New Yorku. Ne vem, zakaj je zapustila svojo druzhino, mislim, da jo je k sorodnikom poslal njen oche. Njena druzhina je bila srechna in ugledna in premozhna (nekje v Nemchiji so imeli veliko posestvo s hisho in sluzhinchadjo). Od velike druzhine je ostal le brat, ki je pozneje prishel v Ameriko. Pismo, ki sem ga prejela od Hannah, gotovo lezhi nekje med mojimi papirji, o tem ni dvoma, a sedaj ga ne morem iskati. Vendar lahko kadarkoli priklichem obchutek, ki mi ga je vzbudilo njeno vprashanje, ali bi bilo vredno (ali morda prav), da jih poshlje spominskemu muzeju v Jeruzalem (vsaj tako imam v spominu). Odgovorila sem ji, da, seveda, na vsak nachin, pisma se ne smejo izgubiti, gotovo jih bodo veseli..! A v pismu je bilo she nekaj neizgovorjenega. Odgovor sem pisala po smrti mozha in mame, ki sta si sledili tistega leta. Prosila sem Hannah, naj poshlje svoja pisma, da bodo ostala zhiv spomin otrokom. Odgovora ni bilo, morda je pisma zhe odposlala, morda je nanje pozabila. Bilo je pozno popoldne in dremala sem na kavchu. Nenadoma je bila pred menoj, resnichna kot le kaj. Presunila me je. Vstala sem, takoj nashla njeno shtevilko, kar je zame neverjeten chudezh, in jo poklicala v New York. Rekla je, da je pravkar brala moje pismo stricu in sosedi in da je zelo lépo. Chutila sem, da je dojela moje sporochilo in iz njenih nepovezanih besed, nekaj v angleshchini, nekaj v nemshchini, sem razbrala, da bi mi rada she kaj dala, pa je zhe dala vse. Tedaj sva se slishali zadnjich.

Umrla je kmalu zatem. Ne vem, kje so sedaj njena pisma, a eno hranim jaz.

Oprosti Hannah, morda pojdem po sledi tvojih pisem in napishem tvojo zgodbo, che bo tedaj she vztrajal urednik, nekdo, ki mi jo bo natisnil.