Revija SRP 63/64

Peter Rak

 

NAVADNI KIPI IN NAVADNA TEORIJA
 
(Ob likovnih delih Mirka Bratusha)

 

»Pohabljeni, izchrpani, prezirljivi, neverni, nichevosti predani in v nichevost zazrti rodovi ne morejo ustvarjati nesmrtnosti. V njih ni dovolj mochi, da bi zmogli ustvarjati velichino; che boste pristavili uho k njihovim ustom, ne boste slishali nichesar; srce mrtveca ne oddaja nobenega zvoka«. Tako je Chateaubriand oznachil obdobje restavracije po padcu Napoleona in morda ni posebej tezhavno potegniti paralele med tedanjo in aktualno druzhbeno atmosfero po sesutju velikih politichnih, socialnih in umetnishkih projektov XX. stoletja. Kar se tiche slednjega, smo danes pricha popolni prevladi enosmernega vektorja, povsem odvech je ne samo razmishljati o modifikaciji vsebine, tudi modifikacija oblike se zdi odvechen ustvarjalni presezhek, saj se vse vrti v zaprtem krogu zabrisanih terminov brez finalnosti smisla.

Pravzaprav je osnovni namen nevtralizacija smisla, vendar ne vech v smislu sintagme o obvezni neutilitarnosti umetnosti, temvech v presezhku »uporabnosti« oziroma popolni transparenci, ki je potencirana do skrajnih tochk. Horizont dojemanja je obenem razshirjen dalech prek nashih zaznavnih zmozhnosti ter drastichno zmanjshan, zato je optika kljub krchevitim poskusom izostriti sliko vechinoma nejasna, lahko bi rekli, da gledamo, ne da bi videli, pa chetudi stojimo pred megalomanskimi projekti. Danashnjo likovno sceno obvladujejo navidez zelo zapleteni mehanizmi, vendar pri tem ni popolnoma jasno, ali akterji te scene manipulirajo z obchinstvom ali pa obchinstvo manipulira z njimi. Vsekakor imamo opraviti s svojevrstnim fenomenom, ki bi ga lahko oznachili kot pasivna oziroma alienirana fascinacija – megamuzeji danes funkcionirajo kot katedrale ne samo v prenesem, temvech tudi v dobesednem pomenu, vendar je izkushnja pogosto zreducirana na pripravljenost igrati igro, simulirati, uzhivati v navideznem duhovnem razvratu bizarnih domislic, ki pa vse bolj uchinkujejo kot sterilni impulz v vsesploshni bidermajerski letargiji.

Kakshen smisel ima torej she producirati umetnost? Verjetno se tovrstna vprashanja – che izpustimo drugache pogojeni ikonoklazem – ciklichno ponavljajo vsaj zhe od manierizma in domishljavo bi bilo postavljati tezo, da je prav sedaj nastopil chas nekakshne krize. Danes nismo pricha razkroju, temvech prenasichenosti, kljuch za selekcijo informacij je prevech zapleten in pogosto nerazreshljivo kodiran, zato po inerciji sprejemamo samo tiste informacije, ki so lahko berljive in navidezno preverIjive v nashem prenapolnjenem duhovnem arhivu. Reproduktibilnost sodobnih umetnishkih praks samo she povechuje to zmedo, saj je izvirnik kot avtentichna zgodovinska kategorija v obdobju hiperprodukcije zgolj nostalgichna retro zapushchina nekega zhe davno minulega chasa. Danes je pach obdobje mehkih tehnologij, zato je tudi umetnishka produkcija vechinoma mehka, nekakshen prilagodljiv mentalni softver, ki ponuja mnozhico aplikacij, s katerimi pa nekako ne vemo, kaj pocheti.

Kam v tej situaciji uvrstiti »navadne kipe« Mirka Bratushe? Neomanieristichni bestiarij, postavljen na cevaste podstavke kot nekakshna neohistorichna porogljiva apoteoza bizarnih svetnikov, na prvi pogled funkcionira v smislu dokonchne odpovedi transcendenci, kot dokonchen triumf profanega. Falichne aluzije se prepletajo z realnimi in hibridnimi bitji, preslikava fantazmagorije, osebna mitologija par excellence. Bratusha, ki se sicer z lahkoto premika med razlichnimi materiali in vsebinskimi sklopi, se tokrat predstavlja v vlogi nekakshnega art mehanika, vendar ne v modernistichni izkushnji kakshnega Duchampa ali Brancusija; navidez trivialnim figuram iz trivialnega materiala vdihne zhivljenje voda, ki s seboj nosi mnozhico razlichnih simbolnih pomenov, vendar bi bilo tukaj zaman brskati po slovarjih; voda je pach tukaj in teche po artificialnem krvnem obtoku realnih in amorfnih bitij.

Tehnologija se danes pach predstavlja kot funkcionalna sofistikacija chloveshkega telesa, kot njegov organski podaljshek, in zakaj ne bi bil mogoch tudi reverzibilen proces – telo kot organski podaljshek tehnologije. Bratushe pri tem ne zanima visoka modernistichna forma, podobe so namenoma izpostavljene v tehnoloshko hladni, chisti in grobi obliki kot prototip hiperrealnega. Na piedestalu stojijo okamenele in le pulzirajochi krvni obtok daje vedeti, da imamo opravka z »zhivimi bitji«; kot da bi speche chakale na pravi impulz, ki bi spletu cevk oziroma artificialnih ven in aort dal nalogo pognati tudi poglavitni mehanski sklop, srce.

In spet smo pri Chateaubriandu. Srce mrtveca ne oddaja nobenega zvoka in tudi tukaj smo pricha zhivljenju fantomskih zhivali in metamorfoznih stvorov v inkubatorju, v vamem zavetju steklenega zvona ali sterilno chistega laboratorija, v kar se postopoma spreminjajo tudi nashe galerije in muzeji. Moderna transkripcija platonske jame, kjer je mogoche videti samo sence. Ki pa so fascinantne v svoji nedolochljivosti, v dokonchni odsotnosti »smisla«, ki pove veliko vech kot simulacija smisla v inertni hiperprodukciji informacij. V notnem zapisu je na chetrti chrti tudi pavza del glasbe in brez nje se kompozicija sesuje. Kar nam morda pripoveduje Bratusha – in to je seveda chista spekulacija –, je zgodba o izginjanju, o radikalnem izbrisu, o okamenitvi v vegetirajochi eksistenci.

Morda, seveda pa lahko poishchemo drugachne interpretacije, od bajk, basni, povesti, misterijev, sanjskih bukev do new age instant receptov ali lacanovskih teoremov. Danes pach teorije prosto plavajo oziroma lebdijo in brez zadrege si je mogoche sposojati in izmenjevati argumente za hibridne hipoteze, ki naj bi razsvetlile nekoliko zbeganega obiskovalca. Vendar, zakaj bi mu pravzaprav olajshevali (ali morda komplicirali in zameglili) percepcijo? Nekdo je morda povsem zadovoljen z bezhnim prebliskom nezavednega ob pogledu na predimenzionirano mish in prav nobene potrebe ni, da bi ga poskushali razsvetljevati. Kot je nekoch dejal Konrad Fiedler, je neizobrazhen okus nezanesljiv okus, vendar to danes ne velja vech. Danes je objekt odsoten od samega sebe, skrit za iluzijo lastne pojavnosti, in skoraj ni vech stvari, ki bi nam pognala nash mentalno-chustveni aparat in nash najpomembnejshi mehanski sklop. In cheprav je intelektualistichni nihilizem zelo moderna in udobna drzha, poskusite tokrat z Bratushevimi navadnimi kipi. In se spomnite Chateaubrianda.