Revija SRP 63/64

Matjazh Brulc
(Chrtici)
 
IZPADANJE LAS

 

On se vozi s kolesom, vedno in v vsakem vremenu, on tega sploh ne jebe. Nad sprednjim kolesom ima na blatniku prishvasano trgovinsko kosharico, ki jo je nekoch nashel pod kupom plitkih lesenih gajbic na trzhnici. V tej kosharici ima zmeraj natlachenih nekaj plastichnih vrechk, ker nikoli ne ve, kdaj mu pridejo prav. Kolo je prebarvano, a se ponekod zhe lushchi barva, od spodaj sije izdajalska zelena. Tudi z njega se zhe lushchi barva, a on tega sploh ne jebe, ker on se vozi s kolesom.

V tem trenutku ga najdemo na cesti, ravno se prevazha s svojim kolesom. Itak. Vanj sije sonce, ki lebdi nekje nad strehami, tem ni videti konca. V kosharici ima poleg vrechk she komplet zarjavelih francoskih kljuchev, ki jih je prejle pobral na plochniku pred neko bajto. On je oblechen tako kot vsak dan, nima veze. Pod njim je slishati shkripanje zadnjega kolesa, to vedno nekaj poshkripava, poleg tega pa she promet, ki ga je tega dne kar precej in je povsod naokoli.

Ustavi se pred semaforjem, za njim je ogromna trola, veliko prednje steklo se v soncu bleshchi le kake pol metra za njegovim hrbtom. Ko se prizhge zelena, on menda ne spelje dovolj hitro in trola za njim pohupa. Ampak on tega ne jebe, pochasi se prepelje chez krizhishche in se na drugi strani ustavi pred neko stolpnico. Takih stolpnic je v mestu vse polno, ima osem nadstropij in izstopajoche balkone. Trola hropeche zdrvi mimo, shofer se nekaj malega pizdi.

V tej stolpnici pozna neko zhensko. Kolo priklene ob ograjo na zunanjih stopnicah, iz kosharice vzame komplet francoskih kljuchev in se poda do zvoncev. Na dolgo stisne tipko, chaka, potem zvoni she enkrat in naposled se oglasi tista zhenska.

»Kdo je?« vprasha prek domofona.

»Jaz sem,« reche on.

»O, ti si,« odvrne ona, »pol pa kar gor.«

Gre v chetrto nadstropje, na njenih vratih she enkrat narahlo potrka, potem vstopi. Francoske kljuche pusti poleg svojih chevljev in z zhensko se objameta. Zaradi snidenja sta oba precej vzradoshchena, objemata se kar dolgo, vmes se she malo zalizheta. Onadva sta namrech par, ljubimca in vse to.

»Vesh, sem nekaj skuhala,« reche ona.

»Kaj pa?«

»Krompir.«

On pokima, nato se she enkrat zalizheta, njuna jezika se jeguljasto prepleteta, on jo pobozha po hrbtu, ker ve, da jo to vzburja, s prsti polzi v naborke njenega tkiva. Potem gresta v kuhinjo, ona ga posede za mizo, kjer sta zhe nameshchena dva krozhnika z vzorchki ribic, pribor ter prtichek.

»Kako je kaj kolo?« vprasha ona, ko iz velikega piskra jemlje velike, olupljene krompirje in jih daje v stekleno posodo za solato.

»Kar dobro,« reche on, »nekaj shkripa, ma jaz tega sploh ne jebem.«

»Po starem torej,« se zasmeje ona.

»Po starem,« se zasmeje on.

Potem ona na mizo prinese skledo za solato, polno kuhanega krompirja, zraven polkilski zavoj fino mlete morske soli. Iz hladilnika prinese she litrsko steklenico ohlajenega vina plus dva kozarca. Vsak od njiju si vzame na krozhnik po en krompir, ga malo posoli, voshchita si kot dober tek in zachneta jesti.

»Pizda, je pa dober tale krompir,« reche on. Ona se posmehne, zahvali se za kompliment in ga zaljubljeno pogleda. Ona je zaljubljena vanj in obratno. Spoznala sta se na trzhnici, on stika po kupu plitkih gajbic, najde neko res brezvezno malenkost, ta ga med vozhnjo toliko zamoti, da se s kolesom zabije naravnost v zhensko. Njej se ob padcu raztrga vrechka in ves krompir zleti po tleh. Ponudi ji eno izmed svojih vrechk iz kosharice, nato gresta na meter shpricerja k Darinki. Tri ure kasneje pa k njej v posteljo, kjer se on she enkrat zabije vanjo.

»Ja, s trzhnice je,« razlozhi ona to o krompirju.

Ko pojesta, si zvijeta debeli cigareti in ju prizhgeta. »Vesh,« reche ona, »danes sem bila na razgovoru za sluzhbo.« On je nad tem prijetno in vidno presenechen, usta se mu spotegnejo v nasmeh. »Pa menda ja ne,« reche, »in kako je shlo?«

»Trinajst nas je bilo tam, od vseh sem bila jaz najdebelejsha.«

»Ma dobro,« se zresni on, »saj bo she kakshna prilozhnost.«

»Ja,« reche ona, »zhivljenje je ena sama velika usrana prilozhnost.«

»Pa ko jebe to,« reche on, vstane, gre na drug konec mize in jo objame. »Jaz te imam vseeno rad.«

»Tudi jaz tebe,« reche ona. Spet se zalizheta, v njunih ustih je obojestranski okus po krompirju. Potem se zvlecheta na drug konec prostora, kjer je spalnica, tam se slecheta in se na starem kavchu pofukata.

Ko obema pride, nekaj chasa lezhita na kavchu. Spet kadita cigarete. Otresata v pepelnik, ki je v bistvu shkoljka, ona jo je dobila od neke prijateljice, ki je shla v Libijo. Prvi spregovori on:

»Danes sem nashel eno fino stvar.«

»Kaj pa?« sprashuje ona.

»Komplet francoskih kljuchev. Chakaj, ti jih pokazhem.« Gol se sprehodi prek prostora in gre na hodnik. Tam vzame komplet francoskih kljuchev in se vrne nazaj. »Lej jih.«

»Pa so res lepi,« reche ona. »Kaj bosh z njimi?«

»Lahko bi popravljal svoje kolo.« Aha, pokima ona, vsaj shkripalo ne bo vech.

Spet se objameta, res se imata rada, vsak posebej se zazre drugemu chez ramo, gledata po sobi, po vsem tistem, kar je tam notri. Prizhgeta televizijo, gledata porochila in neki film, ki je prevech dolgochasen, da bi vztrajala do konca. Potem zaspita, sanjata to in ono, vsak po svoje.

Drugega dne se zbudita ob pol enajstih. She enkrat se pofukata, pojesta krompirje, ki so ostali od vcheraj, potem se on poslovi. Ne pozabi na francoske kljuche. Spodaj odklene svoje kolo in se usede nanj, francoske kljuche spusti v kosharico. Spet sije sonce, on se vozi naprej po ulicah, gre proti trzhnici. Zrak je nenavadno svezh, prometa je veliko. Na trzhnici se ustavi pri kupu plitkih gajbic in malo poshnofa. Danes ne najde nichesar koristnega. A on tega sploh ne jebe, lasje mu pa vseeno odpadajo.

 

9 MM

Zvoni, odprem vrata, v temi stoji Alan, pravi, da se mora nujno pogovoriti z menoj. Trajalo bo dve minuti. Rechem mu, naj gre noter, saj ne bova ja med vrati, on pokima in vstopi.

»Pa sezuj se,« mu rechem, »ta kurchev tepih sem shele vcheraj prinesel iz chistilnice.« Na brzino si sklati dol svoje chevlje, ja, ja, mrmra, chevlji, ni problema, v omarici mu najdem primerne copate in jih vrzhem predenj na tla. »Mali ga je chisto pokozlal, neverjetno,« mu rechem glede tepiha. On spet pokima, tako kot prej med vrati, greva v kuhinjo, usedeva se za mizo. Poklichem Anko, eej, zatulim, ona se prikazhe med vrati, z roko si potiska pramen las za uho, reche: ja kaj pa je? Obisk imam, ji odgovorim, z Alanom se pozdravita, zhivjo zhivjo, ona stopi mimo naju do hladilnika, vzame dve piksni piva in viski, she kozarchka iz kredence. Postavi na mizo, potem gre nazaj v sobo k ta malemu.

S ta malim imava zadnje chase precej problemov, cele dneve in nochi rjove, da se nama zhe trga, drisko ima in bruha. Dva dni nazaj pokozla cel hodnik, ko ga nesem iz postelje v kopalnico. Danes ni nich boljshe, zjutraj gremo k zdravniku, zdaj mu Anka kuha neke posebne chaje, chim vech sva ob njem. Alan si prizhge cigareto, natochim mu prst viskija, potem zachne. Denar rabi, za odvetnike, reche. »Zdaj so me navili.«

Jaz nimam pojma o teh njegovih odvetnikih, nikoli kaj dosti ne sprashujem v to smer, on ne reche nich, to so njegovi posli, ampak zdaj, ko hoche denar, imam pravico vedeti. Navsezadnje je Alan moj brat. »Kakshni odvetniki, zaboga?« vprasham. Pogledam ga naravnost v obraz, v ochi, ki so enake barve kot moje, v usta, ki se raztegujejo kot moja. Pravzaprav sva enojajchna dvojchka, Alanu manjka en zob spredaj, to je zdaj edina oprijemljiva razlika med nama. Zadnjich me je nasmejal, ko je povedal, da je pri pofukanih zobarjih zhe na vrhu chakalne liste in bova zdaj zdaj spet chisto enaka. Sicer je med nama she ena razlika - v sorodstveni strukturi, on je stric, jaz pa she ne, ma to zdaj nima veze.

»Odvetniki, chlovek,« reche on, »saj vesh, za njihove usluge.«

»Ja, pizda, sej, ampak kakshne usluge?«

Alan pogleda naokrog po kuhinji, molchi, dlani potisne drugo v drugo, v nekakshno kepo chlenkov, kit in nohtov. Poslushaj, reche, nich takega ni, globoko vzdihne, postaja she bolj resnoben, tisti tip, vesh, ta, ki mi je razsul chekane, ta me zdaj kurba tozhi.

»Tozhi?! On?« vzkliknem, to se mi zdi neverjetno.

»Ja, pred dvema tednoma sem dobil poshto, zdaj sem najel odvetnika, ta pa hoche najprej kaj denarja.«

Alan se takrat vozi domov, tu chez naselje se pelje, tako kot vedno, saj drugje ne gre, menja kaseto v avtu in pred njega naenkrat pade neki golf, vzvratno s parkinga. Skoraj se zaletita, oni tip popizdi, skochi ven, vpije, chez par sekund se zhe razmetavata po tleh, nabere se she nekaj publike iz blokov, tete, mularija, neka stara nekaj krichi. Alan ne ve, ne kaj ne kako. Naenkrat so tam policaji, oni tip je stolchen v asfalt, Alan pa brez zoba in prav tako zadovoljivo prefukan. Chista komedija, tip, ki zachne, ga pa zdaj she tozhi, res pizdarija.

»Pa to ni res, chlovek,« zatulim jaz, »pa to ni res!« Na vratih kuhinje se takrat prikazhe Anka, oblechena je v trenirko in zelen, raztegnjen pulover, lase ima spushchene, vse tako kot prej, seveda, pa daj mir, madona, ne krichi. Adi je konchno zaspal, reche, njen obraz je chudno skremzhen, zmechkan. »Ma dobro, Anka,« rechem, »kaj ne vidish, madona, brata mi tozhi tisti kreten.«

»Kateri kreten?« vprasha ona.

Odgovori Alan: »Ma oni kmet od zadnjich.« Potem se zoprno nasmehne, razshiri ustnice, da mu med zobmi zasije chrna luknja, Anka reche, aaa-ja, tisti kreten.

»Ta, ja,« doda Alan, »ja, ja.«

»In kaj zdaj?«

Vskochim jaz, razlozhim to z odvetniki in denarjem. Anka me pogleda na njen nachin, takoj vem, kaj hoche s tem rechi. »Jaz bi to drugache uredila,« reche ona kar tako, »razchesnila bi mu butaro.« Potem se obrne, pa dejta se malo tishe pogovarjat, da se Adi ne zbudi, nama she navrzhe, gre nazaj v sobo.

»Zhenska pametno govori,« rechem bratu, »to bi moral uredit zhe takoj na zachetku, takoj, ko si dobil poshto.«

Natochim nama she en viski. »To zdaj she ni nich, kaj che dobi tozhbo? Pol bosh pa res pljunil cele milijone.«

Takrat se zaslishi Adijev jok, stene se trgajo, jaz zakolnem, pa ne spet! Anka prihaja iz sobe, v rokah nosi otroka. »No, pa sta ga zbudila, super,« reche in ga gunca, hodi gor-dol. »Ma kriva si ti,« ji rechem, »ko pa non stop letash not pa ven iz sobe, porkamadona.« Alan steguje vrat, mater je zhe zrasel, si najbrzh misli, jaz zhe chakam, da ugotovi, kako je v konchni fazi podoben tudi njemu. Otrok se dere, vreshchi na ves glas, niti pogovarjat se ne dá, pa kaj mu je pizda? mi shviga chez mozhgane, moj otrok pa tuli do nezavesti.

Denarja nimava z Anko nich, prav nich, susha je. Shtiristo evrov imava spravljenih za otroshko posteljo, vse ostalo nama gre sproti, krediti, rachuni, tudi otrok koshta. Biznis je zadnje chase v zastoju, nekaj bo treba ukreniti glede tega, ampak kaj ko je zdaj vse na kupu, pa she tole z Adijem.

Za popizdit. Alan me gleda, pije, tiho je, vsi trije smo tiho, poslushamo le otroka. Vsak si misli svoje, vsak od nas je nekje drugje.

»Nich, Alan, greva, pridi,« rechem bratu, zvrnem viski vase in vstanem. Anka sprashuje, kam zdaj, med dretjem je njen glas komaj razlochljiv.

»Ven greva, ven,« zahreshchim vanjo, za trenutek ujamem rdecho, razzharjeno spako otrochkovega obraza. Alan mi sledi, greva v predsobo, se obujeva, Anka je kmalu za nama, kaj pa otrok, mislish, da bom zmogla sama, a? sprashuje. »Takoj bova nazaj,« razlochno odvrnem, s slishno odlochnostjo, res bova takoj. Alan ji opravichljivo kima, natika si she levi chevelj.

Na stopnishchu je tema, svetim z vzhigalnikom, cheprav znam pot zhe na pamet, tisochkrat hodim po teh shtengah. Alan me vprasha, kam zaboga greva, zdi se mu prehitro, on vendar upa na denar, v temi se obrnem, med nama gori vzhigalnik, odsev svetlobe pleshe po najinih enakih obrazih. Tako je, kot bi stal pred ogledalom brez enega zoba.

»Najprej na parkirishche nekaj iskat,« rechem. Po presledku she: »Vesh, zhenska je res pametno govorila.« Takrat me speche v prst, vzhigalnik spustim iz rok. Spet je tema.

 

Alan ne ve, da jo imam zdaj v avtu pod otroshkim sedezhem, nova je, devet milimetrov. Tam je na varnem, vedno pri roki.