Revija SRP 63/64

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

 

MEGALITSKI JEZIKI

 

 

PISHCHAL IZ DIVJIH BAB, BARJANSKO KOLO,

SVETOLUCIJSKA KULTURA IN VENETSKE BANJSHICE

 

*

 

~TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE~

 

 

»On je pach znanstvenik in kadar ne zheli,

da bi neka stvar imela kakshen pomen,

je ipso facto nepomembna.«

David Herbert Lawrence

(FIN, str.8)

 

 

VZPOREDNICE MED NAJDBO NAJSTAREJSHEGA KOLESA NA SVETU NA LJUBLJANSKEM BARJU, PRESENETLJIVIMI ODKRITJI SVETOVNO ZNANE SVETOLUCIJSKE KULTURE, BLIZHNJIM NAHAJALISHCHEM PRI DIVJIH BABAH NAD IDRIJCO Z NAJSTAREJSHO PISHCHALJO NA SVETU IN VENETSKIMI BANJSHICAMI

TUDI TOD SO GOVORILI MEGALITSKE JEZIKE

 

Akademik France Bezlaj v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) ob­ravnava Banjshice pod geslom toponima Benetke, izvedenke so Benechija, Benechan, pridevnik benechanski; v 16. st. Benetki (Trubar), Benezhani (Bohorich), v 18. st. Be­netki, rodilnik Benetek (Megiser), s'Benetku (Kastelec), mestnik u'Benedkih (Rogerij), narechno she Benitcьh (rezijansko), Banitkah poleg Banitke (rezijansko) iz starega ktektika Bьnetьci, Bьnetьke (Ramovsh); italijansko Venezia iz star. Venetia, toda nem. Wenedig je sprejeto s slovenskim posredovanjem preko chesh. Benatky. Kakor slo­vensko tudi srbsko in hrvashko Mljeci, Mnjeci, starejshe in narechno Beneci, Bneci (Cres), od 13. - 17. st. Beneci, narechno Beneće (Skok). Izhodishche je ime antichnega ljudstva Veneti, pisano tudi Venethi, Venedi, Venadi, Оύενθι, Βεριδοι (<Βενιδοι), Ούεν(ε)τικος κολπος = Baltsko morje (Niederle, Manuel), dalje tudi 'Ενετοι v Italiji, Enedi v Iliriji, Veneti v Galiji (Armorica), lacus Venetus v Alpah (Krahe). Grshko ime Ούενέται uporablja Ptolomej v 2. st. za Slovane, tudi Skandinavci imenujejo Pomorjance vindr, vindland, Finci imenujejo Ruse Venäjä, Nemci Luzhichane, Pomorjance in Slovence Winden<starovisokonemshko Winida (Mikkola); k temu pridevnik windisch in priimek Windischer (Kossina). Oshtir izvaja tudi grshko 'Αντοι, latinizirano Antae »Anti«<vety. Ni pa mogoche dolochiti, ali je slovanski toponim Bate, narechno tudi bete, bętę, leta 1200 Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh, Betockh<* bętę (=*vętę) poleg Baske<*bętьskę in Banjshica<* bętьs'k-ica (T. Logar) iz slovanskega * vętę (=Anti) ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Much izvaja Veneti iz indoevropske osnove kakor germansko *weni, staroirsko fine »prijatelj«; soglasha Krahe; toda Brandstein predpostavlja indoevropsko *uenom »gozd« (ESSJ). Tako torej Bezlaj razgrinja strokovna izhodishcha za te toponime, ki jih razlichni avtorji po eni strani povezujejo z Anti in Slovani, po drugi strani pa z Veneti, med katere bolj ali manj odkrito postavljajo enachaj. »Imena Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor Benetke iz *venetici akuzativ pluralis iz *Venti in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi ″bivalishche″, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)

In naprej v prispevku Ime Slovenec – po seminarski nalogi Toma Koroshca priredil za tisk F. Bezlaj: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek ro­manshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhi­shke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo gla­soslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

Kot bomo videli, ima ta iztochnica zelo globoke korenine in nadvse pomembne ter vznemirjajoche posledice, kar je povezano z imenom Karla Oshtirja, jeziko­slovca, enega najvechjih, a nekam zamolchanih slovenskih znanstvenikov.

Da, Slovenci smo imeli v dvajsetem stoletju vrhunskega jezikoslovca Karla Oshtirja, ki ga shtejejo med enega najvechjih slovenskih znanstvenikov (gl. Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975), raziskoval je megalitske jezike (kot jih je sam poimenoval!), kakrshne so govorila ″predindoevropska″ ljudstva v Ev­ropi pred davnimi tisochletji... In njegova dognanja je vsekakor mogoche plodno primerjati s teorijo kontinutete Maria Alineija o neolitski prisotnosti Slovencev v Vzhodnih Alpah, she pred njim pa s teorijami Giuseppa Sergija o praslovanskem izvoru latinshchine in Giovannija Semerana o akadsko-mezopotamskih vplivih na Evropski prostor.

 

 

SPOMIN NA KARLA OSHTIRJA

 

V tem delu se bomo srechali z deli Karla Oshtirja, enega najvechjih slovenskih znanstvenikov (Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975; mimogrede, ta ima napachno letnico njegovega rojstva 1881 – pravilno 1888), ki po mojem mnenju nakazuje vrsto reshitev v zvezi z ugankami o Etrushchanih, Venetih, Slovanih itd. V razlichnih enciklopedijah (Narodna enciklopedija srpsko-hrvatska-slovenachka, Biblio­grafski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU, Ljubljana, 1952; Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, 1961; Enciklopedija Slovenije, MK, Ljub­ljana, 1994; Veliki sploshni leksikon, DZS, Ljubljana, 1998) ter v arhivu SAZU (Slo­venske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani) preberemo o njem naslednje:

Rojen 13. 10. 1888 v Arnachah pri Sht. Ilju/Shoshtanju/Velenju, umrl v Ljubljani 27. 12. 1973. Primerjalno jezikoslovje je shtudiral v Gradcu in na Dunaju, zlasti pri slovitih profesorjih R. Meringherju in P. Kretschmerju. She pred prvo svetovno vojno se je izpopolnjeval v Sankt-Peterburgu na Akademiji nauk (1912-13) in Londonu v British museum (1913-14), kjer ga je zatekla prva svetovna vojna. Vrnil se je domov in prezhivel leta med 1915 in 1918 v rovih na soshki fronti. Po vojni je leta 1919 doktoriral v Gradcu z disertacijo o izvoru indoevropskega dolgovokal­nega intranzitiva (Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs). V njej se loteva predvsem dveh izmed najtezhjih problemov sodobne lingvistike: (1) z raz­merjem slovanskega naglashevanja do baltishkega, ugotavljajoch nastanek t.i. me­tatonije (sprememba zlogovne intonacije) zhe v dobi prabaltoslovanske jezi­kovne skupnosti ter (2) z alarodshchino (Alarodi, skupno ime za stara predindoev­ropska ljudstva; alarodshchina – istorodni jeziki ljudstev na ozemlju, ki so ga kas­neje za­sedli Indoevropejci), raziskujoch alarodsko dedishchino v indoevropskih je­zikih ter vpliv alarodshchine na razvoj indoevropejskih jezikov. Zhe v zgodnjih le­tih se je najvech ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, pretezhno z etimo­logijo in glasoslovjem, manj z oblikoslovjem in narechji. Oshtir je mednaro­dno priznan kot eden od pionirjev laringalne teorije. Najobsezhnejshi del njegove­ga opusa pa je posvechen prav alarodskim jezikom. Vzpostavil je alarodsko glaso­slo­vje, prozodeme (dolzhine zlogov in naglashevanje), shtevilne glasovne zakone, okoli 1200 besednih druzhin, praoblike slovarskih enot, v besedotvorju je dognal shtevilne predpone in pripone itd. Etimoloshko je obravnaval sredozemske izraze za poljedelska orodja, kovine, zhivali, druzhbene in naravne pojave, alarodske shtevnike in vodna imena.

Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1922 postal docent, prevzel ugledno me­sto po Franu Ramovshu, leta 1924 je bil izvoljen za izrednega in leta 1932 za red­nega profesorja ter do leta 1959, ko se je nad sedemdeset let star upokojil, predaval indoevropsko primerjalno jezikoslovje in tudi vechina njegovega opusa je posve­chena predindoevropskim jezikovnim ostankom v Evropi in na Blizhnjem vzhodu, posebej she v Mali Aziji. Udelezhil se je 1. bizantoloshkega kongresa v Beogradu in 1. etruskoloshkega kongresa v Firencah. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega chlana SAZU, a nadvse nenavaden in kontroverzen je njegov izstop iz nje. Tudi to, da po letu 1930 ni objavil nobenega znanstvenega dela vech, kazhe svoj­skost njegovega znachaja. Res, da je med vojno leta 1944 pogorela knjizhnica nje­govega seminarja in med pozharom je zgorelo tudi njegovo pomembno delo ne­precenljive vrednosti, slovar alarodskih jezikov, s chimer bi se dalo razumeti, da je temu posvechal vso svojo energijo in chas. Njegov opus zajema dve knjigi in 28 razprav, vse je napisano v skrajno zgoshchenem slogu in veliko stvari je temeljnega in trajnega pomena za primerjalno jezikoslovje, zlasti nekatere njegove etimolosh­ke razlage ter njegovo vztrajanje pri neindoevropskem znachaju shtevilnih slovar­skih enot v indoevropskih jezikih sredozemskega obmochja; mednarodna kritika poudarja Oshtirjevo velikansko erudicijo (spisek njegovih del je na koncu knjige).

Karel Oshtir, kot preprichan alarodist, je med drugim objavil tudi temeljito razpra­vo Veneti in Anti (Etnolog II, 1928, Ljubljana, str. 46), v kateri v uvodu pravi (zgolj kot kuriozum je izrazje kakor v izvirniku):

»Radi boljshega razumevanja sledechih izvajanj o razmerju med Veneti in Anti par besed o predslovanskem jezikovnem substratu. V srednji Evropi razlochujemo sle­deche jezikovne plasti:

(a) Illiro-Venete, ki tvorijo z Etrusko-Raeti, Liguro-Iberi (>Baski) in Pelasgi pre­dindogermanske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljuchno Semite) v severni Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Lyki, Lydi, Kari, Predhethiti, Kavka­zi, Elami, Mitani, Sumeri);

(b) centralno-indogermanske (op. L.V.: indoevropske) Thrake, kjer sta indoger­manski palatal in labijovelar sovpala v velar;

(c) na illyrothrashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti, zapadno od obeh – vendar locheni po ozkem illyrothrashkem pasu – Ger­mani, v juzhni Rusiji Skythi.«

Kasneje se bomo vrnili k njegovemu obravnavanju odnosa med Veneti in Anti, navezujoch se na zgoraj citirano besedilo Franceta Bezlaja o venetskih Banjshicah.

V Oshtirjevi knjigi Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (Znanstveno drushtvo, Ljubljana, 1930, str. 150) je povzetek v slovenshchini, iz katerega navajam (izrazje kot v izvirniku):

»Tri predslovansko-etrushka imena ptic – V uvodu ugotovi avtor trojni odnos med Etruski in Slovani:

(a) baltoslovanske izposojenke iz etrushchine;

(b) etrushke izposojenke iz italshchine, ki je s slovanshchino indoevropskega pore­kla;

(c) glavni vir etrushko-slovanskih besednih skupnosti pa je v pripadanju predbalto­slovanshchine in etrushchine k isti staroevropski jezikovni skupini.«

V tem Oshtirjevem razmishljanju je izjemno zanimivih vech stvari, od katerih naj nashtejem posebej izstopajoche:

1. Baltoslovani so si izposojali besede iz etrushchine – kdaj in kje? Che naj bi Slo­vani prishli shele v srednjem veku do Vzhodnih Alp, kot pravi danashnja standar­dna zgodovina, tedaj tam zhe vsaj pol tisochletja ni bilo vech Etrushchanov, che so pred tem zhe kdaj bili. Torej so po Oshtirjevem mnenju morali biti ti stiki nekje v Zakarpatju ali/in na severnem Balkanu. Ker pa je Oshtir mnenja, da gre pri tem za predslovansko fazo, bi se to dogajalo tisoch in vech let pred nashim shtetjem. S tem pa se odpre dodatno vprashanje: Ali so Etrushchani v Podkarpatju ali Zakar­patju popolnoma izginili, potem ko naj bi se odselili v Italijo? S tem bi se Oshtir pridruzhil zagovornikom t. i. severne priselitvene teorije Etrushchanov v Italijo; ostali dve sta she, da so avtohtoni ali da so prishli iz Male Azije. Toda tak sklep se ne ujema z jasnim Oshtirjevim zagovarjanjem Alarodov, to je predindoevropskih prebivalcev Evrope, med katere prishteje tudi Etrushchane; takshno stalishche pa predstavlja pristajanje na avtohotonost Etrushchanov. Che je Oshtirjevo mnenje dokonchno takshno, potem iz tega izhajajo tri mozhnosti, da si je slovanshchina sposojala etrushchanske besede:

kot smo zhe rekli, da so Etrushchani zhiveli tudi v Zakarpatju;

da so Slovani zhiveli v stiku z Etrushchani v Italiji;

da so si Slovani izposojali etrushchanske besede prek posrednikov, s tem se odpre she podvprashanje, kdo naj bi bili ti posredniki in ali je bilo Slovanom res treba iz­posojati si imena za ptice pri oddaljenih Etrushchanih, in to celo prek nekega vme­snega ljudstva?

2. Che so si Slovani izposojali besede od Etrushchanov, ali si niso tudi Etrush­chani izposojali iz baltoslovanshchine, in che ne, zakaj ne?! Kako bi bilo mogoche, da gre izposoja besed zgolj v eno smer?

3. Od kod in kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje? Oshtir namrech pishe v shtudiji K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog I, Ljubljana 1926-1927, str. 13): »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Illyro-Traki v Karpa­tih, so postranska vprashanja (podchrtal L. V.), ki nas, che operiramo s predslo­vanskim illyro-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili Illyro-Traki kdaj pod­vrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar...«. To Oshtirjevo stalishche je toli­ko bolj nenavadno in presenetljivo, ker poleg tega she zapishe (str. 10): »... never­jetno je, da bi *Chъrvatъ she le iz germanskih ust prishel do Praslovanov, to radi tega, ker ni bilo med Praslovani in Pragermani nikakrshnih stikov, izvzemshi iden­titete staroevropskega substrata...«. Kako je lahko vprashanje prihoda Slovanov v Zakarpatje postransko vprashanje?! A zgodovina ne ve nich she o marsichem dru­gem, zato pa je potrebno raziskovati, povezujoch razlichne zvrsti znanosti.

Osebno delo Karla Oshtirja nadvse visoko cenim in menim, da ga je treba ponov­no brati in preuchevati v luchi najnovejshih jezikoslovnih, arheoloshkih, prazgo­dovinskih, etnoloshkih, genetskih in drugih odkritij. O tem pa v posebnem pogla­vju, ki govori o Venetih in Antih.

Akademik Ivan Grafenauer, tajnik razreda za filoloshke in literarne vede, ga je 4. januarja 1953 predlagal, da ga izvolijo za rednega chlana SAZU v tem razredu, z utemeljitvijo, da je Karel Oshtir temeljit raziskovalec predindoevropskih in pred­slovanskih jezikovnih in etnichnih osnov slovanskih jezikov in narodov. Poudaril je njegovo znanstveno delo na podrochju indoevropeistike najstarejshe dobe, bal­toslovanshchine in armenshchine, predindoevropskih jezikov na mediteranskem obmochju, to je v juzhni Evropi, Prednji Aziji in severni Afriki pred doselitvijo in­doevropskih in semitskih ljudstev. Za nas je she posebej zanimivo, kar preberemo v njegovem Curriculum vitae (ki sicer ni podpisan, toda domnevam, da ga je sam na­pisal) pod »(a) obseg znanstvenega dela: indoevropeistika: najstarejsha doba, balto­slovanshchina, armenshchina in (b) predindoevropski (megalitski) jeziki (pod­chrtal L.V.) v mediteranskem okrozhju (stara Evropa, stara Prednja Azija, bela Afrika) pred doselitvijo indoevropskih in semitskih dialektov;« pod (c) [je seznam publikacij]. Tudi che Karel Oshtir ni sam napisal CV (kar bi bilo neobichajno), je ta listina vsekakor del Grafenauerjevega predloga in je bila podlaga za Oshtirjevo visoko akademsko izvolitev.

Toda Karel Oshtir je bil poleg genialnosti tudi svojevrstna osebnost, o kateri ne krozhi malo anekdot; povzrochil je nadvse nenavadno in enkratno zagato: pet let po imenovanju za rednega chlana Akademije je iz nje sam izstopil, podobno se ni zgodilo ne pred tem, she manj po tem. Takratna dogajanja so po svoje nejasna; v javnosti krozhijo razlichne domneve, od katerih je ena manj verjetna od druge. Po odobritvi Izvrshnega odbora SAZU mi je predsednik Akademije prijazno dovolil vpogled v arhiv in osebno mapo Karla Oshtirja (slednja je zelo skromna in vsebuje le njegovo fotografijo malega formata ter par listov, ki so rabili kot osnova za sprejem med chlane SAZU). Iz zapisnikov organov SAZU je razvidno:

Ob pol enih popoldne dne 30. maja 1953 se je v sejni sobi Akademije sestalo pred­sedstvo SAZU pod predsedstvom Josipa Vidmarja, prisotni so bili she podpredse­dnik Bozhidar Lavrich, glavni tajnik Milko Kos ter tajniki razredov Stele, Grafena­uer, M. Vidmar, Hadzhi in Lajovic. Pod tch. 2 – tekoche zadeve je razredni tajnik Grafenauer predlagal: »Drugi razred predlaga za redna chlana dr. Karla Oshtirja in Antona Sovreta, oba redna profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za dopis­na chlana pa dr. Petra Skoka, rednega profesorja v pokoju na Univerzi v Zagrebu, ter Luciena Tesnièra, profesorja na Univerzi v Montpelierju.«

V zapisniku seje predsedstva SAZU, ki je bila pet let kasneje, 13. januarja 1958 ob 11h dopoldne, prisostvovali so predsednik Josip Vidmar, podpredsednik Bozhidar Lavrich, glavni tajnik Milko Kos ter razredni tajniki France Stele, Ivan Grafenauer, Milan Vidmar, Anton Melik in Anton Lajovic, pod tch. 2 dnevnega reda – poro­chilo predsednika, v deveti, zadnji zadevi preberemo: »Predsednik sporochi, da se je akademik Oshtir z dopisom datiranim z dne 18. novembra 1957 odpovedal chlanstvu pri Akademiji, z motivacijo ″ker hochem imeti mir″. Predsednik je pos­redoval, da bi akademik Oshtir svojo odpoved umaknil, pa ni uspel - Sklene se, pustiti zaenkrat vprashanje odprto. Predsednik pa tudi drugi chlani predsedstva naj ″neuradno″ poizkusijo posredovati, da bi prof. Oshtir she nadalje ostal chlan Aka­demije. Predsedstvo vzame porochilo predsednika na znanje in ga odobri.«

Tej je v dvorani Akademije sledila she ena seja predsedstva SAZU v torek 17. ju­nija 1958, od prejshnjih je bil opravicheno odsoten le podpredsednik Bozhidar La­vrich. Pod tch. 2 – porochilo predsednika v drugem odstavku pishe: »Prof. dr. Ka­rel Oshtir se je z dopisom z dne 18. novembra 1957 na lastno zheljo odpovedal chlanstvu v Akademiji. Ker poizkusi, da bi prof. Oshtirja odvrnili od tega sklepa niso uspeli, vzame predsedstvo odpoved na znanje.« Iz zapisnika ni videti, da bi o tem potekala kakshna razprava, saj se zapisnik o tej tochki koncha. »Predsedstvo vzame porochilo predsednikovo na znanje in ga odobri.« Seveda se nam zdi to belezhenje nenavadnega in izjemnega dogodka, ki nima primere, suhoparno in formalistichno.

Tema sejama predsedstva SAZU sta sledili dve skupshchini, prva je bila izredna 17. oktobra 1958 ob desetih dopoldne z edino tochko devnega reda: Volitve novih chlanov Akademije. Predsedoval je Josip Vidmar, zapisnichar je bil glavni tajnik Milko Kos, navzochi she akademiki (op. L.V.: v zapisniku so samo priimki brez osebnih imen): Bevk, Brodar, Grafenauer, Kalin, G. A. Kos, Koshir, Kuhelj, Lajo­vic, Lobe, Melik, Rakovec, Stele, Shnuderl, Tavchar in M. Vidmar. Opravichila sta se akademika J. Hadzhi in V. Koroshec (op. L.V.: to je rokopisno dodano). Zapi­sano je she: »Predsednik sporochi, da se je predsednik marshal Tito pismeno op­ravichil; pri skupshchini ne more biti navzoch, pozdravlja pa skupshchino in ji zheli uspeshno delo.«

Kljub temu, da so bile na vrsti volitve novih chlanov, se zdi nenavadno, da o iz­stopu enega od chlanov, Karla Oshtirja, ni niti besedice.

Nekaj kasneje, 29. decembra 1958 dopoldne, je potekala redna seja skupshchine Akademije. Navzochi so bili poleg predsednika Josipa Vidmarja in glavnega tajnika Milka Kosa she chlani: France Bevk, Bogdan Brecelj, Srechko Brodar, Ivan Grafe­nauer, Jovan Hadzhi, Boris Kalin, Viktor Koroshec, Gojmir A. Kos, Alija Koshir, Anton Kuhelj, Gorazd Kushej, Anton Lajovic, Feliks Lobe, Josip Plemelj, Ivan Rakovec, Maks Samec, Anton Sovre, Lucijan M. Shkerjanc, Makso Shuderl, Lado Vavpetich, Milan Vidmar in Fran Zwitter; opravicheni: Marjan Kozina, France Stele, Igor Tavchar, na potovanju: Bozhidar Jakac in Bozhidar Lavrich. Opravi­chila sta se tudi predsednik republike Josip Broz-Tito in podpredsednik Zveznega izvrshnega sveta Edvard Kardelj. O Karlu Oshtirju niti besede.

Morda niti ne bi bilo tako pomembno razglabljati, zakaj se je Karel Oshtir odpo­vedal mestu v Akademiji, toda v tistem burnem povojnem chasu, v katerega lahko vshtejemo tudi leto 1958, se je tudi na Akademiji dogajalo marsikaj, takrat naj bi bili nekateri akademiki izkljucheni zaradi medvojnega obnashanja ali kakshnih drugih politichnih motivov. Chesa takega proti Karlu Oshtirju ni bilo zaznati, prav nasprotno, med chlane Akademije je bil takrat (1953) shele sprejet; toda tudi moti­vacija, chesh ″da hoche imeti mir″, se zdi prevech preprosta, saj neposredno iz chlanstva ni izvirala kakshna dodatna obremenitev kot praviloma le skupshchina enkrat letno, sicer pa ni zaznati kakshnih sankcij proti morebitni nerednosti chla­nov. Kaj je bilo zadaj, ali res zgolj njegovo ″chudashtvo″?

Po svoje je zgovorno nadvse nenavadno nakljuchje, da v arhivu SAZU kljub skrb­nemu pregledu (maja 2004) ni mogoche najti Oshtirjeve pisne odstopne izja­ve, ki je sicer izrecno omenjena v zapisnikih njenih organov. Seveda je mogoche domnevati, da se je listina preprosto z leti morda kam zalozhila, ne moremo pa povsem odmisliti tudi za takratni chas uposhtevanja vredno drugo mozhnost, da ″se je komu izgubila″... Tako izjemen dogodek, kakrshna je prostovoljna odpoved chlanstvu v najvishji intelektualni instituciji nekega naroda, kot je Akademija zna­nosti in umetnosti, ki ekskluzivno zdruzhuje cvet narodovega uma, vanjo pa si pri­zadevajo priti vrhunski znanstveniki, ustvarjalci, umetniki ipd., vsekakor ni obro­ben in pozabe vreden primer, da ne bi takrat koga skominalo to prikriti ali margi­nalizirati.

Akademik Rajko Nahtigal, eden velikih slovenskih jezikoslovcev, se je v Slavistichni reviji (VIII, 1955, str. 164-168) takole izrazil: »... Karel Oshtir /.../ z znano svojevr­stno, tezhko umljivo, v svojem smislu tako imenovano alarodistichno, oblikovano z ne­kim lingvistichno - izraznim shportom tekmujocho in tudi sicer drugachno uteme­ljitvijo, proti metodi katere so se chuli svetovno - lingvistichni glasovi (A. Meillet). O veleuchenosti pa seveda ni nobenega dvoma.« Moram rechi, da tudi Nahtigal ne izrazha svojih misli prevech preprosto... Iz tega navedka se kazhejo dolochene tezhave, ki jih je imel Oshtir v znanstvenih krogih, ochitek ″tezhko um­ljiv″ je lahko sinonim za zavrachanje, poleg tega tudi definicija ″v svojem smislu tako imenovano alarodistichno″ kazhe na sumnichav odnos do Oshtirjevih teorij, to pa se she stopnjuje s pridatkom ″oblikovano z nekim lingvistichno - izraznim shpor­tom tekmujocho″, ki asocira na gonjo za rekordi za vsako ceno, tega ne ub­lazhi niti priznanje ″o veleuchenosti pa seveda ni nobenega dvoma″.

Franc Jakopin je objavil prilozhnostni chlanek Karel Oshtir – osemdesetletnik (Jezik in slovstvo, XIII/6, str. 169-170), v katerem pravi: »Mladi obiskovalci jezikoslov­nih oddelkov Filozofske fakultete v Ljubljani komajda she vedo, da je mozh s pipo, ki ga srechujejo v knjizhnicah, ena od nashih odlichnih in najbolj svojevrstnih osebnosti.« Kako hitro gredo ljudje v krivichno pozabo! Nepolnih deset let je minilo, kar je genialni Karel Oshtir opustil predavanja, in zhe ga mladi shtudentje niso vech poznali... Toda tudi sicer se mu poslej ni bolje godilo niti v strokovni javnosti, saj so v reviji Linguistica leta 1973 objavili razpravo Bojana Chopa Oshtirs Sprachwissenschfatliche Ideenwelt v nemshchini z avtorjevim opravichi­lom, da hochejo tudi na ta nachin razshiriti v znanstvenih krogih poznavanje nje­govega dela, dasi je tudi vrsto svojih najpomembnejshih del Oshtir napisal v nemshchini.

Franc Jakopin je v zgoraj omenjenem chlanku she zapisal: »Kot Mehringerjev slushatelj se je Oshtir trdno drzhal povezanosti besed in stvari (Wörter und Sa­chen) (podchrtal L.V.) ... [zavedal se je, da] lepega dela indoevropskega gradiva ne bo mogoche pojasniti z notranjimi glasovnimi zakoni ... Za ugotavljanje alarodske (azianske, jafetitske) jezikovne osnove, ki jo je v Evropi prekrila indoevropshchina, je imel raziskovalec na razpolago tri vrste virov: danashnje zhive jezike kot nepo­srednega nadaljevalca alarodshchine (bashchina, berbershchina in kavkashki jeziki); jezike, ki so se ohranili v bolj ali manj bogatih pisanih spomenikih, ki pa deloma she niso zadovoljivo prebrani (mednje spadajo sumershchina in ostanki nekaterih drugih prednjeazijskih jezikov, stara egiptshchina in etrushchina); in staroevropska narechja, ki so jih vsrkali indoevropski jeziki, vendar so jim vtisnila sledove pred­indoevropskih prvin.

Karel Oshtir se je oborozhil z gigantskim znanjem v vseh treh smereh, toda tezhi­shche njegovega dela je bilo prejkoslej v odkrivanju predindoevropskih in posred­nishkih (ilirske, trashke) jezikovnih plasti na jugu Evrope. Izkazalo se je, da je prav Balkan zlata jama za razpletanje jezikovnih klobchichev; in tem je Oshtir v svojih delih posvetil veliko pozornost. Toda kljub izjemni gmoti svojega nakopichenega znanja in svoji genialni kombinatoriki si je velikokrat moral priznati, da je iz drob­cev kaj tezhko zgraditi preprichljivo podobo jezika in da so npr. kavkashki jeziki she vse premalo opisani in raziskani, da bi bilo mogoche rekonstruirati njihovo prakavkashko obliko, ki bi kot temeljni kamen pomagala ozhiviti prvotno alarod­shchino. Prav med temi so jeziki z najpestrejshim glasovnim sistemom, saj imajo nekateri celo nad 70 fonemov (medtem ko jih imajo evropski jeziki med 30 in 40).«

Toda pretrese nas Jakopinova ugotovitev, ki na svoj nachin razgrinja dramatichno Oshtirjevo usodo kot vrhunskega znanstvenika, ki je dalech pred svojim chasom in zato nerazumljen. »Oshtirjevi spisi so prava ″lingvistichna stenografija″, nabita z asociacijami, zato je njih branje skrajno zahtevno,« ugotavlja Jakopin in se obenem navdushuje: »Kako imenitne zveze so bile npr. potrebne pri povezavah: ficus – smokva – indzhir!« Ob tem bridko ugotavlja: »Njegova [Oshtirjeva] ustvarjalna do­mishljija pa je bila za marsikaterega lingvista presilovita, zato naletimo na pripom­be (npr. Vasmerjeve, v ruskem etimoloshkem slovarju), da se Oshtirjeve ugotovit­ve gibljejo komaj she na mejah verjetnega. Res pa za Oshtirja lahko trdimo, da je imel premalo adekvatnih poznavalcev, ki bi bili njegovo delo lahko spremljali enako kompetentno kritichno, kakor se je sam suvereno gibal po tako odmaknje­nih jezikih svojih raziskav. Zhe danes smemo trditi, da je profesor Oshtir s svojim nekonvencionalnim nachinom mishljenja in s svojo samotarsko zagnanostjo vech­krat prehitel svojo vedo in prerasel svoje jezikoslovno okolje; vrednost njegovega dela bo narashchala, in ne upadala, kakor se to v znanosti dogaja. To potrjujejo tudi nova odkritja arheologije in antropologije. Za Oshtirja nikakor ni ″vse iz vsega izpeljivo″ ali pa vsaj iz shtirih ″slovitih″ Marrovih elementov (sar, ber, yon, rosh), niti zanj nima veljave trombettijanska jezikovna monogeneza; verjame le jezikov­nim dejstvom, zaupa le mochi kombinacije.« (podchrtal L.V.)

Prilozhnostno je Bojan Chop (eden od edinih dveh, ki sta doktorirala pri Oshtirju v vsej njegovi znanstveni karieri!) objavil chlanek Ob petinosemdesetletnici profesorja Karla Oshtirja (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, 1973/74, str. 1-6), kjer pravi: »Ker je shtudij predindoevropskega jezikovnega gradiva za Oshtirja tako pomemben, da si ga je izbral za zhivljenjsko nalogo, je prav, da se pri njem pomudimo nekoliko ob­shirneje. V vseh indoevropskih jezikih, posebno v grshchini in latinshchini, nale­timo pogosto na besede, ki je njihova glasovna zgradba tezhko zdruzhljiva s tem, kar so nas nauchile besede nesporno indoevropskega izvora [op. L.V.: Giovanni Semerano se je pri njihovi razlagi naslonil na najnovejsha odkritja v akadshchini] ... Takih besed je v evropskih indoevropskih jezikih vse polno. Vechinoma oznachu­jejo tudi predmete, stvari, pojme, ki niso mogli biti doma na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina) [podchrtal in op.: L.V.: kje naj bi bila indoevropska pradomovina, je she vedno nadvse sporno, Colin Renfrew pravi, da je bila Anatolija, a predvsem v kulturnem pogledu, potem je tu she teorija kon­tinuitete – o tem vech v nadaljnjem besedilu]; ... Oshtir je pri obravnavanju tega predindoevropskega gradiva prishel do zakljuchka, da morajo biti jeziki na gori ra­zmejenem podrochju medsebojno sorodni, tj. da izvirajo iz skupnega prajezika, podobno kot indoevropska ali semitska skupina. Dal jim je ime alarodijski po anti­chnem maloazijskem narodu Alarodioi; v alarodijsko jezikovno druzhino shteje naslednje jezike: sumershchino, kavkashke jezike, maloazijske neindoevropske je­zike (za take so takrat imeli likijshchino, lidijshchino, karijshchino) starega veka, v Evropi baskovshchino in vse t. i. predindoevropske substratne jezike (predslovan­shchino, predbaltshchino, predgermanshchino, predkeltshchino, predgrshchino itd.), v severni Afriki pa hamitsko skupino. Tudi v zahodnejshih semitskih jezikih naj bi zhiveli ostanki predsemitske-alarodijske jezikovne plasti.« Kot vidimo se Chop izrazha v pretekliku, poglejmo zakaj: »Po [drugi svetovni; op. L.V.] vojni se je polozhaj v marsichem precej preobrnil. V Oshtirjevo dobro gre npr. dejstvo, da so tudi drugi zacheli z raziskovanjem odnosov med jeziki, ki jih je Oshtir imel za alarodijske, tako Bouda, ki je primerjal baskovski in kavkashki besedni material. Posebno mesto v usodi alarodijskega jezikoslovja pa zasluzhijo dela Hubschmida, saj je ta priznal Oshtirjevo alarodijsko teorijo kot v bistvu pravilno in nabral iz juzhno- in zahodnoevropskih modernih jezikov toliko predindoevropskega besed­nega in slovnichnega gradiva, da je Oshtir nekoch, ko je prebral eno od njegovih del, zhalostno vzdihnil: Sedaj pa mi je zhal, da nisem vech mlad. Resnichno si lahko predstavljamo, kaj naj bi genialni etimolog dognal sedaj, ko je na razpolago neprimerno vech materiala kot v dvajsetih letih ... Oshtir je zachel svoje delo kakih 50 let prezgodaj.« To Chopovo dognanje kazhe v jasni luchi usojenost genijev, da se rode ″pred svojim chasom″, vendar pa je prav to chasovno navzkrizhje v sami naravi odkritij, ki prelamljajo z ustaljeno paradigmo in jo nadomeshchajo z inova­cijo, redkokdaj razumljeno in hitro sprejeto. Kot slovit primer nam lahko rabi Al­bert Einstein, ne le najvechji fizik dvajsetega stoletja, ampak eden od stebrov chlo­veshkega duha nasploh, ki ni nikoli dobil Nobelove nagrade za svoje poglavitno genialno delo, relativnostno teorijo, dobil pa jo je za odkritje s podrochja kvantne teorije. A glejte paradoks, Einstein kljub svoji vlogi intelektualnega revolucionarja ni mogel sprejeti vseh sprememb, ki so preplavile fizikalni svet, tako tudi ne Hei­senbergovega nachela nedolochenosti, ker ni mogel verjeti, da igra nakljuchje tako pomembno vlogo v vesolju, a se je krepko motil!

Tako tudi Chop o Oshtirju pravi: »... Oshtir je zachel svojo alarodijsko teorijo v chasu, ko je bilo raziskovanje ustreznih jezikovnih podrochij she v povojih: Kav­kashki jeziki niso bili niti zadostno popisani, kaj shele, da bi imeli kako primerjalno shtudijo, /.../ maloazijski jeziki, posebno hetitshchina, protohatijshchina, huritsh­china, so bili shele v zachetni fazi raziskovanja itd. /.../ Danes bi se tudi v presoji jezikov, ki jih je on nekoch shtel za gotovo alarodijske, marsikaj drugache glasilo: likijshchino sta Pedersen in Laroche dokonchno prikljuchila indoevropski (anatol­ski) skupini, isto velja danes za lidijshchino in s tem verjetno za napise na Lemno­su, s tem pa, se resno bojim, tudi za etrushchanski jezik (ki pa seveda nima nich opraviti s slovenshchino!)« [op. L.V.: Chop se ″resno boji″, da je etrushchina indo­evropski jezik, torej meni, da je indoevropski jezik, nasprotno od svojega uchitelja Oshtirja, a tudi v mochnem nasprotju z mnogimi sodobnimi znanstveniki, o che­mer glej vech v nadaljevanju]. Chop nadaljuje z razlago, v chem se je she oddaljil od svojega profesorja: »Sploh se je izkazalo, da je indoevropski element v Mali Aziji dalech mochnejshi, kot so mislili v dvajsetih letih in prej [op. L.V.: na tej to­chki velja spet opozoriti na mnenje Colina Renfrewa ter Maria Alineija, da je Mala Azija zibelka Indoevropejcev – toda predvsem v kulturnem in ne genetskem smi­slu, gl. mojo knjigo Davnina govori]. Tudi za mikensko dobo v Grchiji se je izkazalo, da je bil indoevropski element tam zhe prevladujoch (mikenska grshchina!). Skrat­ka, od Oshtirjeve alarodijshchine bi morali danes marsikaj odbiti. Pa tudi znotraj neindoevropsko-predindoevropskega jezikovnega kroga so nastale spremembe: Hubschmid misli, da je okoli Mediterana treba domnevati vsaj dve razlichni nein­doevropski plasti: juzhno-zahodno z berberskimi jeziki in sorodnim substratom v Shpaniji in na sredozemskih otokih na eni strani, drugo, ki sega po severnih ozem­ljih Sredozemlja od Baskov do Kavkazcev, na drugi strani. Le zadnja bi nekako ustrezala Oshtirjevi alarodijski skupini.«

In kot da to ne bi bilo dovolj, Chop navrzhe she naslednjo misel, ki nam sprva ohladi navdushenje nad Oshtirjevimi jezikovnimi bravurami: »Dosledno obravna­va­nje tujih elementov v indoevropskih jezikih kot alarodijskih pa je ogrozheno she z drugimi teorijami: Tu je Illich-Svitycheva nostratishka teorija, ki shteje za sorod­ne z indoevropsko skupino ne le semitsko in hamitsko ter uralsko in altajsko, tem­vech tudi kavkashko. S tem pa bi mogli za marsikateri besedni element v in­doevropskih jezikih, ki naj bi bil mediteransko-predindoevropskega izvora, rechi, da je v resnici le soroden [podchrtal L.V.]. Ker sam prihajam vedno bolj do preprichanja, da je obstajalo jezikovno sorodstvo med Mediteranom in Baski na eni, med Uralci in Indoevropejci na drugi, sem mnenja, da bo v blizhnji priho­dnosti marsikak predindoevropski ostanek dobil drugachno etiketo.«

Chop spodobno zakljuchi s poklonom profesorju tik pred njegovo smrtjo: »Kljub vsem tem kritichnim pripombam pa ostane neizpodbitno dejstvo, da ima Oshtir velikanske zasluge za razvoj raziskav na podrochju predindoevropske stare Evro­pe. Celo vrsto etimologij so mu priznali; in njegovo teorijo o alarodijski skupini v bistvu danes priznajo kot pravilno taki mojstri kot Hubschmid. She vech priznanja pa zasluzhi Oshtir zaradi neshtevilnih pobud na predindoevropskem podrochju: te so pogosto vech vredne kot rezultati sami.«

Bojan Chop spregovori o Karlu Oshtirju tudi ob stoletnici njegovega rojstva v Hundert Jahre eines bekannten slowenischen Sprachwissenschaftlers, Professor Dr. Karel Oshtir (Linguistica, XIX, 1989, str. 3-12), ko je bil zhe dobrih petnajst let pod rusho, v ka­terem v bistvu ponavlja pravkar izrechene misli, s poudarkom na hitrem razvoju jezikoslovja in na posledicah za Oshtirjevo dedishchino, ki jih ima zlasti nostrati­chna teorija ter npr. spoznanje, da tudi sumershchina sodi med nostratichne, torej z indoevropskimi sorodne jezike, s katerimi ima veliko skupnih jezikovnih osnov.

Bojan Chop skusha pojasniti, zakaj tolikshna zadrzhanost do Oshtirjevih teoriji, z navajanjem iz Oshtirjevega dela Beiträge (str. 133); pri tem spoznamo zapletenost postopkov na primeru alarodijske zveze in razchlenitve skupine besed za »figo«, kar Chop oznachi kot »nedvomno eno najobsezhnejshih in najbolj zapletenih v vsej svetovni etimoloshki literaturi«; mochno skrajshana je videti takole:

(a) latin. ficus < *thwoikos (th = spirant);

(b) armensko thuz < *thwuz, to pa iz *thwügo (z dolgim -ü-);

(c) grshko tykon, sykon; vse troje iz predbalkanskega *thwōko; to iz *thwωg;

(d) starocerkvenoslovansko smoky, gotsko smakka, kjer je alarodska menjava th : th-spirant (ta substituiran s slovanskim in germanskim s) in alarodska menjava w : m (leniran) itd. (glasovne finese moram zaradi pomanjkanja znakov opustiti) edino sredstvo za povezavo z a-c;

(e) tako pridemo do praoblike *thimωg (th = spirant), ki zhivi she v sumerskem dib < *dingw (ngw = labiovelaren nosnik), to pa iz *timg; starejshe *tingw she zhivi v izpo­sojenki asirsko tintu ( idr. semitske besede, npr. arab. tīnu), tudi egipchansko d'b, koptsko kente (disimilirano iz *tente ?)?

(f) novoperzijsko ändzhir, staroindijsko añjira itd., prairansko *anchīra < *ankīra, kar spominja na koptsko kente (prv. *t-ngk) in na alarodsko *timg v predsemitshchini *tin(a)tu, (gl. tch. e); odpad t naj bi bil sumerski oz. alarodski;

(g) kitajsko a-tsang, izposojeno iz nekega alarodskega dialekta;

(h) kavkazijsko : gruzinsko legwi, minojsko-grshko lugi itd., vse iz *lüg, ozhje z ar­menskim thuz (gl. tch. b) povezljivo; l je iz th kot tudi sicer;

(i) nekaj hamitskih oblik.

Chop k temu pripominja, da bi bila prvotna oblika nashe besede nekako *tηmωg, she bolje * thηmωg (th = spirant). Druge Oshtirjeve etimologije so nekaj manj ob­sezhne ali chisto kratke, toda objavil jih je v svojem zhivljenju vech tisoch; samo v Beiträge jih je 942, vendar niso razen prve, ki smo jo pravkar na kratko povzeli, nich vech opremljene z glasoslovnimi in oblikoslovnimi razlagami; ochitno, kot pravi avtor v uvodu, so zaradi pomanjkanja prostora (po prvi svetovni vojni je bila vse­splo­shna kriza in tudi pomanjkanje papirja) njegove razprave pisane v telegrafskem slogu, skoraj brez razlag, brez citatov in v formularichni obliki. Che bi hotel Osh­tir vse svoje etimologije v Beiträge tako razlozhiti, kakor je »figo«, potem bi knjiga ob­segala vech kot 1000 strani. Seveda je tu eden od najpomembnejshih vzrokov, za­kaj vechina jezikoslovcev Oshtirjevih alarodistichnih spisov ne pozna in ne citira (npr. Skok v svoji Etimologijskem rjechniku) ali celo namerno ignorira. Meillet, nava­jen znanega francoskega leporechja, je nekoch napisal, da se pri branju Osh­tirjeve razprave chloveku zachne vrteti v glavi, konchuje Chop.

Toda tudi Chop postavlja bralca, nespecialista, v negotovost, ko utemeljuje: »Ker sam prihajam vedno bolj do preprichanja, da je obstajalo jezikovno sorodstvo med Mediteranom in Baski na eni, med Uralci in Indoevropejci na drugi, sem mnenja, da bo v blizhnji prihodnosti marsikak predindoevropski ostanek dobil drugachno etiketo. Naj tu omenim eno tozadevnih etimologij:

latinsko lepus, -oris »zajec« je bilo spoznano za predindoevropsko in zdruzheno v enotno skupino s siciljskim (tozh.) leporin in masiliotskim leberis, nato pa she z latin­skim laurex »kunec«. Toda pomen in glasovna oblika vajenega jezikoslovca takoj spominjata na naslednjo uralsko skupino: madzharsko nyul »zajec«, laponsko njo­ammel, mordvinsko numolo, zirjatsko nimal, jurjatsko nääβa itd.; praoblika je *nomala in zadnje gre prav lahko k alarodskemu *d/labar.«

In po vsem tem morda ni presenetljivo, da Chop ta chlanek konchuje z nasled­njo mislijo: »Torej, ali ni jezikoslovje tudi najvishja poezija?«             

*                

Che pustimo njegove nenavadne osebnostne lastnosti ob strani – do skrajnosti predan delu, skoraj samotarski, in nenavaden slog pisanja – , mislim, da je Karel Oshtir najpo­membnejshi kot izvrsten jezikoslovec, ki se je loteval nadvse drazhlji­vih, a ne le jezikoslovnih, marvech tudi etnogeneznih raziskovanj o nashih davnih prednikih, ki tudi danes vedno bolj vzbujajo zanimanje javnosti ter sprozhajo kontroverzne odzive. Oshtir je med drugim raziskoval (po njegovi lastni definiciji) me­galitske, ″predindoevropske″ jezike; za kakshne jezike gre in zakaj ″megalitski″ jeziki, to je predmet te knjige, she zlasti zato, ker menim, da predstavljajo vez s so­dobno teorijo kontinuitete Maria Alineija.

 

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.