Revija SRP 63/64

Lucijan Vuga

 

KONEC MORALE

 

Slovenska ustava govori eksplicitno o morali enkrat samkrat v zvezi s svobodo vesti in, kot bomo videli, she to zelo reducirano:

chl. 41 (svoboda vesti) – 3. odstavek: »Starshi imajo pravico, da v skladu s svojim preprichanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne (podchrtal L.V.) vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali preprichanja.«

To je vse.

Tako slovenska ustava v zvezi z moralo edinole zagotavlja starshem vzgojno pravico (in she to z dolochenimi omejitvami: »... vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali preprichanja«), da v skladu s svojim preprichanjem zagotavljajo svojim otrokom tudi moralno vzgojo.

Kakshno moralno vzgojo pa starshi zagotavljajo svojim otrokom, je prepushcheno njihovim in otrokovim preprichanjem.

Kaj pa sploh je: morala?

Izmed razlichnih pomenov morale me zanimata dva, ki sta razlozhena (SSKJ – Slovar slovenskega knjizhnega jezika) na naslednji nachin:

(1) Kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega; morala je odvisna od druzhbenih razmer;

(2) psihichna pripravljenost, zavzetost za izvrshitev dolochenega dejanja, dosego dolochenega cilja.

Ta dva pomena sta si v tesnejshi zvezi, kakor je videti na prvi pogled, kajti che naj morala vrednoti in usmerja medsebojne odnose ljudi kot pojmovanje dobrega in slabega, je nujno definirati to dvoje in potem she pripravljenost, zavzetost za izvrshitev. Tako lahko predpostavljamo, da bi lahko celo ”vedeli” kaj je dobro in kaj je slabo, a se vseeno po tem ne bi ravnali! She celo: pocheli bi namerno prav nasprotno (che to ne bi bilo na kakshen nachin sankcionirano z zakonom, pa she takrat bi kljub vsemu tvegali, da nam morda ne bo treba odgovarjati zaradi krshitev).

In kaj je dobro? Kar ni slabo!

In kaj je slabo? Kar ni dobro!

Tavtologija!

Dober >dobro (vse definicije po SSKJ): ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu; ustreza glede na kak kriterij, normo, zahtevo.

Pozitiven: ki izrazha, da je vrednost chesa velika ali da je, da obstaja, eksisitra; ki prinasha koristi, ugodnosti.

Vrednost: znachilnost chesa glede na (a) kolichino denarja, (b) kako kolichino, mero sploh: vrednost asa karte, kalorichna vrednost hrane, (c) zadovoljevanje dolochenih potreb, (d) mera ustrezanja dolochenim merilom, (e) kar je vredno priznanja, hvale, (f) znachilnost chesa glede na vlozheno delo ali v razmerju do drugega blaga ...

Ker je moralno vrednotenje, usmerjanje medsebojnih odnosov ljudi posledica pojmovanja dobrega in slabega, to pa je odvisno od druzhbenih razmer, se je treba vprashati, kakshne pa so te druzhbene razmere, ki dolochajo dobro in slabo.

Ustava govori o morali (vzgoji) hkrati z vero (vzgojo) in bi glede slednje pach morali poblizhe pogledati, kaj posamezna veroizpoved uchi, a nas v tem primeru to zanima le toliko, kolikor posamezna vera narekuje dolocheno moralo. Toda ta verska morala ostaja znotraj verske skupnosti, che ne preide v zakonodajo in je s tem sankcionirana s prisilnimi sredstvi drzhave. Imanentna in trajna tezhnja posamezne vere je zagotoviti izvajanje svoje morale s pomochjo drzhavne prisile (zakonov); nakljub temu, da vere tako ali drugache pretijo vernikom s tuzemskimi in posmrtnimi bozhjimi kaznimi za krshitve ali jim obljubljajo tuzemske in nebeshke nagrade za sposhtovanje moralnih nachel; a ochitno to ne zadostuje in je potrebno posechi po zakonodajni prisili, po tuzemeljskih stvarnih, denarnih, zapornih in drugih kaznih, da bi uveljavljali svojo moralo. Chlovekova nrav je pach shibka in nad skushnjavo je treba s takojshnjimi, trshimi, mochnejshimi in obchutnimi sredstvi. S tem seveda nikakor ne izrekam sodbe o posameznih verskih moralah, pach pa zgolj nakazujem psiholoshko-socioloshke mehanizme opredeljevanja in ostvarjanja morale, ki izhaja iz religije.

Kajti pri morali gre poleg dolochanja »dobrega in slabega« prav za to: morala je v praksi, v vsakdanjem zhivljenju ali je pa ni. Tudi che bi se zedinili, kar je povsem iluzorno, o kriterijih dobrega in slabega, bi nam morála sama po sebi v druzhbi kaj malo pomagala k znosnejshim ali boljshim medsebojnim odnosom, kolikor se ne bi po njej ravnala prevladujocha vechina posameznikov.

In tako prihajamo do bistva, da je morala postala abstrakten pojem, skorajda fraza, brez vsakrshnih stvarnih vplivov na ravnanje posameznika (kolikor ni to njegova osebna morala) in druzhbe, che ni zakonsko sankcionirana. S tem pa je tudi konec morale v tistem smislu, ko naj bi sluzhila za vrednotenje, usmerjanje medsebojnih odnosov ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega; saj je posameznikova psihichna pripravljenost, zavzetost za izvrshitev dolochenega dejanja in dosego dolochenega cilja odvisna od druzhbenih razmer, kajti te tudi opredeljujejo cilje, ki so vredni posameznikove pripravljenosti in zavzetosti.

Zakaj naj govorimo, kaj smemo govoriti in kako smemo govoriti o morali?

Kaj smemo govoriti o morali?

O morali lahko govorimo na sploshno v skladu s svojimi zasebnimi nacheli, che jih pach imamo ali jih po potrebi spreminjamo. Ne smemo pa povezovati morale s posamezno konkretno, poimensko navedeno osebo, che ne moremo zakonito dokazati, da se je kdo pregreshil zoper dolocheno moralno nachelo, ki pa mora biti zakonsko opredeljeno. Zakonito pa to lahko dokazhemo le, che je izpolnjen prvi pogoj: da je takshno moralno nachelo uzakonjeno, nato shele sledi napor dokazovanja moralno-zakonskega prestopka. Komaj po vseh konchanih formalnopravnih, zakonsko dolochenih postopkih obvelja, da je dolocheni »ta in ta« ravnal nemoralno. V vsakem drugem primeru pa je shlo za obrekovanje, lazhno obdolzhevanje, zhaljivo posmehovanje ipd., kar se obrne proti tistemu, ki morebiti pokazhe na konkretno nemoralnost. To pa vkljuchuje tudi primere, ko je dolochena moralna norma celo uzakonjena, pa iz formalnih, proceduralnih, sodnomlinskih razlogov ne pride do pravnomochne obsodbe in velja obtozhenec za nedolzhnega, ne oziraje se na to, s kakshnimi ”fintami” se je izognil pravnomochni obsodbi.

To slednje nekateri shtejejo kot vrhunec dandanashnje civilizacije, cheprav v konkretnih primerih »ljudje« pripominjajo, da gre za sodne farse ipd. Od tod izhaja naslednje vprashanje:

Kako smemo govoriti o morali?

Vsekakor samo o takih primerih in dogodkih, za katere ne bi bilo sporno dokazati nemoralnosti na sodishchu, dasi je vsaka pravda tvegana zadeva tudi za najvechjega poshtenjaka; sodni procesi so legalizirana hazardna igra z mnogimi neznankami. Spricho tega se nekateri glede razglashanja moralnih (ob)sodb zanashajo na anonimke, izjave v ozhjem najzaupnejshem krogu, shepetanje na uho ..., vendar je to nevarno in nemoralno (kdaj, zakaj, za koga?) pochetje, zlasti che gre za prizadetost znane in imovite osebnost, ki si lahko privoshchi stroshke sodnega preganjanja zaradi shirjenja neresnichnih moralnih sodb.

V nekih prejshnjih chasih je bila pri nas veljavna uradna moralno-politichna ocena zlorabljana za diskvalifikacije. Zdaj pa nas je vrglo na povsem nasprotno stran. Pojavljajo se zapleti celo pri ocenjevanju nekaterih kandidatov za funkcije v sodni sferi, ko se je omenjala tudi njihova moralna neoporechnost; précej se je pojavil ugovor: Kaj pa je moralna neoporechnost? Ali kdo ve?!

Ne privoshchite si razkoshja govoriti o morali kogarkoli!

Zakaj naj she sploh govorimo o morali?

Zlasti v politiki in za javne funkcije naj bi veljalo, da so pomembne osebnostne moralne vrline. Kako pa naj bo javnost seznanjena s konkretnimi osebami? Prek mnozhichnih obchil, drugache ne gre. So sodobna mnozhichna obchila, ki krojijo javno mnenje s tem, da oblikujejo tudi moralno podobo posameznika, sama dovolj financhno mochna in kapitalsko neodvisna, da prenesejo tudi breme morebitnih kazni in odshkodnin, in ali so neodvisna in nepristranska ter neobchutljiva za vplive kapitala? Vendar je pojem ”mnozhichno obchilo” nedolochen, nenatanchen, kajpada so mishljeni uredniki in novinarji, ljudje iz mesa in krvi ... In tako je javno mnenje plod mnozhichnih obchil ...

Je res konec morale in katere morale?

Individualna morala je tudi po ustavi nachelno zasebna zadeva, dokler ne trchi z ene ali druge strani ob zakone, ter je podrejena normam, vrednotam in ciljem posameznika, ki mu je ustavno zagotovljena svoboshchina do lastne morale. Zakonsko nesankcionirana morala enega je povsem irelevantna za moralo drugega, in je zato druzhbeno ni, kajti govoriti o morali kot o usmerjevalki medsebojnih odnosov med ljudmi, izhajajoch iz pojmovanja dobrega in slabega, ki ni zakonsko sankcionirano, je druzhbeno povsem nepomembno (zanimivo pa je za psihologe, psihiatre, sociologe, etnologe ...).

Shele ko postanejo dolochena moralna nachela druzhbeno relevantna, – dovolj razshirjena, za kar so potrebni propagandni aparati, organizirane sile ter mediji, da stopi v sfero politike, ki se odlochi za uzakonitev –, je vechja verjetnost, da bodo pogojno mnozhichneje uposhtevana z grozhnjo drzhavne prisile. Komaj takrat postane morala usmerjevalka odnosov med ljudmi, a to ni vech morala v izvirnem smislu, ko je bila prepushchena individualnemu preprichanju in vrednotam, postavljenih in ciljanih glede na individualno spoznane koristi in ugodnosti, ko je morala enega bila she (nesankcionirana) nemorala za drugega. Zato je danashnja morala zgolj fraza, navidezna, deklarativna, slovarski pojem: torej morale v resnici ni! Je morda karakterna (chudashka?) znachilnost posameznega osebka.

Resnichen je samo zakon, lex!