Revija SRP 63/64

Lev Detela

MRACHINE VULKANSKIH OTOKOV

 

Mararia, roman, ki ga je napisal leta 1923 v mestu Santa Cruz na Tenerifi rojeni Rafael Arozarena, je eksemplarichno delo. Shpanski pisatelj s Kanarskih otokov predstavi v osemnajstih poglavjih z veliko ustvarjalno intenziteto in primerno literarno veshchino tragichno zgodbo nekoch domnevno »najlepshe zhenske« vulkanskega otoka Lanzarote.

Naslov leta 1973 prvich v shpanskem izvirniku objavljenega romana Mararia je simbolichen. To je pisateljeva skovanka iz »Mare«, orientalskega bozhanstva pozhelenja in strasti, in imena glavne junakinje Maria. Za Arozareno, ki je sprva, takoj po drugi svetovni vojni, veljal predvsem za pisca kriminalnih zgodb, cheprav si je pridobil naklonjenost javnosti tudi kot samosvoj pesnik, je sploh znachilno, da rad uporablja razlichne simbole in zapletene metafore, tudi rebuse in besedne igre, kar ga uvrscha v blizhino surrealizma. S shtevilnimi pesnishkimi zbirkami (n.pr. Romancero canario, 1946, Silbato de tinta amarilla, 1977) se je zhe razmeroma zgodaj uveljavil kot avtor »gozda znakov«, kot surrealist, ki se prav tako ukvarja tudi s slikarstvom, napolnjenim s skrivnostnimi shiframi, nenavadnimi figurami in mochnimi barvami, kar je blizu umetnosti Salvadorja Dalija.

Ta umetnishki pristop pride she posebno do izraza v njegovem manj znanem, tezhko berljivem surrealno – futuristichnem romanu Pivo iz rdechega zrnja, svojevrstnem, divjem spletu razlichnih zgodb brez prave kronologije, iz katerih se izluschi opis treh glavnih oseb, mladih nesocializiranih umetnikov, kiparja in dveh pesnikov, ki skushajo v samoti notranje emigracije proti Francovemu rezhimu v osamljeni vasi na Kanarskih otokih kljubovati realni politiki in najti svojo lastno avtentichno avtonomijo. V enem od teh junakov, ki ishchejo lastno pot, je Arozarena upodobil tudi samega sebe. Celotno dejanje in nehanje je istochasno povezal z mitologijo starih religij in zachinil s postopki, ki jih poznamo kot montazho realnega in irealnega iz prizadevanj surrealistov. Vedno znova skusha uporabiti izkushnje surrealistov, ki so se zavzemali za tako imenovano avtomatichno pisanje, za ecriture automatique.

Skupaj s svojim pisateljskim prijateljem s Kanarskih otokov Isaacom de Vego je Arozarena v shtiridesetih letih prejshnjega stoletja ustanovil umetnishko skupino FETASA, poimenovano po pomembnem prijateljevem romanu, ki si je zadala nalogo, da prenovi kulturno dogajanje. Podobno kot Vladimir Nabokov se je Arozarena ukvarjal tudi z raziskovanjem zhuzhelk in bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Prirodoslovnega muzeja v Santa Cruzu na Tenerifi.

Leta 1996 je Arozarena v Madridu izdal she svoj tretji roman La garza y la violeta (Chaplja in vijolica).

Tudi roman Mararia se lahko bere kot neke vrste shifra, kot mrezha samosvojih simbolov, kot splet metafor in scen, s katerimi avtor demonstrira izpostavljenost in ogrozhenost zhenskega sveta v lovkah polaschevalne patriarhalichne moshkosti. Tragichna usoda (lepe) zhenske ga je vznemirjala zhe dvajset let pred izidom romana. Zhe leta 1947 je napisal pesnitev Maria la de Femes, pozneje pa je zgodbo poema prelil she v prozno obliko.

Osnovno ogrodje romana je razmeroma enostavno, saj je izdelano po resnichnih dogodkih. Maria vznemirja vse moshke v chasu takoj po drugi svetovni vojni she zelo samotnega, osamljenega kanarskega sveta v blizhini afrishke obale. Kljub temu, da vedno znova prichakuje izpolnitev svojih hrepenenj, srecho, zashchito in zvestobo, kar ji obljubljajo razlichni ljubimci, nikoli ne dozhivi prave, lepe in globoke ljubezni. Izgubi celo tisto, kar ji, samotni, drugachni in nenavadni, pomeni najvech na svetu. Tragichna smrt njenega sinchka Jesusita, ki utone na kopanju, ko po nesrechi pade s plavalchevega hrbta, jo dokonchno prizadene in popolnoma spremeni njeno zhivljenje.

Takoj po smrti otroka se na otoku zvrste nenavadni in strashni dogodki. Z nedostopnih strmin se ponochi oglasha tulechi glas, ki ni glas volka, temvech blazne zhenske. Samotnemu popotniku se lahko zgodi, da nanj plane divja chrna zhenska, da ga ugrizne v roko in mu razpraska obraz.

Pripoved temelji na resnichni zgodbi iz shtiridesetih let prejshnjega stoletja, ko je bil Arozarena zaposlen kot telegrafski tehnik v kraju Femes na omenjenem otoku. Posebnost dozhivetega ob svojevrstnih srechanjih s preprostimi prebivalci tega tedaj she zelo revnega sveta (Arozarena ga opishe kot »grozljivo meshanico kamenja in zvezd«) je avtentichno ohranjena na vseh straneh imenitnega romana, po katerem so Shpanci leta 1997 posneli tudi zanimiv film. Ocharljivo lepoto magichne in samotne pokrajine avtor uchinkovito povezhe s subtilnim chutom za psiholoshke posebnosti svojih preprostih protagonistov.

Domneve, govorice in natolcevanja, s katerimi zelo strnjena in ozka druzhba razsoja o zhivljenju in bolezni lepe »Mararije«, zna pisatelj analitichno razchleniti in relativizirati. S tem svojo pripoved prestavi na novo objektivno ploskev, ki zrcali avtentichno podobo dushevno obolele protagonistke, ki zhivi odrochno, v getu, ki si ga je sama ustvarila, odtujena svetu, ki jo je v mladosti zlorabil, zdaj pa se je marsikdaj zaradi njene chudashkosti celo boji.

Roman Mararia bi danashnji turisti, ki na nekdaj revnih in osamljenih Kanarskih otokih ishchejo pustolovshchine in zabavo, lahko prebrali kot svojevrsten literarni vodich v zgodovino, sociologijo, etnologijo pa tudi pokrajinsko in podnebno atmosfero otochja. Razodela bi se jim druga, glavna stran tega sveta, ki se razteza izven hotelov s turisti v tradicionalna kanarska preprosta naselja in predvsem v za tujca tezhko dostopno samosvojo psiho prebivalstva, ki jo je oblikovalo silovito morje z ribishtvom, skromno poljedelstvo in zhivinoreja z nekaj kozami sredi lanzarotske pushche iz peska s kamelami in iz ostrih chrnih vulkanskih plasti lave z redkim grmichevjem in bodichevjem – in izseljevanje v Juzhno Ameriko, predvsem na Kubo. Ta svet je za Arozareno svojevrstna kozmografija, kot jo je osebno posebno znachilno dozhivel leta 1947, »pusti svet, v katerem se nich ne dogodi, svet, ki pochasi utone v sencah neskonchne, prazne, brezupne nochi... Blede luchi, ki so zatrepetale v notranjosti hish, so bile le zhalostni odsev velike groze zaradi skrivnostnega oboka neba, prenapolnjenega z zvezdami.« Lajezh psov se mesha s tuljenjem vetra. Samota. Nekaj koz. Kokoshi pred vashko cerkvijo. Starodavni plesi na veselicah. Ribishtvo. Mornarji... Grozljivo, vsemogochno morje, ki podari in ugrabi zhivljenje... Tu gospodujejo posebni stoletja veljavni druzhbeni kodeksi dovoljenega in prepovedanega. Izpostavljenost in istochasna zamejenost patriarhalne, moshke druzhbe, v kateri je (bila) zhenska, ki se ni podredila njenim pravilom, izobchena in na milost in nemilost izpostavljena njenemu nasilju, je za Rafaela Arozareno osnovno izhodishche, ki pogojuje razvoj in zapletenost dogajanja ter njegovo tragichnost. V tem sklopu sploh ne zachudi, da si je angazhirana skupina shpanskih zhensk, ki se v mestu Areciffe bori za druzhbeno emancipacijo, izbrala ime »Mararia« po junakinji tega romana. Maria tvori z obdajajochimi jo protagonisti kolektivne pripovedi namrech os in splet v nenavadnih zornih kotih spretno oblikovanega besedila. Vsekakor ponuja pisatelj z romanom Mararia odlichno analizo nebogljenosti samotnih in drugachnih, ki jih druzhba po krivici proglasi za krive, cheprav jih je v resnici na sramoten nachin strla in unichila.

 

Rafael Arozarena, Mararia, roman, Noguer, Barcelona, 1973 (nemshki prevod Gerte Neuroth je izshel v zbirki BLT – Lübbe, Bergisch Gladbach, 238 strani);
Rafael Arozarena, Cerveza de grano rojo (Pivo iz rdechega zrnja), Editorial Interinsular Canaria, Santa Cruz de Tenerife, 1984 (nemshki prevod Gerte Neuroth je izshel v zbirki editionLübbe, Bergisch Gladbach, 347 strani).