Revija SRP 63/64

Lev Detela

  DVE NOVI KOROSHKI KNJIGI

 

ZBORNIK O MILKI HARTMAN
 
Milka Hartman: DOVOLJ JE CVETJE DALO ZRNJA (Zbornik o vsestransko priljubljeni koroshki pesnici in javni delavki Milki Hartman)
Zbornik uredila: Marija Makarovich
Zalozhila: Krshchanska kulturna zveza (KKZ), Celovec, 2004, 642 strani

Leta 1902 rojena Milka Hartman, ki je dolgo vrsto let delovala na slovenskem in meshanem podezhelju avstrijske Koroshke tudi kot potujocha uchiteljica gospodinjstva in petja, je bila nedvomno pesnica z izrazitim naravnim darom za poetichno izrazhanje. V svoje preproste, skorajda ljudske pesmi - mnoge so ponarodele, se spojile z melodijami in postale del koroshke pevske kulture - je ujela, rojena in umrla leta 1997 v visoki starosti v slovenski domachnosti v Libuchah pri Pliberku, znachilnosti in char Podjune in svojega Libushkega polja. Koroshki slovenski chlovek je v njenih tekstih zazhivel v svojem osnovnem chustvovanju in dejanju. Vendar je Hartmanova vedno znova presegla naivni folklorizem. Svoje verze je znala pretkati z ekspresivnimi, eksistencialno pogojenimi podobami. Bila je znachilna samohodka z mnogimi talenti, brzhkone prva zhenska na Koroshkem, ki je znala sugestivno nastopati v javnosti in se pred obchinstvom suvereno izraziti z besedo, igro in melodijo. Kljub neugodnim razmeram za slovensko zalozhnishtvo na avstrijskem Koroshkem pred drugo svetovno vojno in po njej je kontinuirano pesnila tako rekoch od mladih let do pozne starosti in predvsem pri celovshki Mohorjevi zalozhbi objavila vech pesnishkih zbirk (na primer Moje grede, 1952, Lipov cvet, 1972, Pesmi z libushkega puela, v podjunskem narechju, 1977). Leta 1982, ob njeni osemdesetletnici, je Feliks Bister uredil in objavil tridelno shtudijo o njenem zhivljenju in delu, z izborom pesmi in s pesmarico napevov po njenih besedilih. Leta 1992 je izshel dvojezichni slovensko – angleshki antologijski izbor njenega pesnishtva pod naslovom Kresna noch / Midsummer Night, zhe po smrti leta 1998 pa she pesnishka zbirka Zimske rozhe. V pesmih se je naslanjala na tradicijo ljudske poezije, na duhovna izrochila koroshkega slovenskega chloveka in na folkloro. V zadnjem chasu jo koroshki Slovenci vedno bolj odkrivajo in cenijo tudi zaradi njenih napevov. Prvo knjigo napevov na lastna besedila (ki jih je harmoniziral Marko Bajuk) je Hartmanova objavila v dveh zvezkih she pred drugo svetovno vojno leta 1934 v samozalozhbi v Ljubljani pod naslovom Deklishke pesmi – Med cvetjem in v solncu. Mnoga besedila ji je uglasbil Hanzi Artach in natisnil v samostojnih publikacijah Sanjal sem o tebi, 1994, in Dezhela mojih sanj, 2002. Zdaj jo je kot ustvarjalko na glasbenem podrochju zachela sistematichno odkrivati javnosti tudi Krshchanska kulturna zveza v Celovcu. Od leta 2002 so izshle zhe tri zbirke Pesmi in napevov Hartmanove Milke za moshke in meshane zbore, v pripravi za tisk so she pesmi za deklishke ter zhenske zbore in otroshke pesmi z notami.

Dokaz za she vedno izredno priljubljenost te kulturne delavke v shirshih slovenskih koroshkih krogih je tudi obshirni zbornik o Milki Hartman, ki ga je na pobudo dolgoletnega tajnika Krshchanske kulturne zveze v Celovcu Nuzheja Tolmajerja uredila etnologinja dr. Marija Makarovich. S podnaslovom Dovolj je cvetje dalo zrnja je nedavno izshel v zalozhnishtvu Krshchanske kulturne zveze v Celovcu. Poleg prispevkov razlichnih avtoric in avtorjev o zhivljenju in vsestranskem delovanju Milke Hartman, v katerih jo natanchneje spoznamo kot samosvojo osebnost, je zanimiva zlasti obshirna bibliografija njenih nadvse shtevilnih posameznih objav pesmi in proze v razlichnih koroshkih chasopisih in revijah, predvsem pa v Druzhini in domu in Nashem tedniku, ki sta jo sestavili Andreja Sturm in Marija Grushkovnjak. Iz nje je razvidno, da je v nekaterih letih, ko je bila, kar se objav tiche, najbolj produktivna, sodelovala v obeh omenjenih publikacijah tako rekoch v vsaki shtevilki z vsaj enim prispevkom. V letu 1964 je na primer dosegla rekordno shtevilo priblizhno shestdesetih posameznih objav.

Med analitichnimi sestavki o njenem delu je posebej zanimiv prispevek Martine Piko – Rustia o na Koroshkem najbolj znani pesmi Milke Hartmanove, ki jo poznamo pod naslovom Bandrovka. Pesem, ki pripoveduje o kruti usodi poslov, hlapcev in dekel, ki so morali na starega leta dan (31. decembra) menjati sluzhbo in iskati novega gospodarja, je napisala v domachem podjunskem narechju in je bila zhe vechkrat uglasbena. Pesnica je tudi tu uporabila ljudski motiv o nesrechni dekli brez doma, ki si zheli, da pride ponjo »ljuba bela smrt«, vendar ga je presegla in ustvarila lastno baladno varianto. Pesmi, katere prvo kitico je slishala od ocheta, je dodala dve lastni kitici. Zanimivo je, da se je avtorica v nekem smislu identificirala z usodo vandrovke, uboge zhenske, nekakshne desetnice, ki nima nikjer pravega doma in prave druzhine ter roma od kraja do kraja, od hishe do hishe, odreshujocha smrt pa se je vseeno noche usmiliti in ji ugasniti zhivljenja. Tudi Milka Hartman si ni ustvarila lastne druzhine in pravega doma ter je velikokrat zhivela v socialno tezhkih razmerah. V nekem smislu je imela podobno usodo kot nemshko pishocha Koroshica Christine Lavant. Druzhino in dom ji je nadomeshchalo delo, predvsem pouchevanje deklet in zhena na njenih legendarnih »kuharskih«, to je gospodinjskih techajih. Toda ti so bili mnogo vech kot samo pouchevanje kuhanja in domachega gospodarjenja, namrech prava shola materinega jezika in slovenske narodne zavesti. Na prireditvah ob zakljuchku techajev so uprizarjali kratke gledalishke prizore, recitirali pesmi, peli in pripravili glasbene nastope. Mnoge pesmi in gledalishke prizore je sestavila kar sama in so vech ali manj prilozhnostnega znachaja. Nekateri so namenjeni za prireditve ob praznikih, bozhichu, Miklavzhevem vecheru, pustnem chasu, veliki nochi.

V posebnem oddelku izredno obshirnega zbornika, ki obsega kar 642 strani velikega formata, so objavljeni razlichni chlanki Milke Hartman, izbor iz njenih dramskih prizorov, intervjuji, pa tudi jubilejni chlanki in poslovilni govori ob njeni smrti v letu 1997. Poleg dokumentacije, v kateri so natisnjena nekatera avtorichina pisma in drugi dokumenti, se za namechek kar petdeset koroshkih Slovencev in Slovenk v posebnih sestavkih spominja te priljubljene pesnice in javne delavke.

 

 

ANALIZA GLEDALISHKE DEJAVNOSTI KOROSHKIH SLOVENCEV
(Znanstvena publikacija)
 
 
Andrej Leben: MED TRADICIJO IN INOVACIJO – SODOBNO SLOVENSKO GLEDALISHCHE NA KOROSHKEM
Zalozhila: Zalozhba Drava, Celovec, 2004, 335 strani

V obshirni shtudiji Med tradicijo in inovacijo – Sodobno slovensko gledalishche na Koroshkem razchlenjuje Andrej Leben z znanstveno natanchnostjo novejshe, zelo razvejano gledalishko dogajanje pri slovenski manjshini v Avstriji. Leta 1966 v Pliberku rojeni slavist in etnolog, lektor na dunajski univerzi, med drugim avtor nemshkega pregleda slovenske literature na Koroshkem Vereinnahmt und ausgegrenzt (Sprejeti in izlocheni), ki je izshel leta 1994 prav tako pri zalozhbi Drava, zachenja v novi knjigi tam, kjer je svoj prikaz prvih povojnih desetletij (1946 – 1976) slovenske gledalishke dejavnosti pri koroshkih Slovencih zakljuchila Maja Haderlap v publikaciji Med politiko in kulturo (Zalozhba Drava, Celovec 2001). Dramaturginja v celovshkem Mestnem gledalishchu in dvojezichna pesnica je v svoji shtudiji med drugim opozorila na prevlado nekaterih mochno tradicionalnih struktur na pretezhno podezhelskih odrih slovenskega zamejstva v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, cheprav se je postopna prenova in modernizacija manjshinskega kulturnega zhivljenja zachela shiriti zhe v shestdesetih letih prejshnjega stoletja predvsem iz vrst okrog literarne revije Mladje. Podchrtala pa je tudi postopno, a ochitno idejno in ideoloshko diferenciacijo koroshkih Slovencev na dva tabora.

Tudi Leben pri svojem prikazu novejshega dogajanja ob zarisu politichnega ozadja podrobneje razchleni delovanje idejno razlikujochih se osrednjih kulturnih organizacij koroshkih Slovencev, levo usmerjene Slovenske prosvetne zveze (SPZ) in tradicionalnim narodnim in katolishkim vrednotam bistveneje zavezane Krshchanske kulturne zveze (KKZ). Medtem ko je prva zhe razmeroma zgodaj skushala pri oblikovanju kulturnih in gledalishkih programov dajati prednost inovativno – emancipacijskim oblikam, je Krshchanska kulturna zveza bolj uposhtevala tradicijo in ljudsko kulturo ter negovala uprizarjanje standardnih »lazhe razumljivih« iger.

Celotno dogajanje od sedemdesetih let prejshnjega stoletja do leta 2000 razdeli Leben v tri faze, v obdobje do leta 1987, ki je bilo v znamenju velikih napetosti v manjshinski politiki pa tudi pri prebivalstvu na dvojezichnem ozemlju, kar se je zrcalilo v politizaciji velikokrat she precej konvencionalnih gledalishkih prireditev. Do vidnejshega preloma je prishlo v drugi fazi po sicer kritichno preoblikovani inscenaciji Shpicerjeve dramatizacije Miklove Zale po znani povesti Jakoba Sketa, ki so jo na Koroshkem zhe od prve celovshke uprizoritve v letu 1911 postavljali vedno znova na shtevilne odre kot nekakshno identifikacijsko znamenje slovenstva. Lik Miklove Zale je namrech veljal za simbol zvestobe do naroda, do katolishke vere in do zakonskega mozha. Nova inachica rezhiserja Petra Militarova na kraju dogajanja v Svatnah pri Shentjakobu oznachuje po Lebnovem mnenju nekakshen konec tradicionalnim temam zavezanega gledalishcha in zachetek bolj inovativnih pristopov. Omenjena uprizoritev Miklove Zale je postavila nekdanjo strukturo igre delno pod vprashaj, v ospredje je stopil pomen kolektiva, kar je bilo poudarjeno z okoli 80 igralci in statisti slovenskega ljudskega gledalishcha Samorastniki, predstava je bila dopolnjena s kritichnimi songi pisatelja Janka Messnerja, nov pa je bil tudi konec igre, saj je bila prvotno zhidovska izdajalka Almira preoblikovana v tragichno, resnichno ljubecho junakinjo – s komentirajochim vprashanjem igralcev, zakaj je Sket izbral za glavne nasprotnike slovenskih Rozhanov Zhide, nemshke gospode, od katere »je prishlo na nas vse hudo«, pa sploh ni omenil. Kljub temu tudi ta inscenacija, usmerjena she vedno predvsem k afirmaciji nacionalno poudarjene druzhbenokritichne ideologije in nacionalnih, cheprav »popravljenih« mitov, ni mogla prebiti getoizacije slovenskega kulturnega trenutka na Koroshkem. Zato je po uprizoritvi te masovke – mnozhichne igre na prostem – uprizarjanje gledalishkih del s shtevilnimi igralci postopoma zamrlo. Uveljavljati se je zachela mlajsha generacija z novimi, bolj inovativnimi gledalishkimi impulzi, nastopile so skupine, ki so zachele oblikovati plesno gledalishche in muzikal, razmahnilo se je mladinsko in lutkovno gledalishche, ki je pri koroshkih Slovencih posebno priljubljeno.

Tretjo fazo med letoma 1991 in 2000 Leben oznachi kot gledalishche med tradicijo in profesionalizmom, ki se je skushalo izviti iz navzkrizhja ideologij, kot jih je prinashal in prinesel razvoj politichnih dogodkov po drugi svetovni vojni. Predvsem razvoj v Sloveniji, kjer se je ob razpadu Jugoslavije zrushil nekdanji enostrankarski sistem in se je zachela ob sochasni drzhavni osamosvojitvi razvijati demokracija, je vidno vplival tudi na dogajanje in razmere pri slovenski manjshini na avstrijskem Koroshkem. Prelom v Sloveniji je namrech, kot pishe Leben, »zajel slovenske politichne organizacije na Koroshkem v chasu, ko je politichni angazhma znotraj slovenske manjshine popustil in je med politichnimi organizacijami koroshkih Slovencev prihajalo do vse vechjih strateshkih in konceptualnih razlik« (stran 127). Razvoj je koroshke Slovence prizadel tudi financhno, ker je iz Slovenije zachelo za njihove dejavnosti prihajati manj denarne podpore, medtem ko je manjsha avstrijska podpora pravzaprav krila le del stroshkov. V teh novih okolishchinah so zazhivele nove gledalishke skupine vech ali manj neodvisno od politichnih organizacij. Te skupine, Gledalishche ob Dravi, Teatr trotamora, Teatr brez..., Scena 11, Plesno gledalishche Ikarus, so izoblikovale dokaj razlichne profile z velikokrat eksperimentalnim, inovativnim in avantgardnim programom, uveljavila se je tudi monodrama, slovenskim koroshkim ljubiteljskim gledalishchnikom pa so vedno znova pomagali, kot delno zhe prej, tudi poklicni gledalishchniki, med katerimi so mnogi prihajali iz Slovenije. Nazadnje je bilo letno na ogled 40 do 50 slovenskih gledalishkih uprizoritev – brez repriz, cheprav se sanje nekaterih poklicnih gledalishchnikov pa tudi funkcionarjev politichnih organizacij o centralnem slovenskem koroshkem poklicnem gledalishchu do danes niso uresnichile. Pach pa je vedno bolj v ospredju sodelovanje in vkljuchevanje v avstrijske gledalishke strukture – kljub razmeroma slabim rezultatom - s poudarkom na interkulturnosti kot izhodu iz getoizacije, cheprav je tak pristop kot nevarnost za asimilacijo v nemshtvo kritiziral zlasti del krshchansko usmerjenih Slovencev, ki je kot osnovo slovenskega kulturnega prizadevanja vedno znova izpostavil iz kulturne tradicije izvirajochi slovenski nacionalni etos z gledalishchem kot sholo slovenske besede in misli.

Minuciozno sestavljeno in objektivno napisano raziskovalno shtudijo je Leben dopolnil s kratkim zarisom koroshkega slovenskega dramskega ustvarjanja, zapisanega predvsem druzhbenemu in manjshinsko-politichnemu angazhmaju, kjer kot najvidnejshega predstavnika slovenske koroshke dramatike predstavi Janka Messnerja, avtorja realistichno-surrealne politichne agitke Pogovor v maternici koroshke Slovenke (1974) in druzhbenopolitichne ljudske igre Obrachun (1992), omenja pa tudi zachetke tega novejshega dramskega razvoja z Mrtvim oznanilom (1962) Florjana Lipusha ali agitko Ekstremist Matija Gubec (1973), ki jo je Lipush napisal skupaj z Messnerjem.

Knjigi so poleg povzetka v nemshchini ob seznamu slovenskih koroshkih gledalishkih skupin dodane she obsezhne opombe in pregled pestrega slovenskega repertoarja v okviru slovenskega in dvojezichnega kulturnega dela od 1977 do 2000. Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledalishkega muzeja v Ljubljani, meni v uvodni besedi, da Lebnova knjiga, ki skupaj s predhodno shtudijo Maje Haderlap ponuja celovit pregled zgodovine slovenskega gledalishcha na Koroshkem, budi upanje, da bo »nekoch vendarle napisana celovita zgodovina slovenskega gledalishcha... v vsem prostoru, ki so ga... poimenovali za skupni slovenski kulturni prostor in je obnavljal idejo Zedinjene Slovenije iz sredine 19. stoletja.«