Revija SRP 63/64

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
VIII
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 
 
Nekaj valovi po zraku, se vrti chez njegovo nagubano chelo in vnete ochi. Nekaj chez povesheno glavo, temno in raztrgano. Nekaj, kot strah, ki se zdaj, ko Friderik s spremstvom prijezdi na grad v Krshkem, zajeda kot klop v staro zidovje in v debla stoletnih dreves ob njem. Uiti hoche radovednim in shkodozheljnim pogledom podlozhnikov, te uboge in neumne gmajne, ki mu s sklonjenimi glavami hlinijo nekakshno sozhalje zaradi nenadne Elizabetine smrti na Hrvashkem. V poltemi, pod mrazom grajskih obokov, ga obide nenavadna slabost. Kaj che mu pridejo na sled? Oche ga bo vrgel v verige, obtozhil gnusnega umora! Strese se od groze. Mariji je tisochkrat zabichal, da mora o neprijetnem dogodku molchati kot grob. Zdaj, v mraku gornje vezhe, ji stisne v roko debelo moshnjo zlatnikov. Se zazre v mlado zhensko, ki stoji pred njim osupla in prestrashena, ujeto ugreznjena v temno sivino gradu. Se zdrzne. Jo hoche opogumiti, da ne bi storila iz strahu ali zaradi slabe vesti kake neprevidnosti. Pobozha jo po licu, ji s toplimi besedami obljubi nadaljnjo podporo in jo poshlje k njenemu zheninu Jakobu. Bog jima daj vso srecho! Namigne ji, da bo shchitil njeno druzhino in jim vsem omogochal boljshe sluzhbe v gradu. Vendar samo za ceno, da zamolchi umor in ju ne izda. Dvigne prst in jo opozori, naj se zaveda, da je dejanska storilka le ona, saj je ubogo Elizabeto v razgreti spolni podivjanosti zadushila kar z blazino. Che bi se spozabila in ga skushala ochrniti, bo takoj poskrbel, da ne bo nikoli vech spregovorila. Spoznali jo bodo za krivo. Jo obsodili kot hudodelko in charovnico, ki je iz koristoljublja in iz pozhelenja po velikem grofu umorila svojo gospodarico! Ostro jo pogleda. Njegov rezki glas jezno obvisi v zraku, v poltemi, se zadere v Marijino razbolelo dusho. Grof zlovoljno bolshchi v njeno polno telo, zdaj nenadoma za trenutek ujeto v polsvetlobo, ki prshi iznad stopnishcha. Ji spet reche, naj vedno in povsod molchi o tem, kaj se je dogodilo med njima in Elizabeto. Naj raje pomisli na otroka, ki ga prichakuje. Naj misli na dobrega Jakoba, ki jo kljub vsemu zheli vzeti za zheno. To je pameten chlovek, ki ve, da bo pri celjskih grofih zaradi te usluge imel velike koristi. Zdaj bi bilo dobro, da se chim manj vidita oziroma le zelo na skrivaj sestajata. She bolje bi bilo, da se pozabita. Vendar ga ob teh besedah stisne pri srcu. Ne razume, zakaj ga she vedno tako zheja po telesu te chrnolase nosechnice s skrivnostno temnimi ochmi. Zaradi ocheta? Da bi mu pokazal, da se je polastil njegove zhenske, prav tiste, ki ji je oche nasilno vzel nedolzhnost in je z njim zanosila? Mashchevanje zaradi sinovega obchutka manjvrednosti pred mogochnim in samovoljnim starcem? Zhelja, da mu naj bo v vsem podoben ali pa she ostrejshi, zares mochan, surov, polashchevalen povsod in ob vsakem chasu? Spet nenavadno mochno zachuti Marijin topli, strastni dih. Zagrabi jo za roko, vendar se takoj umiri. Otozhno gleda, kako se polnokrvna zhenska potrto umika v mrak dolgega hodnika. Potem dvigne glavo in se nemirno splazi po vijugastih strmih stopnicah v skrito kamro visoko v grajskem stolpu. Tam se skrusheno usede za mizo in pograbi vrch z vinom. Pije in hoche pozabiti. Zapira ochi in si zheli dopovedati, da ni hotel zakriviti zhenine smrti, cheprav dobro ve, da to ni res. Zaslishi rezek pok v glavi. Zenice se mu prestrasheno razprejo. Zachuti, da mu bo vsak trenutek izpodneslo tla pod nogami. Zazdi se mu, da se je skozi lino pognal shop chudne modre svetlobe, sredi katere plamti zhalostni obraz umorjene Elizabete.

»Kriv si! Kriv!« brni njen mrtvi glas kot tetiva na krutem loku spomina. Chuti, da mu hoche umorjena zhena z ostro pushchico prestreliti srce.

***

Spodaj v beznici, za razlomljenimi, na pol poveshenimi in razmajanimi stopnicami, tri klaftre pod zemljo, je zadushljivo neprijetno. Od ognjishcha za vrati se vali pod sajaste oboke gost chrn dim in sili skozi luknjo pod stropom ven, na plan, v svetlobo sveta. V tej divji zakajenosti je gostilnichar pravi revezh. Kljub temu se zdi, da hoche v svojem temnem brlogu vsemu svetu nakljub vztrajati z od saj in dima rdeche vnetimi ochmi tako rekoch do zadnjega diha, pa naj je she tako hudo. S krpo pravkar brishe luzho pod vrchem vina, ki ga pije, sedech na klopi ob levi strani grobo otesane mize, magister Carolus Gregorius Carniolus, njegov stalni ucheni gost. Pravkar se je sklonil k svojemu sosedu in pivskemu tovarishu, da mu razlozhi vishji ustroj chloveshke druzhbe.

»Kar je od mesa, je zhivalsko in sodi k zhivalim,« nedvoumno poudari in se zravna. »Kar je od meseca in zvezd, pa je chloveshko. In kar je od duha, je ustvarjeno po bozhji podobi.«

»Kako to mislish?«

Ob teh zanj neumnih prijateljevih besedah za trenutek okorno obsedi sredi sovrazhne namrshenosti neljubeznive pivnice, napolnjene s slabimi predmeti, ki se mu neusmiljeno rogajo v obraz. Kot zanalashch se odlochno izprsi in bedastemu svetu razodene, da sta v vsakem chloveku dve dushi, vechna, ki pripada Bogu, in naravna, ki je zapisana smrti. Vsi deli corpusa, to je chlovekove telesnosti, so nasicheni z zhivljenjsko silo, ki se imenuje spiritus vitae. Ta sila se nahaja tako v moshkem kot tudi v zhenski.

Z vinskim obrazom, rdechim kot pesa, se zazre v sotovarisha in zakrichi: »Vedeti pa morash, da je vsak moshki potenca, ki je mochna za dve zhenski skupaj. Bog je to potenco ustvaril na poseben nachin, iz blata, imenovanega limus terrae, kar ni nich drugega, kot maior mundus, vishji svet, torej je moshki narejen iz neba in zemlje.«

»Kaj si rekel? Zelo tezhavno. Povej drugache!«

Rdecha pesa divje bolshchi v soseda pri mizi, ki ne razume nichesar. Dolgi lasje so se mu od groze zaradi uchenega pogovora zrushili naravnost na sredo obraza, toda magistra, ki se je s komolci razburjeno oprl na mizo, to ochitno ne moti, ko zariplo razlaga, da je zhenska le za pol moshkega, saj je ustvarjena iz Adamovega rebra. Poudari pa, smehljaje, skoraj prizanesljivo do ubogega nevednega chloveshtva, da je kljub temu moshki samo za pol chloveka. Shele moshki in zhenska skupaj sta pravi, celi chlovek. Moshki brez zhenske ni nich. Samo z zhensko je vse. Kljub temu je zhenska le mali svet. Moshki pa je vedno veliki svet. Toda mundus, zemlja, je najvechji, najvishji svet. Zhenska je vedno in povsod drugachen svet.

Zarotnishko bolshchi v obup svojega pivskega tovarisha, ki se obracha nekam stran, v dim in somrak prostora. Prav zaradi te ochitne neposlushnosti in samovolje ne more odnehati s predavanjem.

»Zhenska je, to si zapomni za vedno, matrix. Iz njene maternice se namrech rodi novi chlovek, moshki ali zhenska. To je njena physica. Chetudi je le za pol moshkega in temu primerno shibka, velja vendarle za mater rodu...«

Jezno se skremzhi in dvigne vrch vina. Pije glasno in hlastno.

»Fuj! Znana kislica! Nich ne razumete! Toda zapomni si. Zhenska mora biti mozhu stalno pokorna. Zato je potrebno, da si jo moshki vedno in povsod podredi. Zhenska ne more biti Bog in tudi ne imperator Svetega cesarstva. Toda moshki si naj pokorshchino svojih zhena pridobijo z dobroto in naklonjenostjo. Vendar, che ne gre drugache, tudi z zdravo silo, z nasiljem. Nezveste ali nepokorne zhene morajo biti kaznovane. Tako je zapisano zhe v Svetem pismu. Zato ne razumem tistih smeshnih pismoukov, ki trdijo, da je treba zhene in otroke milo pestovati, gladiti in bozhati, ljubko negovati.«

Nasrsheno vstane in zavpije med vinske bratce, ki se ob njegovih besedah divje rezhijo: »Gospoda. Pri nas je navada, da se brca in tepe. Za nepokorne zhene, dekleta in otroke je palica najboljshe zdravilo. Seveda pa jo je treba pravilno in umno uporabiti. Ne smemo biti prestrogi. In pregrobi. Nepokorne zhenske pa je vseeno treba kaznovati. Toda istochasno moramo shibke, dobre, zveste zhene in dekleta, kot tudi otroke, shchititi in jim nuditi streho in obleko.«

Spet zagrabi vrch in divje loka vino. Silovit nemir mu buta po telesu. Vino pljuska v njegov izbocheni trebuh kot naliv iz oblaka, ki se je pravkar utrgal, ko ga skoraj nasilno golta sredi strahov pijanega somraka, v sencah in polsvetlobi iz dima in slabih vonjav. Chuti zakleto nerazumnost v vseh stvareh sveta, ki se vedno bolj upirajo njegovemu modrovanju.

» Vendar, gospoda... Che ne bo vech shiba pela, se bo temu svetu slabo pisalo.«

Zatrese se v nemi grozi, ko zatuli: »Toda vedite, zhenske so v resnici nesrecha. Najbolje bi bilo, da jih ne bi nikoli srechali. Zhenske so namrech, zapomnite si za vedno, radix malorum, vir in korenine vsega zla... Nikoli zhenske! Nikoli!«

Ob teh besedah se mu zvrti v glavi. Obide ga strashna slabost. Sesede se na klop. Glava se mu povesi v vinsko luzho na mizi. Zaradi slabega sveta ga strese v dushi. Milo zajoka.

***

Veliki grof Herman se po prvih pretresih, ki mu jih povzrochi neprichakovana Elizabetina smrt, zateche na ponosno in pogumno Bavarsko. V velikem samostanu ob Izari se pozno popoldne, potem ko je skushal vnuku Ulriku v zavitih besedah pojasniti temne dogodke in mu s tolazhilnimi besedami olajshati izgubo matere, mrko nasloni na mizo. Pred vnukom skusha skriti lastni nemir. Ve, da bo zdaj moral ukrepati. Mashchevanje bo sladko in grozno hkrati.

Drugi dan bi se rad zaposlil s kako neumnostjo, da bi vsaj za trenutek pozabil. Na neki nachin je treba ubiti prekleti chas. Kakorkoli zhe. Z Ulrikom se poda na ogled blizhnjega mesta. Pri obhodu skozi ozke in smrdljive ulice, polne vlage in nesnage, po kateri grebejo kokoshi in rijejo prashichi pa tudi podgane, opozori vnuka ob srechanju s tremi berachi pred cerkvijo svete Katarine na nepravilno vedenje krvnikovega pomochnika. Le s tezhavo so mu prishli na sled, da trguje s telesi usmrchenih zhrtev, ki bi jih po svoji dolzhnosti moral zagrebsti na grichu ob vislicah. Nesrechni Alojz pa je namesto tega znanemu berachu, od nog do glave ovitemu v chrne zamazane cunje, prodajal za skromen pfenig odsekane roke in druge telesne dele obglavljenih ali obeshenih greshnikov. Zato je imel znameniti berach Gripel toliko uspeha, saj je iz svojih smrdljivih in ushivih cunj zvijachno stegoval zhe gnilo in razpadojocho roko usmrchenega kot svojo lastno roko, krichal od navideznih bolechin in se delal, kot da umira pri zhivem telesu. Zaradi te lazhne predstave, pri kateri je vzdihoval, jokal in molil, da so se mu tresla mrshava ramena, chez katera so poskakovali roji bolh in ushi, je zhel neverjetno usmiljenje. V kratkem chasu si je s sleparijo priberachil precej denarja. Shele po daljshem chasu je gosposka odkrila, kaj se dogaja. Rablja in njegovega pomochnika, ki nista bila doma na Bavarskem, so izgnali iz dezhele, kot se spodobi in je prav. Berachu pa so okrog vratu privezali razpadajocho roko usmrchenega in ga za dva dni in dve nochi priklenili na sramotilni steber na glavnem trgu. Pri tem so ga resno posvarili, naj pazi, kako in kje bo odslej berachil, zakaj che bo iskal usmiljenje dobrih kristjanov spet s sleparijo, bo tudi njega zadela tezhka smrt na vislicah.

Proti vecheru se stari grof zateche v samostansko knjizhnico in she enkrat prebira pismo, ki ga bo sel takoj odnesel v ogrsko Budo k zetu Sigismundu. V njem vladarja opozarja na grozljivo vedenje sina Friderika. Iz vsega srca svojega visokega druzhinskega chlana prosi, da kot sorodnik in kot vladar Friderika ochetovsko posvari in kraljevsko kaznuje. S ponizhnostjo v srcu vdano chaka na razsodbo, ki mu naj bo v pomoch. Takoj zatem bo tudi sam ukrepal in Friderika razdedinil, za naslednika pa dolochil mlajshega sina Hermana. Bog se nas usmili v tej veliki stiski!

***

Opolnochi je noch najtemnejsha. Med valovanjem vetra utone ves svet v nenavadni megli neba. Veronika sanja, da so se oblaki presekali na dvoje. Sunek vetra odpre majhno streshno okno v gornji sobi. Nebo je nenadoma razbeljeno od bliskov. Na sredi polja gori voz sena s trpkim, sikajochim plamenom. Mati sedi v izbi, pri kolovratu, in zelo razlochno moli k Bogu in sveti devici Mariji. V daljavi zaskovika sova. Po zraku zazhvizhgajo shtiri strele. Smrt hodi povsod. Na hishnem pragu stoji oche. »Danes ne bo vech neviht,« reche, ko nova strela udari v blizhnjo skalo. Veronika stoka v snu, se premetava po postelji. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji? Zaslishi zasoplo dihanje. Zagleda samo sebe ob kupu nagnetenih prikazni. Zapiha oster veter. Pet strel preseka ochetov shiroki klobuk. Iz mraka pristopi gol mishichast moshki z vrochichnimi ochmi. Ve, da nima dobrih namenov, vendar se mu ne zna ali noche upreti. Brez besed ji razgali trebuh in kolena. Divjanje nevihte za odprtim streshnim oknom na podstreshju postane neznosno. Zunaj, sredi polja, she vedno stoji voz sena in gori z ostrim plamenom. Nato ji zabrni v glavi. V njeno telo se zadira tezhko dihanje tujega moshkega, ki jo, na pol voljno, na pol plashno, neizprosno nasilno polni z dvojno mero svoje strasti, da bo zhe enkrat mir. Svet zagrne popolna tema. Opolnochi, vsake opolnochi, se v Veronikinih sanjah dogaja konec sveta. Opolnochi ji goli nesramnezh odvzema nedolzhnost. Opolnochi skovika sova. Opolnochi gori voz sena in je svet najtemnejshi...

***

Herman se zavleche v zadnji kot. V poltemo. Pod zid ob hodniku. V neprizanesljivost trenutka. V slabe misli. Majava miza na levi strani pod sivim obokom sploh ni pobrisana. Nemarnost in nesramnost. Na vsakem koraku. Spet se bo moral razburiti. Ni pravega reda. Nihche ne opravlja svojih dolzhnosti, kot bi bilo treba. Olje v svetilki bo vsak chas poshlo. Polomljene sveche bodo dogorele. Kdo bo prinesel novo olje? Zakaj mora vedno samo nergati in nadzirati? Skozi line piha mraz, da ga bolijo kosti. Premalo zakurijo. Sin ga ne sposhtuje. Nepokorshchina vselej in povsod. Le zakaj se je boril? Zdi se mu, da je zhiv pokopan. Izpod rokava privleche svileno rutico, si razburjeno brishe chelo. Ploskne z rokami. Zazhvizhga. Pokliche psa Sultana. Ga milo pogleda. Zakrichi z divjim glasom proti slugi za obokom: »Vina!«

Se zasmeje, ko zaslishi direndaj za hrbtom. Opazi, kako sluzhinchad hiti, da bi mu ustregla.

Zakrichi: »Pospravite. Kot se spodobi. Lenuhi nesramni. Brez dela ni jela!«

Zdi se mu, da polzi nesrechni svet v dokonchni propad! Rakom zhvizhgat! Nikomur ne more zaupati. Razpad! Hinavshchina! Na vsakem koraku izdajstvo in nezvestoba. Morilci. Sleparji. Reve. Strahopetci. Coprnice. Vlachuge. Narobe svet. Zakaj Bog sploh she chaka? Kdaj nas bo, nesrechnike, kaznoval?

Zarohni: »Pospravite mizo! Kurite! Brishite! Kje je olje!«

Pobozha psa. Se mu zazdi, da je edini prijatelj, ki ga ima na svetu. Ja, samo pes mu je ostal! Prekleto!

»Vina!«

Samo s psom bi bil rad pokopan. Samo s psom, pri grajski kapeli, lepo po domache ob zvestem psu, ker so ga vsi drugi izdali.

***

Vrata v osamljeni chetverokotni prostor so zaprta s tezhkim zheleznim zapahom. Skrivalishche v starem gospodarskem poslopju je nedostopno za vse nepovabljene, ki bi zashli v to odrochno samoto ob gozdni pristavi. Nezazheleni opazovalec bi se namrech ustrashil, ko bi zagledal nedostojni prizor z dvema golima mladima zhenskama na odgrnjeni postelji, kot da ga je narisal kak neprimeren podobar na prepovedani sliki. Videl bi, kako se razgreta temnolaska pravkar zagnano sklanja nad vitko svetlolasko, ki z nekoliko pridvignjenim desnim kolenom lezhi pred njo in razkazuje skoraj vse svoje ne posebno maloshtevilne chare. Pravkar je sramezhljivo zaprla nenavadne zelenkaste kachje ochi in se prepustila prijateljichinemu sladostrastnemu bozhanju po vsem telesu. Medla popoldanska svetloba prshi v bledih curkih skozi zaprasheno lino naravnost na njena dolga, rahlo drgetajocha stegna. Zraven se na podolgovatem stojalu, v vishini obeh ljubimk, zaiskri srebrn pladenj, na njem se ob chrnolaskinih polnih nedrjih razkazuje zrelo jabolko. Tekmuje s sochno podolgovato hrushko na istem pladnju, ki se z navzgor zavihanim rozhnatim pecljem skoraj dotika razgaljenih prsi svetlolase zhenske, lezheche na postelji tako blizu sadezha, da lahko takoj sezhe po njem in se vanj zagrize. Na ognjishchu veselo prasketajo polena. Po razzharjenem prostoru pleshe radozhiva strast.

Veronika se dvigne iz odej. Stoji z dolgimi, chez prsi padajochimi lasmi gola ob postelji, kot bozhanska Venera, ki v vsej svoji krasoti vstaja iz shkrlatne shkoljke sredi morskih pen in valov, da s svojo lepoto osrechi celotno nesrechno chloveshtvo. Sezhe si v lase in si jih vrzhe nazaj. Z rokama se prime, sramezhljiva Afrodita, pregreshna Eva, za mochno razdrazhene prsi in si jih skusha zakriti z dlanmi.

Rada bi zbezhala od te svoje zvodnishke temnolaske, ki jo muchi in izrablja zhe od rane mladosti. Tudi zdaj jo ponovno zagrabi pod boki in razposajeno vrzhe med blazine na postelji. Veronikini drgetajochi prsni bradavici med Johaninimi mokrimi ustnicami nenadoma spominjata na neprevidni rozhnati zhuzhelki, ki sta se ujeli na lepljivi medeni sok nevarne mesojede rastline. Na Johanin polashchevalni sok! Chrnolasa zhenska privzdigne kot sneg bele vzbokline prijateljichinih valovitih prsi in se she bolj mochno prisesa na obe izzivalni zhuzhelki. Rozhnata konca dolgih hrushkasto shpichastih dojk sta zdaj na milost in nemilost izpostavljena mochnim, lepljivim, slinastim ugrizom strasti. Kot da bi zvodnica iz teh belih prsi hotela izpiti vse sokove in vse zhivljenje. Veronikino razgaljeno meso se pod Johaninimi zamahi in ugrizi nevarno napne. Ko postanejo sunki in drazhljaji ob obeh bradavicah preostri, zastoka in zvodnico nejevoljno odrine od sebe.

»Pusti to! Nimam vech potrebe po ljubljenju!«

Skusha vstati in si zgornji del telesa pokriti z zelenkastim pletom. Mehki svetli puh pod trebuhom se ji zalesketa v zhivem pramenu sonchne svetlobe.

Je vedno bolj negotova. Nesrechna. Ker ne najde notranjega miru. Zaradi nekega nerazumljivega pozheljenja po moshkih, ki je nikoli ne znajo popolnoma zadovoljiti. Kako se naj zashchiti pred divjo, nevarno, pogubno stranjo svoje narave, zaradi katere se vedno znova rani po lastni krivdi? Zdaj, po ostrem druzhenju z vojaki v kopalnici, je notranje prazna, razocharana, kljub uzhitkom, ki jih je dozhivela skupaj z drugimi moshkimi in zhenskami. Skoraj ne more razumeti, da se je po obchevanju z Reixachom in z mladim vojakom drugi dan na senu srechala she z dvema moshkima in se z obema do onemoglosti pozabavala, kot da ne bi imela nikoli dovolj. Posebno eden od obeh, viharen mladenich z zelo dolgim, skrajno nenasitnim udom, jo je obdelal skoraj do nezavesti. Obsedenost? Mashchevanje zaradi Friderikovih shtevilnih zhensk? Kot da se je sam peklenshchek polastil njenega telesa in ga noche vech zapustiti! Slishala je zhe za razlichne hude duhove, za demone. Morda so se v njeno premochno razdrazhenost zadrli Belcebub, Azmodej, Dagon, Lucifer in Leviatan, oziroma kakor se pach imenujejo. Stara dojilja ji je nekoch pripovedovala, da so to posebni besi, ki muchijo device in posilijo in umorijo otroke. Toda ali je devica? Kdaj je zhe bilo to? Minilo, minilo... Pri tej misli se nesrechno spachi in skoraj zasmeje. Zazdi se ji, da demoni tudi njo silovito preizkushajo in zhelijo, da v svojo shkodo greshi in nechistuje.

Ko se Johana neprichakovano hitro prevali na svetlolaskin trebuh in ji z odlochno kretnjo privzdigne kolena, zavlada med obema zhenskama kljub Veronikinemu upiranju sladostrastno razpolozhenje. Zachneta se darezhljivo odpirati druga drugi. Med razprtimi stegni se jima zasvetita vlazhni nozhnici, nemirni v mlechni popoldanski luchi, izzivalni v razdrazheni toploti mladih teles, ko razgaljeno polzita druga chez drugo z razpushchenimi in razmrshenimi lasmi v skrivnost njune strasti in si govorita nezhne in razburljive besede.

Johana se z rokami zagrebe v prijateljico, zastoka od hrepenenja, zheli biti srechna. Zhe od rane mladosti jo neprestano zheja po telesu in ljubezni te samosvoje zhenske. Najraje bi jo imela le zase, brez moshkih. Pravzaprav. Cheprav se jim vchasih ne more odrechi... Moshki vnashajo nemir, motijo brez potrebe. Mislijo le nase. Ljubezen z zhensko je lepsha, boljsha, varnejsha, cheprav pravijo, da se kaj takega ne spodobi in je od hudicha... Z ustnicami se dotakne prijateljichinega ljubkega popka, ji poljublja dishecho kozho na drgetajochem trebuhu. Polzi chez Veronikino razgaljenost.

»Daj, pokazhi muco, ki je z zhivahnimi prijatelji tako dobro telovadila... In to brez njenega Friderika...«

Zadihano drsi med prijateljichin vlazhni puh in se z raskavo konico jezika zasadi v prijateljichin zaklad. Nenasitno drzno grebe v mokre Veronikine globine. Zastoka in se vrzhe naprej. Chez oznojeni trebuh ji zdrsijo tri ali shtiri kaplje potu in se zalesketajo v zharni polsvetlobi. Razkrechi kolena in rezko zasope. Z obema rokama zagrabi Veronikino svetlolaso glavo in si jo potisne globoko med svojo razkoshno temno goshchavo. Telo ji preplavi ostra vzburjenost. Na milost in nemilost se preda sladki omami. Potem onemoglo oblezhi ob svoji ljubici z rdeche razgretim obrazom na pomechkanem platnu, v zmeshnjavi razmetanih blazin.

Radozhiva sonchna svetloba se poigrava z obema oznojenima telesoma, ko se Veronika skloni k pladnju. Zagrabi hrushko in se zagrize v mehko meso. Sladki sok se ji v dveh svetlih sragah cedi chez mochno razgreta prsna kolobarja.

Johanini polni dojki se she bolj neugnano zatreseta, ko hlastno pograbi jabolko na blizhnjem stojalu in se zasadi v njegovo rdecho kozho.

»Sva zdaj kaj bolj pametni?« prekine Veronika neprijetni molk in z jeznim pogledom oshvrkne prijateljico.

»Se ti zdi, da si neumna?« zasika Johana.

Veronika zachuti njen izzivalno nesramni pogled v sredini svoje razgaljenosti. Molchi.

»Torej si pach neumna,« reche Johana. »Nisi edina na svetu!«

»Ja. Zares se mi zdi, da sem neumna... Nevarno neumna.«

Johana vstane in si zgornji del telesa pokrije z rdechkastim pletom. Jezno bolshchi v vecherno polsvetlobo.

»Srechen bo tisti moshki, ki te bo vzel za zheno!« reche s prezirljivim nasmeshkom na ustnicah in se z roko pogladi po divje razmrshenem trikotniku gostega temnega puha pod trebuhom.

Veronika se neprijetno zdrzne.

»Ne vem,« reche.

»Dobro vesh,« se ljubosumno zahihita Johana. »Ugrizni v zreli sad. Tvojemu bodochemu mozhu zhe zdaj zavidam njegov sladki plen.«

»Ne verjamem!«

»Verjami ali ne! Samo to she! Dobro me poslushaj. Porochi zhe enkrat tega svojega Friderika! Pri njem bosh uzhivala svobodo! Skozi postelje vseh teh grofic in kraljic pa grofov, knezov in shkofov se bosta presladostrastila na sam vrh cesarstva! Uspelo vama bo tisto, kar ni uspelo prerachunljivemu Hermanu! Kako krasno!«

»Krone so zame brez pomena!«

»Kaj pravish! Sama vesh, da lazhesh!«

»In Herman?«

»Pozabi na starca! Tvoja bodochnost in usoda je pri Frideriku! Tam se bosh lahko predala vsakemu, po katerem se ti bo zahotelo. Lepo ti bo!«

Skoraj jezno zagrabi za obleko na skrinji in se zachne zelo naglo oblachiti.

***

Sigismund na hitro preleti pisano drushchino v shtiri vrste razpostavljenih parov. Cheprav je po znachaju druzhaben, mu ni do slavja. Ne more se umiriti. Tastovo pismo s slabimi novicami o Frideriku ga je she posebej razjezilo. Est modus in rebus. Vse ima svoje meje. Razocharano zamahne z roko. Ne bo ukrepal. Ti sorodniki! Naj kar sami opravijo med sabo.

Ker godba, ko vstopi v dvorano, kot odsekano utihne in se mu zachnejo vsi navzochi vljudnostno priklanjati, nejevoljno ukazhe, naj nadaljujejo s plesom. Neumni Pust, okroglih ust! Chuti, da je tu samo zaradi dolzhnosti. Da nihche ne pozabi, kje je oblast.

Stopi k zheni Barbari, ki se je oblekla v rdechkasto lesketajoche se razkoshje iz zhameta in svile. Sredi bujnih kostanjevih las se ji v svetlobi iz shtevilnih lestencev nagajivo lesketa diadem iz dragih kamnov. Ve, da njegova zhena rada ugaja. Da je samovshechna. Da rada skochi s povodcev. Je kot vsi Celjski samovoljna in hotna. Tu v Budi, v kraljevem gradu na strmini nad Donavo, jo je zhe nekajkrat zalotil golo pred ogledalom, z roko na shirokih in precej zajetnih, tezhkih, zato nekoliko poveshenih prsih s prikupno navzgor nashopirjenima bradavicama, videl je, kako se bozha po gladkem, ozkem trebuhu in si ogleduje vse dele svojega drugache she vedno vitkega, pravzaprav lepo ohranjenega telesa. Ko ga je opazila, je skushala na hitro pobrati s tal imenitno obleko iz tezhke bele svile, pretkano z umetelno vezenino iz zlatih in srebrnih niti, mojstrsko oblikovanih v podobe angelov sredi prekrasnega cvetja, ki je kot kup nesreche lezhala ob njenih razgaljenih dolgih nogah. Zardevala je v zadregi in od slabe vesti in se skushala na hitro pokriti s kosi svojih dragocenih cunj. Chudno jo je pogledal. »Ali si zrachite telo? Da vas bodo she bolj obchudovali v vsej vashi goli kraljevski krasoti!« jo je zafrkljivo vprashal in brez besed odhitel na drugo stran. Zhe vechkrat so mu namignili, da se na skrivaj sestaja z nekim mladim ogrskim vitezom, vendar she ni mogel ugotoviti, s kom. To bedno zhivljenje!

Zdaj se zavleche do chastnega sedezha na zgornjem koncu svechano okrashene dvorane. Utrujeno se zazre v zhareche pisana oblachila gostov. Iz vseh strani mu naravnost v obraz plamti tezhki rdechi zhamet izzivalno odishavljenih dam, mesha se z rozhnatimi in rumenimi tkaninami, se zapleta v bele, vijolichaste in chrne plete in se veselo bojuje s temno modrino nadvse imenitnih oblek, v katerih se razkazujejo zhlahtne gospe in visoki gospodje. Iz pishchali, tromb, bobnov, mehov, rogov, ukrivljenih trobil in trobent spet zadone poskochne, vendar takoj zatem tudi nekoliko zaustavljajoche se, pochasne, otozhne melodije.

Prisiljeno se nasmehne in si z roko pogladi spretno v dva dela umetelno pochesano brado z velikimi brki. Vsega prevech. Tempus fugit! Kako chas bezhi!

Vse se je zachelo zhe v rani mladosti ob nenadni smrti njegovega slavnega ocheta Karla IV. in matere Elizabete Pomorjanske. Ko ga starshi ne bi porochili z Marijo, hcherko poljskega in ogrskega kralja Ludvika Velikega, mu glave ne bi nikoli krasila krona svetega Shtefana.

Skloni glavo. Vidi, kako mu dame sredi dvorane kazhejo gola ramena. Pleshejo in se mu ponujajo. Se zapeljivo smehljajo. Odpirajo mlada usta. Mu kazhejo bele zobe...

Nesramni zobje zgodovine! Saj so se mu po smrti prve zhene uprli samovoljni ogrski plemichi in ga celo ujeli in zaprli. Komaj se je obdrzhal na oblasti, Poljaki pa ga niso nikoli imeli za mar in so si izvolili drugega kralja. Kako vse to boli! Sunt lacrimae rerum. Ah, te solze vseh stvari, te solze sveta. Zhalost in trpljenje! Saj je hotel samo razmakniti tesne stene kraljestev, jih razshiriti v mogochno celoto. Nejevoljno zasuche glavo, strmi na plesishche, vendar, poln trudnih misli, nenadoma ne vidi ne zhene in ne dvorjanov.

Zoprniki so mu preprechili velike nachrte. Mundus vult decipi! Svet hoche biti zares ogoljufan! Cheshko krono mu je ugrabil nesposobni starejshi polbrat Vencheslav IV., lenuh, pijanec, zapravljivec in zhenskar. Sedem volilnih knezov je ihtavega in nepremishljenega brata po ochetovi smrti celo dobrodushno izbralo za nemshkega kralja in rimskega cesarja, vendar so ga po treh letih morali zaradi nesposobnosti odstaviti. Milo recheno: Homo haud sane temporum. Ta chlovek pach ni bil kos razmeram, za katere je bil odgovoren. Vendar se je imel she vedno za cesarja in se ni hotel umakniti. Celo na Cheshkem mu je oblast popolnoma zdrsnila iz rok. Zapletel se je v boje s plemichi in duhovshchino. Ni se brigal za javne razmere. Raje je hodil na lov, popival in rogovilil po prashkem gradu. V pijanosti in besu je vrgel z mosta v Vltavo generalnega vikarja Prage in shkofovega namestnika Nepomuka, da se je utopil. V spor je na svoj nachin posegel njun bratranec in moravski mejni grof Josht. Zhe se je imel za cesarja, cheprav bi moral cesar postati kot najblizhji sorodnik le on, Sigismund! Josht je zasedel Prago in Vencheslava na skrivaj zaprl v jecho, vendar so ga osvobodili nemshki knezi. Ko pa je zdaj »kot cesar« Viscontijem podaril Milano v trajno posest in v korist Francije odstavil oba protipapezha, razsipnega Bonifacija IX. in prepirljivega Benedikta XIII., je bilo volilnim knezom iz Mainza, Kölna,Trierja in Pfalza za vselej dovolj! V Marijini kapeli pri Oberlahnsteinu so 20. avgusta 1400 na svechan nachin izrekli Vencheslavovo dokonchno odstavitev s polozhaja nemshkega kralja in cesarja. Zdaj je moral ukrepati kot mlajshi brat, da reshi ochetovo dedishchino. Kar za devetnajst mesecev je vrgel nespametnega brata v jecho na Dunaju, ki ga je podredil svoji oblasti. Tudi papezh Bonifacij IX., ki se ni hotel umakniti s polozhaja, je brata odstavil. Toda za nemshkega kralja in morebitnega cesarja je bil po neumnosti izvoljen mejni grof Josht. Ves chas je v kalnem ribaril s svojega trdnjavskega gradu v Brnu, a je zhe po enem letu umrl. V njegovo razocharanje so se hoteli volilni knezi spet, kot nalashch, odlochiti za nekoga drugega, za neumnega Ruperta, a jim k srechi ni uspelo. Vencheslav se je med tem ponovno umaknil v Prago. Na lov na zhivali in zhenske. In k vinu. Po stari navadi je zashel v spore s plemichi. Ob novem uporu husitov pa ga je njegov bes dokonchno ugonobil in ga je sredi divjega prepira v slepi jezi zadela kap.

Spet zre na plesishche, na barvaste krpe iz ljudi, ki rdeche-zeleno-modro ropotajo po prostoru in mislijo, da je njihov nastop na dvoru najvechja zhivljenjska radost... Pot k uspehu, uspeshnosti, mochi, slavi... Ah, ta rdechi svet, v svilenih srajcah in zelenih copatih, z golo kozho pod oblachili. Toda kot vladar jih mora ljubiti! Toda kot vladar jih mora kaznovati! Qui bene amat, bene castigat. Kdor res ljubi, tudi strogo kaznuje...

Ker sta brat in bratranec umrla brez potomcev, je spet lahko nastopil v boju za oblast in uspel. Kot kralj in kot imperator. V vech krizharskih vojnah je kot nemshki in kot cheshki kralj skushal zatreti upornishko husitstvo. Zhal pa so mu prevech mochi, ki bi jo potreboval za urejanje sploshnih evropskih razmer, ugrabile nerazsodne razmere na Ogrskem, tezhave s plemichi in boji s Turki. A se lahko pohvali, da je po svojih mocheh in sposobnostih uredil ogrsko drzhavno upravo. Saj je bil zhe v rani mladosti delezhen odlichne vzgoje in obvlada kar shest jezikov. Je dobro seznanjen z glavnimi obrisi umetnosti in znanosti. Osvojil je Bosno in Dalmacijo in s tamkajshnjimi posestmi lepo nagradil svojega tasta Hermana iz Celja in njegovo rodbino. Kot ogrski kralj nadzoruje tudi precejshen kos Srbije.

Nekako obvisi sredi svojih misli, v zraku, v mnogoterosti svoje preteklosti. Gleda na dolga leta, gleda na plesishche, med razgreta pleshocha telesa, kakor ptich tam visoko nad svetom krozhi med svojimi spomini, samotno, trdo, mehko, s tresocho roko...

Zaveda se, da bo moshka veja Luksemburzhanov z njim izumrla. Z drugo zheno, Barbaro Celjsko, imata le enega otroka, hcherko Elizabeto. Zhal nima sinov. Elizabeto bo zdaj omozhil z Albertom Habsburshkim, sinom avstrijskega vojvode Alberta IV., ki je umrl, ko je bil zet she otrok. Za malega Alberticha so takrat skrbeli trije prepirljivi, divjashko pijanski in strashni strici, vojvode Viljem Pridni, Leopold Debeli in Ernest Zhelezni kot gospodar vse Shtajerske. Baje so svojega varovanca hoteli umoriti, da bi se sami polastili oblasti. Ko ga ne bi vzgajal in shchitil poznejshi brizhinjski shkof Andreas Blank, ne bi iz tega Habsburzhana nastalo nich pametnega. S Habsburzhani je kljub temu sklenil pogodbo, po kateri jim bo pripadla vsa luksemburshka posest, ko bo umrl, saj bo z njim, kot izgleda, izumrl moshki del rodu.

Quidquid agis, prudenter agas, et respice finem. Karkoli delash, delaj razumno in misli na konec. Svojo dedno posest Brandenburshko je iz dobrote in za namechek izrochil nemshkim Hohenzollerjem, da chuvajo vzhodne in severne meje Svetega Rimskega Cesarstva. Je ravnal prav? Quod bonum, faustum felixque sit. Seveda, kot upa, v trajno srecho cesarstva!

Spet se zazre po dvorani, s pogledom leti chez gola ramena devic, ustavlja se na zlatu in srebru oblachil, zachudeno strmi proti lestencem, vendar ne more ujeti koraka ne z godbo in ne s plesom...

Nekje v daljavi, v blishchu luchi, zagleda Barbaro, rdecho od zhameta in svile, v kosmih ostre svetlobe, ki se drobi od njenega visokega telesa in zdaj, ko pleshe s postavnim vitezom, v naglih strastnih sunkih pada na tla, da se mora obrniti na drugo stran, k mladim neumnim groficam in prijaznim, vchasih nagajivim dvorjankam s pegastimi obrazi in gladkimi belimi rokami, ali pa zapreti ochi...

Nedavni koncil, ki ga je bil dal sklicati v Konstanco, mu je pozhrl zadnje mochi. Z vso silo si je prizadeval urediti polozhaj v Imperiju. Trije protipapezhi so bili veri, drzhavi in svetu naravnost v pogubo. Le z najvechjo tezhavo se mu je posrechilo odstaviti Gregorja XII., Benedikta XVI. in Janeza XXIII. Cheprav sta prva dva pod pritiskom razmeroma hitro odstopila, se je zadnji ves chas upiral. Na videz se je sicer vdal v usodo, vendar je pobegnil iz Konstanze. K srechi so ga ujeli v Freiburgu in postavili pred sodishche zaradi shtiriinosemdesetih najtezhjih zlochinov proti Bogu in svetu in zaradi hudih naglavnih grehov. Poleg simonije, kupchevanja in barantanja s cerkvenimi dostojanstvi in sluzhbami, so ga po pravici ali krivici obtozhili tudi sodomije, nechistovanja z zhivalmi, vendar mu tega zlochina, kolikor ve, niso mogli dokazati. Izkazalo pa se je, da je bil ta nesrechnik iz Neaplja s pravim imenom Baltazar Sossa, v mladosti morilec in morski razbojnik. Kot pirat je ogrozhal varno plovbo med Bizancem, Sicilijo in Italijo. Pozneje se je zaposlil kot pisar pri razsipnem papezhu Bonifaciju IX., ki je bil po rodu prav tako iz Neaplja, kjer je zagledal luch sveta pod imenom Peter Tomacelli. Kot papezh se je zagrizeno boril proti francoskemu protipapezhu Klemnu VII. v Avignonu. Janez XXIII. je postal papezh po smrti tako imenovanega Aleksandra V. v Bologni. Na koncilu so ugotovili, da je med drugim nechistoval celo s svojo materjo. Ta mu je rodila hcherko. Toda ali ni bila ta v resnici njegova sestra? Tudi te ni pustil pri miru, tako da je chez leta, ko je dorasla, zanosila tako rekoch s svojim bratom in istochasnim ochetom in mu rodila sina. In kaj je zdaj ta? Vnuk njegove matere in istochasne prilezhnice, ki je tudi mati njegove hcherke – sestre? Seveda pa se je spechal she z razlichnimi nunami in lahkozhivkami. Zastrupljal je nasprotnike, posiljeval, kradel in ubijal. Zaradi teh tezhkih zlochinov bi mu grozila smrtna kazen, toda kot papezh je bil nedotakljiv za posvetno oblast, novi, na koncilu v Konstanci izvoljeni papezh Martin V., ki si je zadal nalogo, da spet povezhe sprto katolishko cerkev, pa ga je milostno pomilostil in ga potem, ko mu je obljubil, da se bo spokoril, svechano imenoval za kardinala v Tusculumu.

Kot vladar Svetega Imperija bi bil glede koncila v Konstanci kljub temu she kar zadovoljen, ko se ne bi zapletlo zaradi cheshkega krivoverca Joanesa Husa, ki mu je na zachetku obljubil zashchito. Zaradi prevelikih napetosti pa zhal ni mogel drzhati cesarske besede in so Husa nasprotniki njegovega uchenja zazhgali na grmadi. Zaradi tega ga she zdaj peche vest. Ker je Hus morda imel v marsichem prav. Saj se je opiral na bozhjo besedo in se zavzemal za chistost vere in cerkve, ki v sedanji obliki zares ni brez napak. Da ne izreche she chesa hujshega. Hus je opozarjal na potrebo, da bozhje resnice oznanjamo v razumljivem, ljudskem jeziku. V cheshchini. Toda svojih spisov, v katerih je ugovarjal papeshkemu bozhjemu namestnishtvu na zemlji in bichal posvetnost duhovne oblasti, ni hotel preklicati. She na grmadi je opozarjal na veliki zgled pobozhnih cerkvenih ochetov in citiral modrece stare Grchije in Rima, she posebej Sokrata – in svetega Hieronima. Vzklikal je, da je vredno s chistim srcem umreti za Boga in vero – in za boljshi svet in za boljshe ljudi.

To ga zdaj muchi! Velikokrat se ves prepoten zaradi hudih sanj prebudi sredi nochi in ne more vech zaspati. Zaveda se svoje krivde. Mea culpa, mea maxima culpa! Ah, zakaj ravno jaz, jaz, nesrechni Sigismund? A taka so pach pota tega sveta, ki mu mora vladati! Nesrechni orlov let nad kraljestvi, toda tik nad prepadi in mochvirji. Sem in tja, med rushevinami in mrlichi. Vladanje v temi chasa.

In zdaj she ta treskajocha godba! Ta norchevski ples! V srcu ga spet stisne nedolochljiva bolechina. V njem je nerazumljiva napetost. Rad bi jo omilil, zaustavil, vendar chuti, kako tesnoba narashcha. Kot godba, ki se iz tromb in rogov vedno osorneje poganja v njegovo notranjost, da bo vsak trenutek moral zatisniti ochi. In vstati. In oditi.

Potem se, kot zhe velikokrat, na hitro zbere in umiri. Tezhko zavzdihne in se kislo nasmehne. Pogleda Barbaro. Ki mu, kot kazhe, vsaj navidezno stoji ob strani. Morda. Okrog njega jokajo chudni, pretresljivi zvoki. Gugajo se skozi vse sobane, vendar kapljajo, kot drobne zhalostne kaplje, ah te lacrimae rerum – naravnost v njegovo glavo in v srce! Kako samota vladanja boli.

Pred njim spet valovi pisana mnozhica pleshochih. Sunkovito si pogladi zlati, z dragimi kamni posejani kraljevski prstan. Vstane, da bi z milostnim leskom v ocheh nagovoril navzoche. Pustna prireditev se blizha k svojemu vrhu.

***

Potem ko je milostno dovolil poroko Marije in mizarja Jakoba, se Frideriku vseeno zazdi, da je bil prevelikodushen. Ta zhenska ga izziva prav zato, ker je nosecha. S takimi zhenskami pravzaprav she ni obcheval. Elizabeta ga pred porodom Ulrika sploh ni pustila k sebi. Toda Marija! Tu mora biti drugache!

Neke nochi, ko Jakob mizari na oddaljeni pristavi, vdere v Marijino izbico v stranskem delu gradu. Ker se mu sprva upira, chesh da hoche biti zdaj svojemu mozhu zvesta in mu na poshten nachin roditi otroka, se samohotno zasmeje. Trdo jo zagrabi za roko in poudari, da je otrok, ki ga prichakuje, samo pankrt njegovega ocheta. Zato naj bo tiho, she posebej, ker je v resnici navadna morilka. Elizabetina morilka. Sprenevedanje ji ne bo pomagalo. Dobro ve, kako si ga zheli. Natanchno jo pozna in ve, da bi spala z vsakim moshkim, samo che bi se nashla prilozhnost.

Privzdigne ji platneno nochno srajco, da se v siju oljenke zasvetijo strmine njenega velikega trebuha. Kar zaboli ga, ko ga zajaha s tezhko zadnjico in s kratkimi hitrimi sunki ulovi njegovo moshkost v svojo vrocho notranjost. Chuti, kako stoka in zasoplo diha, ko se z vlazhnima dojkama drgne po njegovih dlakastih prsih in se s svojim vidno izbochenim trebuhom vedno hitreje dviga in spushcha nad njegov ozki trebuh, dokler ju ne zdruzhi ostra sla.

Po tem prvem nekoliko tezhavnem ljubljenju grof ves razgret vstane in z vrochim pogledom zdrsi chez svojo zhrtev. Zadihana in ochitno vdana v bridko usodo stoji pred njim s poveshenimi ochmi. Ukazhe ji, naj se nasloni na posteljo. Kar precej chasa morata spreminjati polozhaje, preden se lahko z vso mochjo od zadaj zarine v vlazhno, zaradi nosechnosti precej razprto notranjost svoje zhrtve. Njegovi sunki so tako neprijetni, da se nosechnica ustrashi in ga skusha zaustaviti, vendar postane grof zdaj she bolj nasilen. Marija od groze zapre ochi, ko jo prebode rezka bolechina in zachuti, da se je zgodilo nekaj hudega. Cheprav krichi in moleduje, naj odneha, se grof she bolj neprizanesljivo zaleti v njeno krvaveche materinstvo.

»Odpochij se nekoliko, che te boli,« reche, ko konchno opazi, da drgeta od bolechin in slabosti. V zadregi se obrne na drugo stran. Z na pol zaprtimi ochmi na hitro vstane, da bi si z vlazhno krpo odstranil kri med nogami, nakar brez besed zapusti sobo.

Marija se pokrije z odejo in skusha pozabiti, kaj se je zgodilo. Upa, da bo bolechina kmalu popustila. Ko pride drugi dan domov njen mozh Jakob, mu potozhi, da je bolna, cheprav ne pove vzroka. Ker se ji v naslednjem tednu stanje she poslabsha, morajo poklicati padarja, da bi ugotovil, zakaj se ji je vnelo mednozhje. Zhalostni mozh upa, da ji bo raconelnik pomagal in bo spet vse dobro...

***

Sredi nochi zazeva prepad v sredino zemlje. She nikoli videno butne iz zemeljskega sredishcha. Tedaj Veronika zavzdihne v snu. Sanja chrno dolino s chrnimi dushami in chrnimi pastmi. Chrne vode se vale chez pokrajino, v kateri je dan bolj chrn od chrnega vechera in najtemnejshe nochi. Sanja, da se sredi sveta premikajo sence chrnih ljudi. Njihova strast je chrna, njihova kri je temnejsha od chrne vode. Tam je vse chrno. Cerkev je chrna, skala je chrna, choln na chrni vodi je chrn kot chrna kri. Tam prshi chrn dezh. Tam piha chrn veter. Chrne strele parajo chrno nebo. Veroniko zaboli v prsih. Sanja chrno nevihto. Zaboli jo v srcu. Sanja, da je njena dusha chrna od tezhke chrne strasti. Zagleda Friderika, z dusho, temnejsho od chrne vode. Zaboli jo v dushi, ko sanja, da je spanje sveta chrno, temnejshe kot najtemnejsha noch. Zaboli jo v prsih, ker piha chrn veter. Ker prshi chrn dezh. Veronikino spanje je chrno, njena dusha je temnejsha od premoga. Sredi nochi je njena strast chrna voda. Sredi nochi je njeno upanje najtemnejsha ruda. Zaboli jo vest, ki jo potiska v chrno vodo, bolj chrno kot premog. Vest jo hoche utopiti v temi. Zato je njeno spanje chrno kot noch. Chrni vran jo kljuva po prevech razgaljenih prsih, na katere se je prisesalo sto chrnih ljubimcev. Sredi chrne nochi se premetava v postelji, sanja, da se premika po chrni dolini s chrnimi dushami in chrnimi pastmi. Sredi nochi jo vozi strah po temi. Ni luchi, ki bi ji razsvetlila vest. Ni plamena, ki bi ji razsvetlil zhivljenje. Tema jo je popolnoma zagrnila s svojimi tezhkimi chrnimi ponjavami. Njena dusha je zablodila v chrno mochvirje na dnu chrnega prepada. Strah jo motri s chrnimi ochmi. Ali bo nashla pot iz teme? Sanja, da je sredi nochi upanje voz chrnega sena, ki gori s chrnimi plameni kot najtemnejsha strast. Sanja, da je vse chrno. Njena dusha je chrna, njena strast je chrna, njena ljubimkanja, njeni ljubimci in ljubezenske igre so chrne zablode, bolj temne kot chrna kri. Njena ljubezen je chrna noch. Chrna groza kliche na pomoch. Njena dusha je chrna od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera. Sredi najtemnejshe strasti gospodari noch s chrnimi dushami in chrnimi pastmi...

***

Vchasih Veronika pomisli, da so edino tu zunaj, med hribi in dolinami, vechne rechi. Enostavne rechi. Preproste rechi. Velike rechi. Odprto polje. Sinjina neba. Ptice. Cvetje in rastlinje. Trpotec. Mochvirska preslica. Slak. Stvari narave, ki te naredijo boljshega, che jim zaupash. Ah, zakaj, zakaj ta drugachnost v chloveku, ki ga odtuji od osnovnic zhivega stvarstva?

Potem ga zhe od dalech zagleda. Sprozhi roko, kot v pozdrav. Cheprav se v njej nekaj upre. Ti orjashki shkornji! Ti veliki podplati! Ti navzgor zavihani brki! Ta vojashki klobuk! Tak chlovek stopa preko trupel. Za trenutek ji zastane dih. Povesi ochi. Se zdrzne. Toda ali je sama kaj boljsha? Kdaj se bo vendar umirila. Spremenila. Je to sploh mogoche?

Vidi, kako Friderik stoji ob sonchnem zahodu kot tujek sredi blage pokrajine. Ob koshati lipi sredi polja. Velik in krut. Kot da ne sodi v to lepo pokrajino, ki se prevesha v blag vecher. Za trenutek se ji zazdi, da ga sploh ne ljubi. Ne ljubi vech. Toda tudi zaradi nje je ochitno morala umreti Elizabeta. Samo zdaj, ko je postal vdovec, ima she mozhnost, da postane celjska grofica. Da se vzpne navzgor. Med odlichnike sveta. Mora ugrizniti v to gnilo jabolko, ker se splacha. Morata se pomiriti. Tako je pach na tem svetu, che nochesh, da te povozijo.

Pogoltne nelagodnost in she enkrat iztegne roko. Mu zhe od dalech pomaha. Hiti v zelenje, obrizgano z rdechico zahajajochega sonca. Dolgo rumeno oblachilo ji pada med hitro hojo kot slap sonchnih zharkov chez poskakujoche prsi in boke do tal, dragocena svila shumi kot zhiva voda, ko ji lije chez telo do lichnih rdechih cheveljchkov. Blago njene obleke se nesramezhljivo dotika nedotike in netreska, nesramno rogovili med rogolisti.

Igra nekakshno zadrego. Z na pol zaprtimi ochmi in s plahim nasmeshkom na ustnicah, toda z jasnim nachrtom, ki ji bo omogochil uspeh, stopi pred svojega glavnega ljubimca. Okrog njiju trepetata zrak in ugashajocha dnevna svetloba.

Nekoliko se obotavljata, preden se poljubita. Prevech hudega se je zgodilo. Oba se pochutita krivo. Vendar je nujno, da se pobotata, che hocheta reshiti zvezo.

»Lep si, dragi moj!« mu reche.

Ga zgrabi za roko. Poljubi na dvoumen nachin. Hiti z ljubeznivostmi.

Z razsezhnega pashnika se z roko v roki podata proti severnemu pobochju hriba. Za gozdnim parobkom tesno objeta skoraj utoneta med temnim drevjem. Okrog njiju se poganjata dren in srobot in ju skushata zapresti v svoje rastlinske skrivnosti. Rmanec na tleh ju shchegeta prek glezhnjev. Temnomodro vecherno nebo je vsemogochno. Nad goro zazharijo prve tri zvezde, v dolini zavalovi voda.

Kako preteklost boli! Veronika zhe nekaj chasa sluti, da se je v njenem telesu nekaj spremenilo. Mora ukrepati. Po zablodi s feldobristom in njegovo tovarishijo se v njej morda oglasha novo zhivljenje. Zhe dva meseca nima zhenskih rechi. Kdo je oche? Friderik zagotovo ne, ker se v zadnjih mesecih sploh nista vech zares srechala. Reixach? Ali pa tisti mladi rogovilezh na senu, ki jo je vedno znova kot obseden jemal celo dolgo noch?

Zdaj je nujno, da Friderika takoj popolnoma zasvoji. Pridobi zase. V njeno korist bi bilo, da se chim bolj ljubita. Samo tako lahko she postane njegova zhena. Z zvijacho mu bo podtaknila morebitnega otroka, novega celjskega grofa.

Pod velikim hrastom se ga oprime okrog vratu in zashepeta: »Ali me she kaj ljubish? Zdaj, ko si prost! Ti lepi mladi vdovec!«

V ostrem kotu dvigne levo koleno in vitko golo nogo zapeljivo prisloni na drevo. Pozheljivo se zasmeje in si istochasno z desnico spretno razpne mednozhni pas. Pri tem se s hrbtom she bolj nasloni na mogochno deblo. Zavzdihne in izzivalno razkrechi noge, da se takoj prikazhejo obrisi njene prevzetno nakodrane zhenskosti.

Ko ga spet poljubi, se z vlazhnim jezikom pozhene globoko v vrocho slast njegovih ust. Z roko polzi navzdol po Friderikovem trebuhu. Cheprav bi se morda she rad nekoliko upiral temu nenadnemu ponovnemu snubljenju, mu hitri gibi strastne zhenske, ki vrochekrvno bozha najbolj obchutljive dele njegovega telesa, in zelenkaste iskre v Veronikinih ocheh ponovno razvnamejo vse strasti. Tej zhenski ne more ubezhati, pa naj se she tako trudi. Chetudi se je proti njuni zvezi skupaj z njegovim ochetom zarotil ves svet.

Ko ga spet objame in poljubi na ustnice, jo z vso mochjo potegne nase. Z desnico ji sezhe med kolena. Nenavadno pochasi, toda strastno, polzi navzgor do vrha njenih zhe na shiroko razprtih in zgoraj prijetno toplih stegen. Veronika zapre ochi. Tokrat mora biti posebno mochan... Za vsak primer. Da bo mislil, da je otrok njegov...

***

Polnoch. Ki kliche na pomoch. Nekakshne sveche. Razlichnih velikosti. Z zelenkastimi in rdechkastimi plamenchki migotajo v zatohlem zraku temachne kamre. Prostor je prenapolnjen s strahom in rezkimi kriki. Kmetice, zadihane, z izpodrecanimi krili, prepotene od skrbi in napora, z ozkimi, stisnjenimi ustnicami, se plashno ozirajo proti pogradu, na katerem lezhi porodnica.

Ena od zhensk stoji pri sajastem ognjishchu ob kotlu, v katerem vre voda. Zdi se ji, da se na stropu med paro in soparo rishe nekakshna senca. Chrna senca, smrtna senca. Razburjeno strmi proti drugim zhenskam, ki spet hite proti na pogradu lezhechemu obupu. Kot vrocha proshnja na pomoch prihaja z rezkimi vzkliki in vedno krajshimi presledki iz Marijinih na pol razprtih ust.

Dve zhenski jo drzhita za roke, medtem ko so ji druge kmetice potisnile zadnjico na slamnjacho in ji na shiroko razprle stegna, v upanju, da bo otrok z bozhjo pomochjo vendarle brez vechjih tezhav lahko zdravo prijokal na svet. Iz ozadja se oglasha priproshnja molitev k Jezusu in devici Mariji.

V predvezhi, stisnjen v dve gube, chaka ubogi Jakob. Trepeta in upa, da bo z zheno vse v redu. Otroka ne bo zavrgel. Otrok bo njegov, kot je njegova Marija. Prekleti grofje...

Izkushena starejsha zhenska pristopi k porodnici in takoj zasluti, da bo porod povezan s shtevilnimi tezhavami. S premishljenimi kretnjami zachne previdno pritiskati na Marijin trebuh.

Marija se vzpne na lezhishchu. Krchi postanejo mochnejshi in skrajno bolechi, tako da vsa prepotena od groze in nemochi kliche vse svetnike na pomoch. Cheprav zastane kmeticam in deklam pri ognjishchu dih, se izkushena zhenska mirno skloni k Mariji in ji reche: »Vse bo dobro. Zaupaj mi. Dihaj pochasi. Vdihni in pochasi, mirno izdihni. In spet pritisni. Skupaj z mano pritisni. Saj vesh. Otrok bi rad prishel na svet. Pomagaj mu, da se to zgodi.«

Iz ozadja se zaslishi molitev k zdravi Mariji, milosti polni, Gospod je s teboj... In blagoslovljen je sad tvojega telesa Jezus... Dve ali tri zhenske so pokleknile na umazani pod, zakaj iz Marijinega na shiroko razprtega mednozhja teche gosta temna tekochina, rdechkasta kot kri, vedno bolj rdecha kot prava kri, tako da je izkushena zhenska zhe ukazala prvi dekli, da prinese she eno slamnjacho. Polozhijo jo pod Marijino v ostrih krchih trzajoche mlado telo, v upanju, da bo slama vpila mokroto, ki moti porodnico pri porodu. Bog se usmili! Bog se usmili nas greshnikov!

Marijini kriki so zdaj tishji, slabotnejshi. Na njen prepoteni obraz je legla nekakshna umirjena srecha. Srecha velikega prichakovanja, saj upa, ne, saj trdno ve, da bo otrok vsak chas tu, pri njej, v njenem narochju.

Izkushena zhenska jo, na smrt izmucheno, bozha po licu. Jo tolazhi in ji prigovarja: »Samo she malo, Marija. Ne odnehaj! Potrudi se! Pritisni, da pride dete na svet!«

Vendar Marija ne more vech. Ochi se ji zapro same od sebe. Chuti, kako pada v silno globok spanec, dalech v temo, v zadushljiv rov, v chrno noch... Toda potem zachuti udarec chez lice. Izkushena zhenska jo strese in z vso silo she enkrat prebudi v zhivljenje z ukazom: »Dihaj! Pritisni! Daj! Potrudi se!«

Zachuti, da je prishel odlochilni trenutek. Ko ji zhenska z roko spolzi chez lica in ji dvigne glavo nad blazine, mishice na porodnichinem vratu ostro zatrzajo in se takoj zatem umirijo. Marija se izbochi na lezhishchu, medtem ko ji privzdignejo noge, med katerimi se v siju svech zalesketa glava novorojenchka, ki ob stalnih pritiskih izkushene zhenske pochasi polzi na svet in med ljudi.

Marija je na koncu mochi, ko ji polozhijo zhe umitega novorojenega dechka v narochje.

»Zdrav otrok je, Marija! In fantek! Mochan fantek!« reche izkushena zhenska in sochutno pogleda izchrpano srechno mater, iz katere she vedno v temnih gostih sragah polzi kri, ki se vech noche ustaviti. Krvavitev jo potiska na prag smrti. Iz ozadja plane mizar Jakob, se nasmeje otroku, grabi za Marijino roko. Joche in moli.

Zhenska ve, da je treba zdaj ravnati po preizkushenem pravilu in extremis in takoj poklicati duhovnika, da lahko umirajocha nesrechnica in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti na dostojen nachin pride pred oblichje vsemogochnega Boga in Razsodnika.

Marija se she enkrat, z milim pogledom, priblizha svojemu sinu in potem utrujeno, skrajno utrujeno zapre ochi. Za trenutek zheli biti srechna. Misli na svojega otroka. Na novorojenchka... Na bodochnost z njim in Jakobom... Zheli zhiveti... V drugachnem, boljshem svetu, boljsha. Stran od grofov, ki so jo pahnili v nesrecho... Da je prevech greshila. Se pustila zapeljati k slabim rechem... Spet jo obide slabost. Zaman se skusha upirati neznani sili, ki jo vedno hitreje, kot mogochen veletok, odnasha skrajno dalech v temo in tishino... Dalech dalech proch od tega bednega, hudega zhivljenja...

Ko se ji z blagoslovljeno vodo nejevoljno priblizha vashki zhupnik Janez, ni vech jasno, ali je she zhiva. Mladi duhovnik je she na pol v mislih pri sladkih sanjah, v katerih se je znashel na mehkih belih prsih svetlolase device, vendar so ga prostashko zbudili, ko je bujno telo sanjske zhenske zachel z vso odlochnostjo ljubkovati in si ga prilashchati. Tako so ga priganjali, da je imel komaj chas, da si je nataknil obleko in obul shkornje. Konchno je zunaj blatno in mraz. She vedno chuti zhgochi nemir med nogami. Upa, da neumne babe niso videle, ko se je oblachil, chesa prevech. Saj je znano, kako vsakega, che le morejo, z jeziki oberejo do kosti. Cheprav niso prav nich nedolzhne! Ah, she predobro ve, kako greshno zhivi vse to domache krshchansko obchestvo. Konchno smo vsi krvavi pod kozho... Tudi njemu se vernice vedno znova nastavijo, da bi ga preizkusile. Mlade, brhke, she bolj pa zhe nekoliko starejshe, a polne in razdrazhene, razocharane v zakonu. Ja, hudich nikoli ne chaka! In sam ni vedno dovolj trden, da bi se odrekel uzhitkom. Zaspano se ozre po razburjenih, sem in tja zibajochih se babnicah. Zazdi se mu, da se obnashajo kot kokoshi, ki jih je napadel dihur. Le na pol zbrano podeli umirajochi ali zhe mrtvi materi she zadnjo popotnico za v nebo. Takoj zatem krsti malega nebogljenchka, ki je ostal brez matere na svetu, za Janeza Krstnika, kot se v krshchanskem svetu spodobi. Le kaj ishche revchek na tem ubogem greshnem svetu! Ja, to presneto zhivljenje! Komaj chaka, da se vrne v posteljo, v kateri bo, kot upa, spet lahko dozhivel kaj sladkega z izmishljeno ali pa celo resnichno zhensko iz mesa in krvi...

***

Zasanjani menishich v zhichki kartuziji sanja prelepo podobo o gospodu Frideriku in premili Veroniki. Ko je kljub nesebichnemu prizadevanju plemenitega mozha Friderika po tezhki in zahrbtni bolezni preminila njegova bogabojecha zhena Elizabeta Frankopanska, mu je neskonchna zhalost hotela zlomiti srce. To strashno bol je opazila Elizabetina nekdanja spletichna, mlada plemenita lepotica Veronika z Desenic. Ko je grof Friderik zaradi zhenine smrti tezhko zbolel, mu je noch in dan stregla in mu z najvechjo pozhrtvovalnostjo reshila zhivljenje. Med mladim vdovcem in lepo plemkinjo se je vnela ocharljiva ljubezen, vendar si je iz sramezhljivosti zelo dolgo nista hotela zaupati. Veronika, she vsa rosna in devishka, se ni mogla zares priblizhati mochnemu Frideriku, junaku in zmagovalcu iz sijajnih bitk in dvobojev. Shele ko sta se dogovorila za sveti zakon, sta zachela nedolzhno prijateljevati. Samo vsemogochni Bog je lahko pricha tistemu, kar se je dogodilo v porochni nochi, ko je mlada lepotica svojo nedolzhnost darovala svojemu zvestemu mozhu. Menishichu tu zatrepeta pero. Ali je zashel pri opisu zblizhanja mladoporochencev predalech? Da ja ne bi bilo pregreshno! In kaj bo rekel stari gospod Herman, Friderikov strogi in hudi oche? Gotovo se bo pomiril in mladoporochencema dal svoj ochetovski blagoslov, da ne bosta pred njim trepetala in se bala bodochnosti. Kako morejo nekateri slabomislechi trditi, da je plemeniti gospod grof Herman tako besen zaradi te poroke, da bi sina in njegovo novo zheno najraje vrgel v jecho ali ju celo usmrtil!

***

Potem ko se Veronika nekaj dni pred poroko spet znajde s Friderikom v postelji in na njegovo vechkratno prigovarjanje izpije vrch nenavadno goste, tezhke in opojne pijache, ki jo je nabavil pri stari vedezhevalki, da bi v vsakem delu telesa od zdaj she bolj zachutila moch ljubezni, jo vznemirijo chudne sanje. Cheprav jo Friderik pravkar poljublja po zgornjem delu prsi, ga zagleda zunaj na grajskem vrtu, kjer stoji v bledi mesechini med cvetlicami z rdecho perjanico na cheladi. Na skrivaj mu sledi v notranjost poslopja. Vidi, kako narocha izbranim poslom, da pripravijo v stranski sobi vse potrebno za ljubezensko noch. Hlapci in dekle razpostavijo ob svechano pridvignjenem porochnem lezhishchu vrche z rozhami in se dvoumno hihitajo. Na posebnih stojalih zhe gori sto rdechih svech. Po stenah visijo cvetlichni venci in trakovi iz listja in cvetja.

Nenadoma je sama v sobi s Friderikom. Pred ljubljenjem jima dekle prinesejo shkafe s toplo vodo, da se lahko umijeta po vsem telesu. Ena od dekel, ki jo je Friderik zhe trikrat ali shtirikrat dobil v posteljo, jo na skrivaj ljubosumno motri z zlobnim pogledom. Zakaj se mladi grof zanima za to zhensko, ki mu v resnici ni zvesta in ki se nesramno pari s tolikimi moshkimi? Ki se spozablja, kot pravijo, celo z babnicami?

Vendar jo v sanjah spet dohiti resnichnost in se oddahne. Naj govorijo, kar hochejo. Samosvojega in za vse lepo skrajno pozheljivega Friderika je kljub vsemu priklenila nase. Ti ubogi nesrechni moshki! Saj sploh ne vedo, kaj delajo! Oziroma kaj se dogaja z njimi! Shele nedavno, po padcu s konja, je namrech zaradi pretresa dobila krvavitev in splavila nezazheleni plod iz telesa. Po kratkih prehodnih nevshechnostih, zaradi katerih je morala za teden dni v posteljo, je lahko zdaj zares mirna, saj Friderik ni nichesar opazil ali zaslutil. Spet se je pojavila mesechna krvavitev, tako da konchno ve, da ni vech nesrechno nosecha zaradi spolnih stikov z drugimi moshkimi. Roditi hoche samo Friderikovega otroka, njunega novega grofa.

V sanjah se veselo zasmeji, ko jo Friderik, ki ji v resnici pravkar ljubkuje trebuh in prsi, z nasmeshkom na ustnicah polozhi med shkrlatne blazine in zachne bozhati po vsem telesu. Veronika ve, da se sedaj zachenja njuno opojno medsebojno slastenje in strastenje z uzhivanjem v goli chutnosti, ki jima toliko pomeni. Zapre ochi in se preposti dotikom krepkih Friderikovih rok. V njej narase sanjava strast, povezana s sladkim medlenjem in navidezno nebrizhnostjo, ki pa je v resnici nabita z neobichajno napetostjo. Hoche se popolnoma predati svojemu moshkemu in izginiti v njegovem mochnem objemu kot princesa v rdechem gradu poglobljene ljubezni.

Zdrzne se, ko jo Friderik na hitro potisne popolnoma pod sebe in ji shpichasto razdrazhene dojke natre z izbranimi dishavami in olji, ki jih je kupil pri potujochem zhidovskem trgovcu. Pochasi spolzi globoko navzdol, ne da bi jo nehal bozhati in ljubkovati. Med neprestanim poljubljanjem ji mehko kozho premazhe z eksotichnimi, opojno dishechimi tekochinami. Veronika sanja, da se ji vitko telo omamno sveti v siju utripajochih porochnih svech. Zapre ochi in nenavadno mochno dozhivi prvo zblizhanje.

Sanja, da ji Friderik privzdigne noge in jih na chlenkih ob glezhnjih ohlapno privezhe z dvema zhametnima rumenima trakovoma na lesena, stebrom podobna nastavka na obeh spodnjih robovih lezhishcha. Pri tem se ji na nenavaden nachin v siju neshtetih svech razpro vznemirljivo polna, disheche namaziljena stegna. Na hitro jo potegne proti gornjemu delu lezhishcha. Z belima trakovoma ji pritrdi dlani na kratka nastavka na zgornjem delu postelje, pri chemer se ji prsne in trebushne mishice rahlo napnejo in se ji prsi lagodno sploshchijo v rahlo podolgovati nabreklini z mochnima, navzgor stojechima brstichema sredi obeh, zdaj na shiroko raztegnjenih rozhnatih kolobarjev. Z roko sezhe v posebno posodico. Obe dojki ji igrivo pregnete z ostro dishecho shkrlatnovijolichasto barvo, medtem ko na bradavici nanese gosto plast kot sneg bele iskrivosti. S prsti se na rahlo dotakne zunanjih strani obeh dojk in ju potisne navzgor, da belo pobarvani konici zadrgetata v nevarni privlachnosti. Za trenutek se zdrzne, skoraj ustrashi. Beli bradavichasti jagodi sredi vijolichasto prebarvanih prsi hkrati izzivata in svarita, kot prekrasno strupena belladonna, ta lepa zhena, bleda kot smrt, grozna norost, chudovita, skrajno privlachna norica ljubezni, prepolna volchjega strupa, ostra bela gospa, vihar krvi in char popolnega ljubljenja, ki ga pravkar pijeta.

Veronika zadrgeta in zastoka. Ali ji zveza s Friderikom prinasha nesrecho? Verjetno sanja nevarno sladke sanje. Belladonnine sanje norosti. Ko Friderik tleskne z rokama, jo preplavi bolech nemir. Vidi, kako stopita izza dveh tezhkih brokatnih rdechih zaves ob obeh straneh postelje, ki ju pred tem ni opazila, dve skoraj goli vili z bohotno napetimi, v svetlobi svech vabljivo lesketajochimi se prsmi. Njuno edino oblachilo je tezhki kovinski pas za zashchito nedolzhnosti, ki jima oklepa ledja in s posebno zaklenjeno ploshchico prekriva njuni mednozhji. V desnici drzhita rdechi prizhgani svechi in se v zadregi rahlo priklonita.

Friderik se skloni k Veroniki in ji reche: »Razocharala si me, ker ti v porochni nochi ne morem odvzeti nedolzhnosti, saj so ti jo ugrabili zhe drugi pred menoj. Zato sem za zachetek izbral ti dve lepotici, moji podlozhnici, ki se v kratkem nameravata porochiti. To sem jima dovolil pod pogojem, da jima sam ugrabim devishtvo, nakar bosta za nagrado sodelovali she pri najinem ljubljenju!«

Oglasi se razsajanje divjega vetra. V daljavi plahutajo nevidna zmajsko velika krila. Veroniko prevzame obsedno razpolozhenje, ko zachneta obe dekleti ljubkovati in poljubljati Friderikovo spolovilo. Moshki jima med tem bozha izredno negovane prsi, polzi chez ljubko zaliti, opojno namaziljeni zadnjici obeh vil, jima s posebnim kljuchem odklene pasova chez mednozhji in med razdevichevanjem obeshenjashko krichi, da bosta shele zdaj lahko zares obchutili, kdo je celjski grof in knez. Veronika presunljivo zajechi od vznemirjenja, ko jo Friderik konchno zagrabi okrog pasu in potisne med svoja kot kamen trda mishichasta stegna. Trenutek za tem jo prebode rezka sla. Chuti, da se v tezhkih sladkih vrtincih pogreza v omamni Friderikov objem. Zachne ga hlastno vsrkavati vase. Kljub temu lebdi v njej nekakshna negotovost, nerazlozhljiv strah...

***

Pozno, sredi neprijaznega vechera se v odrochno cerkvico na tretjem grichu priplazi pet ali shest zarotnishko mrachnih senc. Friderik za trenutek popolnoma nagonsko postoji na cerkvenem pragu, med vhodnimi vrati, da pride mimo ona, ki se je, pa naj si she tako prizadeva, ne more obraniti. Ko se konchno v spremstvu dveh porochnih druzhic izlushchi iz nochi, zavita v temno ogrinjalo, in se nekoliko sklonjeno pozhene naprej v poltemo pod cerkvenimi okni in oboki, se ne more premagati. V njem spet zazhivi kot bolezen neznosno pozhelenje, ki ga vedno znova zasvoji, ko se ta zhenska pojavi pred njim. Noge se mu tresejo kot kakemu nezrelemu mladenichu, ko shelesti mimo njega. She preden more preudariti, kaj se dogaja, jo zgrabi za roko in potegne k sebi. Vidi, kako se ji zaiskrijo zelenkaste ochi, ko se sunkovito zaustavi in ga na hitro pogleda. Oba zachutita, kako se skozi njune za hip zdruzhene dlani pretaka skrivnostna povezovalna sila. Sij sveche, ki jo drzhi v tresochi roki zaradi nenavadne in nevarne poroke na moch prestrasheni gospod Janez, pade na nevestin ochitno presenecheni obraz. Okrog ust ji zatrepeta rahla poteza, ki je radost in zadrega hkrati.

Frideriku se zazdi, da Veronika she nikoli ni bila tako lepa. Obchuti nenavadnost trenutka. Cheprav sta posebna chloveka, ki si veliko sladkega vzameta tudi od drugod, ju morda prav to povezuje in je tudi vzrok njune zveze. Njune zarote! Kaj mu ni nevesta v marsichem podobna? Morda so tudi njeni moshki ali zhenske le obrobne stranske igrache, ki si jih vchasih veselo pozheli in se z njimi zabava. Zato je nasmeshek, ki ga nenadoma zagleda na njenem obrazu, verjetno znamenje sreche in zadoshchenja. Kaj se nista nashla dva zelo podobna oziroma enakovredna, da skupaj mojstrita zhivljenje?

Ko mu zhupnik Janez pomigne, naj stopita pred oltar, ga zbode pri srcu. V njegovo notranjost se spet zarije strah pred ochetom. Strashnega starca obchuti kot oviro na poti do lastne sreche. Ve, da grozni oche tej nevesti ni naklonjen. Vendar je sklenil, da ga postavi pred dejstvo, ki bo popolnoma spremenilo zhivljenje. Nova in drugachna zhivljenjska sila, ki prihaja z Veroniko v druzhino, bo posegla v sam notranji ustroj Celjskih. Oche se bo moral ukloniti zanj neprijetni resnichnosti. Drugachni chas prihaja!

Gospod Janez dvigne sveti krizh in namigne zheninu in nevesti, naj poklekneta pred oltarjem. Moli. Cerkvene sveche zatrepetajo v nenavadnem pishu. Zdi se, da se je chez ladjo pognala chrna senca. Friderik zachuti, da se v poltemo skrite cerkve na hribu plazi kot noch chrna ochetova zloveshchnost. Potem iz polteme zaslishi dva ostra zhenska krika. Zazdi se mu, da mu iz teme grozita umorjena Elizabeta in tudi zaradi njega umrla Marija. Zdrzne se in zheli misliti na kaj drugega. Saj je Marija sama kriva, da se ji je zgodilo najhujshe. Ker je neumno popustila pred njegovim ochetom in ker se je tudi njemu z naslado vdala. Chesar ne bi smela... Konchno je kriva za Elizabetino smrt... Zazdi se mu, da se senca nad njim grozeche vecha. Zhivljenjska radost v njegovem krepkem telesu kot odsekano uplahne, ko se senca, ta znak mashchevanja, ustavi tik nad njim in Veroniko, ko skupaj z njim poklekne pred oltarjem.

Omamljena od chustev in skrbi samo na pol prisluhneta duhovnikovim molitvam in priproshnjam. V mislih sta sicer drug pri drugem, toda v srcu ju muchi bojazen, da jima srecha uide z ojnic, ker se jima bo priblizhal stari grof Herman kot ropar in morilec, da ju ugonobi. Ko ju duhovnik potem blagoslovi in zdruzhi za zhivljenje do vechnosti ter jima zapove, da poljubita sveti krizh, se nekoliko pomirita. Z zdruzhenimi mochmi bosta omilila bes starega grofa...

Ponochi po poroki je Veronika zachudena, ker je Friderik tako nezhen in chudovit kot she nikoli doslej. Ljubi jo pochasi, nenavadno drazhljivo. Polashcha se je kos za kosom, vztrajno in nepopustljivo. Friderikov ud med vedno sunkovitejshim ljubljenjem naraste v mogochen kembelj, ki razdrazhljivo udarja vse do zheninega najglobljega dna. Ko postanejo udarci vedno usodnejshi, nevestina na shiroko odprta notranjost zadoni kot preglasen zvon. Veroniki se zazdi, da se dogaja posebna porochna sluzhba bozhja. Sluzhinchad v stranskih prostorih se glasno zasmeje, ker zaslishi nevestine ostre krike in vzklike.

***

Sivi oblaki svareche visijo nad Kochevjem. Na kolovozu, ki se vije kot kacha v sredino z gostim gozdom porasle vzpetine, vleche vech potrpezhljivih volov tezhke, s kamenjem iz blizhnjega kamnoloma natovorjene vozove na vrh hriba. Medtem ko postavni vozarji pokajo z bichi in se volom, ki pochasi in preudarno v silovitem naporu rinejo v goro, kadi para s chokatih hrbtov, poraslih s kratko gosto rdechkastorjavo dlako, hiti kakih dvajset mozhakov z rovnicami in lopatami na vrh strmine, na kateri Friderik zida novi grad za svojo prelepo zheno Veroniko.

Mrzlo je. Vendar je delavcem in volom kljub temu zaradi naporov in tezhkega dela kar prevroche. Trije mozhakarji si z rokavi svojih zamazanih in raztrganih oblek brishejo pot, ki jim lije chez chelo.

Na levi strani stavbishcha so na delu tesarji, ki pripravljajo velike tezhke hlode za podstreho.

»Che bo shlo vse tako v redu naprej, bo gospod Friderik imel svoj grad na razpolago zhe chez pol leta,« reche eden od tesarjev in pljune proti s slano pobeljenim preslicam in mahu na levi strani goshchave.

Nekoliko nizhe, na parobku, oddaljenem kakih petdeset korakov od stavbishcha, gori manjshi ogenj, ob katerem si trije zidarji, ki so konchali delo, grejejo premrazhene roke.

Po gozdni poti, ki se je zarezala v hrib z nasprotne strani, shkripa voz, na katerega so nalozhili pesek in ga pomeshali z ilovnato prstjo. Oba vola se majeta sem in tja skozi goshcho, iz gobcev jima polzi gosta slina in pada na zamrznjena tla.

Pet hlapcev je upehano leglo kar v mrzlo travo ob chetrtem vozu, ki se je ustavil na drugi strani gradbishcha. Pochivajo v potu svojih obrazov. Eden od mozhakarjev je odprl malho in iz nje privlekel hlebec rzhenega kruha, ki si ga zdaj druzhno delijo. Od nekod se je pojavil tudi vrch z jabolchnikom, ki roma v krogu od ust do ust, da vsakemu, ki si skusha za trenutek odpochiti po tezhkem delu, osvezhi suho grlo.

Zgoraj na gradbishchu skusha glavni hlapec urediti oder in pravilno zavarovati celotno ogredje.

Je zhe precej izmuchen, saj so pricheli z delom ob prvi zori sredi precej hudega mraza. Kljub temu je zadovoljen. Gospod grof Friderik je namrech zares milosten. Kot da mu je poroka z novo zheno spremenila znachaj. Vedno znova se ljubeznivo nasmeje. Pohvali to in ono, cheprav morda ni niti najbolje opravljeno. Dovoli dovolj pochitka, zdaj v oktobru dopoldne ob devetih za pol ure, in she eno uro opoldne za kosilo, za namechek ob treh popoldne she pol ure za malico. Poleg tega je treba skoraj v vsakem tednu leta poleg nedelje praznovati she kak poseben cerkveni praznik, kar pride za odpochitek she posebno prav. Kar po trije dnevi odpadejo na bozhich, veliko noch in binkoshti, praznujejo se Sveti trije kralji, Obrezovanje Gospodovo na Svechnico, ki je tudi svechan zakljuchek praznovanja Velikega bozhicha, pet praznikov je posvechenih prevzvisheni devici Mariji, na primeren nachin se slavi praznik Svetega Krizha, za namechek pa se z vso mozhno pobozhnostjo in v slavo Stvarnika nebes in zemlje primerno chaste smrtni dnevi v svetosti pri vsemogochnem Bogu za vedno bivajochih svetega Petra in svetega Pavla in svetega Andreja, Jakoba, Tomazha, Mateja, Simona in Jude, Jerneja, Matije, Janeza Krstnika, Filipa in Jakoba, svetega Lovrenca, Martina, Jozhefa, Shtefana, Silvestra pa tudi Marijine pobozhne matere svete Ane. Poseben praznik je namenjen mogochnemu zashchitniku nadangelu Mihaelu, ki dviga zlati mech in z njim unichuje vsakrshno zlo. Cerkvena oblast she posebej priporocha chashchenje Vseh svetnikov 1. novembra in seveda pobozhno obhajanje decembrskega Dneva nedolzhnih otrok – v spomin na krvave dogodke v chasu zlobnega judovskega kralja Herodezha in v velikem chasu Jezusovega rojstva.

V blizhnjem naselju so na delu kovachi in mizarji, ki vsak dan popravljajo pokvarjeno orodje in, kadar dopushcha chas, izdelajo tudi novo. Predvsem pa je treba neprestano iz domachega zheleza, ki ga pripeljejo iz koroshkih in kranjskih fuzhin, pripraviti izredno mochne zheblje, pa tudi verige, obroche, spojke, oprijemalke in kline, da bo lahko nova grofova in Veronikina grajska stavba kljubovala vsem ujmam, viharjem, nevihtam in celo potresom. Glavni zidar je vedno bolj vesel, da grad tako hitro raste v slavo plemenitega grofa Friderika in njegove prelepe zhene Veronike, tega skrivnostnega svetlolasega bitja s prekrasnimi kachje zelenkastimi ochmi in z vsemi drugimi izredno opojnimi zhenskimi chari, od katerih so zhe vsi popolnoma omamljeni.

***

 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004)
* Tri zvezde IX