Iztok Vrhovec
FICHFIRICH
FICHFIRICH
Chas otroshtva je minil –
bilo je bedno, hrepeneche,
ko verjeli smo v trenutek
sreche
tako naivno in pohlevno –
Zdaj prishla so srednja leta,
prisegajoch na resnost in
dolzhnost,
na neodlozhljive stiske in
izmozgano krepost;
pozabljajoch, da zjutraj vzide
sonce
in na vecher z luno pade noch
–
Za ovinkom chaka starost
in z njo dolzhnost
spoznanja, da vse, chemur
pretirano
se klanja, iz srca
korenine vse poruje;
krohotajoch se pobere
izgubljeno stavo
za she eno ovchjo glavo,
ki nikoli ni prav doumela,
da vsa malikovanja – dolga, kratka,
sfrizirana, uglajena,
razkushtrana, usmrajena,
pocukrana, grozecha,
raznezhena, strashecha –
ki razvlechejo duha v tisto
smer,
da moril bi za tv, solzavi
stok, nedeljski pir
(oh, le da imel bi mir) –
so vredna toliko kot izpit,
izkrivljen fichfirich,
ki prisega, pouchuje, maha s
prstom, ustrahuje,
da zhivljenje je krvavi bich,
in kdor ne kopa se v njegovi
chrni mlaki,
kdor z nasmehom ne aplavdira
njegovi morechi tlaki,
ta shele uvidel bo, kaj ta
pravi je hudich –
Na zhalost le izzhet mrlich,
gospod moj fichfirich –
ko enkrat ga zabijesh v trugo,
prekrijesh z gnojem in odjugo,
nikoli ne potochish ene same
solze vech
za pokopano vlogo bebavega
sluge.
Zdaj dihash s srcem in z
jekleno dusho –
Zdaj si spoznal njegovo
krvavecho susho –
ZDAJ
Zdaj ni vech ha, ha, ha in ho,
ho, ho,
prijatelj stari, ki to nisi
vech –
si kdaj sploh zares bil?
Zdaj je vse le ah, ah, ah in
oh, oh, oh;
ja, to so prinesla leta –
kdo bi si mislil, v kaj
se razcveti izrodek otrocheta.
Zdaj sedish v svoji
zapushcheni kamri,
pestujesh pepel svojih
pozhganih razvalin,
renchish in psujesh v privide
razmajanih pechin;
grizoch reshetke svoje chrne
kletke, chakash,
da she poslednjich odrevenish,
zajamesh sapo krichechih
stisk, in preminesh.
Tvoj hlad presiha jezera,
sramoti ponosne gore,
tvoja bleda sapa rushi
mostove, vali valove nore;
kjer vcheraj vrelo je goreche
sonce tvojih sanj,
zdaj trese se prezebli pish
srca,
ki ga je z vsakim dihom manj.
POPLITVENJA
Krvavi pljunci
izpljuskavajo
svoj trohnivi
drob
na vrtorepo
mnozhje
znevidnih
zoljev.
Njihne
smradnice
udushujejo
razpadajocha
hrepenenja
izplatajochih
bolechnin.
S silino
poapnelih
laznin
okisnevajo
sladkoglas
drobencljajochih
drhtulj.
Le s
chrvadjo
znajo
spretnjakovicharsko.
Vse
drugo
poblaznuje
njihov
zneviden,
hipnotizemski
sen.
MRTVASHKI ROBIDOVEC
Pravostni
izvoshchki
pomadnih
polznosti,
izpraznjeno
chutje
mrtvinastih
moranj,
povampirjeni
truski
trohnobnih
cvetan
–
Kaptazhe
razjadenih
jazov,
koprnech
po
zborishchih
mrtvic –
Enakshni
so vsi –
Kronishche
chrvin
je
izbirek
shkrlupastih
valptov.