Revija SRP 63/64

Iztok Vrhovec

 

FICHFIRICH

 

 

FICHFIRICH

 

Chas otroshtva je minil

bilo je bedno, hrepeneche,

ko verjeli smo v trenutek sreche

tako naivno in pohlevno

 

Zdaj prishla so srednja leta,

prisegajoch na resnost in dolzhnost,

na neodlozhljive stiske in izmozgano krepost;

pozabljajoch, da zjutraj vzide sonce

in na vecher z luno pade noch

 

Za ovinkom chaka starost

in z njo dolzhnost

spoznanja, da vse, chemur pretirano

se klanja, iz srca

korenine vse poruje;

krohotajoch se pobere izgubljeno stavo

za she eno ovchjo glavo,

 

ki nikoli ni prav doumela,

da vsa malikovanja dolga, kratka,

sfrizirana, uglajena, razkushtrana, usmrajena,

pocukrana, grozecha, raznezhena, strashecha

 

ki razvlechejo duha v tisto smer,

da moril bi za tv, solzavi stok, nedeljski pir

(oh, le da imel bi mir)

 

so vredna toliko kot izpit, izkrivljen fichfirich,

ki prisega, pouchuje, maha s prstom, ustrahuje,

da zhivljenje je krvavi bich,

in kdor ne kopa se v njegovi chrni mlaki,

kdor z nasmehom ne aplavdira njegovi morechi tlaki,

ta shele uvidel bo, kaj ta pravi je hudich

 

Na zhalost le izzhet mrlich,

gospod moj fichfirich

ko enkrat ga zabijesh v trugo,

prekrijesh z gnojem in odjugo,

nikoli ne potochish ene same solze vech

za pokopano vlogo bebavega sluge.

 

Zdaj dihash s srcem in z jekleno dusho

Zdaj si spoznal njegovo krvavecho susho

 

 

 

ZDAJ

 

Zdaj ni vech ha, ha, ha in ho, ho, ho,

prijatelj stari, ki to nisi vech

si kdaj sploh zares bil?

 

Zdaj je vse le ah, ah, ah in oh, oh, oh;

ja, to so prinesla leta

kdo bi si mislil, v kaj

se razcveti izrodek otrocheta.

 

Zdaj sedish v svoji zapushcheni kamri,

pestujesh pepel svojih pozhganih razvalin,

renchish in psujesh v privide razmajanih pechin;

grizoch reshetke svoje chrne kletke, chakash,

da she poslednjich odrevenish,

zajamesh sapo krichechih stisk, in preminesh.

 

Tvoj hlad presiha jezera, sramoti ponosne gore,

tvoja bleda sapa rushi mostove, vali valove nore;

 

kjer vcheraj vrelo je goreche sonce tvojih sanj,

zdaj trese se prezebli pish srca,

ki ga je z vsakim dihom manj.

 

 

 

POPLITVENJA

 

Krvavi pljunci

izpljuskavajo

svoj trohnivi

drob

na vrtorepo

mnozhje

znevidnih

zoljev.

 

Njihne

smradnice

udushujejo

razpadajocha

hrepenenja

izplatajochih

bolechnin.

 

S silino

poapnelih

laznin

okisnevajo

sladkoglas

drobencljajochih

drhtulj.

 

Le s

chrvadjo

znajo

spretnjakovicharsko.

 

Vse

drugo

poblaznuje

njihov

 

zneviden,

hipnotizemski

sen.

 

 

 

MRTVASHKI ROBIDOVEC

 

Pravostni

izvoshchki

pomadnih

polznosti,

 

izpraznjeno

chutje

mrtvinastih

moranj,

 

povampirjeni

truski

trohnobnih

cvetan

 

Kaptazhe

razjadenih

jazov,

koprnech

po zborishchih

mrtvic

 

Enakshni

so vsi

 

Kronishche

chrvin

je

izbirek

shkrlupastih

valptov.