Revija SRP 63/64

Ivo Antich

 

ROBOVI VESOLJA, ROBOVI LITERATURE

 

Boris Cherin: Prishli so pome – Udelezhil sem se spopada Chutinov z Ostrini.
Quark d.o.o., Ljubljana 2004; 235 str.

Poleg filma in stripa je za XX. stoletje znachilna umetnostna (literarna, zlasti prozna) zvrst tudi t. i. znanstvena fantastika (angl. science fiction ali SF – termin je iz leta 1929, njegov avtor pa je, tako kot besede »television«, amerishki izumitelj in pisatelj Hugo Gernsback, 1884 – 1967). SF je zveza pojmov: znanost in fikcija (»prevod« ZF bolj tradicionalistichno soocha nachelno nasprotna pojma: znanost in fantastika; »fiction« namrech ni chisto isto kot »fantasy«, zato se pojavlja tudi razshirjena zvrstna oznaka »science fiction, fantasy and horror«). Termin je zhe mochno problematiziran, med drugim tudi zato, ker znanost s svojimi stvarnimi dosezhki in odkritji vse bolj postaja »fantastika«, vendar pa se razlichni nadomestni poskusi (npr. spekulativna literatura) na sploshno niso prijeli. Meje med »navadno« literarno fantastiko in ZF so dokaj neoprijemljive, tako da se kot avtorji ZF pojavljajo tudi pisci, ki imajo trdna mesta v »resni« literaturi (Swift, Poe, Stevenson, London, Borges itd.); ZF namrech she vedno v veliki meri velja za »hibrid«, za enega od trivialnih (tochneje: populistichnih), torej obrobnih, subkulturnih zhanrov. Med zachetniki slovenske ZF sta Mencinger in Tavchar, ZF se je tudi s poezijo priblizhal Gregor Strnisha, bolj profilirani sodobni domachi avtorji te zvrsti pa so Miha Remec, Vid Pechjak in Edo Rodoshek.

Danes, v chasu vsakrshnih prelivanj realizma in fantastike (magichni realizem, metafikcija itd.), se znachilnosti ZF pojavljajo v delih, ki sicer nachelno ne sodijo vanjo, marsikdo pa tudi chisto »neprikrito« zakorachi v ta zhanr, tvegajoch, da bo ostal na robu literature, lahko pa tudi zhanra. A tudi na teh robovih je mozhno najti marsikaj zanimivega. Literarni opus Borisa Cherina predstavljajo naslednji izdani romani, ki so tematsko v glavnem ZF: Chas, blaznost in blodnje (1980), Kdo vodi igro (1982, po nastanku prvi, fantastichna je le uvodna chrtica o ljubljanskih vampirjih), Prekletstvo dvoglavega klovna (1990, »popravljena« izdaja 2003), Prishli so pome (2004). Slednji ima tudi znachilen podnaslov: Udelezhil sem se spopada Chutinov z Ostrini. Ni recheno »spopada med Chutini in Ostrini«, to bi bilo bolj nevtralno, marvech je nakazana soudelezhenost govorechega (zapisovalca) na strani »chutechih« v njihovem spopadu z »ostrimi« (brezchutnimi?). To razlikovanje ni brez lirichnega podtona tako v (pod)naslovni formulaciji kot v tekstovnem korpusu. Prav to pa vabi k natanchnejshi pozornosti tudi glede pomenljivosti poprejshnjih knjizhnih naslovov in pokazhe se, da vsi skupaj nakazujejo »dolocheno zgodbo«: nekdo vodi (manipulira) igro kot blaznost in blodnje v chasu, posameznik je v tej igri razdvojen klovn, prepushchen kozmichnemu spopadu med dobrim in zlom (good boys – bad boys), med katerima pa delitev ni absolutna. To omogocha slutnjo metaforizirane avtorjeve osebne eksistencialne pozicije, med drugim tudi z vidika poklica (zveza znanosti in fantastike: shtudiral matematiko, postal novinar, specializiran za podrochje znanosti, in pisatelj). V njegovem ZF obzorju so navzochi elementi horrorja, pa tudi popfilozofske spekulacije (v Prekletstvu »podvajalnik«, naprava za izdelavo dvojnikov, v Prishli so pome imajo tujci iz vesolja poseben prostor za prevzemanje dush Zemljanov, ki mu pravijo »Vice«, pri tem pa tudi eksistenchnost teh tujcev ni zanesljiva – morda so le kloniranci, androidi, skrajno izpopolnjeni roboti ali »prisesani duhovi« iz morastih sanj). Ob romanu, ki je neposredni povod za ta zapis, ni mogoche zanikati pisateljskega daru, boljshe se zdi zapletanje fabule kot razpletanje, mnogi nakazani problemi (srechanja razlichno razvitih civilizacij ipd.) in spopadi ostajajo »nevsiljivo« nedorecheni, mestoma pa je obchutna tudi dolochena shematiziranost te avtorske pisave tako glede jezikovnega izraza kot tudi glede vrste vsebinskih (zhanrovskih) elementov.