Revija SRP 63/64

Ivo Antich

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE

 

(Uvodna opomba)

 
Chlovek je bitje, ki je zablodilo v »gozdu
simbolov« (Baudelaire). Drugache povedano:
chlovek je odvisen od simbolne politike medijev.
 

(Ulrich Beck: Kaj je globalizacija)

Prejshnji »obrok« prichujochih zapiskov, dodatno naslovljen Mitologija terorizma, se je konchal z zapisom o Pavlović-Zupanovem filmu Nasvidenje v naslednji vojni; ta pozdrav je nedvomno »epohalen«, chetudi she marsikateri filmski naslov (zlasti iz ex-jugo »chrnega vala«, ki je »psihoteroristichno« slutil razpad jugorealsocialistichne identitete) nosi v sebi specifichen zgodovinsko-simbolni naboj, ki je simptom nenehne ustvarjalnosti »kolektivnega nezavednega« kot metaforichnega imaginarija v konkretnem prostor-chasnem kontekstu (nekaj teh znachilnih naslovov nakazuje realsocialistichno »zgodbo o uspehu« zbiralcev ikarovskega perja, ki je izhlapela, ker je bila let mrtve, papirnato bele ptice nad rdechim klasjem na poti »v separatistichno afrishko pokrajino« v chasu prebujanja podgan: Zgodba, ki je ni, Zbiralci perja, Na papirnatih avionih, Let mrtve ptice, Prebujanje podgan, Rdeche klasje, Ko bom mrtev in bel, Na poti za Katango... morda z opozorilom: Po isti poti se ne vrachaj, namrech po poti terorizma /in/ identitete; pomembna opozicija »rdeche – belo« v dveh od navedenih Pavlovićevih filmov v smislu znachilnega slovanskega »naturalistichnega simbolizma« z izhodishchem v Dostojevskem; po njegovem Dvojniku s temo dvojne identitete je Pavlović leta 1965 posnel Sovrazhnika; Pavlovićev celovecherni prvenec je Vrnitev, 1964, z mozhno »poanto« v neizbezhnosti vrachanja, prav tako Pavlovićev Na poti za Katango, 1987, govori o Bosancu, emigrantu, ki se iz Francije vrne v rojstni kraj, nachrtuje pa odhod v Afriko, vrnitev odtujenega ne izpopolni identitete, je le priprava za nov odhod...).

Toda NVNV se v tem smislu vendarle zdi na prvem mestu; schasoma je dobil vrednost »paradigme«, zgodovinske formule, pregovora ali gesla, med drugim potrjenega tudi z neposrednim izkustvom vsega, kar se je zgodilo na Balkanu po nastanku tega filma (v letu Titove smrti 1980). Pravzaprav bi moralo biti to geslo na koncu vseh mirovnih sporazumov, podpisanih kjerkoli in kadarkoli, kot so vchasih dodajali razna druga gesla (npr. SF – SN, tj. Smrt fashizmu – svoboda narodu), na Balkanu in blizhnji okolici pa ima to geslo she posebno identitetno-identifikacijsko vrednost, vzporedno z drugim znanim geslom NNNP (Nich nas ne sme presenetiti). Ker je vojna na poseben nachin organizirana oblika sploshnega bioloshko-eksistencialnega terorizma, je utemeljena naveza refleksije med vprashanjem terorizma in vprashanjem identitete vse do radikalne tochke njunega interaktivnega prekrivanja. Trenutna aktualnost prvega vprashanja je seveda dovolj ochitna, vprashanje identitete pa je tudi eno najbolj obdelovanih in zmanipuliranih zlasti od romantike dalje ter she prav posebno v zadnjih desetletjih v vmesnem prostoru pretezhno malih narodov JV Evrope, tj. (vzhodne) Srednje Evrope (Mittelevrope, Mitrope) med Baltikom, Alpami in Balkanom (do Chrnega morja in Bosporja). Avstrijski imperij, ki je naposled zhe kot nekakshen »vampir« (angl. empire/ vampire) skushal obdrzhati ta prostor pod svojim zhezlom, je zachel razpadati z dvema atentatoma na njegova visoka predstavnika: uboj cesarice in uboj prestolonaslednika, oboje se je zgodilo v znamenju neposredno aktivnega terorizma nacionalne identitete (italijanskega, srbskega – pri tem so Srbi XX. stoletje zacheli in konchali z »avtoatentatom« od kralja Obrenovića do premiera Djindjića, oba osumljena »zapadnjashtva«, germanofilstva); znachilen primer identifikacije patriotizma in (razbojnishkega) terorizma se zdi ravno italijanska mafija, ki naj bi po nekaterih razlagah izvirala iz sicilskih uporov zoper fevdalizem in tujo okupacijo (po nasprotnih razlagah izvira iz sochasne kolaboracije); italijanski primer radikalizirane »kulture« kot terorizma je pesnik D’ Annunzio (tudi filozof Gentile z idealizmom »chistega dejanja«), za Miloshevićevega mentorja velja pisatelj Dobrica Ćosić s svojim geslom »Bolj od resnice ljubim pravico« (1989), po katerem je plemenska identiteta kulturnishki voluntarizem s prilashchanjem pravice nad resnico; geslo nemshke identitete »Blut und Boden« je v ozadju kulturbundovstva in kulturtregerstva.

Temeljne tochke v zadnjem stavku omenjenega zapisa o NVNV so Hamlet, terorizem in identiteta; prav te pomenijo izhodishche prichujochega »nadaljevanja«. Hamlet je namrech hkrati svojevrsten »terorist« in iskalec lastne identitete kot avtentichnega dejanja: po nachelu krvnega mashchevanja nachrtuje atentat na kralja, svojega strica, ki je prishel na prestol z bratomorom (nelochljivost druzhinske in politichne tragedije kot zlochinskega mehanizma; Hamlet v pismu Ofeliji sam v sebi vidi stroj; zhlahta kot Geschlecht, Schlacht, Elsinor kot »Schlachthaus«; prim. tudi H. Müller: Die Hamletmaschine). Pri tem Hamlet neprestano in intenzivno reflektira lastno delovanje v luchi brezpogojne zvestobe mrtvemu ochetu (ki mu je tudi ime Hamlet) vse do monologa »biti ali ne biti«, zavedajoch se svoje shizofreno dvoumne pozicije v »zlati kletki« gradu Elsinor, v kateri storjeno zgodovinsko dejanje pomeni sredi civiliziranega udobja zaplesti se v elementarni krvavi klobchich in umazati si roke s krvjo; njegovo znamenito kunktatorstvo ali »obotavljanje« s hlinjeno blaznostjo je zato razumljivo. Hamlet je torej, kot je recheno v igri, blaznezh z metodo, se pravi blaznezh, ki se zaveda svoje »blaznosti«, to pa je pravzaprav lahko tudi nekoliko slikovita oznaka za umetnika, tudi za tistega, ki prejemnikovo zavest terorizira s povprechno dveurnim napadom s »flikarijo« (flickers) gibljivih slik kot medijske (re)produkcije mitov. Proizvodnja mitov in elementarna potreba po njih sta namrech ne le za posameznika, temvech za mehanizem druzhbenih sistemov na vseh razvojnih stopnjah tako nujni in neizogibni, da je po francoskem analitiku Emmanuelu Toddu (Po imperiju) celo danashnji mednarodni terorizem (v glavnem pokrit z znamenjem islama) pravzaprav le mit, ki ga je v skladu s svojimi trenutnimi potrebami ustvaril sam washingtonski imperij, vodilni bojevnik proti njemu. To evocira Poincaréjevo misel, da zgodovina ni znanost (che ni znanost, je pach lahko le she bolj ali manj ideoloshka »literatura«, herodotovsko pripovedovanje »zgodb« ali Seferisova pesmotvorna »mythistórima«, ki je zveza pojmov »mit« in »historija« ter v sodobni grshchini oznachuje tudi »roman«).

In she to: prejshnji »obrok« je bil napisan she v »Vzhodni Evropi« (na Balkanu, tako rekoch v Aziji ali Afriki), prichujochi zhe v »Zahodni Evropi«, kajti vmes se je zgodil 1. maj, ko je Slovenija postala chlanica EU-Nato. Namesto »zlate dobe« s slovansko-mongolskim globalnim socializmom ali »zlate dobe« z germansko-japonskim globalnim nacionalsocializmom XX. stoletja je tu zdaj, na zachetku XXI. stoletja, »zlata doba« z germansko-amerikanskim globalnim imperializmom (morda bo ta uresnichila »zlati vek«, nakazan v pesmi Zlatni vek osijeshkega Srba Georgijevića, ki naj bi jo »preplonkal« Presheren z Zdravljico...). Dovolj ochiten dodatni izziv za vsakovrstne razmisleke o identiteti in novi, nekoliko reducirani »zgodbi o uspehu«, tudi v luchi dolochenih izkushenj z mnozhichnimi (pretezhno vizualnimi) mediji kot posredniki univerzalne mitoloshke komunikacije v globalni »afrishki vasi«.

 

THE DOORS (ZDA, 1991; POP TV – 3. 1. 2004). Eno od tematskih »presenechenj« intrigantnega amer. rezhiserja Oliverja Stona: soliden film, skok v popglasbeni rock 60. let. Utemeljenost v shirshem kontekstu Stonovega opusa: moderna glasba v funkciji kaotichnega psihoteroristichnega medijskega konteksta, v katerem se znajde neprilagojeni posameznik kot v kakshni eksotichni vojni ali kaotichni (samo)unichevalni zaroti. Tu je tak »izjemnezh« pevec in pisec tekstov za popevke, arogantni, ekscesni (masturbacija na sceni v Miamiju 1969), danes do legende mitologizirani Jim Morrison (dobro ga je odigral Val Kilmer) z ansamblom The Doors (po Huxleyevem »prirochniku za narkomane« The Doors of Perception) – torej vrata, vhod onstran, v vishjo zavest. Stone je odkril glasbo Doorsov kot vojak v Vietnamu, tu je zveza s Stonovo vietnamsko obsesijo, z njegovo obliko »vietnamskega sindroma«. Obenem gre tudi za Stonovo osebno »francosko zvezo«: ko je Morrison (Melbourne na Floridi, 1943) nameraval zapustiti ansambel in se posvetiti samo literaturi, je poleti 1971 umrl zaradi prevelike doze heroina v Parizu, kjer je tudi pokopan; Stonova mati je Francozinja, katolichanka (kot otrok je pochitnice prezhivljal pri sorodnikih v Franciji), oche Jud, borzni posrednik, sina sta »kompromisno« vzgojila kot protestanta, lochila sta se in petnajstletniku povzrochila silovit shok; zhe te biografske dolochnice so izziv za problematizacijo identitete. Stone je, kot sam pravi, v Vietnamu, kamor je odshel kot prostovoljec, odkril mamila in rock; amerishki vojaki so namrech v bunkerjih poslushali glasbo in kadili travo; zlasti so nanj naredili vtis The Doors, njihov t. i. latinoamerishki zvok ga je prebudil iz klasichne glasbe. V enem od intervjujev je Stone povedal, da ga je v Vietnamu pritegnila glasba Acid Rock, Jefferson Airplain, Janis Joplin, kitara Jimija Hendrixa ga je shokirala, nad vsemi pa so bili The Doors: »I remember the first time we heard Light My Fire; it was a fucking revolution.« - Chetudi je bila ta »revolucija« v veliki meri le adolescentska afektacija, je moral Stone s filmom o Doorsih ochitno poravnati del avtentichnega dolga do svoje bivanjske in ustvarjalne identitete.

MOSAD (francoski dokumentarec v dveh delih; TVS 1 – 5. 1. in 12. 1. 2004). Izvrstna predstavitev po sploshnem mnenju najboljshe obveshchevalne sluzhbe na svetu – izraelskega Mosada. Med mnogimi zanimivostmi se zdi posebno aktualna, zlasti glede na sedanji val terorizma v islamskem kontekstu, zadeva z nacistichnimi begunci, ki so se po izgubljeni vojni zatekli v Egipt. Ti nemshki strokovnjaki so za Naserja v tajnosti pripravljali raketno orozhje in atomsko bombo, Egipt bi postal velika arabska sila z ambicijo panarabskega zdruzhevanja in z resno mozhnostjo, da uresnichi znano arabsko zheljo – pomesti izraelski tujek v morje. Izrael je bil glede tega ves chas »na tekochem«, prek njega seveda tudi Zahod, ki mu je pomagal na najrazlichnejshe nachine; med drugim gotovo tudi tako, da je zamizhal »na eno oko«, ko si je Izrael pripravljal lastno atomsko orozhje (uradno she danes ne priznava, da ga ima). Pod zaglavjem identitete se ob tem pojavlja cela vrsta »prispevkov«: nemshki arijci kot mitizirani nasledniki krizharjev so postali zarotnishki aktivisti islama (nekateri so tudi vstopili v islamsko vero) v interesu svoje »vechne vojne« zoper Jude, ki so semiti tako kot Arabci; Egipchani so odkrili nekatere izraelske agente, tako Wolfgang Lotz ni bil obsojen na smrt z obeshenjem, ker Egipchani niso verjeli podatku, da je po materi Jud in da je oficir izraelske tajne sluzhbe, zanje je bil esesovec, ki vohuni v Izraelu; Izrael je praktichno blizhnjevzhodna izpostava Zahoda, natanchneje ZDA (»nevidna zvezda« na »Stars and Stripes«), vchasih celo uradno nastopa kot »evropska drzhava« (Turchija o tem za zdaj le sanja); verjetno iz obchutka krivde zaradi holokavsta zlasti katolishki Zahod danes vse bolj poudarja judovsko-krshchansko zvezo in kontinuiteto (dejstvo, da je islam »konchni chlen« te kontinuitete, je »spregledano«), medtem ko je bil nekoch poudarek ravno na usodni prelomnici (judovsko nepriznavanje Jezusa kot odreshenika s posledico v njegovi likvidaciji).

ULICA TREH RODOV (TVS 1 – 7. 1. 2004). Nekoliko naftalinska tv igra po scenariju Vitomila Zupana, eden od tv prispevkov k 90-letnici pokojnega pisatelja, chlana kljuchne trojice slovenske proze XX. stoletja (pred njim Cankar in Bartol). Zadevna igra je seveda z obrobja Zupanovega opusa, z vidika nizhje zahtevnosti obrtnishko razmeroma solidna »agitka« o t.i. malih ljudeh (nekdanjega) realsocialistichnega vsakdana. Pod natanchnejshim pogledom se vse skupaj she obchutno skrchi na skromnost, ki je zhe blizu bede. Zakaj je v naslovu »ulica«, ni jasno, ker v igri ni videti nikakrshne ulice, le v stanovanju se dogaja, kot pravijo Anglezhi, »kitchen theatre«, s polamatersko dramaturgijo, brez tehtnejshe dramske intrige, dialogi so »naturalistichna« kuhinjska prichkanja, sicer markantni igralci (zlasti Jozhe Zupan, Aleksander Valich, Janez Rohachek) so naredili, kar je bilo mozhno v danih (shabloniziranih) okolishchinah.

KAMBOSHKA OBLETNICA. Slovenski mediji so komaj opazno (npr. Delo na zadnji strani v nekaj vrsticah rubrike Na kratko, 8. 1. 2004) porochali, da so v Kambodzhi praznovali 25-letnico padca komunistichne diktature Rdechih Kmerov. Njihov rezhim pod vodstvom Pola Pota, ki je v tej »antireligiozni« politichni (avto)torturi videl, kot je omenil, budistichni proces samoochishchevanja negativne kolektivne karme, je v shtirih letih vladanja (1975 – 1979) likvidiral shtiri milijone lastnih drzhavljanov. Rdechi Kmeri so 7. januarja 1979 pobegnili pred vietnamsko (tudi komunistichno) vojsko, ki se je 26. septembra istega leta umaknila iz zasedene drzhave. Vprashanju o identiteti se ponuja razmislek o okupatorju kot odreshitelju (trenutno aktualno v zvezi z amerishko zasedbo Iraka, sicer pa zmeraj dovolj »zhgoche« v slovenskem kontekstu, kjer sredi prestolnice zhe desetletja stoji spomenik enemu od dokaj shtevilnih okupatorjev tega prostora, pach Napoleonu, z napisom v spomin njegovemu vojaku, ki »za nas si pal«; Korzichan z grshko-albanskimi predniki je namrech nachrtoval ozhivljanje »ilirske nacije« v interesu odrivanja nemshtva od Jadrana).

POLNOCHNI KAVBOJ (Midnight Cowboy, ZDA, 1969; TVS 2 – 16. 1. 2004). Prvi amerishki film angleshkega rezhiserja Johna Schlesingerja; danes zhe legendarna, bolj otozhno pravljichna kot krvavo kritichna podoba New Yorka, sredishcha sveta, iz podganje (klosharske) perspektive; ustvarila je tako rekoch nesmrtna, vzorchna lika, zablodela v newyorshkem podzemlju, oba z znachilnima imenoma, »severnjaka« Joea Bucka (Jon Voigt) in »juzhnjaka« Ratsa Rizza (Dustin Hoffman). Malce obledelo, a vsekakor gledljivo.

ZHIVLJENJE JE LEPO (La vita e bella, IT, 1997; POP TV – 17. 1. 2004). Rezhija in glavna vloga Roberto Benigni; nekakshna »komedija« na temo holokavsta z zamenjavo identitete; populistichno »temperamentno« spakovanje o malih ljudeh v velikem chasu; v glavnem brezpredmetno.

GLADIATORJI 2. SVETOVNE VOJNE – BOJNE ENOTE SS (Gladiators of World War II – Waffen SS; 1/ 13; VB, dokumentarna serija; TVS 1 – 19. 1. 2004). Markantna serija v sijajni tradiciji angleshkega tv dokumentarca. Hitlerjeva telesna strazha in elitne enote njegove vojske; ideologija kot »pogonsko sredstvo«, ki pa seveda ne bi bila dovolj, che ne slonela na solidni ekonomsko-bioloshki podlagi. Prispevek k vprashanju identitetete: kako so se z narashchanjem shtevila padlih znizhevali kriteriji za sprejem v SS in kako so kot pripadniki te organizacije uresnichevali najvishje ideale svoje (nacionalne) eksistence razlichni okupiranci skoraj po vsej Evropi.

SHTIRIDESET REVOLVERASHEV (Forty Guns, ZDA, 1957; TVS 2 – 19. 1. 2004). Skoraj legendaren vestern »hard« rezhiserja Samuela Fullerja, znamenit po tedaj dokaj redki mozhachasti vlogi Barbare Stanwyck, ki kot samska gospodarica rancha obvladuje svojo »telesno strazho« shtiridesetih kavbojev, seveda dokler ne pride »pravi«... in se zachne hormonska terapija. Barry Sullivan solidno opravi svoj del posla. Z nekaj potrpljenja she zmeraj gledljivo.

PRESHERNOVA PROSLAVA (TVS 1 – 7. 2. 2004). Vrnitev v Cankarjev dom, Union se je z lanskim intermezzom izkazal kot povsem neprimeren (kvazi)secesijski salon; tudi to kazhe, kako Preshernova proslava nenehno in v novih chasih zmeraj bolj muchno ishche lastno identiteto med ochitnim bremenom svojega realsocialistichnega izvora in bolj ali manj (ne)uspeshnimi poskusi modernizacije. Seveda gre pri tem tudi za iskanje identitete slovenskega kolektiva v smislu nekakshnega februarskega kulturn(ishk)ega obrachuna in ochishchevanja (februa – starorimski praznik ochishchevanja v tedaj zadnjem mesecu leta, 21. februar je bil »dan mrtvih«). Veliko Preshernovo nagrado je, seveda nadvse zasluzheno, prejel pisatelj Florjan Lipush, »zadnji samuraj« slovenske identitete na avstrijskem Koroshkem (temu ustrezno grenak njegov slavnostni govor). Lipush kakor Presheren zhivi v dvojezichnem kontekstu in je moral prav tako obvladati in premagati nemshchino v sebi (pishe, kot je povedal, po posebnem »avtotorturnem« postopku: najprej s svinchnikom zelo natanchen koncept, nato prepis na rachunalnik). Kakor zmeraj tudi tokrat problem s slavnostno aktualizacijo Preshernovih verzov: v rezhiji Sebastijana Horvata nekonvencionalen recital nekakshnih slovenskih vestalk, mitichno zaklinjanje, tudi z ironichnimi prizvoki; vsekakor eden boljshih poskusov.

ZHENSKA V IZLOZHBI (The Woman in the Window, ZDA, 1945; TVS 1- 15. 2. 2004). Mojstrski »film noir« iz t.i. zlate dobe Hollywooda (1930 – 1950) v zanesljivi rezhiji velikega Fritza Langa; vrochichna sanjska blodnja o problemu posameznikove identitete in usodnih dejanj; profesor kriminalistichne psihologije v izlozhbi zagleda portret ocharljive mladenke, kmalu jo tudi osebno spozna, v njenem stanovanju v samoobrambi ubije njenega ljubimca, truplo nalozhi v avto in odvrzhe v gozdu, sledi mora izsiljevanja in preiskave... Sredishchna vrednost filma je monumentalna igra Edwarda G. Robinsona, danes chiste legende, v vlogi profesorja; igralec z znachilno identiteto (pravo ime Emanuel Goldenberg, romunski Jud).

OSKARJEVA PROSLAVA (TV 3 – 29. 2. 2004). Najvechji (vsakoletni, tokrat 76.) masmedijski obred na svetu, podelitev oskarjev v Kodakovi dvorani v LA; realkapitalistichni »glamour« v amerishki izvedbi. Poglavitna zanimivost: fenomenalna Charlize Theron (29 let) z oskarjem za vlogo prostitutke in serijske morilke (moshkih) v filmu Monstrum (za vlogo se je vsak dan vech ur maskirala iz lepotice v strashilo); amerishka igralka z vech kot nenavadno »identiteto«: edinka iz zakona med Francozom, farmarjem, in Nemko, rojena v Juzhni Afriki blizu mesta Benoni; ko je zachela hoditi v srednjo sholo, je mati ubila mozha (monstrumska »izkushnja«), dekle odshlo po svetu, zaradi poshkodbe odnehala kot balerina, nato v Hollywoodu kot dolgoletna »chakalka vlog«, slike za Playboy itd. Z najvech oskarji tokrat zasut megaspektakel Gospodar prstanov – Vrnitev kralja, posnet po Tolkienovem »shpehu«, ki ga nekateri uvrshchajo v SF, nekakshna kvazimitoloshka moderna pravljica, prvi fantastichni film z najvechjim shtevilom oskarjev (prej toliko le Ben Hur in Titanik); v mehanizmu konteksta tolikshno odlikovanje ne more biti »nakljuchno«; podeljevalci oskarjev (Akademija za film) niso nikoli prikrivali pomena spektakelske funkcije filma tako za filmsko industrijo kot za »duhovno vzgojo« publike; tako se nakazuje tudi meforichna upodobitev aktualne amerishke identitete (predsednik Bush kot gospodar svetovnih »prstanov mochi« in »novi kralj« na chelu kraljestva dobrih v boju proti svetovnemu zlu, terorizmu?); tudi najbolj odtrgana fantastika je kot konkreten rezultat pach dolochena s pogoji prostor-chasa. (Da pa bo Bush letos drugich izvoljen, je tako rekoch zunaj dvoma...)

MADRID. Enajstega marca evropski udarec islamskega terorizma; desetine mrtvih. Tokrat se evropski (levicharski) intelektualci niso oglashali z malce objestnimi teorijami o »domachem narochilu« kakor ob newyorshkem enajstem septembru; zdaj se je pokazalo, da hudich jemlje »shalo«, da so pripravljene tudi tarche v Evropi (menda atentata ni narochil shpanski kralj ali premier?). New York kot dejansko sredishche zahodnega sveta; kakshna je »simbolika« Madrida? Ime iz arabshchine (magrid – trdnjava); leta 1083 so ga Shpanci iztrgali iz rok Mavrov; prestolnica drzhave z »dvojno identiteto« na drugem, iberskem, z Balkanom vzporednem koncu islamskega polmeseca, obkrozhajochega Evropo, se pravi drzhave, ki je bila nekoch v velikem delu islamska (simbolichna napoved »dzhihada« za kontrarekonkvisto?). Po dolocheni logiki bi bila najbolj verjetna evropska kandidata za teroristichni »medijski spektakel« London ali Rim.

DEMOGRAFIJA (Tarcha, TVS 1 – 23. 3. 2004). Pogovorna oddaja o slovenskih demografskih razmerah. Voditeljica Lidija Hren, sodelujejo dr. Janez Malachich, demograf, dr. Mirjana Ule, raziskovalka, dr. Vasja Cerar, ginekolog. Izhodishche: v SLO ena najnizhjih rodnosti v Evropi, v zadnjih dveh desetletjih prirastek ne zagotavlja niti osnovne reprodukcije... Demografsko vprashanje je seveda she kako pomembno za kolektivno identiteto, na to se je vchasih kar nekako »pozabljalo«, v danih razmerah je bilo v dolochenem smislu bolj preprosto poudarjati mitizirano kulturo. Zdaj ko je samostojna Slovenija popolnoma izpostavljena z vsemi svojimi lastnostmi, problem postaja she posebno perech, ker radikalno zastavlja vprashanje o mestu mikrodrzhave v svetu. Jalova je tolazhba z »veliko kulturo« malega naroda; ko gre zares, je treba imeti v rokah tudi kaj drugega, ne le knjige. V ozadju vsakrshnega retorichnega opletanja nastopajochih v zadevni oddaji ostaja neizgovorjena potreba po dolochenem »bioloshkem inzheniringu« vsake druzhbe, ki se hoche vitalno ohraniti. Slishati je bilo primerjavo z ZDA: tam imajo druzhine veliko otrok, tam shtudirajochi zgodaj diplomirajo, doktorirajo, se produktivno vkljuchujejo v druzhbeni bioloshki mehanizem, in to vse brez socialne drzhave (v evropskem smislu). Kakshen je smisel primerjav med SLO in ZDA, med etnichnim rezervatom v srednjeevropskih hribih in prvo silo sveta, ni jasno; gre za take razlike v kontekstu, da so v bistvu brezpredmetne kot npr. primerjave med pishchancem in slonom (v ZDA npr. dokaj povprechna druzhina z eno, praviloma ochetovo placho lahko zhivi chisto spodobno, v lastni hishi, z avtomobili itd.). Dr. Cerar je ustrezno opozoril, da dolochene demografske razmere na Slovenskem niso od vcheraj, saj gre tod za tisochletno navzochnost genocida... (Tochno to: Nemci so imeli namen germanizirati ta prostor do Jadrana zhe v srednjem veku; ni res, da tedaj etnichnost ni bila pomembna, natanko se je vedelo, kaj je kdo in kako govori, germansko poplavo so ustavljale geohistorichne okolishchine, takrat she tezhe prehodne Karavanke in vechstoletna grozhnja Turkov, ki je zmanjshevala perspektivnost teh krajev; po upadanju turshke mochi se je zachelo spreminjati, zlasti po prikljuchitvi BiH k A-O leta 1878 je germanizacija dobila krila, to je bilo vidno posebno na Shtajerskem, ki ni zavarovano z gorami, v desetletjih pred prvo svetovno vojno; che ne bi A-O razpadla in ne bi nastala juzhnoslovanska drzhava, ne bi germanizacije preprechila nikakrshna podezhelska, bolj ali manj ljubiteljska kultura.) Mladi par, ki je sodeloval na prizorishchu oddaje, je na koncu ugotovil, da si z vsem povedanim ne more prav nich pomagati (stanovanja so nedosegljiva sanjska dobrina, v vsakem pogledu dobro preskrbljene dame in gospodje pa razglabljajo o chimbolj humanem, demokratichnem, nevsiljivem, za vse in vsakogar sprejemljivem »izboljshanju natalitete«, kar nekateri uresnichujejo chisto po domache...).

KOSOVEL (Ob 100. obletnici rojstva pesnika Srechka Kosovela; TVS 1 – 27. 3. 2004). Najprej nekakshen »gledalishki kons« na besedila Srechka Kosovela pod naslovom Jaz slutim toliko lepote (scenarij Miran Koshuta in Marko Sosich); profesionalno korektno, sicer pa standardno prepletanje deklamacij, petja, glasbe, plesa. Sledi pogovor voditeljice Alenke Zor Simoniti s poznavalci Kosovelovega dela: Janez Vrechko, Lado Kralj, Alesh Berger, Miroslav Koshuta, Ludwig Hartinger (nemshki knjizhevnik, prevajalec, izrazha se v solidni slovenshchini). Pogovor dokaj tog, »akademski«, s poanto, da je Kosovel prispeval k slovenski samozavesti, ker je kot ustvarjalec, izhajajoch iz krize evropske zavesti, brez chasovnega zaostanka zbral vse duhovne in izrazne izkushnje poezije XX. stol. Berger poudari nedogmatichnost Kosovelove odlochitve za »rdecho stran«, Vrechko Kosovelovo jasno lochevanje med konstruktivizmom kot umetnishko smerjo in konstruktivnostjo v smislu revolucionarnega angazhmaja; Koshuta omeni, da je imel likovnik in izumitelj Milko Bambich na strehi svoje hishe v Trstu velike antene za sprejemanje novic iz sveta (Kosovel je bil pri njem), in »popravi« Bergerjevo izjavo o Kosovelovih »dveh domovinah«, chesh da Italija ni bila njegova »druga domovina«... Zanimivost Hartingerjeve izjave, da so vsi Kosovelovi »izmi« le razlichni vidiki njegove osebne identitete, njegove dushe (sodobna znanost nerada omenja »dusho«, a vchasih se zdi, da na koncu res ostaja le she to...). Vsekakor je Kosovel kljub temu, da se danes kar precej pishe in govori o njem, she vedno presenetljiv, nedorechen, morda nedoumljiv fenomen: v zhivljenju, ki je komaj zajelo najstnishka leta, je ustvaril obsezhen, tezhko pregleden in dolgo nerazkrit opus, ki je v vechji meri pesnishko povprechen, a z vrsto elementov tudi osupljivo aktualen, prediren, dinamichen, shirok, po svoje vsestranski, izzivalen, hkrati moderen, avantgarden in klasichno tehten.

TROJA: BOJISHCHE MITOV (nemshka dokumentarna oddaja, TVS 1 – 27. 3. 2004). Ne posebno inventivno posneto, vendar dovolj informativno. Troja kot temelj evropske (elitne) identite, tako rekoch vsa evropska aristokracija od antichnih vojskovodij in cesarjev do srednjeveshkih vladarjev svoj izvor izvaja iz nje: Rimljani (po Vergilu), Julij Cezar svoje ime pojasnjeval z etimologijo Iulius – iz Ilios, Ilion (drugo ime za Trojo, zato tudi naslov epa Iliada), celo Habsburzhani in Turki se shtejejo za potomce Trojancev (Turki se imajo za »mashchevalce Troje«, poudarjajo trojanskega junaka Turkosa)... Hetiti, predniki Trojancev? V nekem zapisu v hetitskem jeziku je najti toponima Tariusa (Troja?) in Vilus (Ilios?) Homer je opeval dogodke, ki so se godili 800 let pred njim, odkod je chrpal podatke? Najverjetneje iz ljudskega ustnega izrochila, iz krajshih pesnitev v heksametrih o bojih za Trojo. Kljub vsemu je ob tej »trojanski identiteti« Evrope she veliko nedorechenega, nejasnega; med drugim sploh ni zanesljivo, da so tisto, kar je nashel Schliemann, res ostanki Troje, nekaterim se zastavlja celo vprashanje, ali je Troja sploh obstajala... Bolj kot sama Troja se temelj Evrope zdi trojanska vojna med grshkim zahodom in maloazijskim vzhodom; zhe takrat je shlo za »Lebensraum«, za posest in prilashchanje zemlje (Helena kot »metafora« za Helado?), za ozhinski prehod v Chrno morje in v zvezi s tem za strategijo kolonialne ekonomije. Razmerje Zahod-Vzhod je tako rekoch osnovna definicija Evrope; celo frankovska drzhava se je delila na vzhodno Avstrazijo in zahodno Nevstrijo; habsburshka monarhija je bila nazadnje mitropski, slovansko tretjino zatirajochi germansko-hunski »west-east« (Avstro-Ogrska: 51 milijonov prebivalcev, nemshko govorechih 25%; morda je »Hun« le razlichica glavnega kitajskega etnonima »Han«); pojem Evrazija zdruzhuje temno, zahodno stran (Ereb) in vzhodno, sonchno (as – asirsko; fenichansko: sonchni vzhod). Seveda nemshka oddaja ni omenila »venetske teorije«, po kateri tudi Slovani /Slovenci izvirajo iz Troje (asociacija na slovenske Trojane?), v Iliadi so na trojanski strani omenjeni Eneti (od tod Enej, osnovalec Rima)... Antenor, begunec iz Troje, prishel do Trsta in na Kras, morda nekak starodavni »Ant«, ki je bil zhe malce »nor«, nekakshen »nori kum« (prim. predkarantansko pokrajino Norikum)... (kako razlagati »navzochnost« bogov v Homerjevih pesnitvah, je seveda poseben problem, za »dänikenovce« ufo-jevski; po nem. pisatelju in filozofu Fritzu Mauthnerju so vse chlovekove predstave o svetu le metaforichne mitske podobe, ob katerih je relevantna zgolj jezikoslovna kritika terminologije).

SHEST ZHENA HENRIKA VIII. (Six Wives of Henry VIII., VB, 1997; TVS 2; marec 2004). Slikovita angleshka dokumentarna nanizanka o kralju, ki je nekakshen ekvivalent Ivana Groznega; svoje zhene je obravnaval tako rekoch po »rugljevsko«; Anglezhem je »dodelil« protestantsko identiteto z odcepitvijo od Vatikana, ki ni hotel odobriti njegovih variacij »figurae veneris«...

TAT TRUPEL (The Body Snatcher, ZDA, 1945; TVS 1 – 25. 4. 2004). Ta klasichni horror po noveli R. L. Stevensona je rezhiral Robert Wise, mojster filmske obrti, avtor nekaterih znamenitih melodram, med drugim tudi spektakla Helena Trojanska (1956). V glavnem realistichni Tat trupel je dragocen po skupnem nastopu dveh specialistov za poshastne mitoloshke like – »Frankensteina« Borisa Karloffa in »Drakule« Bela Lugosija (tukaj sicer v bolj stranski vlogi); fenomenalna tipa, hollywoodska igralca s slikovito »vzhodnoevropsko« identiteto: prvi je bil Anglezh s pravim imenom William Henry Pratt, drugi romunski Madzhar Bela Blasko iz mesta Lugoj pri Temishvaru; izvrsten je tudi tretji znani »grozljivec« Henry Daniell.

TRENUTKI ODLOCHITVE (Slovenija, 1955; TVS 2 – 27. 4. 2004). Tako rekoch chista klasika iz »zlate dobe« slovenskega filma; v danih razmerah prava mojstrovina scenarista (po ideji hrv. pisatelja Branka Belana) in rezhiserja Frantishka Chapa, cheshkega »prishleka«; avtentichno in dokaj radikalno zastavljeno vprashanje o slovenski (historichni) identiteti z izvrstno Severjevo upodobitvijo po svoje odmaknjenega intelektualca-zdravnika, ki se nenadoma znajde v domobransko-partizanskem precepu (»poanta«: prostor-chasni kontekst od vsakogar izterja svoj dolg).

MAJHEN NAROD – VELIK JEZIK? (Tarcha, TVS 1 – 27. 4. 2004). Ena od pogovornih oddaj, ki jih (ob studijski navzochnosti publike) vodi Lidija Hren, tokrat na temo »slovenshchina v EU« (tik pred uradnim vstopom 1. maja) pod naslovom, ki ga upravichuje le vprashaj (majhen narod govori velik jezik le, che ne govori svojega, ali pa che gre za kakshen latinoamerishki narod, govorech shpanshchino). Tu je vech vprashanj, pomembnih za narodno in drzhavno identiteto: kako bo v praksi s slovenshchino v pisarnah Unije, kaj bo z javno rabo slovenskega jezika v Sloveniji, kaj prinasha posebni zakon o zashchiti slovenskega jezika... Gostje: dr. Jozhe Toporishich, dr. Marko Stabej, dr. Janez Dular (trije jezikoslovci, slednji tudi politik), knjizhevnik Kajetan Kovich, prevajalka Milojka Popovich, dr. Janez Kranjc (prof. rimskega prava na PF, strokovnjak za rabo slov. v pravu). Toporishich poudarja zlasti »materinshchino«, v kateri se chlovek najlazhe izrazha; Stabej skusha poglede nekoliko racionalizirati in odmakniti od »domachijskega« voluntarizma, a brez posluha s strani sogovornikov; Kranjc umirjeno in retorichno izchishcheno nakazuje praktichni pomen pravne samozashchite jezika. - Tovrstne razprave se sicer ne zdijo odvech, posebno usodne za jezik pa tudi niso videti. Jezik zhivi neko svoje, »naravno« zhivljenje v mrezhi trdih prostorsko-chasovnih (geohistorichnih, bioloshko-demografskih) determinant »in situ«; mnenje, da se je slovenski narod ohranil le zaradi svojega jezika/ kulture, sodi v sklop Kosovelove »slovenske kulturne lazhi« ali prirochne kvazmitoloshke demagogije. Seveda to ne pomeni, da je jezik nekaj obrobnega in da ga kazhe le prepushchati »stihiji«, a usoda slovenshchine kot enega od uradnih mikrojezikov EU se ne bo odlochala v bruseljskih kabinetih in dvoranah; kako bo tam s slovenshchino, bodo bolj ocvirki za populistichne medije (nekakshno obredno zaklinjanje slovenskih politikov, kako bodo v Bruslju »nacionalno pokonchno« uporabljali slovenshchino, kjerkoli bo to »mozhno« ipd., obarvajo izkushnje Popovicheve prav s temi ljudmi, ki v EU niso uporabljali svojega jezika niti takrat, ko bi bilo to skoraj samoumevno). Kako je sploh z »materinshchino« (vchasih, v predromantichnih chasih je bila bolj v rabi »ochetovshchina«, lingua patriae)? Chlovek se iz »materinih prsi« nasrka avtentichnega jezika, potem pa zhe v osnovni sholi s klofutami v obliki negativnih ocen ugotavlja, da o svojem jeziku nima pojma, dokler se mu »materinshchina« ne spremeni v moro, v najbolj osovrazheni sholski predmet, v katerem je funkcionalno nepismen in bo tak ostal »dosmrtno«... Kako je pri tem z vse shtevilnejshimi tujerodci in vsakrshnimi »prishleki«? V slovenskih osnovnih sholah so celi razredi, v katerih je otrok s slovenshchino kot »pravo« materinshchino le za vzorec ali pa jih sploh ni (morda bodo ravno med njimi zrasli velikani, kot sta Lojze Kovachich ali Voranc, ki sta »materinshchino« pila iz nemshkih prsi...).

ZVENENJE V GLAVI (Slovenija, 2000; TVS 1 – 28. 4. 2004). Po knjigi Draga Jancharja rezhija Andrej Koshak, glasbena oprema Sasha Loshić. Rezhiser ochitno skusha nadaljevati in domisliti »svojo temo«, ki jo je s prvencem nakazal kot slovensko razlichico »jugonostalgije«. Ob Zvenenju se obchutno pokazhe, da je bil uspeh Outsiderja enkraten. Tematska obetavnost in ambicioznost (upor kaznjencev v slovenski realsocialistichni jetnishnici leta 1970) Zvenenja ostaja nedorechena, v mnogochem shablonizirana, markantna glavna vloga Jerneja Shugmana (vzporedno na jetnishkem in predjetnishko-ljubezenskem tiru) odzveneva v prazno, enako dramatichna in kontekstualna preprichljivost celotne konstrukcije.

EVROPSKA BARKA LETA. Sredi maja je medijsko odmevala izjava Japca Jakopina, doktorja medicine in konstruktorja evrobarke, da je prednost Slovencev v neizoblikovanosti nacionalnega jaza, zato imajo vechji posluh za podrobnosti in se lazhe prilagodijo zahtevam, prichakovanjem, okusom drugih narodov; odtod torej zadevni konstrukcijski uspeh. »Orientalska metafizichnost« neke zahodne identitete kot neidentitete, manka, »luknje«? So Slovenci v duhu mitologije JV Evrope »narod-vampir«, ne zhiv ne mrtev, in zato z vampirsko ne(z)mozhnostjo uzretja lastnega jaza v zrcalu avtorefleksije? (Morda je Slovenec tipichni Mitropec, ki je po Musilu »chlovek brez lastnosti«, prim. Der Mann ohne Eigenschaften). »Simbolika« te konstrukcijsko-konstruktivne diagnoze: slovenska barka je zaplula na zahodnoevropsko morje brez lastnega jaza (ki je po mnenju nekaterih z osamosvojitvijo preskochil iz narodne v nacionalno kvaliteto), z novo samozavestjo njegove odsotnosti, torej je strah glede izgube identitete v tem morju odvech, kajti chesar ni, tega pach ni mogoche izgubiti...

BRIZHINSKI SPOMENIKI. Sredi maja je po slovenskih medijih odmeval she en dogodek, pomemben v zvezi z narodno identiteto: Bavarska drzhavna knjizhnica v Münhnu je posodila t.i. Brizhinske spomenike za razstavo v ljubljanski NUK (nekakshen pozdravni praznik novi chlanici v elitni EU; po mnenju nekaterih so bile zaradi strogih varnostnih ukrepov za ogled potrebne tudi »elitne« zveze in so tudi taki, ki si razstave niso ogledali iz nachelnega odpora do teh dokumentov davno zasajenega »hlapchevstva«). Gre za nekaj listov znotraj vechjega drugojezichnega kodeksa; verski teksti v stari slovenshchini naj bi bili temeljni dokument slovenske identitete, zachetek literature, »Magna Charta« (vendar ne toliko »libertatum«, kolikor tudi podreditve izrazito inferiornega kolektiva dolochenemu etnichno-ideoloshkemu sistemu: napisala jih je roka nemshkega katolishkega misijonarja). »Dvojezichnost« je bila navzocha zhe ob prvem slovenskem vstopu v Evropo.