Revija SRP 63/64

Ivo Antich

 

K VPRASHANJU O BRANJU
(ali pravzaprav o branosti in berljivosti)

 

Ob vsaki kulturnishki reviji, zhe tako rekoch »nachelno« namenjeni ozhjemu interesnemu krogu, che pa gre za tako »podzemsko« publikacijo, kot je Revija SRP, toliko bolj – se tako rekoch kar samo po sebi zastavlja vprashanje o njenih »namerah«, o njeni namembnosti, ali preprosto o njeni branosti. Pri tem je jasno, da se obseg branosti ne pokriva povsem s shtevilom »deklariranih« bralcev kot narochnikov, pa tudi ne z berljivostjo, ki je za razlichne bralce lahko zelo razlichna (za nekatere je vsak tekst v obliki verzov »nachelno« neberljiv, nekdo pach lahko uzhiva ob besedilu, ki je za drugega »neprebavljivo« ipd.). Tukaj seveda ne gre za analizo odnosov med avtorjem – medijem – prejemnikom, marvech le za lektorsko gloso ob dejstvu, da je lektor pravzaprav tako rekoch »edini bralec« nepopulistichne periodichne publikacije. Bolj zanesljivo kot kdorkoli drug bo prebral »chisto vse«, s kakshno pozornostjo do vsebine posameznih tekstov, je seveda drugo vprashanje, vsekakor pa bo »shel skoz«, ker je pach dobesedno »lector«, lat. bralec, ali »proof reader«. Na podlagi takih izkushenj o svoji »edinstvenosti« ali »edinshchini« je za SRPovega lektorja povsem normalno, da so med prebivalci Slovenije tisti, ki jim je omenjena revija znana vsaj po imenu, redkejshi od tistih kitajskega porekla. In med temi redkimi je nekdo zvezek te revije zhe ob prvem listanju zavrnil kot »nechitljiv«; v zvezi z njeno »eksotichno pisavo« je namrech izjavil: »Kaj si boste pa she izmislili, vi kulturniki? Ali boste zacheli uporabljati she kitajske chrke?«

Zato pa je »presenechenje« toliko vechje, ko SRPov lektor naleti na znanca, in ta znanec ga vprasha, ali ne razlikuje med oznakama dunajska/ donavska konfederacija. To se je seveda nanashalo na razpravo Natalije Narochnicke Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi, objavljeno v Reviji SRP 61-62/ junij 2004; tekst je bil prevod iz rushchine, potreben izdatne lektorske obdelave, lektorju pa se je prepozno posvetilo, da prevajalec ni vedel, da Rusi z besedo »Dunaj« mislijo reko Donavo, medtem ko je mesto Dunaj v rushchini »Vjenna«... Tako je pach s prevajalskimi »shtosi«; she danes npr. ni jasno, ali je Eva »v prvotnem raju« zapeljala Adama z jabolkom ali s paradizhnikom (oboje verjetno prispodoba za zhenske prsi; pri Grkih »jabolko spora«)... In zaradi »tematske blizhine« naj bo she omenjeno, da je isti znanec tudi pripomnil, da se SRPu ni treba spotikati ob »papezha«, che pa zhe, naj bo to bolj natanchno... Gre za lektorjev chlanek Mnozhichnomedijske belezhke v isti shtevilki SRPa, kjer se pisec seveda ni spotikal ob papezha, temvech ob slovensko besedo zanj, ki je, kar seveda ni nich novega, nekoliko nenavadna po svoji »konchnici«; znanec je poudaril, da ne gre za konchnico, temvech za obrazilo -ezh (pisec je namerno uporabil oznako »konchnica«, ker ni shlo za strokovni zapis in je »konchnica« bolj dojemljiva sploshnemu bralstvu, pa tudi v strokovni literaturi se pojma konchnica/ obrazilo v dolocheni meri prekrivata).

Potemtakem polemika o »prenovljeni bohorichici« revije, ki je »nihche ne bere«, che pa jo bere, se tega sramuje, v Delovih Knjizhevnih listih, ki jo je 12. 5. 2004 sprozhil Andrej Makuc, sodi zhe v tako stopnjo odzivnosti, da bi se bilo treba spricho nje kar onesvestiti... (Pri tem z lektorskega vidika ni odvech omeniti, da se po mnenju nekaterih iz priimka Makuc pravilno izvaja Makuchev, ne pa Makucov, kar bi lahko pomenilo, da iz »muc« ne bo »mucov«, ampak »muchev«...).