Revija SRP 63/64

Dokument 2
 
DRUSHTVO DR. FRANCETA PRESHERNA
ZA PROMOCIJO STIKOV MED SLOVENIJO IN RUSIJO (MOSKVA)

 

ZAKLJUCHNO POROCHILO (1999-2004)

 

Ideja o ustanovitvi Drushtva je nastala kot spontana reakcija na vse vechjo praznino v kulturnih stikih med slovenskim in ruskim narodom, ki se je she povechala po razpadu SFRJ in ZSSR. Od leta 1990 pa vse do danes ni izshla v rushchini nobena knjiga slovenskega avtorja, dostopna shirshi javnosti, za katero bi stala RS, RF ali njune ustanove. V istem chasu je v Sloveniji izshlo vech knjig skoraj izkljuchno neruskih (marginalnih) avtorjev iz Rusije ali emigracije, ki so zhaljive in posmehljive za Ruse.

Nasha dejavnost je sprva naletela na mlachno podporo nekaterih slovenskih inshtitucij, to pa se je kmalu sprevrglo v dosledno nasprotovanje in tudi poskuse preprechevanja. Dozhiveli smo podtikanja, ochrnitve in celo uglashene akcije uradnih slovenskih ustanov vse do mrzlichnih sprememb nekaterih zakonskih odredb (Ministrstvo za kulturo), ker se odgovorni sicer ne bi vech mogli izogibati financhni podpori nashim projektom in bi bili tako primorani odtegovati sredstva svojim prisklednikom. Slovenska predstavnishtva v Rusiji so kmalu povsem prenehala z zhe prej mizerno podporo. Za ilustracijo naj bo res neverjeten podatek, da vsa ta leta niso kupila niti enega samcatega izvoda nashih knjig (?!), enako velja tudi za posameznike iz teh podjetij. Knjige smo jim ponujali po smeshno nizkih cenah, da bi jih darovali svojim vis-a-vis in tako promovirali svojo domovino ter vsaj na ta nachin pomagali drushtvu. Drzhavne ustanove ter reklamirana drushtva in posamezniki, ki se postavljajo kot veliki prijatelji Rusov, so dosledno zavrachali vsako sodelovanje z nami. V zadnjem chasu smo obchutili le podporo s strani slovenskega veleposlanishtva v Moskvi.

V petih letih smo ne glede na res neugodne okolishchine izdali 15 tiskanih knjig in postavili v Rusiji dva spomenika – Preshernu in Herbersteinu, izvedli shtevilne odmevne promocijske akcije, kot so slikarske razstave, javne tribune, predavanja, predstavitve. Po shirni Rusiji se v knjigarnah ter druzhinskih in javnih knjizhnicah nahajajo nashe knjige. Do Slovencev doma in v tujini je prishlo vech sto strani nashih prevodov iz rushchine razlichnih del izpod peres Rusov, saj smo prek elektronske poshte (ca. 2500 prejemnikov) in spleta ter v drugih medijih redno objavljali prevode ruskih avtorjev in svoje prispevke. Povratna informacija nam je dala vedeti, da je ta nasha dejavnost pripomogla k temu, kar je bilo nash namen: dvigniti zavest o nashi pripadnosti slovanskemu svetu in omogochiti slovenskemu chloveku izvedeti vech o Rusih in Rusiji ter slovensko-ruskih stikih iz prve roke in ne le prek zaprisezhenih ali zavedenih rusofobov doma (predvsem iz vrst "lenih in neradovednih", kot bi rekel Pushkin, hitropisnih medijev), med peto kolono v Rusiji ali pa iz "zahodnega sveta". Vsi ti kot obsedeni she vedno kopirajo Engelsove rusofobske shablone iz njegove Zunanje politike ruskega carizma in Marxove sodbe o ruski politiki (izposojene izkljuchno iz britanske publicistike iz chasov vojne na Krimu). Komentarji teh medijcev o Rusiji do smeshnosti vseskozi sledijo tekochim komentarjem ZDA in transatlantskih struktur. Veseli smo torej, da nashe delo ni bilo zaman in da smo prispevali k bolj uravnotezheni sliki Rusije in ruskega naroda med Slovenci ter k boljshemu poznavanju Slovenije in Slovencev med Rusi.

Nasha misija je po moji oceni v osnovi tako konchana, zhe zachete projekte bomo dokonchevali glede na mozhnosti. Krasno, kajti za kaj vech ni niti moralnih, she manj pa financhnih sil. Lahko bi naredili she veliko, veliko vech, che ne bi bilo machehovskega odnosa RS do Drushtva in porazne indiferentnosti ogromne vechine tistih, ki bi prvi morali imeti vsaj nekaj posluha za nasho dejavnost, saj se ponosno trkajo na svoja prsa kot veliki prijatelji Rusov. Nergamo (upravicheno!) chez kulturno in promocijsko politiko RS, vendar kaj smo Slovenci sami storili za boljsho prepoznavnost svojega naroda v svetu, za utrjevanje in poglabljanje stikov z drugimi narodi? Kulturno udejstvovanje pach ni obrachanje vola na zharu – na veselicah se pod firmo kulture in promocije ter mednarodnih stikov tare ljudi. Za leposlovno knjigo, za dolgorochne kulturne nalozhbe pa ni posluha.

Iz srca se zahvaljujem vsem, ki so se trudili za uspeshno delo Drushtva. Posebej bi se rad zahvalil gospodu Andreju Lenarchichu iz Ljubljane, brez katerega si tezhko predstavljam delovanje Drushtva. V prvem obdobju je bil neprecenljivo zavzeto in plodotvorno delo Milana V. Smoleja iz finskega Esppoo. Brez intelektualne in druge podpore Jozhka Shavlija iz Gorice in Ivana Tomazhicha z Dunaja bi bili projekti o Venetih neuresnichljivi (izshel bo she II. del). Posebna zahvala gre potomcem Mateja Bora in vsem drugim avtorjem, ki so zastonj dali na razpolago svoja dela. Hvalezhni smo urednishtvu spletne strani Carantha (druzhina Jezovnik), reviji SRP (Rajko Shushtarshich, Ivo Antich) in uredniku spletne strani Beseda Franku Luinu za plodonosno sodelovanje. Prek njihovih medijev je nasha resnica o veliki Rusiji prodrla v mnoge domove.

V chasu delovanja Drushtva sem se spoznal z mnogimi sijajnimi ruskimi ljudmi. Hvalezhen sem jim za vsestransko podporo, nasvete in vzbodbude, naj ne odneham. Ruske prijatelje izredno chudi, da RS in na sploshno Slovence absolutno ne zanima nashe delo in da praktichno nikomur ni prishlo niti na misel, da bi kakorkoli pomagal. Posebej me je navdihovalo sodelovanje z Aleksandrom Kozininom, vsestranskim ruskim umetnikom, avtorjem spomenika Preshernu, osnutka spomenika Noordungu, makete Ruske kapelice pod Vrshichem, naslovnih strani vech nashih knjig, osnutka spomenika velikim romantikom (med njimi je jasno tudi Presheren). Che ne bi bilo ruskega profesorja Pavla Tulajeva, shirsha javnost pa tudi stroka ne bi she (z)vedeli, da je ruski znanstvenik, sodobnik A. S. Pushkina, Jurij Venelin leta 1834 prvi vpeljal v literaturo pojem Slovenija in ga tudi znanstveno utemeljil (reprint Venelinove knjige o Slovencih iz leta 1841 smo izdali prav te dni). Na svetovnem politichnem zemljevidu se je dobro stoletje in pol po tem pojavila drzhava Slovenija. Zhe za to bi veljalo Juriju Venelinu pri nas postaviti spominsko obelezhje, vsekakor pa bi morala stroka v Sloveniji organizirati znanstveni simpozium o J. Venelinu in njegovi knjigi o Slovencih. Slovenski mediji so bili o tem pomembnem odkritju obveshcheni z moje strani zhe vsaj trikrat, vendar ga vse do zdaj niso posredovali javnosti, kar se zdi nerazumljivo.

Posebna zahvala gre moji shtevilni druzhini, v kateri so vsi po vrsti aktivno pomagali s prevodi, redigiranjem tekstov in drugimi zadolzhitvami. Zhena Marina je med drugim zastonj prevedla knjigo dr. Shavlija Slovenija – Podoba evropskega naroda (ki bo she izshla), najina starejsha hchi Irena pa knjigo prof. Zagorcheve Ples. Z bratom Borisom sta vechkrat dramsko v rushchini uprizorila za slovensko in rusko javnost Preshernovo Zhelezno cesto. Zelo pomembna moralna podpora druzhine je pochasi preshla v skepso, saj so videli, da se Slovencem "fuchka" za delo drushtva...

V nashem delu je bilo tudi nekaj prenagljenosti. Cheprav je to bilo zmeraj le v sklopu nashe reakcije na razlichna shikaniranja, se vsem, ki smo jih morda nehote in nezasluzheno prizadeli, opravichujem v svojem in v imenu vseh chlanov Drushtva. Vsi tisti, ki so v njem nesebichno sodelovali, so navedeni zgoraj.

Iz povratne informacije sem ugotovil, da smo s svojim delom ustvarili vtis, »da je slovensko kulturno dogajanje v Moskvi kar zhivahno«, da naj bi za nashimi akcijami stalo mnogo nashih ljudi in sponzorjev. Zhal ni tako, ne glede na mnoge pozive so v nashih akcijah nesebichno sodelovali le zgoraj navedeni.

Za DFP, Just Rugel
Moskva, april 2004
 
________
* ko je bil slovenski veleposlanik v Moskvi dr. Franci Demshar (op. avt.)

 

Glej tudi: Predstavitev DFP, Revija SRP 53/54 in
PREDSTAVITEV DFP dopolnjena decembra 2003