Revija SRP 63/64

Danijel Malenshek
Za zgodovinski spomin

 

O PRETEKLOSTI ZA PRIHODNOST

 
 
"NASHI" LJUDJE O PRETEKLOSTI ZA PRIHODNOST?

Najprej povejmo, kdo so "nashi" ljudje! "Nashi" so tisti, ki so za "nasho" stvar! Tisti, ki ne vedo, kaj je "nasha" stvar, tudi ne morejo biti in niso za "nasho" stvar in niso "nashi" ljudje. She posebej niso "nashi" tisti, ki sprashujejo, kaj je "nasha" stvar in kdo so "nashi" ljudje!

Sistematika "nashih" ljudi je v njihovem razmishljanju, je nadvse dialektichna in teche prek "chasa in prostora zgodovinskega dogajanja, analize vzrokov in okolishchin usmrtitev civilnih zhrtev, razmerij med partijo, revolucijo in VOS" vse do pojmov manipulacije, cenzure in "pravih namenov" dokumentarcev. Zhe samo ti podnaslovi njihovih prispevkov so nadvse zgovorni! Povedo nam, da je bilo vse, kar se je dogajalo, "zgodovinska nujnost", da so bili ljudje tako rekoch zakonito usmrcheni in ne zlochinsko pomorjeni, in da se oni sami ne morejo "izogniti vtisu, da gre za neko shirshe dogajanje", v katerem se ne razpravlja dokumentirano, ampak se zgodovina poskusha revidirati pod geslom "ZMAGA PREMAGANCEV – PORAZ ZMAGOVALCEV!"

"Nashi" ljudje prav dobro vedo, da v nobeni vojni, kaj shele revoluciji, ni zmagovalcev, ampak so vedno in povsod samo premaganci! Vsi udelezhenci so tako ali drugache premagani, in po vsaki revoluciji, vojni ali kakshni podobni nesrechi se vsi sprashujejo o smislu in nesmislu vsega, kar so dozhiveli. Vztrajno zagovarjanje svojega pochetja je usoda starajochih se nesrechnezhev, ki vedno tezhe spoznavajo votlost svojega zmagoslavja ali trpljenja. Manj ko imajo she chasa in prilozhnosti pred seboj, da bi ravnali drugache, kot so, bolj se oklepajo svoje "resnice", manj so pripravljeni zhiveti in se sprijazniti z dejstvi. Z dejstvi, kakrshna so pach bila! Namesto da bi na podlagi teh dejstev gradili oporne tochke bodochega zhivljenja, brez konca in kraja dokazujejo svoj prav. Skratka, ravnajo tako, kot da niso bili nikoli preprichani, in morajo zato vedno znova sebe in druge preprichevati. Niso se sposobni spraviti niti sami s seboj, kaj shele z drugimi. Najvech, na kar pristajajo, je pomiritev in sozhitje razlichnih resnic.

"Nashi" ljudje tudi prav dobro vedo, da lazh ne odreshuje, prikrivanje dejstev pa jih razkriva! Kljub temu skushajo opravichevati zlochinsko vlogo komunistichnih voditeljev in zgreshenost njihove ideologije, skushajo jih povelichati z vrednotami, ki so jih sami najbolj zlorabljali. Ko polemizirajo o njihovih dejanjih in jih marginalizirajo, chesh da so bila vendarle vpeta v pozitivne tokove tistega chasa, namerno pozabljajo njihov slab namen, s katerim so"jurishali na nebo" prek vsega in zoper vsakogar. Za sebe in zaradi sebe in nikoli zaradi tistih, v imenu katerih in za katere naj bi to pocheli, pri tem spretno manipulirajo in mechejo pesek v ochi vsem, ki niso ali nochejo biti slepi!

"Nashi" ljudje nochejo videti razlik med demokratichnimi nasprotniki nacifashizma in njihovimi zgolj interesno povezanimi zavezniki. Nochejo vedeti, da se je komunizem povezal najprej z nacifashizmom, pozneje pa je potreboval pomoch demokratichnih sil, da bi ga premagal in sam zavladal svetu. Nalashch zamegljujejo te rechi in pri tem ravnajo predvsem in samo v skladu z geslom svojega idola Tita, "Da smo se mi uvek organizirali onako, kao shto je to nama odgovaralo!" (Da smo se mi vedno organizirali [institucionalizirali] tako, kot je nam ustrezalo! ") ...*

Pozabljajo, da je bila pred zhelezno zaveso vzpostavljena krvava zavesa strahu od Szczecina do Trsta, ki je kazala, do kod je segla roka komunizma, ki je na svoji strani te zavese zavrl razvoj v vseh pogledih v imenu zatiranih in razzhaljenih zato, da bi jih pozneje zavrgel in zatajil!

Predvsem pa je ta roka komunizma v ljudeh ubila duha. Tistega duha, ki bi pomagal prebroditi dozhivete travme. To dobro vedo "nashi" ljudje!

Ali se Vam, nekdanji gospodje, poznejshi tovarishi in ponovni gospodje "Nashi" ljudje, ne zdi chudno, da vsa slovenska kultura ni zmogla ustvariti (ali pa ni dovolila objaviti) niti enega umetnishkega dela o slovenskem holokavstu, ki ga je nad Slovenci izvedel komunizem? Ali pa to prav dobro veste! Vsaj po Vashem zagovarjanju tega holokavsta nad slovenskimi in shtevilnimi drugimi ljudmi je tako!

 

CHAS JE ZA SPRAVO

Pred kratkim smo pokopali domobranca in prej partizana, Vinka Lervstika, s pravnomochno sodbo oproshchenega obtozhb domnevnih hudodelstev v chasu slovenske revolucije in drzhavljanske vojne. Prav te dni se spominjamo padca slovenskega Alkatraza – turjashkega gradu, ki so ga zavzeli partizani z artilerijsko podporo italijanskih topnicharjev. Vsak dan se chesa spominjamo, vse pogosteje beremo osmrtnice, da je umrl ta in ta borec te in te partizanske enote, nikoli pa she nismo prebrali osmrtnice, da je umrl vojak ene ali druge enote nasprotne strani. Sramezhljivo smo opustili navajanje partijskih zaslug in funkcij javnih delavcev.

Zdi se, da se nikakor ne moremo sprijazniti z nasho preteklostjo in da she vedno drug drugega preprichujemo, kaj je bilo (in je) bolj ali manj prav. Svojega ravnanja se sramujemo za nazaj in zdaj in za naprej!

Koliko lazhje bi bilo nam in prihodnjim slovenskim rodovom, che bi drug drugega razumeli, si marsikaj odpustili in drug drugega vsaj prenashali, che se zhe ne moremo imeti radi.

Zakaj ne zmoremo doumeti preprostosti in velichine besed, da "slovenski narod noche umreti!", ki jih je italijanskemu okupatorju pogumno zaluchal v brk oche visharskega slovenstva, narodni voditelj Ehrlich? Zakaj nismo sposobni sprejeti normalnosti ravnanja vsakega zhivega bitja, torej tudi naroda, v boju za prezhivetje in v strahu pred smrtjo? Ali res nismo sposobni razumeti boja slovenskega naroda, med katerim so njegovi posamezni deli posegali po vejah, ki so jih dosegli, in ne po tistih, ki naj bi se jih odreshujoche oklenili po vizijah lazhnih prerokov, pokvarjenih oblastnikov in falotov vseh vrst? Ali res ne moremo sprejeti preproste resnice, da so partizani in domobranci branili svoje zhivljenje in domovino Slovenijo tako, kot so mislili, da je prav? Da so bili ob tem eni in drugi zlorabljeni? Da so se partizani za svoj narod morali bojevati pod rdecho zvezdo in politkomisarskim vodstvom sovjetske oblasti zheljnih izkoreninjencev in da so domobranci pod vodstvom podobnih nesrechnezhev druge strani verjeli, da jih kranjski orel na rokavu in slovenska zastava na pokrivalu ter petje slovenskih pesmi ob t. i. prisegi zvestobe nemshkim pajdashem varujejo pred ochitki narodnega izdajstva? Da so eni in drugi nesebichno prelivali svojo ter lahkomiselno v she vechji meri tujo kri?

Ravnanje enih in drugih je odraz nenormalnosti nekega chasa! Pa vendar – ali ne bi bilo pravichno, che bi se vsaj danes vprashali, kako bi partizanske bolnishnice dobivale zdravila iz okupirane Ljubljane, che ne bi vsaj del osebja ljubljanskih bolnishnic "kolaboriral" z okupatorji. In kje in kako bi se prehranjevali eni in drugi borci, che ne bi vechina slovenskih kmetov obdelovala svojih polj in che ne bi shtevilni Slovenci "kolaborirali", tako da so lahko marsikomu pomagali? Okupator bi poskrbel samo zase, prek "kolaborantov" pa je hochesh nochesh moral dopustiti mozhnost prezhivetja tudi porazhencem. Ali ni ista logika delovala v vseh dezhelah okupirane Evrope in celo v taborishchih smrti, kjer so vsaj nekateri prezhiveli, ker so drugi pravzaprav "kolaborirali" z jecharji? Ali ni bilo marsikdaj lazhje v boju z upanjem na zmago kot v tihi nemochi?

In konchno, ali ni slovenski narod prezhivel? Ali nima danes svoje drzhave in prostora pod soncem po zaslugi vseh prejshnjih rodov in njihovega ravnanja?

Ali niso danes nashi skupni ideali – zasebna lastnina, svoboda duha, Slovenija kot del Zdruzhene Evrope, parlamentarna demokracija in chlovekove pravice – se pravi to, za kar so se vsak po svoje bojevali "rdechi" in "chrni"?

Le nekaj nam she manjka. Da bi she kdo, tako kot vojak Levstik, prostovoljno in pogumno stopil pred sodishche in dokazal, da ni zlochinec, ampak da je bil in je –chlovek dobrih namenov!

 
 
_______
Op. ur.:
V Dnevniku niso hoteli objaviti Malenshkovih prispevkov "Nashi" ljudje... in Chas je za spravo. Vendar obravnavano vprashanje legitimitete oblasti in z njim povezano vprashanje narodne sprave za nash zgodovinski spomin ni nepomembno.
Delo pa Malenshku ni hotelo objaviti komentarja k prispevku Janeza Stanovnika Prek okopov ne sezhe jeza sovrazhnika, objavljenem v Delu, Sobotna priloga, 15. novembra 2003. Malenshek v tem komentarju med drugim pishe: »V svojem razglabljanju Stanovnik pove cel kup resnic, ki so bile do vcheraj potuhnjeno skrite. Najpomembnejsha je ta, da je jasno povedal, da je edina legitimnost in legalnost, ki jo je Tito kdajkoli dobil, izvirala od kralja Petra, ki ga je imenoval za zachasnega predsednika zachasne vlade. Tita celo komunizem ni nikoli nikamor imenoval, saj tudi na chelo KPJ (Komunistichne partije Jugoslavije) ni bil ne imenovan ne izvoljen, ampak je preprosto "prishel". Tudi njegov "marshalski" naziv mu je podelila sporna institucija na poltronsko pobudo Josipa Vidmarja, in je enako sporen kot she marsikaj drugega.«