Revija SRP 63/64

Boris Cherin

 

SPOPAD CHUTINOV Z OSTRINI

 

Po hudih spopadih, v katere so bile znotraj asteroidnega pasu vkljuchene robotizirane enote, ter po vech tisoch medsebojno unichenih ladjah tipa »ladjenosilk« sta se obe strani dogovorili za ponovna pogajanja, pri tem pa so Ostrini ob svojih pogojih na koncu navrgli she zahtevo po moji navzochnosti, in to brez kakrshnihkoli dodatnih pojasnil. So pa pri tej zahtevi vztrajali. Sam sem to lahko slishal v druzhbi Chutinov ob velikem holiju. Tedaj je kapitan Harstan vstal z zamishljenim izrazom na obrazu, nekaj je tuhtal, potem pa je namignil Honaji, naj gre z njim, ter jo odpeljal vstran na nekakshen zaupen pogovor. Kar nekaj chasa sta se na samem pomenkovala. Potem sta se vrnila. Harstan je bil she vedno videti rahlo zamishljen. In pogledoval je vame. Nato me je poklical, naj se jima pridruzhim, zato sem stopil naprej in pri tem bezhno pogledal Honajo, ki se mi je nasmehnila s svojo znachilno chutno naklonjenostjo do mene.

»Ne verjemite tem Ostrinom!« je dejal Harstan. »Zdaj, v teh zaostrenih razmerah, se bodo sprenevedali s sprotnim izmishljanjem razlichnih lazhi. She vedno ne poznajo niti pravega pomena vashe navzochnosti niti pravega razloga zanjo, cheprav zhe imajo neke meglene predstave. Hoteli bodo izvedeti vech. Zato lahko prichakujemo dolochene zaplete z izzivanji, pri katerih znajo biti precej spretni. She nas jim je uspelo presenetiti. Vas Zemljane pa bi lahko presenetili verjetno she dosti prej. Zato vas prosim za nekaj malega zadrzhanosti ter da si v pogovoru z njimi vzamete chas za bolj zahtevne odgovore in za razmislek ali pa se pogovorite s Honajo.«

Z rahlim prikimavanjem sem nakazal svoje soglasje s Harstanovimi opozorili.

***

 
V veliki dvorani so bili stoli za pogajalsko mizo, po trije na vsaki strani lebdeche ploshche, she vedno nezasedeni. Spremstvo naj bi ostalo v ozadju, vendar s svetovalci in strokovnjaki za razna vprashanja na takojshnem dosegu pogajalcev. Trdo bo. S Honajo sva stala nekoliko stran, ob preprogi, speljani od vhoda skozi dobro polovico petdesetmetrske dvorane. Pogled mi je zastal na tleh pod mojimi nogami. Nekakshen parket, izrezan iz raznobarvnega lesa v mozaichni upodobitvi cvetlichnega vrta s potmi, z okrasnimi grmi in s potokom, speljanim do sten ali, bolje recheno, do stebrov z manjshimi obochnimi izhodi in z enim vechjim, pod katerim je segalo v dvorano zhe pravo manjshe jezerce z mostichkom, ki je vodil chezenj.

»Delegacija Ostrinov!« je naznanil razlochen glas iz smeri vhoda v dvorano. Chutini in Ostrini ob preprogi so se razmaknili, vsaka skupina na svojo stran, ter obstali v sposhtljivi drzhi. Tudi midva s Honajo sva storila enako, le da sva ostala bolj v ospredju, kjer sem z zanimanjem opazoval pravila obnashanja teh vishje razvitih civilizacij. Protokol so imeli precej podoben kot Zemljani, le da je vse skupaj delovalo she nekoliko bolj v smislu ohranjanja tradicije, in to kljub vsej novi tehnologiji. »Hm, za kakshno tradicijo gre?« so se mi vsiljevali pomisleki. No, da, poudarjanje slovesnosti z navzochnostjo shtevilnega spremstva je gotovo povsod sprejemljivo oziroma prichakovano.

Na vhodu so se prikazali trije pogajalci v spremstvu devetih svetovalcev v chrnih, frakom podobnih suknjichih, pod katerimi so nosili srebrne, rahlo oprijete kombinezone, ki so bili iz enega dela, skupaj s chevlji, pravzaprav shkornji. Pogajalci pa so imeli sicer enaka oblachila, le barvna razporeditev je bila obratna: fraki so bili srebrno svetlikajochi se. Zhe prej sem se od blizu seznanil s to njihovo »tkanino«, spleteno iz tisocherih, komaj desetinko milimetra velikih diamantov, vstavljenih v ochem nevidne, od lasu tanjshe okvirje. Na oko in po prvem vtisu sodech, pa je bilo to le malo bolj nenavadno blago z ravno povrshino, brez pretiranega svetlikanja. Le odsevi so dajali tej obleki bolj slovesen videz.

Pogajalci so se ustavili na vhodu. Pristopil je eden od Ostrinov iz dvorane in jim nekaj predal. Ochitno so prav to chakali. Nato je srednji pogajalec odlochno stopil naprej po preprogi proti pogajalski mizi, ko pa bi moral iti mimo mene, ki sem ga z zanimanjem opazoval, se je nenadoma ustavil ter se mi s trdim, zhe kar strogim izrazom obraza zazrl v ochi.

»Ste preprichani, da ste na pravi strani?« je spregovoril z resnostjo, v kateri sem zaznal celo nekakshno jezo, kot da mi ochita napachno odlochitev.

»Kaj pa govorite?« se je vmeshala Honaja. »Nobene pravice nimate, da nadirate nashe goste. Vsaj na tem mestu ne.«

Toda poteze na Ostrinovem obrazu so postale she ostrejshe. Prav bes je zavel iz njih. To je bila jeza, zadrzhevana in resnichna, ki je nekaj stranskih besed ne more pomiriti. Nato je privzdignil roko, she trenutek zastal in z zaokrozhenim gibom pokazal na blizhnje Chutine okoli naju: »To so roboti. Vsi ti.«

Nemo sem ga gledal. Nich nisem rekel. Sploh nisem vedel, kaj naj bi rekel. Pravzaprav mi je bilo celo malo nerodno. Zhalil je Chutine, moje prijatelje.

»To ni res,« je shepnila Honaja.

Toda Ostrin mi je vztrajno zrl v ochi, in cheprav sem izmaknil pogled, je chakal toliko chasa, da sem se ponovno zbral. Spogledala sva se. She vedno je stal pred mano z enakim besnim izrazom na obrazu. »Oni ne morejo biti vashi prijatelji. To ni naravno.«

»To ni res!« je vzkipela Honaja. Zdaj je she njen obraz prekrila rdechica in tudi ona ni vech skrivala vse mochnejshega besa z nekajkrat zastalo besedo v grlu in na koncu jezika. »Vi Ostrini ste civilizacija, ki je zachela z genskim manipuliranjem, she preden je razumela osnove zhivljenja in zhivih bitij. Nichesar she niste dojeli, pa ste zhe shli v usodno spreminjanje. In rezultat je, kakrshen je. Kriplji. To ste vi. Umski kriplji!«

Na Ostrinovem obrazu se je izraz besa med obrachanjem k meni umaknil cinichnemu nasmehu. »Ali vam she niso povedali pravljice o svojem nastanku? Hm? Ne?« je dejal z namigom na Chutine.

»Lahko pa mu povem dejstva o vashem nastanku,« se je vmeshal Chutin ob Honaji. »Saj so zelo kratka in zlahka razumljiva.«

Tedaj so se oglasili she blizhnji Ostrini. Shum vzklikov je narashchal, dokler se ni vmeshal Ostrin z nasprotne strani preproge: »O nas bosh govoril, ti robot zmeshani? Kako pa? Niti osnovnega pojma o zhivljenju nimash, pa bosh govoril o nas!«

Zdaj je vzvalovilo negodovanje Chutinov, vseh naokrog. Oglasil se je vishji mozhak s kratko postrizheno brado in z nekoliko daljshimi lasmi: »Kakshni izrazi, in she velike besede zraven! Privlechete jih iz nich in vrzhete na mizo kot chista dejstva. Vse ostalo ste pozabili. Nasha opozorila, priporochila. Kako bedni ste bili videti, ko smo razkrili vasho deformiranost! Z dokazi, seveda. Nazorno smo vam povedali, kaj je z vami narobe. Do podrobnosti smo vam vse pojasnili. In potem ste zacheli s popravljanjem. Spet na hitro in spet narobe. Prav zhalostno je, da ste na tej civilizacijski stopnji vse skupaj tako malo razumeli.«

Ostrini so ponovno vzrojili. Tisti, ki mu je Chutin govoril, je odvrnil: »Pri nas ni bilo nikakrshnega popravljanja na podlagi vashih ugotovitev in she manj na podlagi vashih priporochil. Uvedli smo le nekaj sprememb v nashem nenehno delujochem procesu samoizgrajevanja, ki traja vse od primitivne ravni, na kakrshni so danashnji Zemljani.«

Tedaj je pristopila pogajalska delegacija Chutinov. Njihov vodja je sicer ujel le nekaj zadnjih besed, toda ochitno mu je bilo takoj vse jasno. »Drzhite se dogovora, prosim,« je v zresnjenem tonu ustavil Ostrinovo razlago. »Tale Zemljan je svoboden, kot vidite. Omogochili smo vam, da se preprichate o tem. Nobene prisile ni bilo z nashe strani. Cheprav vam to sploh nich ne pomeni, kot lahko vidim in kot mi je bilo zhe prej jasno. Zheleli ste ga le za nekaj chas zmesti, saj vech kot to niti ne morete. Tega se dobro zavedate. Toda prishli ste do nekih sklepov glede smiselnosti te svoje namere, ki ste jo sedaj imeli prilozhnost uresnichiti kljub krshenju protokola. Dobro, zdaj ste storili, kar ste nameravali, dosegli pa ste bolj malo. Prosim!« Chutin je z roko pokazal proti mizi: »Nadaljujmo pogajanja!« Pri tem je Chutin nakazal prednost Ostrinu pri odhodu oziroma da je on tisti, ki bo sledil, ne obratno. In ker se je Ostrin obotavljal, mu je Chutin dal prednost s she bolj odlochno kretnjo roke, tako da je oni potem le stopil naprej.

Jaz sem vse opazoval z zadrzhano mirnostjo. Vsaj vtis sem najbrzh naredil tak oziroma sem zhelel ustvariti tak zunanji videz kljub shtevilnim pomislekom, ki so me obletavali, skupaj s precej meshanimi obchutki. Vodja Chutinov je vendarle navrgel nekaj prav chudnih pripomb, cheprav mu seveda vsega nisem verjel. To nikakor ne.

Tezhko sem nashel vzpodbudne besede za Honajo. Spogledala sva se. »Moja napaka je bila, da,« je zachela Honaja z rahlo zamishljenim izrazom na obrazu. »Sama sem ti zhelela z bolj nazorno predstavitvijo nashe civilizacije omogochiti globlje razumevanje nasprotij med nami in Ostrini. Sicer pa so njihove zhalitve plehke in brez podlage. Da, zgolj zhalitve so to.«

Pogled mi je zdrsnil po mehki kozhi njenega nedolzhno razkritega vratu. Toliko mikavne mehkobe je prihajalo iz nje, da govorjenje tistega Ostrina res ni moglo biti nich drugega kot, kakor je dejala Honaja, plehka zhalitev brez resne podlage.

Ampak izrekel jih je s tako preprichljivostjo, pa tudi. . . Nisem mogel najti pravega izraza niti v svojem razmishljanju. . . Da, prav neverjetno... Potem pa so mi besede kar same od sebe zletele z jezika:

»Vash vodja pogajalcev jim ni ostal dosti dolzhan pri izmenjavi zhalitev. Ti pa she manj. Kaj si jim zhe ochitala? Aha, da so umski kriplji...«

»Hja, no... Malo pregrobo je bilo recheno, cheprav je um teh Ostrinov res vprashljiv, che zhe ne zmeshan. Sprva sem se she strinjala glede nepomembnosti njihove genske deformacije, a sedaj, ko se prav iz nje razvija njihovo delovanje, ki sprozha nasprotja, sovrashtva in prav verjetno, kot si lahko sam videl, she vojno med nami, razmishljam zhe drugache.«

Seveda je vse, kar sprozha vojno, pomembno, hudirjevo pomembno, sem razmishljal. »V chem se pa pravzaprav lochijo od vas? Jaz skoraj ne vidim razlike,« sem vprashal.

Toda ob teh mojih besedah se je Honaja zdrznila in s kretnjo roke nakazala, kakor da te razlike she zdalech niso majhne, ter se nasmehnila: »Precej se razlikujemo.«

»Kdo pa so pravzaprav Ostrini?« sem vprashal.

»So civilizacija z nastankom, podobnim vashemu, chloveshkemu na Zemlji, toda potem so presekali svojo evolucijsko pot. In to nasilno. Neodgovorno. Cheprav delno tudi po nesrechnem nakljuchju, po katerem je prishlo do jedrske vojne med njimi.«

Medtem so vsi okoli naju zhe prisluhnili pogajanjem, tako da sva ob nastali tishini she midva s Honajo prekinila najin pogovor.

Zacheli so z medsebojnim obtozhevanjem zaradi krshenja dogovorjenih pravil tako ob sprozhanju vojashkih spopadov kot v celoti in po krajshem besedovanju so se le sporazumeli, katerim temam bodo dali prednost oziroma kakshen bo vrstni red obravnav.

Sklonjen k Honaji, sem shepnil: »Ali tistih vashih energetskih polj ne bodo obravnavali?«

Honaja mi je v odgovor smehljaje se prikimala: »Bodo, da. Saj zato smo tu.« To je izrekla z zgovornim namigom na predigro, na uvodno ogrevanje. Najpomembnejshe bo prishlo na dnevni red pozneje. Zdaj nam bodo najprej naprtili odgovornost za prve spopade, cheprav so oni zacheli z njimi, to je pach nesporno. Sploh ne vem, kako bi to lahko zanikali. Verjetno s sprenevedanjem in z vnashanjem vprashljivosti na povsem drugih podrochjih, za katera bodo potem dokazovali njihovo povezanost z zachetnimi spopadi ali kaj podobnega.

To je bilo dovolj podobno ravnanju razlichnih sprtih strani na Zemlji, she posebej pred vojashkimi spopadi, pa tudi po njih, ko je shlo za vechje ali manjshe spore. Toda osrednji spor med Ostrini in Chutini najbrzh vendarle izvira iz delno porushenega ravnotezhja sil, sem domneval. Moje razmishljanje je zastalo ob verjetnosti take razlage. Povsem mozhen razlog spora je bil tudi v uspeshnejshem zagotavljanju energetskih virov ene od strani. Najbrzh Chutinov. Da, zachelo se je rushiti ravnotezhje. Toda tudi druge razlike med tema civilizacijama so videti precejshnje oziroma vse vechje. Tudi che so bile vse tiste besede izrechene zgolj z namenom zhalitve, brez resnejshe podlage, nekaj le mora biti zadaj, sem si mislil, cheprav bi samim besedam prav lahko zanikal vechjo tehtnost. Odzivi obeh strani, predvsem chustveni, so le bili malo premochni. Presneto zares so se zagnali drug proti drugemu. S pogledom sem preletel blizhnje obraze. Da, dejansko je tako. Vsi so napeto prichakovali izid pogajanj.

»Hej!« me je z nasmehom pozdravil kakshna dva metra oddaljeni Ostrin. Znan obraz. Kakor tudi Ostrin ob njem. To sta bila Ostrina s prejshnjega srechanja, s katerima se je bila Honaja nekaj sporekla, in glede na njuno takratno nesramnost bo njuna druzhba zanjo tudi zdaj neprijetna. Da, bolje se bo izmakniti druzhenju z njima. Zaradi Honaje. Nich kaj prijetna ni bila zame njena zadrega, pa cheprav se jima je tedaj zelo samozavestno postavila po robu in bila pri tem tudi dovolj preprichljiva, vsaj zame. In njuno takratno govorjenje se je precej ujemalo s temi zadnjimi besedami pogajalske skupine Ostrinov, na katerih zlaganost in nesramnost se je Honaja tako chustveno odzvala.

Oba Ostrina sta se primaknila she za korak blizhe, dovolj za pogovor, ki sem se mu nameraval izogniti. Tudi Honaja ju je opazila in po izrazu njenega obraza sem lahko zaznal rahlo nejevoljo, cheprav jima je vljudno odzdravila. Napetost pa je v trenutku narasla. Da smo se morali prav tu tako nenadoma srechati! Po nakljuchju? Che je bilo to res zgolj nakljuchje...

»S prijateljem Orhanom obchudujeva vasho prijateljico. Zelo lepa je,« mi je v rahlo izzivalni drzhi navrgel blizhnji Ostrin.

»Seveda,« je odgovoril njegov sosed, cheprav je bil ta, z nekakshnim cinizmom izrecheni kompliment namenjen meni. »Chutini sledijo vsem dogajanjem na Zemlji, she posebej oblikovalskim dosezhkom Zemljanov, ki jih zelo uspeshno posnemajo.«

Honaja je ostala tiho. Nekajkrat sem jo pogledal. Chutil sem se sicer dolzhnega posredovati v njeno obrambo, to bi tudi prav rad storil, pa nisem nashel nobene ustrezne besede. Ozadje, na katerem je temeljilo to nesramno drezanje, mi ni bilo le prikrito, neznano, ampak je v nejasnih obrisih dajalo slutiti nekaj pomembnega. Honajina in moja zadrzhanost pa sta se obema Ostrinoma zdeli zabavni. Vsaj tako sta se odzivala. No, po obchutku sodech, jima je bil tak nachin pogovora pisan na kozho.

»Zanimivo, kako so Chutini pomeshali industrijsko oblikovanje z zunanjostjo zhivih teles.« Orhan je govoril svojemu tovarishu, kakor da se sedaj pogovarjata le med sabo, cheprav ga je zaradi njegove glasnosti morala slishati vsa okolica, njegov tovarish pa se je po skrajno pozornem poslushanju s poudarjeno zavzetostjo she sam pridruzhil skupnemu razmishljanju.

»Da, prav to je zanimivo,« je odvrnil Orhanu »Stvari imajo svojo obliko, ki je na koncu taka, kot pach je. In to je najpomembnejshe. Che je oblika Zemljank dana v genskem zapisu, Chutini pa dosezhejo enako zunanjost z oblikovanjem, potem na koncu ni nobene razlike vech, kajne?« Ostrin se je cinichno zasmejal. Zhe kar zlobno. Ob pogledu na Honajo in njen odziv se mi je oznaka »zlobno« zazdela she najbolj ustrezna. To je bilo vztrajno ponavljanje zhalitve.

»Hm, pa sta res zatezhila s svojim cinizmom,« sem shepnil Honaji. »Malo zlobne narave sta videti.«

»Da, saj to je to. To so Ostrini,« se je odzvala, zadrzhujoch bes. »In to sploh ni nich posebnega zanje, niti po nakljuchju. Oni so preprosto taki.« Moj razumevajochi pogled, v svojem besu se mi je namrech zdela she posebno lepa, je pogasil njeno jezo, kot sem lahko razbral iz njenih ochi. Ostrina sta jo ochitno hotela jeziti s svojimi zhalitvami. Njuno govorjenje je bilo preprosto zlobno.

»Ali vesta, da me presenechata?« je nato Honaja, na pol obrnjena k Ostrinoma, povzdignila glas.

Blizhnji Ostrin se je takoj veselo odzval: »Sva opazila, da.« In njegov tovarish se je pri tem vzvisheno muzal.

»Dolgo sem bila preprichana, da vam je tista vasha jedrska vojna poshkodovala gene samo na podrochju chustev. Zdaj se pa kazhejo te poshkodbe she v shirshem obsegu. Tudi v oblikovnem. Razpoznavanje vam dela tezhave. Pa nich zato.« Honaja se je obrnila k meni: »Svoj planet so unichili z jedrskimi bombami. Vse je bilo unicheno. Vsa zhiva bitja z vsem zhivljenjem na njihovem planetu so bila iztrebljena. In tistih nekaj Ostrinov, ki so prezhiveli, teh nekaj umskih kripljev je kljub vsemu ostalo preprichanih o svoji vechvrednosti. To je posebna vrsta deformacij. Umskih seveda. Posameznika po eni strani omeji, po drugi pa mu daje obchutek vzvishenosti. Neverjetno zanimivo. V tem smislu ste vsekakor evolucijski dosezhek. O tem ni dvoma, kajne?«

Zdaj sta se zresnila tudi Ostrina, in to do prav jeznega bliskanja z ochmi.

»Tako ochitnega laganja se pa ne moremo iti,« je vzrojil Ostrin iz kroga poslushalcev v najini neposredni blizhini, sicer bolj umirjenega videza, »saj to vendar ni res!«

»Pa je!« je pribila Honaja. »V medsebojnih sporih ste sprozhili nuklearno vojno. Je res?«

»To zhe. In tudi posledice so bile tezhke. Vendar pa to, na kar ste namigovali, ni tochno.«

»Le nekaj od vsega vashega prebivalstva je prezhivelo. Vsi ostali so pomrli,« je nadaljevala Honaja.

»Nobenih genskih sprememb ni bilo zaradi radioaktivnega sevanja, kot v svojem dvomljivem izrazhanju namigujete,« ji je s trdo resnostjo hladno nasprotoval Ostrin.

»V konchnih posledicah so bile, to smo vam dokazali. In te genske spremembe se zdaj kazhejo kot usodne.«

»Gospa, to je lazh! Govorjenja teh dveh gospodov,« je Ostrin pokazal na svoja tovarisha, »ne odobravam, saj ni pravilno. Vendar vam to ne daje pravice do sprenevedanja. In kot prvo: genske spremembe so bile zelo majhne. Sicer pa sploh niso nastale zaradi radioaktivnega sevanja v jedrski vojni. Vrh tega smo vse nepravilnosti zhe zdavnaj odpravili.«

»Saj stvar je ravno v tem, da jih niste. Ali pa ste jih napachno, in zato smo zdaj tam, kjer smo - tik pred vojno,« je ob odobravajochem kimanju ostalih Chutinov vse bolj odlochno nadaljevala Honaja.

»O chem pa govori ta lepo dizajnirana lutka?« je vpadel spet eden od dvojice Ostrinov. »Saj ne morem verjeti! Genske nepravilnosti nam ochita nekdo, ki genov sploh nima!«

»Prosim za tishino!« se je zaslishal glas, okrepljen skozi stene. Pogledal sem po dvorani. Precej zhivahnih pogovorov je bilo zhe vzpostavljenih, najbrzh so bili podobni nashemu prerekanju, vsaj po zhivahnosti sodech. Spor med njimi je bil ochitno res zaostren. Zavrgel sem nekaj pomislekov o zadevi, she naprej pa se mi je v ospredju kazalo neravnovesje sil zaradi blokiranega dostopa do energetskih polj. Prav lahko bi Ostrini ob spoznanju svoje trenutne premochi izkoristili prilozhnost za poraz Chutinov in shli v napad. Pa vseeno tega doslej she niso storili, vsaj ne z vsemi silami. Njihovo delovanje je potekalo bolj v smislu tipanja, izzivanja z lokalnimi napadi in potem - pogajanja. Niso she povsem preprichani, kako je s tistimi energetskimi polji Chutinov. To je najbrzh dobro. Vsaj meni se je ob upanju, da Ostrini res ne poznajo ozadja v celoti, vzbudil strah, da bi razkrili tezhave Chutinov pri ponovnem vzpostavljanju nadzora nad najvechjim kompleksom energetskih polj. In zadaj mora biti she neka razlika med njimi. Hm. Ta razlika, hja, presneto. Morda sploh ni tako majhna. Nekatera znamenja so nakazovala she druga, ne ravno nepomembna razhajanja. Pri civilizaciji na tej ravni bi prichakoval strpnost do razlichnosti, razen che . . . Zastal mi je pretok misli. Nobena misel se mi ni vech zdela prava. Je lahko neka razlika tudi za bitja na tej civilizacijski ravni nesprejemljiva? Ravno to se tukaj kazhe v dolochenih trenutkih. Ampak kako, da so se doslej vendarle prenashali? Samo zaradi ravnotezhja sil? Mozhno. Hm... Zmerjajo se prav krepko. Tisto o poshkodbah, ki naj bi bile posledica nuklearne vojne, je kar kruto. Poshkodba mozhganov, znachajev, potem pa naj bi ta bitja dobila prevlado na tako visoki civilizacijski ravni, in to v neposredni blizhini Zemlje, na katero se lahko spustijo, kadarkoli hochejo. To zhe ne more biti dobro za Zemljane. Pa tudi za Honajo prevlada Ostrinov ne bi bila dobra.

Nasmehnil sem se. Lepo, da sva na isti strani. Kako se je razjezila zaradi tistih nadutih Ostrinov! Cinizem je bil Ostrinom ochitno prirojen. She mene je kar malo pogrel njihov, kakorkoli sem gledal, naduti nastop. Prevech objestnosti je bilo zaznati v njem, in to ob she tako tolerantni spravljivosti. Le kako morejo na svoji civilizacijski ravni nastopati s tako nesramnostjo? No, najbrzh niso vsi taki. Mozhak iz zadnjega pogovora je bil vseeno precej drugachen, cheprav je she vedno ostajal na ostrinovskih stalishchih. Morda bolje recheno – izhodishchih. Saj tudi on ni kazal posebnega prijateljstva do Chutinov. A se je bil vsaj pripravljen pogovoriti na bolj dostopen nachin, cheprav je bilo po njegovih besedah, she bolj pa po nachinu govorjenja zaznati, da jemlje razlichnost med Chutini in Ostrini kot resno zadevo, to pa je v tem trenutku kazalo na dolocheno nejasnost glede Chutinov. Hja, tudi na njih je bilo nekaj skrivnostnega. Tisto z roboti je bila sicer res zhalitev, a deloma morda sprejemljiva, vsaj kolikor kazhe na dolocheno znachilnost Chutinov. Morda v njihovih znachajih. Toda Honaji ochitati hladnost ali celo brezchutnost je oslarija. To zhe ne more veljati v tem smislu. Sta pa bila ta dva Ostrina nedvomno sugestivna v svojem nastopu. Pa she ta spravljivi Ostrin ni omenil nichesar bolj konkretnega na to temo, najbrzh zato, ker je moral zavrniti Honajine obtozhbe. Shkoda, da vsaj on ni povedal kaj vech o Chutinih. Na podlagi njegove razlage bi si lazhe ustvaril bolj dolochene predstave. Da, prav bolj dolochene predstave bi moral imeti, sem pomislil. In to o obeh straneh. Moram raziskati vse skupaj.

Karkoli je zhe bilo recheno in chetudi je bilo premalo za jasno predstavo, pa mi je bilo vseeno dano vsaj izhodishche za boljshe razumevanje. Navadne sposobnosti Zemljanov so (ali pa vsaj zelo verjetno, da so) dovolj dobre za presojanje tega, kar Ostrini in Chutini na tej njihovi vishji civilizacijski stopnji podtikajo drug drugemu. Morebitno norost ali pa (zakaj ne?) robotsko obnashanje, tudi che gre le za pomanjkanje chutnosti ali za zmeshnjavo v chutnem odzivanju, ne glede iz katerega vzroka je povzrochena - to zhe lahko zasledim.To vsekakor. Pomembno je, da bi konchno le izvedel, na kaj moram biti pozoren. Malo pa bom she sam obchasno podrezal. Da, vse, kar res potrebujem, je nekaj pogovorov. Tako z enimi kot z drugimi. Najbolje v njihovi druzhbi, v vsakdanjem zhivljenju. To bi bilo v redu, da. Cheprav ta mozhnost na zhalost tukaj ne pride v poshtev, vsaj ne sredi pogajanj z vojashkimi formacijami naokoli, ko so chustva odrinjena na stran. In che sem se spomnil odzivov Chutinov in vseh tistih trenutkov, ko jim je viselo zhivljenje na nitki... Hja. Kaj je zanje resnica? Zamislil sem se nad vprashanjem, ali jim je zhivljenje res viselo na nitki. Kakor meni? Za kakshen trenutek so bili videti precej neprizadeti, in to v nekaterih izjemno nevarnih polozhajih, kar je bilo dovolj nenavadno. Res pa po njihovih poznejshih razlagah zadeva ni bila tako nevarna, kot je bila videti, ker njihovi materiali vzdrzhijo neprimerno vechje obremenitve, kot bi prichakoval Zemljan. Potem so bili nekaj chasa sredi bitk, zdaj pa so sredi pogajanj.

Pogledal sem po obrazih naokrog, zadrzhal sem pogled na enem, pa na drugem, tretjem, vechinoma so se obrachali k pogajalski mizi, za katero so pravkar sprejeli dnevni red, cheprav so se zhe pri tem kar glasno sporekli. Ostrini so vztrajali na prednostni obravnavi krshenja zakonov o prepovedi posegov vishje razvitih civilizacij v evolucijo razumskih bitij na nizhji razvojni stopnji, vodja Chutinov pa je to oznachil za rahlo cinichno govorjenje, ko je vendar na pragu vojna. Spopadi so zhe doslej zajeli shiroko podrochje od ER22 do ER742. »Sicer pa mi,« je she dodal Chutin, »ne posegamo v evolucijski razvoj nobene civilizacije, tudi chloveshke na Zemlji ne.«

»To nikakor ni res!« je vzkliknil Ostrin s poudarjenimi obrvmi na koshchenem obrazu in z nekoliko naprej potisnjeno brado. »Vashi obiski na Zemlji so postali zhe nekaj povsem obichajnega. Spushchate se nanjo, potem pa odpeljete nekatere ljudi, vsega vashega pochetja tam niti ne moremo preverjati, in zdaj tukaj zagotavljate, da ne posegate v evolucijski razvoj Zemljanov...«

»Ti nashi spusti na Zemljo so zanemarljivo redki in so brez kakrshnekoli zlonamernosti. Nich spornega ni pri tem z nashe strani. Prav gotovo ne pochnemo nichesar, kar bi lahko povzrochilo zmedo ali kakrshenkoli strah med Zemljani. Po drugi strani so bili vashi spusti na Zemljo veliko pogostejshi od nashih, o chemer se lahko preprichamo, saj imamo oboji organizirano opazovanje.«

Ostrin pa je samo smehljaje se odkimaval: »Kakshno govorjenje! Kaj pa Vice? Zgradili ste svoje Vice in Zemljane nameravate preprichati, da je vasha civilizacija del njih, to pa je le korak do okupacije Zemlje pod pretvezo vashega sobivanja z biblijskimi Vicami.«

»Tako chvekanje je nedopustno!« je nasprotoval Chutin na levi strani osrednjega pogajalca, nekoliko svetlejshih las pshenichne barve in za spoznanje temnejshih brkov z brado. »Vice so del nashe civilizacije. S tem ste prav dobro seznanjeni. Prav dobro veste, kakshno mesto jim pripada v nashem dosedanjem razvoju. Vasha zanikanja z namigi o nashem sprenevedanju, goljufanju in drugih neposhtenostih so zhaljiva. Zato vas prosim, bodite sposhtljivi do razlichnosti, ki nas lochujejo, kajti chetudi so velike, ni nobene potrebe po vojnem spopadu zaradi njih.«

»Dobro. Zgradili ste pach, kar ste zgradili. Tudi mi bi lahko kaj takega naredili brez tezhav. Toda zakaj imenujete to Vice? Dajte temu vsaj kakshno drugo ime!«

»Ampak to so Vice!«

Zdaj je v dvorani nastal mochan hrum. Vsi so govorili vsevprek. Ostrini so vechinoma odkimavali, chesh da to ne gre, da to ni res, Chutini pa so omenjali svojo tradicijo, svoj razvoj in da so Vice del njihove posebnosti, njihove kulture, predvsem pa, to so she posebej glasno omenjali, lahko ta del njihove kulture prevzamejo tudi Ostrini, to bi bilo zanje she najbolje, ne pa da dosezhek visoko razvitih civilizacij odklanjajo brez predhodnega preverjanja.

Razlichni pomisleki so se ob vsem izrechenem tako zhivo in mochno zvrstili skozi moje videnje dogajanja, da mi je nehote prishlo iz ust malo glasnejshe mrmranje s polglasnim sklepom: »To je pa res zhe prevech!« V hipu sem se zdrznil, ko sem zaznal odzive blizhnjih obrazov ob sebi. Kar precej se jih je zazrlo vame.

»Blefirajo!« mi je nenadoma od strani priletelo v pojasnilo. Pogledal sem smehljajochi se obraz blizhnjega od tistih dveh cinichnih Ostrinov. Bil je Orhanov prijatelj. Odzval se je na moje polglasno razmishljanje. »Ti Chutini blefirajo. Mar tega she niste uganili?« je navrgel objestno.

Odmaknil sem pogled, ker od teh dveh cinichnih Ostrinov bi bilo tezhko sprejeti kakrshnokoli pojasnilo kot dobronamerno. Motil pa me je tudi rahlo pokroviteljski ton namesto njunega obichajnega cinizma. Prevech, da bi pograbil za navrzheno besedo in ju kar naravnost povprashal za njuno razlago o tem nenavadnem pojmu »Vice«. Cheprav bi seveda potreboval kar nekaj pojasnil. Kajti svoj prvotni nachrt, da bom dobil pojasnilo o jedrski vojni z ene in o zhalitvah z nasprotne strani ter da bom potem z rahlo prikritim detektivskim opazovanjem she nekoliko preveril vse skupaj, sem moral sedaj dopolniti s poglobitvijo v smislu, da so Vice del njihovih posebnosti, kot pravijo Chutini, to pa se nikakor ne ujema z odzivi Ostrinov na to temo, ki so skushali razkrinkati sprenevedanje Chutinov kot prevarantov ali nekaj podobnega. Vprashanje pa je tudi bilo, kako da so na zachetku pogajanj postavili v ospredje ravno svoj odnos do Zemljanov. Vsaj po mojem sklepanju je bil to manj pomemben problem glede na velikost obeh, za zemeljske pojme orjashkih civilizacij z velikanskimi vojashkimi in energetskimi potenciali. Milijardnokrat vechjimi od zemeljskih. In zdaj je bil odnos do Zemljanov na prvem mestu. Ostrini so vztrajali pri tem. Chutini pa so se pri omembah Vic sklicevali na svoje civilizacijske posebnosti. Kaj naj si o vsem tem mislim jaz, je pa bilo spet nekaj drugega. Odkimal sem sam sebi spricho nemozhnosti razumevanja.

Nobenih pravih predstav si nisem mogel ustvariti iz vsega, kar sem vedel. Nisem namrech zaznal nichesar, kar bi resnichno lahko povzrochilo razhajanja vse do grozhnje z vojno. Pa te Vice. Kaj je pravzaprav sploh mishljeno s tem? Mar tisto, kar je omenil Miro, takrat po plesu v Nebotichniku, nekaj o podobnosti tistega Chutina z njegovim ochetom? Enake kretnje, smeh, odzivanje. Hja, tudi sam sem opazil podobnost oziroma sem ob njegovem smehu tudi sam dobil vtis blizhine njegovega ocheta. Po zunanjosti je bil sicer drugachen - ali pa morda tudi ne. Precej mlajshi je bil tisti Chutin od njegovega ocheta. Kakshen je bil njegov oche brez pleshe, belih las, brkov in brade, pa tudi ne bi mogel rechi. Hm, Vice? V kakshnem smislu? Kot pokora za grehe pred vstopom v nebesa? Kaj takega najbrzh ne, vsaj v tem preprostem smislu ne, kajti potem bi morali imeti nekakshno sodno preverjanje. Pa ni videti nikakrshne naravnanosti Chutinov v tej smeri. Za Ostrine pa naj bi bila ta zadeva sploh nesprejemljiva. Zakaj? Oziroma kaj je zanje nesprejemljivo? Mogoche Vice pomenijo le neki prostor, ime za neko. . . Toda kaj lahko to pomeni za Zemljane? Oziroma kaj lahko to pomeni nasploh? Zveza naj bi bila torej zhe vzpostavljena. Hudirja! Ali bi lahko kdo v tem smislu izkorishchal Zemljane? Oziroma nas zhe izkorishcha? Toda kako? Zaplet nakazujejo njihovi prehodi v energetska polja, pa tudi ta kodiranja in varnostne zapore na podlagi besednega in chustvenega odzivanja na nepomembni zabavi neke mularije na Zemlji. Se pravi, da je neka zveza v ozadju. To je jasno. Saj che ni, tudi mene ne bi bilo tukaj. Zhe sama moja navzochnost v vsem tem dosedanjem dogajanju kazhe na zveze, povezave ali kakorkoli naj bi zhe imenoval ta odnos med Chutini in Zemljani. Pa tudi med Ostrini in Zemljani naj bi bile zhe vzpostavljene neke relacije, ker naj bi se Ostrini prav tako spushchali na Zemljo, vendar, kot je dejal tisti Ostrin, brez poseganja v zemeljsko evolucijo, torej najbrzh bolj v vlogi opazovalcev, kar naj bi pomenilo bolj korekten odnos, cheprav so videti precej bolj cinichni od Chutinov, ki so, vsaj glede Honaje se nisem mogel motiti, neprimerno bolj chutni.

Honaja? Vice? Ostrina sta jo drazhila z »lepo oblikovana«, torej z namigovanjem na nekakshno »dizajniranje« robotov. Ja, hm, kar z roboti jih zmerjajo tile Ostrini... Roboti? Zakaj? Zaradi pomanjkanja chutnosti? Na Honaji ni bilo nichesar kovinskega, nichesar robotskega, bila je dalech od brezchutnosti. Prav nasprotno. Toliko zhivljenja s chloveshko toplino je bilo v njej in toliko radosti, veselja in tudi zhalosti, pomeshane z nekim strahom, nekim prichakovanjem... Takih zmerjanj s strani Ostrinov zhe nisem mogel uposhtevati. Za pogajalsko mizo so Ostrini med obravnavo odnosa do manj razvitih civilizacij v nasprotju s Chutini nenehno omenjali Zemljane, chloveshko civilizacijo. Chutini pa so govorili zgolj o manj razvitih civilizacijah nasploh, o zemeljski pa le v obrazlozhitvi, kako je med njimi in Zemljani vzpostavljen globoko sposhtljiv odnos; to se je ujemalo z mojimi izkushnjami oziroma z mojimi obchutki glede odnosa Chutinov do mene in s tem verjetno tudi do Zemljanov. In ko je to nenehno vpletanje vprashanja o Zemljanih v pogajanja postajalo vse bolj podobno akademski razpravi, zhe kar nerazumljivi zaradi posvechanja tolikshnega chasa tako nepomembno majhni Zemlji, vsaj v primeri s civilizacijama Chutinov in Ostrinov, je Ostrin sredi pogajalske skupine presekal to govorjenje z zahtevo po takojshnji prekinitvi vseh stikov z manj razvitimi civilizacijami. Prekinitev naj bi trajala vse do skupnega dogovora o koncu izjemnega stanja, po katerem naj bi pod okrepljenim nadzorstvom ponovno vzpostavili ravnovesje na podlagi vzajemnega sposhtovanja in priznavanja pravice do lastnega evolucijskega razvoja.

Temu je na zahtevo Chutinov sledil kratek premor, da bi se lahko pogovorili o sprejemljivosti predloga, kot so rekli. Po vrnitvi za pogajalsko mizo pa je vodja pogajalske skupine sprejel predlog in dejal: »Upam, da se konchno lahko osredotochimo na vprashanje prostih prehodov, ki so, kot vsi vemo, ob postavljenih zaporah v asteroidnem pasu in tudi na drugih predelih vesolja ali zaprti ali otezheni.« Zdaj so pa Ostrini zahtevali premor za posvetovanje. Dobil sem vtis, da jih je tako hiter pristanek Chutinov presenetil do pravega vznemirjenja v njihovih vrstah. Vsi Ostrini okoli mene so se vidno vznemirili. »Kar so potrebovali, so dobili,« sem lahko ujel med komentarji Ostrinov ter takoj zatem she soglasje v odgovoru: »Kar tako nas pa zhe ne bodo... Tega jim ne bi smeli dopustiti.« Vsa stran Ostrinov je dvigovala svoje glasove. Ochitno so v komisiji zhe morali nekaj vedeti, le da najbrzh ne v podrobnostih, ker potem bi se bolj osredotochili name in ne na Zemljane v celoti.

»Peter,« je z namigom, naj se ji primaknem, zashepetala Honaja ob meni. Z obraza sem ji razbral zheljo po zaupnem pogovoru, medtem ko se je prikrito ozirala proti Ostrinoma, ki sta se med sabo pogovarjala z vse ostrejshim pogledovanjem vanjo.

Sklonil sem se tik do Honajinih ust, da sem obchutil njen topli dih, ko je rekla:

»Peter, Ostrini so nashe pogostejshe polete na Zemljo v zadnjem chasu povezali s svojimi ugibanji o morebitnih nashih tezhavah pri upravljanju z energetskimi polji. Glede na njihovo nenadno razburjenje, ko smo privolili k prekinitvi povezav z Zemljo zhe lahko sklepamo, kaj jim je uspelo ugotoviti o teh nashih tezhavah. Stalni informacijski pretok z Zemljani naj bi bil po njihovih ugotovitvah za nas nujen, cheprav ne vedo, zakaj. Zato so tudi zapirali vse poti skozi asteroidne pasove. Zdaj so pa spoznali, da ta pretok za nas ni vech tako nujen in, kar je lahko za nas nevarno, da je prav nasha misija namenjena prenosu zadnjih informacij, ki naj bi nam po njihovi zdajshnji oceni, pach glede na nash pristanek k ustavitvi prometa z Zemljo, morale zadostovati vsaj za nekaj chasa. She vedno so namrech preprichani o pravilnosti svojih domnev glede za nas nujnega prenosa informacij z Zemlje. Toda zdaj gledajo na to kot na nekaj, kar je zhe opravljeno kljub vsem njihovim predvidevanjem in blokadam. Ugotovili so, da v bistvu potrebujemo le she informacije, ki naj bi jih prenesla nasha sedanja misija. Ne vedo sicer, kakshne naj bi bile te informacije, toda njihove analizatorske skupine so se zhe usmerile v preuchevanje vsega, kar je povezano z nasho misijo, s tem nashim poletom. Morda bodo celo ugotovili dejanski razlog zanj. Dotlej pa bodo verjetno storili vse, kar je v njihovi mochi, da bi zaustavili prenos tega zadnjega dela informacij. Spravili se bodo na nasho misijo in verjetno she posebej nate. Ne smesh se jim pustiti. Mi bomo ob tebi. Tudi jaz. Iz tega prostora se moramo umakniti, cheprav te verjetno ne bodo hoteli spustiti. Ne oporekaj jim. Karkoli bodo rekli, jih poslushaj s pritrjevanjem in s sprejemanjem na znanje, vendar nakazhi tudi nemoch takojshne presoje, zaradi chesar kot da nisi zmozhen dokonchnega sklepanja, kar bo najverjetneje tudi res. Mi smo medtem zhe pripravili vse za tvojo popolno seznanitev z nasho civilizacijo. Tokrat, ob tej seznanitvi bosh lahko shele razumel bistvo nashe civilizacije, ki je pravo nasprotje tega, kar nam Ostrini podtikajo v svojem zmerjanju z roboti. Prav nasprotno je res. Oni so postali zaradi genskih deformacij neprimerno bolj robotski od nas. Oni so kovinski ciniki brez chustev.«

Hotel sem se ozreti proti Ostrinoma, a sem ju zaznal tik ob sebi. Prav med zadnjimi Honajinimi besedami sta morala pristopiti, in to tako neopazno, da sem se zdrznil, ko sem ju nenadoma zachutil. Bila pa sta povsem zresnjena, brez cinichnega nasmihanja. Brez sledi kakrshnekoli vzvishenosti sta zrla vame.

»Vse kazhe na precejshen pomen vashih potovanj,« je zachel Orhan. »In to ne le za Chutine, ampak tudi za nas, in za Zemljane she posebej. Bojujemo se za evolucijo. Za normalen potek evolucije, razumete?« Orhan mi je pustil nekaj trenutkov za premislek. »Mi smo visoko razvita civilizacija, kakor zhe veste. Tudi Chutini so na enaki tehnoloshki ravni. Toda opozarjam vas, zgolj na enaki tehnoloshki ravni. Ne na civilizacijski, ker oni niso zhiva bitja...«

»A vi pa ste?!« je vzrojila Honaja, »Vi, ciniki brezchutni!«

»Le za nekaj trenutkov pozornosti bi vas prosil,« je vpadel Orhan z ochitnim namenom odvrniti mojo pozornost od Honaje, ki jo je zhe kar odrival med priblizhevanjem k meni. Toda nash pogovor je zhe pritegnil pozornost tako Ostrinov kot Chutinov. Vsi so mu zhe sledili, kot sem videl tudi sam, hkrati z Orhanovim odrivanjem Honaje, za kar v tistem trenutku ni bilo pravega razloga, saj ni bilo potrebno govoriti s take blizhine, za normalen pogovor pa je bilo prostora vech kot dovolj. Poleg tega so me zadnji dogodki tako mochno zblizhali s Honajo, da so me ob njej, vsaj ob zanjo neprijetnih polozhajih, obhajali she zashchitnishki obchutki. Z privzdigovanjem in pochasnim spushchanjem rok sem nakazal zheljo po umiritvi pogovora, kar je Orhan z namigom glave tudi sprejel, vendar pa je takoj nadaljeval: »Evolucija tudi pri nas poteka naprej. In mi, Ostrini, s civilizacijo, zraslo skozi enako evolucijo, kot se skoznjo prebijate Zemljani, se borimo za obstoj nashe evolucijske poti. Take, kot nekoch chaka tudi vas Zemljane. Chutini pa zhelijo to vasho evolucijsko pot presekati in vam vsiliti svojo, temeljecho zgolj na delnih informacijskih paketih neke, che zhe ne popolnoma, pa vsaj delno unichene civilizacije. Oni imajo unichene gene, oni, cheprav to, kar premorejo, sploh niso geni, ampak zgolj neki rachunalnishki programi, ki jih je uporabljala tista unichena civilizacija.«

»To ni res!« je vzkliknila Honaja. »Iz nobene propadle civilizacije ne izhajamo! Kakshna nesramnost! Ali sploh vesh, kaj govorish? Vi shele zdaj prihajate na raven delnega razumevanja vishje razvitih civilizacij, na kateri smo sedaj mi, in vash problem je predvsem v vashi shibki zmozhnosti dojemanja teh dejstev. Shibki zaradi vashega cinizma in nadutosti. Ko bi Zemljani videli, kako zvishka gledate nanje, bi jih minilo vsako, tudi najmanjshe veselje do sodelovanja z vami. Pa ne le to. Po vashi nadutosti bi spoznali, kako nepomembni in odvechni so za vas ter da vidite v njih le neko nepotrebno ponavljanje vashe zhe prehojene poti. Che ne bi bilo nas, bi jih vi zhe zdavnaj unichili.«

»To pa zhe ni res!« je zdaj vzkipel Orhan »Mi ne unichujemo manj razvitih civilizacij! Da se jim bolj ne priblizhujemo, je vzrok v nashi zavestni opredelitvi za nevmeshavanje v evolucijo novonastalih civilizacij. Tudi chloveshke.«

»Da, oznachili ste jih kot malo bolj razvito zhivalsko vrsto, to smo lahko zhe neshtetokrat ugotovili,« ga je besno zavrnila Honaja.

»Ni res! Nash odnos do njih she zdalech ni ne zanichljiv ne omalovazhujoch. Mi sposhtujemo njihovo evolucijsko pot. Marsikaj pri njih nas spominja na otroshka leta nashe civilizacije. Da pa se zdijo nekateri njihovi obichaji in odzivi nashim posameznikom zabavni, je sicer res, vendar iz tega sklepati na nasho nadutost in prezirljiv odnos do Zemljanov je le prevech. To preprosto ni poshteno.«

Vendar je Orhan med prisotnimi Chutini s svojimi besedami sprozhil le odkimavanje s posmehljivimi pripombami.

»Vedno in povsod ste se doslej obnashali enako,« se je s povzdignjenim glasom vmeshal Chutin, dva do tri koraka desno od mene. »Napadate in unichujete vse, kar se krizha z vashimi interesi. In vech dejstev kazhe tudi na spremembo vashih interesov glede planeta Zemlje. Ta planet vam je postal vshech. Planet brez nepotrebne chloveshke civilizacije pa bi bil she bolj po vashem okusu.«

»Ta je pa zlobna!« je vzrojil Ostrin z njegove leve ter zhe hotel nadaljevati, ko se je iz osrednjega dela dvorane, iz smeri pogajalske mize, nenadoma zaslishalo vse glasnejshe govorjenje, pomeshano z vzkliki, in nastal je nekak nemir s tekanjem. In eden od teh hitechih Ostrinov se je ustavil ob Orhanu, h kateremu so se primaknili she Ostrini naokoli, ter se spustil z njimi v zhivahen shepetajoch pogovor. Vsekakor je moralo biti nekaj zelo razburljivega. Ostrini so se najprej razshli v posamezne skupine, kmalu zatem pa so posamezniki zhe kar poskakovali ali pa vsaj obchasno zamahnili s stisnjeno pestjo. In tudi njihovo govorjenje z razlichnimi razlagami vred je postajalo vse bolj glasno, tja do vzklika: »Chutini ne morejo do svojih energetskih polj!«

»Kaj?« je vzkliknilo nekaj dotlej she mirnih Ostrinov. »Kaj se je zgodilo?«

»Najnovejshe analize stanja so potrdile domneve o blokiranem vhodu na najvechja energetska polja Chutinov. To je zdaj dejstvo. Ves njihov povechan promet z Zemljo je posledica teh blokad.« Na Orhanu se je vse smejalo, kar zazharel je od veselja. Potem je she zamahnil z roko. Da, to je bil zanje uspeh. To je bila zhelena novica. Taka, in she posebej ta. »Kljuchavnica se jim je zataknila!« je nato vzkliknil v humornem navdihu.

»Vse udelezhence pogajanj naproshamo za trenutek pozornosti!« se je oglasil nevtralni rachunalnishki gostitelj pogajalskega srechanja. »Do nadaljnjega prekinjamo pogajanja zaradi spremenjenih razmer.«

»Hitro!« sem zaslishal Honajin glas. »To pomeni vojno. Ostrini bodo napadli. Vse imajo pripravljeno. Le na potrditev svojega analizatorskega centra so she chakali. Po njihovih izrachunih jim trenutna prednost omogocha zmago. Zacheli bodo z vojno. Che je zhe niso zacheli.«

»In mi?« Gledal sem jo z zadrzhanim dihom.

»Mi bomo shli z nasho misijo do konca. Tudi Chutini smo se pripravili.« Honaja se mi je nasmehnila kljub bledici na svojem obrazu. »Raje zaupaj nam! Verjemi mi! Greva!«

Zunaj dvorane, na veliki ploshchadi pod vech sto metrov visokim obokom, ki je z okolishkimi zgradbami dajala vtis velikega mestnega trga, je nastal gost promet s pravo gnecho letechih plovil. Pristajala so in vzletavala, posamich in tudi v manjshih ali vechjih jatah, se ustavljala ob tekajochih Chutnih in Ostrinih ter po njihovem vstopanju vanje takoj spet odletela. Vse je potekalo zelo hitro. S pospeshenim korakom sem stopal v manjshi skupini Chutinov, vechinoma iz nashe posadke, tik ob Honaji. »Tja!« je z vzklikom pokazala na prosti del ploshchadi, kamor smo se usmerili z vse hitrejshimi koraki, dokler nismo preshli zhe kar v tek, kakor vsi okoli nas. Tedaj sem s pogledom ujel vzlet vech sto plovil v jati ter nato sledil njihovemu letu v vishino in kako so se po ostrem zavoju usmerili proti izhodu.

»Glej!« sem zaklical Honaji, ki pa mi je zhe z roko kazala plovila, prihajajocha za njimi. »To so nashi!«

Takoj smo obstali, plovila so nas v trenutku dohitela ter se ustavila s hitrostjo shportnih avtomobilov na Zemlji, se na nashi strani razprla za prost vstop s skokom vanje, vse je bilo opravljeno v nekaj trenutkih, in kakor prejshnji vzlet v jati smo tudi mi zdaj poleteli z nekaj sto plovili v zaokrozhenem letu k izhodu in proti nashi matichni ladji iz razreda ladjenosilk.

Kratka sporochila v nashem holiju so nam med potjo dajala najnujnejshe informacije. Vse je bilo v velikem gibanju. Ne samo mi. Vsaj po sporochilih v holiju, ki so nam kazala vrnitev nashe pogajalske skupine na nasho ladjenosilko OSVAJALEC 949 in nato she prazen, pred kratkim prenapolnjen »Trgu miru« pred veliko dvorano s pogajalskim omizjem, za katerim ni bilo vech nikogar. Zatem pa se je v holiju prikazala v tistem delu she bleshchecha eksplozija s kratkim sporochilom o razstrelitvi te vesoljske mirovne postaje. Pogledal sem Honajo: »Ali so jo razstrelili Ostrini?«

»Da... In to pomeni vojno. Zachela se je vojna...«

»Vojna... Vojna je...« so polglasno ponavljali drug za drugim.

»Vse sile, z obeh strani, se bodo zdaj spopadle.« Honaja se je mochneje oprijela moje roke, jaz pa sem ji v odgovor stisnil zapestje. Nato so vsi obstali v tishini. Vse dokler jih ni prekinil nenaden vzklik: »Glejte! Nasha ladjevja prihajajo!«

Kar skozi veliko okno poveljnishkega prostora se nam je kazal velichasten prizor. Iz sivih oblakov, nakopichenih na nashi levi strani, so pochasi prihajale ogromne vesoljske ladje. Po vsem pasu, do koder nam je segal pogled, so bili njihovi prednji deli zhe zunaj oblakov, razkriti, lepo vidni, za njimi pa she vse vechji deli trupov. Nastal je trenutek tishine z nemim navdushenjem. Seveda je imela tudi nasprotna stran taka ladjevja v pripravljenosti. Toda prizor je bil velichasten. »Glejte v holi!« je priletel vzklik. Vso so mu sledili. Z nasprotne strani, tik ob asteroidnem pasu, so drvela letala Ostrinov. Spet je nastal shum z vzkliki in ugibanjem glede nastalega polozhaja. »She pot nam lahko presekajo!« se je oglasil Chutin nedalech stran, na moji desni. »Na dosegu njihovih topov smo. Napadli nas bodo!«

»Ne bodo,« ga je takoj zavrnil bolj odlochen glas iz ozadja. Spet je nastala tishina. Zdaj smo vsi zrli v simulacijski prikaz verjetnega razpleta dogajanja. Res je vse kazalo na nash pravochasen umik. »Izmaknili se bomo,« je v umirjenem razmishljanju povzel Chutin ob holiju. »Toda kaj bo potem? Napadli bodo nasho ladjenosilko in she preden nam bo uspelo pristati na njej, se bomo znashli sredi bitke.«

»Vstopiti moramo s strani, nasprotne od napada,« se je oglasil Chutin ob holiju, »sicer nas bodo sestrelili. Najbolje bo na zadnjih vhodih.«

Tako smo tudi storili. Dogodki so kmalu potrdili nasha predvidevanja. V sprednje dele nashe velike ladjenosilke so zacheli zadevati energetski izstrelki zhe takoj po nashem pristanku z malim VIHARNIKOM, in to s silo, ki nam je kar nekajkrat zapovrstjo stresla tla pod nogami. Zastavilo pa se je vprashanje o smiselnosti bega v notranjost ladjenosilke, stran od nashega VIHARNIKA, kajti ob morebitnem razpadu ladjenosilke na njene sestavne dele se bo treba vrniti na manjshega, vendar hitrega in okretnega VIHARNIKA. Toda pristajalishche s hangarji je bilo tik pod zunanjim delom ladjenosilke in zato ranljivo v primeru zaporednih zadetkov energetskih bomb v tisti predel, tako da je bila notranjost vseeno bolje zashchitena zaradi izjemno velikih dimenzij ladjenosilke.

Tudi take pomisleke so izrazili posamezniki, drugi pa so vseeno vztrajali, naj kljub vsemu ostanemo na VIHARNIKU, pripravljeni na hitri vzlet iz hangarja in ladjenosilke. Vendar je prevladalo priporochilo poveljstva. Vseeno naj bi bilo tako bolje za nas. Pri tem pa je bila zhe izbira besed poveljstva precej drugachna od obichajnih. Nasha zashchita naj bi bila za poveljstvo med najpomembnejshimi nalogami. Kot da jim je dobro znan pomen nashe misije, so nam zagotovili, da bodo za nas storili vse potrebno. Pa vendar se ladjenosilka ni takoj umaknila v zaledje ter se skrila v oblake za nashim ostalim prihajajochim ladjevjem. Vztrajno je kljubovala napadu, ne da bi se umaknila. She nekaj je torej moralo biti vmes. Ampak kaj?

Po prihodu v prostore, dolochene za nas, smo se takoj vsi zbrali ob velikem holiju, ki je prikazoval obshiren del vesolja okoli nas z vsemi asteroidnimi pasovi in razporeditvami tako nashih kot ostrinovskih ladjevij. Obstreljevanja so zhe potekala po vseh mejnih podrochjih tja dalech v vesolje in znotraj celotnega asteroidnega pasu. Del pa je vseeno izstopal tako po gostoti obstreljevanja kot po silovitosti eksplozij. To je bilo prav okoli tistega dela asteroidnega pasu, kjer je bilo najvechje obmochje Chutinov. Zdaj se je vse skupaj kazalo v nekakshnem obkolitvenem napadu na varnostne ploshche z bunkerji, ki so v celoti obdajali ves tisti predel, prikazan kot z vseh strani zavarovana trdnjava. Da, najmochnejshe, che zhe ne vechino svojih ladjenosilk so Ostrini usmerili prav tja.

»Zakaj zhelijo ta del asteroidnega pasu?« sem vprashal po daljshem zavzetem opazovanju. Chutina ob meni sta se spogledala. Toda odgovorila nista. Vsaj ne takoj. Potem pa, ko je smiselnost mojega vprashanja postajala zhe kar motecha, je blizhnji Chutin spregovoril med zamishljenim zrenjem v holi: »Prehitro se vrstijo ti dogodki v zadnjem chasu. Pa tudi izide spopadov na posameznih podrochjih je tezhko napovedati.«

Prikimal sem. To je bilo res. Toda... Vprashal sem pravzaprav nekaj drugega, to pa ni bil odgovor na moje vprashanje...

Vse mochnejshe obstreljevanje nashe ladjenosilke je kljub obrambnemu ognju iz vseh nashih orozhij zhe tanjshalo ali celo prebijalo oklepne shchite njenega trupa. Nenadoma pa je obstreljevanje prenehalo; to je bilo seveda chudno. Vsaj zame. Skozi okno, tik nad nami in tudi dalje naprej, sem tedaj nenadoma zagledal premikanje ogromnih trupov nashih vesoljskih ladij. Tiste iz oblakov so nas prehitevale in zhe pritegnile nase sovrazhno obstreljevanje. Vsa moch nasprotnega ognja se je zdaj usmerjala nanje. Toda to jih ni ustavilo. Bilo jih je prevech. Skoraj vse ladjevje, ali vsaj njegov velik del iz gostih temnih oblakov, je moralo sodelovati v napadu. Prodirali so naravnost proti najhujshemu obstreljevanju. Da, prebijali so se proti obkoljenemu delu asteroidnega pasu. Prihajali so na pomoch. Razbijali so obkolitveni obroch, tako da so se bili Ostrini prisiljeni umikati po vsej smeri napadajochega ladjevja Chutinov. To je bil hiter in zame neprichakovan preobrat razmerja sil na bojishchu; zdaj so Chutini dobili pobudo na vsej chrti.

»Uspelo bo!« je vzkliknil Chutin ob holiju, v katerega so vsi napeto zrli. Tudi jaz. Pogled na holijev prikaz pa ni bil niti malo razveseljiv. Pogledal sem odzive Chutinov, toda ti so se samo smehljali in zadovoljno prikimavali.

»Zakaj pa tako zadovoljstvo?« sem vprashal. V prikazu se je ob prodiranju nashega ladjevja kazalo tudi priblizhevanje enako velikega ladjevja Ostrinov, sicer nekoliko bolj stran, vendar pa se je spopad z njimi zdel neizbezhen. Vsaj videti je bilo tako. Z roko sem pokazal nanje. »She preden bomo razbili njihove obkolitvene obroche, bodo zhe tukaj,« sem dejal Dobrochutu z namigom glede zame nerazumljivih odzivov Chutinov. »Ali ni to vashe veselje malo prezgodnje?«

Dobrochut pa me je najprej pogledal z zhivahnejshim leskom v ocheh, nato pa ponovno zresnjen dejal: »Glejte, poznamo nachin razmishljanja Zemljanov. In ni nam tezhko razlagati posebnosti iz nashega zhivljenja. Tudi dovolj izkushenj imamo z Zemljani. Vseh vrst izkushenj. Toda Zemljani morajo najprej vse podozhiveti, nas uchijo izkushnje. Ko smo nekaterim vashim posameznikom omogochili zhivljenje med nami in prilagoditev nashemu nachinu zhivljenja, so zelo hitro sprejemali tudi nashe vrednote. Prav vshech so jim postale. Navdusheni so bili. K nichemur jih ni bilo treba siliti. Kar sami so vse sprejemali. In nihche od njih se potlej ni nad nichemer pritozheval. Ko pa smo vashim posameznim Zemljanom le opisali nasho civilizacijo, z besedami, v pogovoru, so se vedli zelo zadrzhano. Tukaj,« Dobrochut je pokazal proti mirnemu delu asteroidnega pasu, okoli katerega so potekale najhujshe bitke, »tukaj imamo shranjeno to, kar imenujemo Vice.«

»Vice?« sem ponovil zadnjo Chutinovo besedo.

»Da, to je posebnost nashe civilizacije. In kolikor vem, o njej she nismo govorili z Zemljani. Tako da je za nas tudi odziv Zemljanov na tovrstno delovanje nashe civilizacije she precej neznan.«

Nisem vedel, kaj naj si mislim o vsem tem. Le ponovil sem del Chutinovih besed: »Tovrstno delovanje. . .« Potem pa sem med nekakshnim zatikanjem v razmishljanju she dodal, skoraj bolj zase: »O tem she niste govorili z nobenim Zemljanom...« Nagubal sem chel in se zastrmel v Dobrochuta. »O chem pa ste govorili z njimi? Mislim. . .?«

Chutin je uganil moje dvome. »O, kar precej smo jim pokazali. Sprejeli smo jih medse. Lep chas so zhiveli med nami, poznanstva smo navezali z njimi, marsikateri Zemljan je nashel dobre prijatelje med nami. Pogovarjali smo se tako o nashih skupnih nagnjenjih kot o morebitnih razhajanjih.«

»Kako to mislite- o morebitnih razhajanjih? Zhe kar nekaj chasa sem med vami, pa imam she vedno obchutek, da vas bolj slabo poznam. No, vsaj obchasno imam tak obchutek.«

Tedaj pa naju je prekinilo obvestilo, naj se posadka pripravi za prevzem tovora iz asteroidnega pasu.

»Opozorilo reshevalnim skupinam. Nekateri asteroidi iz predela Vic so poshkodovani.«

Obrnil sem se k Dobrochutu: »Kaj to pomeni?«

»Ne vem.« Dobrochut se je zazrl vame. »Vi zhe imate zadolzhitev, pomembno, zelo pomembno zadolzhitev. Zato ostanite tu! Bodo zhe reshevalne skupine opravile to delo. Gotovo je bil del nashe vrhunske tehnike poshkodovan med tem ostrinovskim obstreljevanjem. Kakshni zapleti lahko nastanejo ob prevzemu in ponovnem sestavljanju tako kompleksnega sistema, kot so Vice, si pa bolj tezhko predstavljam.«

V holiju smo lahko videli prve spopade nashih ladjenosilk z zunanjimi ladjenosilkami Ostrinov iz njihovega obkolitvenega obrocha. Eksplozije energetskih bomb so s svojimi silovitimi slepechimi bliski prekrile najprej le redkejshi zunanji del obkolitvenega obrocha, toda ob napredovanju sil Chutinov je obstreljevanje prehajalo vse globlje in kmalu prek vse poloble. Njihove ladjenosilke so prodirale nezadrzhno. To je bilo videti dovolj ochitno. Toda ko je zhe kazalo na popolno razbitje napadalnega obrocha Ostrinov, jim je uspelo v notranjosti ponovno urediti svoje vrste ladjevij. Ladjenosilke Chutinov pa se zaradi tega niso niti najmanj obirale. Takoj so udarile po njih, po vsej shirini in z enako unichujocho silo, ter jih postopoma trgale in unichevale, tako da so se bili Ostrini prisiljeni umikati pred tem nevzdrzhnim napadom. Vendar panichnega bega z razpadom urejenega delovanja sil Ostrinov Chutini v svojem rushilnem napadu she niso mogli dosechi. Ostrini so se branili z vsem delujochim ognjem iz vseh skupin svojih ladij ter na hitro vzpostavljali she eno notranjo zashchitno ognjeno lupino, cheprav ne dovolj mochno, da bi zaustavila ladjenosilke Chutinov.

Navdushenje ob holiju se je ob novem prikazu razporeditev sil zachelo polegati. Med vse pogostejshim odmikanjem pogleda s holija, da bi videl odzive Chutinov, mi je zastajal dih. Njihova nenadna zadrzhanost je potrjevala mojo bojazen zaradi prehitrega prihoda ladjenosilk Ostrinov na ta bojna prostranstva. Ostrinom je, kot je bilo videti, uspelo pridobiti dovolj chasa za prihod njihovih ladjenosilk. In zdaj se bo vnel spopad med obema flotama, she preden bo Chutinom uspelo prenesti vse to... Iskal sem besedo, s katero bi oznachil tisto njihovo zadevo, ki ji Chutini pravijo Vice, da, to bo verjetno neke vrste vrhunska tehnologija... Ta dva pojma - Vice in vrhunska tehnologija - mi nikakor nista shla skupaj. Premalo informacij sem imel o vsem tem, seveda. Lahko pa sem iz vsega skupaj razbral pomen te zadeve za Chutine, ki so ji, sodech po velikosti oborozhenih sil, vrzhenih v nashe reshevanje, morali pripisovati zhe kar usodnost. Pa tudi Ostrini so pognali enako mochne sile, kar najbrzh kazhe na njihovo zavzetost za prevzem ali unichenje te zadeve. Tako. Te zadeve. Beseda »zadeva« je bila res morda najprimernejsha zaradi svoje nedolochenosti. Kajti nich to vsekakor ni bilo. Nekaj dolochenega je zhe bilo povedano. Nekaj pomembnega, da, chetudi si na podlagi tega she nisem mogel izoblikovati nobenih pravih predstav o vsem skupaj. Spopadli pa so se zaradi te zadeve, in to prekleto zares. No, da, ladjenosilko, na kateri sem se nahajal z vso posadko nashe misije, so Chutini le zadrzhali v ozadju. Niso je poslali v pravi bojni metezh. Le za prevoz naj bi jo imeli. Hm?

V holiju se je medtem zhe zachelo kazati prvo daljinsko obstreljevanje ladjenosilk z obeh strani. S pogledom sem preshel prek celotnega prikaza v holiju: pravzaprav so Chutini res vrgli v boj vechino svojih ladjenosilk, nekaj se jih je usmerilo v notranjost tega dela asteroidnega pasu. Da, che jim bo uspelo... Ladjenosilke naj bi vso to zadevo umaknile iz bojnega metezha in prenesle stran. Tako bodo naredili. Vsaj nameravajo nekaj takega, to pa so Ostrini zhe uganili ali predvideli in sedaj to skushajo preprechiti. Z vsemi silami. Kakorkoli, nich ni kazalo na hiter izid tega spopada.

 
_______
Iz romana Prishli so pome – Udelezhil sem se spopada Chutinov z Ostrini; XII. pogl. (Op. ur.)