Barbara Krajnc
TISOCHLETNE SANJE
- VISOKO
- Visoke so stavbe
- zidane danes,
- visoko nam nese
- sodobni pogled,
- visoko se nosijo
- plitki nosovi,
- visoke so cene
- visokih cipres.
- TISOCHLETNE SANJE
- Sem zazidana
- v trdnjavo,
- sem posuta
- z zlatim prahom?
- Sem zato
- vsa plaha, tiha,
- ker premlevam
- stare chase?
- Kje so
- biseri razsuti,
- kje se skriva
- shirno morje?
- Nosijo me
- rahle sape,
- kot da bi
- odmrle korenine.
- Nochem joka,
- praznih upov,
- nochem sanjanih
- prikazni.
- Ni resnice?
- Ni odseva?
- Ni porushenih
- gradov?
- Nochem spati
- v zlatih dvorih,
- moje noge
- so iz blata.
- Skozi
- tisochletne sanje
- vstopam skozi
- zadnja vrata.
- LAZHNI MIR
- Nich ne razumem,
- chista zmeshnjava!
- Sama stojim
- na obeh bregovih,
- sama prepiram
- se s samo seboj.
- Obupno oklepam
- se lazhnega mira.
- Veter pa tuli,
- morje divja.
- Jochem ob mraku,
- jochem ob svitu,
- ni pomiritve,
- ni konca solza.
- Obupno oklepam
- se lazhnega mira.
- Misli pa butajo
- ob moje okvirje,
- butajo silno
- brez kanchka strasti,
- kot da umiram
- na obeh bregovih.
- Obupno oklepam
- se lazhnega mira.
- Kot da ne lochim
- tal od neba,
- rishem podobe
- svojih zhelja
- in hlipam ob rojstvu
- otroka sveta.
- Obupno oklepam
- se lazhnega mira.
- Kje je blazina,
- da dusho spochijem,
- kje je ta voda,
- da srce si umijem,
- kje je to vino,
- da zhalost ubijem?
- Obupno oklepam
- se lazhnega mira.
- Kje je ta zemlja,
- da z njo se pokrijem?!
- Ni ga odgovora,
- ni potepuha,
- da mu pogledam
- naravnost v ochi.
- CHE BI...
- Che bi bregove vse posul
- s cvetovi iz zlata
- in ladje bi nosile
- tovor z drugih galaksij
- in vode polne biserov
- bi tekle chez kristalne stene,
- jaz bi jokala,
- bi jokala blatno kakor dezh,
- ko spira prah iz suhih cest,
- in bi ti rekla, ljubi,
- ni daril za mojo bolechino,
- in ti, in ti bi ranjen zadrhtel.
- TUJEC
- V izgubljenosti
- srechujem tujca,
- ki je pozabil
- govoriti.
- Odvrgel je
- naenkrat vsa bremena,
- ker se je bal
- v temi zaiti.
- Vse je poskusil,
- da bi reshil sebe,
- zavrgel vse resnice,
- vsa pravila.
- Ubil najblizhje,
- ranil svoje sanje,
- da bi pustil
- zhivljenju se zgoditi.
- In jaz ga gledam,
- zrushenega v sebi,
- ki z vso modrostjo
- sam ostaja.
- In se pretvarja,
- da je sam izbral zhivljenje,
- ki mu ga
- je svet nalozhil.
- JAZ SEM
- Jaz sem.
- Tako preprosto,
- ljubko,
- nenasilno.
- Obracham liste
- svojega zhivljenja
- in s svojimi ochmi
- jih berem.
- Ne vem, kje se
- zachenjam, kje konchujem,
- a jasno chutim
- svoj obstoj.
- Postavljajo se
- temelji zhivljenja,
- ko veje skozme
- gospodar.
- Razlike v resnichnostih
- so prav ochitne,
- sprehajanje po njih
- je bozhji dar.
- Jaz sem.
- Tako preprosto,
- ljubko,
- nenasilno.
- JUTRI ODIDEJO
- Jutri odidejo,
- dalech, za vedno,
- ljubi obrazi,
- v chasu spoznani.
- Lepe besede,
- skriti namigi,
- z zharom obsijane
- solzne ochi.
- Tezhko mi bo sami
- v zhalostnem mestu
- buditi zaspano
- bitje srca.
- She sama bom shla
- do gore zelene
- upat za dneve,
- ki morajo priti.
- Sloves slovesu
- bo delal otroke,
- ko konchno bo treba
- she sebe pustiti.
- Lepi so dnevi
- tishine, samote,
- kadar so ljubljeni
- v moji blizhini.
- Jutri odidejo,
- pot bo polozhna
- zanje, ki jadrajo
- z vetrom v jasnini.
- PISUNIJA
- Kar izlijem,
- je pomota,
- to kar vidish,
- pa drzhi.
- Ni je boljshe
- poezije
- kot trpljenje
- tja v tri dni.
- Joj, kako me
- muchi jeza,
- joj kako
- srce trpi,
- joj, kako
- ubija dusho
- mi pokvarjenost
- ljudi.
- Ni uvida
- brez privida,
- to kar pravim,
- to stoji.
- Dajte mi
- trpljenja skledo,
- da pogledam
- vam v ochi,
- da lahko
- zavpijem z vami:
- »Tristo kosmatih,
- kako to boli!«
- SOCHUTJE
- O bitja,
- nebogljena v bolechini,
- predramljena v zakrpani
- obleki straha.
- Kako sem z vami,
- kako bi vas objela,
- zazibala v nebolechi
- spanec.
- Tolazhbo
- bi vam vlivala,
- besede shepetala kot lek
- za krvaveche rane.
- Pa nimam te mochi,
- ker nisem jaz zbudila vihre,
- ki vas
- brez milosti trpinchi.
- Lahko le svojega obraza
- vech ne obrnem proch,
- lahko le zrem
- v lepoto krhke biti.
- LOMIM VEJE
- Lomim veje
- lastnega gozda,
- da bi zagledala
- chistino.
- Koliko je she
- poti pred mano,
- metri se spreminjajo
- v kilometre.
- Brzh ko zaslutim
- cilj pred sabo,
- se izkazhe,
- da sem spet zashla.
- Kraj je nepregleden,
- poln duhov,
- sence mi rishejo
- podobe,
- ki jih v strahu zhe
- od dalech razpoznam,
- a ko pridem blizhe,
- niso iste.
- Gozd je moj,
- a ne poznam ga,
- mrachen je
- in brez uhojenih poti.
- MIRNA VODA
- Chutim morje,
- ki izginja
- pod valovi
- temne vihre.
- Borbo njega,
- ki mi pravi,
- da je videl
- vsa zhivljenja.
- V krchu
- prepustim se igri,
- naj me vrzhe
- ob skalovje.
- Slutim zarjo,
- a obzorje
- divje skriva
- chist obraz.
- Che zaplavam,
- bom umrla,
- che ostanem,
- ne zhivim.
- Strast ugasha
- v pochitku,
- z mirno vodo
- se borim.