Revija SRP 63/64

Barbara Krajnc

 

TISOCHLETNE SANJE

 
VISOKO
 
Visoke so stavbe
zidane danes,
visoko nam nese
sodobni pogled,
visoko se nosijo
plitki nosovi,
visoke so cene
visokih cipres.

 

 
TISOCHLETNE SANJE
 
Sem zazidana
v trdnjavo,
sem posuta
z zlatim prahom?
 
Sem zato
vsa plaha, tiha,
ker premlevam
stare chase?
 
Kje so
biseri razsuti,
kje se skriva
shirno morje?
 
Nosijo me
rahle sape,
kot da bi
odmrle korenine.
 
Nochem joka,
praznih upov,
nochem sanjanih
prikazni.
 
Ni resnice?
Ni odseva?
Ni porushenih
gradov?
 
Nochem spati
v zlatih dvorih,
moje noge
so iz blata.
 
Skozi
tisochletne sanje
vstopam skozi
zadnja vrata.

 

 
LAZHNI MIR
 
Nich ne razumem,
chista zmeshnjava!
Sama stojim
na obeh bregovih,
sama prepiram
se s samo seboj.
 
Obupno oklepam
se lazhnega mira.
 
Veter pa tuli,
morje divja.
Jochem ob mraku,
jochem ob svitu,
ni pomiritve,
ni konca solza.
 
Obupno oklepam
se lazhnega mira.
 
Misli pa butajo
ob moje okvirje,
butajo silno
brez kanchka strasti,
kot da umiram
na obeh bregovih.
 
Obupno oklepam
se lazhnega mira.
 
Kot da ne lochim
tal od neba,
rishem podobe
svojih zhelja
in hlipam ob rojstvu
otroka sveta.
 
Obupno oklepam
se lazhnega mira.
 
Kje je blazina,
da dusho spochijem,
kje je ta voda,
da srce si umijem,
kje je to vino,
da zhalost ubijem?
 
Obupno oklepam
se lazhnega mira.
 
Kje je ta zemlja,
da z njo se pokrijem?!
Ni ga odgovora,
ni potepuha,
da mu pogledam
naravnost v ochi.

 

 
CHE BI...
 
Che bi bregove vse posul
s cvetovi iz zlata
in ladje bi nosile
tovor z drugih galaksij
in vode polne biserov
bi tekle chez kristalne stene,
jaz bi jokala,
bi jokala blatno kakor dezh,
ko spira prah iz suhih cest,
in bi ti rekla, ljubi,
ni daril za mojo bolechino,
in ti, in ti bi ranjen zadrhtel.

 

 
TUJEC
 
V izgubljenosti
srechujem tujca,
ki je pozabil
govoriti.
 
Odvrgel je
naenkrat vsa bremena,
ker se je bal
v temi zaiti.
 
Vse je poskusil,
da bi reshil sebe,
zavrgel vse resnice,
vsa pravila.
 
Ubil najblizhje,
ranil svoje sanje,
da bi pustil
zhivljenju se zgoditi.
 
In jaz ga gledam,
zrushenega v sebi,
ki z vso modrostjo
sam ostaja.
 
In se pretvarja,
da je sam izbral zhivljenje,
ki mu ga
je svet nalozhil.

 

 
JAZ SEM
 
Jaz sem.
Tako preprosto,
ljubko,
nenasilno.
 
Obracham liste
svojega zhivljenja
in s svojimi ochmi
jih berem.
 
Ne vem, kje se
zachenjam, kje konchujem,
a jasno chutim
svoj obstoj.
 
Postavljajo se
temelji zhivljenja,
ko veje skozme
gospodar.
 
Razlike v resnichnostih
so prav ochitne,
sprehajanje po njih
je bozhji dar.
 
Jaz sem.
Tako preprosto,
ljubko,
nenasilno.

 

 
JUTRI ODIDEJO
 
Jutri odidejo,
dalech, za vedno,
ljubi obrazi,
v chasu spoznani.
 
Lepe besede,
skriti namigi,
z zharom obsijane
solzne ochi.
 
Tezhko mi bo sami
v zhalostnem mestu
buditi zaspano
bitje srca.
 
She sama bom shla
do gore zelene
upat za dneve,
ki morajo priti.
 
Sloves slovesu
bo delal otroke,
ko konchno bo treba
she sebe pustiti.
 
Lepi so dnevi
tishine, samote,
kadar so ljubljeni
v moji blizhini.
 
Jutri odidejo,
pot bo polozhna
zanje, ki jadrajo
z vetrom v jasnini.

 

 
PISUNIJA
 
Kar izlijem,
je pomota,
to kar vidish,
pa drzhi.
 
Ni je boljshe
poezije
kot trpljenje
tja v tri dni.
 
Joj, kako me
muchi jeza,
joj kako
srce trpi,
 
joj, kako
ubija dusho
mi pokvarjenost
ljudi.
 
Ni uvida
brez privida,
to kar pravim,
to stoji.
 
Dajte mi
trpljenja skledo,
da pogledam
vam v ochi,
da lahko
zavpijem z vami:
»Tristo kosmatih,
kako to boli!«
 
 
SOCHUTJE
 
O bitja,
nebogljena v bolechini,
predramljena v zakrpani
obleki straha.
 
Kako sem z vami,
kako bi vas objela,
zazibala v nebolechi
spanec.
 
Tolazhbo
bi vam vlivala,
besede shepetala kot lek
za krvaveche rane.
 
Pa nimam te mochi,
ker nisem jaz zbudila vihre,
ki vas
brez milosti trpinchi.
 
Lahko le svojega obraza
vech ne obrnem proch,
lahko le zrem
v lepoto krhke biti.

 

 
LOMIM VEJE
Lomim veje
lastnega gozda,
da bi zagledala
chistino.
 
Koliko je she
poti pred mano,
metri se spreminjajo
v kilometre.
 
Brzh ko zaslutim
cilj pred sabo,
se izkazhe,
da sem spet zashla.
 
Kraj je nepregleden,
poln duhov,
sence mi rishejo
podobe,
 
ki jih v strahu zhe
od dalech razpoznam,
a ko pridem blizhe,
niso iste.
 
Gozd je moj,
a ne poznam ga,
mrachen je
in brez uhojenih poti.

 

 
MIRNA VODA
 
Chutim morje,
ki izginja
pod valovi
temne vihre.
 
Borbo njega,
ki mi pravi,
da je videl
vsa zhivljenja.
 
V krchu
prepustim se igri,
naj me vrzhe
ob skalovje.
 
Slutim zarjo,
a obzorje
divje skriva
chist obraz.
 
Che zaplavam,
bom umrla,
che ostanem,
ne zhivim.
 
Strast ugasha
v pochitku,
z mirno vodo
se borim.