Revija SRP 63/64

Bartolo Cattafi

 

JUTRI

 

Jutri odpreva oranzho

svet oranzho v zelenem jutri,

spustil se bo daljni oblak

s previdnimi nogami golobice

na streho iz starih opek

na zarjaveli chas dezhevja,

shranil bom v tvoje prsi ta vonj

oranzhe zhive, zelenega jutri.

 

 

Iz italijanshchine prevedel Ivo Antich

 

 

BARTOLO CATTAFI (1922 – 1979), italijanski pesnik, rojen na Siciliji, diplomiral pravo, kot novinar veliko potoval, v njegovi poeziji je obilo sledov teh potovanj, zhivel v Milanu, umrl za rakom na Siciliji, izdal vech zbirk; dolgo je bil manj znan v senci velikih sodobnikov (Montale, Ungaretti, Quasimodo), vendar ga je George R. Kay, urednik izvrstne (ali sploh najboljshe) antologije italijanske poezije Italian Verse (1958, 1965, 1968), uvrstil v drugo izdajo tega svojega dokaj reduktivnega izbora kot enega od petih predstavnikov XX. stoletja. Cattafijeva poezija se vchasih zdi eklektichno belezhenje mimobezhnih vtisov nekje med hermetizmom in neorealizmom (podobno kot tako rekoch vsa sodobna ital. poezija), vendar neredko osupne z ostro, predirno, skrajno subtilno lucidnostjo (kot »col coltello«, z nozhem, cit. pesem Metodologia); trdota kot strzhen v naslovu najpomembnejshe zbirke Kost, dusha (L’osso, l’anima, 1964); kot sam pravi, je polozhaj pesnika preprosto chloveshki, pesem pa je krvavo eksistencialno dejanje. Kot »kljuchna« pesem njegovega opusa se kazhe drobna Jutri (Domani), sploshno priznana kot antologijska, objavljena zhe v avtorjevi prvi zbirki V sredishchu roke (Nel centro della mano, 1951). S skopimi, intimno melodichnimi besedami brez rim briljantno nakazano uzhivashko-melanholichno mediteransko »vzdushje«, ob hkratnem zastrtem ljubezenskem nagovoru neznanega bitja; pri koncu italijanskega pesnishkega tisochletja tudi eno »zadnjih dejanj« trubadurstva, ki je bilo zhe v svojih srednjeveshko-renesanchnih vrhovih v bistvu zgolj »nihilistichni« her(m)etichni dialog poezije same s sabo. (Op. prev.)