Bartolo Cattafi
JUTRI
Jutri odpreva oranzho
svet oranzho v zelenem jutri,
spustil se bo daljni oblak
s previdnimi nogami golobice
na streho iz starih opek
na zarjaveli chas dezhevja,
shranil bom v tvoje prsi ta vonj
oranzhe zhive, zelenega jutri.
Iz italijanshchine prevedel Ivo Antich
BARTOLO CATTAFI (1922 – 1979), italijanski pesnik, rojen na Siciliji, diplomiral pravo, kot novinar veliko potoval, v njegovi poeziji je obilo sledov teh potovanj, zhivel v Milanu, umrl za rakom na Siciliji, izdal vech zbirk; dolgo je bil manj znan v senci velikih sodobnikov (Montale, Ungaretti, Quasimodo), vendar ga je George R. Kay, urednik izvrstne (ali sploh najboljshe) antologije italijanske poezije Italian Verse (1958, 1965, 1968), uvrstil v drugo izdajo tega svojega dokaj reduktivnega izbora kot enega od petih predstavnikov XX. stoletja. Cattafijeva poezija se vchasih zdi eklektichno belezhenje mimobezhnih vtisov nekje med hermetizmom in neorealizmom (podobno kot tako rekoch vsa sodobna ital. poezija), vendar neredko osupne z ostro, predirno, skrajno subtilno lucidnostjo (kot »col coltello«, z nozhem, cit. pesem Metodologia); trdota kot strzhen v naslovu najpomembnejshe zbirke Kost, dusha (L’osso, l’anima, 1964); kot sam pravi, je polozhaj pesnika preprosto chloveshki, pesem pa je krvavo eksistencialno dejanje. Kot »kljuchna« pesem njegovega opusa se kazhe drobna Jutri (Domani), sploshno priznana kot antologijska, objavljena zhe v avtorjevi prvi zbirki V sredishchu roke (Nel centro della mano, 1951). S skopimi, intimno melodichnimi besedami brez rim briljantno nakazano uzhivashko-melanholichno mediteransko »vzdushje«, ob hkratnem zastrtem ljubezenskem nagovoru neznanega bitja; pri koncu italijanskega pesnishkega tisochletja tudi eno »zadnjih dejanj« trubadurstva, ki je bilo zhe v svojih srednjeveshko-renesanchnih vrhovih v bistvu zgolj »nihilistichni« her(m)etichni dialog poezije same s sabo. (Op. prev.)