Revija SRP 63/64

Andrej Lenarchich
Za zgodovinski spomin

 

MOSKVA 2000

Reminiscence Moskva, 29.10.2000 2.11.2000

Petek. Rano jutro je mokrotno in mrachno legalo prek ravnine, ki je hitela mimo avtomobila. Nekje na sredini poti na letalishche Sheremetjevo so ugasnile cestne svetilke. Nekam varchno kmalu. Mrak se je she chvrsto oklepal kroshenj redkih dreves, le tam na vzhodu se je svetlikalo v tankem robu med obzorjem in nizkimi oblaki.

Vreme se je ponochi skazilo. Kazalo je, da bo she dezhevalo. Redki avtomobili so prshili oblake megle in brizgali pljuske iz velikih luzh umazano rjave vode, ki so prekrivale shiroko, ravno cesto.

Iz mraka je vstalo veliko, JFK-jevsko poslopje glavne letalishke stavbe. Za chloveka, vajenega zahodnjashkih letalishkih terminalov, znano okolje, le nekam grozeche mrachno. Jasno, zgradili so ga prav ti zahodnjaki za znamenito moskovsko olimpiado, uporablja in vzdrzhuje ga pa neko drugo okolje.

Kratko slovo pred vhodom v sektor DEPARTURE, skok med avtomobili in luzhami v varno okrilje hale za drsnimi vhodnimi vrati. Kljub zgodnji uri shalter za prijavo na let v Ljubljano zhe dela. She carinska kontrola in vsrkala ga je djutifrishopovska promenada vzdolzh dohodov k letalom.

Chasa je bilo she dovolj, zato se je kar nekajkrat sprehodil mimo bleshchavih trgovinic. Znana roba. Seveda ni imel namena karkoli kupiti. Tam, kjer se je razgled razpiral na letalishke manevrske povrshine in na vzletno stezo, je sedel. Onkraj stekel je bilo vse zhivo, njemu pa so misli uhajale dalech tja pod bele Kamnishke planine, kjer je pred dnevi na majhnem domachem letalishchu poln prichakovanj sedel na Aeroflotov TU154.

Ponedeljek. Zhe plachan in dolochen let v Moskvo je v petek Adria stornirala: Prazniki, ni dovolj potnikov... Navsezadnje mu je bilo kar prav zhe leta ni vech potoval kam dalech in privadil se je misli, da ga pushcha zhivljenje za seboj. Pa vendar, tokrat je shlo za pomembno stvar, neznano je mochno vabilo. Zato se je danes zarana znashel na Brniku, da poskusi srecho. Che bo prostor na letalu, potuje, sicer ne. Bil je, prostor. Prvich je sedel v rusko potnishko letalo. Poznala so se mu leta in stotisochi kilometrov. A bilo je robustno, chvrsto. Dovolj udobno in chisto. Radoveden, pripravljen na presenechenja, je chakal, da vzletijo.

Potem je shlo hitro in po znanem scenariju: chasopisi, fasten seat belts, ne kurit, stevardese, postrezhba, kapitan. Njegovo pozornost so pritegnile kvalitetne in elegantne uniforme osebja.

Nad Karpati so se oblaki razprshili: mogochni planinski vrhovi dalech spodaj na robu ravnine so ga presenetili. Od tod proti vzhodu je bilo vse ravno. Ta del Evrope je poznal le iz knjig, slik in zemljevidov. Ni si predstavljal, da so Karpati tako mogochno, razgibano, z ostrimi vrhovi v vishave segajoche gorstvo. Ochitno so bili vedno tezhko premagljiva ovira in so v marsichem dolochali tek zgodovine.

Med kosilom so oblaki ponovno prekrili prostrano ravnino. Zato je potem ob kavi listal ruske chasopise in se boril z jezikom in pisavo, ki jo je srechal le za nekaj tednov nekoch davno, pred pol stoletja.

Bili so chasi zmagovite Edine Resnice. V razredu so nad tablo namesto krizha namestili slike marshalov in Lenina, stisk roke, "servus", "dober dan", "lepo pozdravljeni", "klanjam se" je zamenjala stisnjena pest in suh "zdravo!". Potem so nenadoma, chez noch, zapovedana gesla o ljubezni do Stalina in Zveze sovjetov izginila in rushchina je bila zhe drugi mesec le she spomin na pesmico o zhejnem chizhku in na vzcvetele jablane in hrushke... Spominjal se je zadnjega filma, ki so ga organizirano, s sholo, morali vsi iti gledat: Na shchukino zapoved.

Potem so na rushchino, Stalina, Lenina, Rusijo in Oktober ostali le she spomini in tu pa tam zajedljivo pisanje chez Informbiro. In konec koncev mu ni bilo nich zhal kar je videl, slishal in bral o tem, je bilo odbijajoche: prej vech kot ochitno hvalisavo himnichno pretiravanje, polno ochitnih neresnic, sedaj psovanje in blatenje dovcherajshnjih idealov. Ko je k temu dodal kulashko mizerijo, blatno, raztrgano in zapacano kolhozno horukarstvo, posurovelo plemstvo, chredno rjovenje revolucionarnih gesel in vse prevech ochitno za reklamo zrezhirano kvaziidilichno poljedelstvo v ritmu glasbe iz zvochnikov, je bilo agitpropovskih vtisov in predstav o tej dezheli onkraj Karpatov dovolj in prevech za zelo dolgo chasa. Nadaljnja desetletja so le she dopolnjevala utrjene predstave: procesi, disidenti, emigranti, pretihotapljene knjige, spomini iz sibirskih gulagov, rozhljanje z orozhjem, Madzharska, Praga, Poljska, romunski Stalinov epigon in ne nazadnje domachi slovenski primitivni oponashevalci iznajditeljev recepta za popolno chlovekovo srecho. Niso pomagali niti Lajka niti Gagarin vsak skok Amerikancev v vesolje in vsaka ulica v New Yorku so dalech presegali vse, kar je bilo povezano z Rusijo. Na Zahodu se je vse christmasovsko bleshchalo, vesela ljudstva so se igrala demokracijo: zlahka se je preprichal o tem ali na trzhashkem Ponterossu ali na celovshkem Lindwurmplatzu, kamor si lahko po mili volji hodil na kavo. Tam na Vzhodu si lahko le v mrazu in snegu gledal parado na Rdechem trgu, vzklikal zaukazana gesla ali pa chemel v gulagu. Tako so mu govorili Mandelshtamova, pa Pasternak, ne nazadnje Solzhenicin.

Ob besedi Rusija nikoli ni pomislil na Pushkina... Kar naj bi bilo v Rusiji drugachnega, je izginilo v naskoku na Zimski dvorec... o tem so ga preprichali tako v sholi kot v kinu, po radiu in s chasopisi.

Nekje od dalech so vchasih zazvenele besede Eremitazh... Tretjakovska... Jasna Poljana...

Morje oblakov se je zlagoma cefralo in vse pogosteje je pogled dosegel zeleno pokrajino spodaj. Moch letalskih motorjev je popustila. Ochitno je bil pristanek blizu. Zelena ploshcha je bila vse blizhe in razlochiti se je zhe dalo drevje, poti, hishe. Skrbno je opazoval pokrajino, ki je hitro tonila v mraku poznega popoldneva. Prepredena ni bila le z ravnimi cestami, zheleznico in daljnovodi, tu so bile she prostrane vodne povrshine, ochitno namenjene elektrarnam in prometu. Gozd in polja so vse pogosteje prekinjale gruche hish z ohishnicami.

Iskal je, kar bi mu potrdilo trdno vsidrane predstave o tej neznani, a tako razvpiti

dezheli.

Pa ni ugledal nichesar takega...

Vrhovi smrek so bili zhe chisto blizu in potem je letalo mehko pristalo.

Avtobus ga je odlozhil ob velikanski letalishki stavbi. Kot vedno na letalishchih je bila pot samo ena. Policistka v kabini je skrbno pregledala potni list in vizo, potem je proti carinikom kratko zamrmral "samo garderoba" in zdrknil skozi prehod "Nothing to declare" v veliko, mrachno avlo.

Zazdelo se mu je nenavadno, koliko ljudi prichakuje potnike, saj si je komaj utiral pot skozi shpalir. Potem je ugotovil, da so to vechinoma taksisti, ki nikakor nochejo razumeti, da njihovih uslug ne namerava uporabiti. Prek njih je nekoliko zhivchno iskal znani obraz, a iz mnozhice nikakor ni mogel razbrati nichesar. Vrnil se je k vratom, potem je povprashal, ali je to edini kraj, kjer potniki prihajajo, in ko je dobil pritrdilen odgovor, se je sprijaznil. Odlochil se je, da bo pach pochakal drugega mu ne preostane. Na raziskovalni pohod po Moskvi ni bil pripravljen, mobi pa je zvonil v prazno.

Slonech ob stebru, je opazoval vrvenje mnozhice. Obrazi in oblachila vseh sort in ras. Od chasa do chasa se mu je kdo priblizhal in kratko povprashal: "Taksi?" Bilo mu je zhe odvech prijazno odgovarjati, ko je pristopilo svetlolaso dekle s papirji in pisalom. Za hip je pomislil na kdove kakshno kontrolo, pa se je izkazalo, da naj bi shlo za anketo o kvaliteti uslug na letalishchu. Kar prav mu je bilo, zato je nekoliko pretirano prijazno sodeloval. Tako je nezavedno skrival nervozo, saj mu ni bilo jasno, kaj ga chaka, ali bo kdo prishel ponj in sploh zhe mnogo let je minilo, kar se je zadnjich znashel v tujem kraju povsem nepripravljen.

Blondinka se je izkazala kot dobra vila! She preden je konchala intervju, sta se namrech od nekod prismejala zamudnika. She mrakobnost hale je postala prijaznejsha.

Ko je avtomobil zavil z dovozne ceste na shiroko avenijo, je potonil v morje luchi in v zhiv, migljajoch prometni tok.

Noch je zhe zagrnila pokrajino, zato so luchi in bleshchave neonske reklame povsem prekrile pogled. Vech kot deset let je zhe minilo, kar je po nekem nenadnem vzgibu poslal sina na nekajmesechni techaj rushchine v Moskvo. Nazaj ga je dobil navdushenega: Pushkin, Majakovski, moskovske in she posebej leningrajske galerije... Resda sta s cimrom vsakokrat, ko sta se zvecher vrnila v sobo, na znamenje prizhgala luch in druzhno najprej planila nad shchurke, a nich ni zmanjshalo ocharanosti nad jezikom in kulturo te velikanske dezhele.

Najbolj mu je ostalo v spominu pripovedovanje o prostranih, praznih in mrachnih avenijah, opustelosti mesta ponochi, redkih tovornjakih in she bolj redkih taksijih, ki so te za drobizh vozili naokoli in po zhelji igrali turistichne vodiche.

Nichesar podobnega ni mogel ugotoviti nocoj. She vech. Videti je bilo, kot da se vozi prek Brooklyna od letalishcha JFK na La Guardio.

Prispeli so v center in odlochili so se, da kar takoj obishchejo kraj, kjer so dan prej postavili razlog njegovega obiska v Moskvi: spomenik slovenskemu rojaku, znamenitemu diplomatu Zhigi Herbersteinu.

Ustavili so pred mogochno zgradbo Drzhavne knjizhnice tuje literature. Manjsha vrata v mogochnem portalu so bila kljub pozni uri she odprta in stopili so na prostrano, kot park urejeno dvorishche, kjer se je tik ob prehodu do glavnega stopnishcha temno svetlikal bronasti Zhiga na marmornatem podstavku. Doprsni kip je izstopal iz vrste drugih, ki so bolj skromno stali v ozadju okrog in okrog. Pravilno! Prav je, da v tem hramu mednacionalne uchenosti stoji na vidnem mestu spomenik chloveku, ki je postavil trdne temelje moderni diplomaciji. Prav je, da bodo mnogi bodochi diplomati stopali mimo in prebirali pomenljive vrstice na bronasti ploshchi. Che drugega ne, se bodo vprashali, katero neki je to ljudstvo, ki je rodilo takega mozha, mozha, ki se je znal priblizhati narodom velike Rusije, ki si je vzel chas in je imel talente, da jih je spoznal in jih je mogel priblizhati preostali Evropi, ki se ji v njegovem chasu ni niti sanjalo, kaj se v resnici skriva v brezmejnih stepnih shirjavah onkraj neprehodnih gora in mochvirij. Zazdelo se mu je, da odkriva chisto nov svet.

Ne! Bolj pravilno je: vse, kar je videl, je bilo popolnoma drugachno od tistega, kar so mu o tem mestu vcepila desetletja.

Pozno zvecher je stopil v prijazen moskovski dom shtevilne druzhine, za oblozheno mizo dopolnil zajetno bero vtisov prvega dne, in brzh, ko je legel, tudi mirno zaspal.

Torek. Prishlo je tako, da je imel prvo jutro v Moskvi prilozhnost sam, pesh, spoznati sredishche mesta. Stanovanje je bilo na robu strogega sredishcha v ulici Bolshaja Bronnaja in tudi brez karte bi se znashel. Seveda mu je karta pomagala natanchneje spoznati znachaj in posebnosti mesta.

S petega nadstropja se je spustil z dvigalom. Na ulici ga je presenetilo, kako z uzhitkom je lahko globoko zadihal. Vse, okolje, zrak, ljudje in promet je delovalo nanj ugodno. Zadovoljno in zvedavo je stopal po ulici z jasnim namenom spustiti se po Tverski ulici do Rdechega trga, obkrozhiti Kremelj in se vrniti po Nikitskem bulvarju.

Che je prejshnji dan she iskal, kar bi ga potrdilo v dodobra vcepljenih predstavah o mestu in ljudeh, je danes samo she radovedno opazoval in iskal presenechenja. Zhivahen velemestni vrvezh, gost promet, hrup, izlozhbe, reklame... dobro znana shtimunga. Celo socialistichna stalinistichna arhitektura reprezentativnih zgradb vzdolzh Tverskega ni niti najmanj motila. Utrip modernega velemesta je docela prekril zaprasheni vcheraj.

Razpolozhenje ulice, ki ga je zajelo na zhivahni prometnici, mu je prijalo: vrvezh, izlozhbe, promet, reklame, govorica vse je nanj uchinkovalo prijazno in vzpodbudno. Neznanske razsezhnosti ulice in stavb niso bile moteche, vse je bilo v nekem dinamichnem, prav nich tujem skladju. Monumentalni konjenik Bezrukova, ustanovitelja Moskve, in na drugi strani ulice ogromna kovinska ograja in vrata zhupanstva pod zavetjem svetega Jurija prav primerno sorazmerje. Manezhnaja ploshchad. Zvonko hihitanje mladenk, ki so se zabavale ob strumni menjavi strazhe pri spomeniku padlim v domovinski vojni, je bilo primerno uglasheno z razgibanim, chipkastim dekorjem okolice.

Skozi vrata ob drzhavnem muzeju, ki jih na starejshih razglednicah nich vech ali pa she ni bilo, se je povzpel na rob Rdechega trga. Bilo mu je prav biti sam. Naj je obrnil tako ali tako, prvo srechanje s tem znamenitim trgom ga je prevzelo. Toliko usodnega za vse chloveshtvo je bilo zaznamovano s tem krajem... in ne nazadnje: Lenin... mavzolej..!

Zachuden je opazil, da je prehod prek trga zaprt. Prijazen policist mu je pomignil: Skozi GUM. Potem si je ogledoval velikansko ploshchad ob mogochnem kremeljskem zidovju od strani. Presenetila ga je nekakshna chudna zapushchenost in sredi nje neprichakovano neznatna, zaprashena stopnichasta piramida mavzoleja. Neugledna in osamela...

Nenavadno: prostor, znan po vsem planetu, znamenit po dogodkih in ljudeh, ki so pretresli svet, pa takole neizrazit! Celo njegova velikost se je kazala manjsha. In kakor da je zhe davno tega poniknil poslednji odmev zgodovinskih dogodkov.

Neznano kam in popolnoma so poniknile tudi njegove nauchene predstave o tem mestu in kraju.

Chisto drugache ga je prevzela chudovita panorama Kremlja od reke, z nabrezhja. Izza mogochnega obzidja so kipele v nebo cerkve z zlatimi kupolami in palache pravo razkoshje arhitekture in kompozicije velikanskih razsezhnosti. Vse obnovljeno in urejeno. Predvsem pa neprichakovano: posnetkov Kremlja od te strani, tega mogochnega in bleshchechega "skylinea" she ni videl!

S pomochjo vseh chutov in tudi skozi ude kar nekaj kilometrov je pustil za seboj je dodobra spoznal srchiko Moskve in pravzaprav olajshano rekel adijo vsemu, kar je vedel o njej doslej. Prava ochishchujocha kopel ustrezna priprava na slovesno popoldansko odkritje spomenika v atriju knjizhnice...

Sreda. Dopoldne Leninske gore kaj so piramide v primeri s templjem znanosti Lomonosova...

Ob takem dozhivljajskem sunku postanejo neznatni celo monumentalni, bahavi kriki proti smrti in minevanju na Novodevichnem pokopalishchu. A vseeno impozantni eni po obliki, drugi po vsebini.

Komaj verjetno: niti v sanjah se mu ni zdelo mogoche, da bo imel kdajkoli v zhivljenju prilozhnost obiskati pochivalishche cele plejade ljudi, ki so zaznamovali stoletja. In zdaj so pred njim eden vechji od drugega. Tu Hrushchov, tam Ojstrah, pa Raisa, Majakovski, Chehov, Iljushin, Tupolev, Stanislavski, Molotov, Kogan, Skrjabin, Gogolj, Prokofjev, Shaljapin, Eisenstein... brez konca.

Zvecher dvorana Chajkovski. Amfiteater z nedosezhno akustiko. Chudoviti Verdijev koncertni Macbeth v briljantni izvedbi. Zhiva prezentacija, zakaj je maestro rad ponujal prve izvedbe svojih oper Rusom... Presenechen je strmel v rezultat socialistichne graditve, elektrifikacije, sovjetov, petletk. Avla, stopnishcha, garderobe, oprema, skrbno postavljena razstava vsega, kar se je tikalo Chajkovskega, predvsem pa ljudje njihovo obnashanje, govorjenje, obleka, vse je bilo totalno v nasprotju s tistim, kar se je v desetletjih indoktrinacije in propagande trdno usedlo v zadnjo poro. Za trenutek ga je razpolozhenje poneslo dalech tja na Manhattan, v vestibul Carnegie Halla pred dvema desetletjema. Skoraj nobene razlike na prvi pogled.

A le na prvi pogled.

Tam pravzaprav nihche ni bil domach: domach ni bil dirigent Lorin Maazel niti pianist Horowitz, cheprav ni stanoval dalech stran, a to zagotovo ni bil njegov pravi dom, domach ni bil seveda on sam, bezhni obiskovalec, niti v konchni fazi njegova spremljevalka, saj je bila otrok ubezhnih poljskih Zhidov. Navsezadnje so bili prav gotovo tudi vsi orkestrashi in sam komponist tako ali drugache iz Evrope... Kot da bi zachasno gostovali v tujem svetu. Nich pristnega.

Nich prisrchnega.

Tu, v tem amfiteatru Chajkovskega, ki ga je tik pred veliko domovinsko vojno zgradil svojemu delovnemu ljudstvu gruzinski revolucionarni generalisim, pa so bili vsi doma, vsi od tod nekje. Celo tisti s poshevnimi ochmi in z nekoliko drugachno fiziognomijo so v celem sodili semkaj. Nobene velike luzhe niti neskonchnih zgodovinskih razdalj med njimi in to dvorano. Vsi, prav vsi kot eden in kot doma na valovih verdijevskih bravuroznosti, glede katerih bi se bilo mogoche prichkati v nedogled: ali je zanje bolj kriv dirigent ali zbor ali orkester ali akustika ali poslushalci ali mogoche tisti prvi violist, ki je na koncu, skushtran, ostal skoraj brez vsake zhime na loku svoje viole...

Mogoche bi bilo prichkanja najprej konec, che bi kdo trdil, da je bilo tako neponovljivo, tako enkratno, tako navdushujoche bogato, tako pomirjujoche zaradi hchere pradavnega rodu ochaka iz Ura. Ob njem je dopolnjevala in krasila ambient, med njo in ambientom je vladalo presenetljivo domachnostno soglasje, plodovita pristna prisotnost, prisrchno poodmevanje. Kako drugache od sintetichnega Carnegie Halla.

Rusija ga je vse bolj prevzemala.

Naravnost dotolklo ga je spoznanje, da je bil prikrajshan kot Zemljan in kot chlovek! Kdo ali kaj je bilo to, kar si je drznilo storiti tak zlochin? Mu ukrasti duha in potenco te dezhele, mesta, ljudi. Duha, ki je tako skladno sozvenel z njegovo lastno grudo. Mesto, ki je dobilo tiskarno in moderno knjigo hkrati z njegovim narodom. Ki govori, diha in ustvarja v njemu blizkem zvenu... Odtujiti mu okolje, ki je tako odprtega srca sprejelo njegovega davnega rojaka, diplomata, ki se je lahko prav zato, ker je bil njegov rojak, tako scela in plodonosno prepustil vznesenosti ruske shirine. Shirine, ki je znala vzeti, ki se je znala oplajati, a tudi brez rezerve dajati. Kako bi sicer obstala pod tatarskim nozhem? Kako bi sicer tolikokrat vedno znova vstala iz pepela, oplemenitena z mediteransko venetsko arhitekturno dedishchino?

Za hip se mu je zazdelo, da tod ni zaznal sovrashtva. Vse, kar se je strashnega dogajalo v davnih chasih in pozneje, vse do revolucionarne evforije, vse to morje rushevin, pepela in krvi, na katerem tako obetavno polje brezmejna energija, se mu je prikazalo kot velikansko tretjakovsko oljno platno, slika neuteshenega hrepenenja, globina in shirina mogochne neuslishane ljubezni, nikakor pa ne brezplodnega sovrashtva!

Vse manj so ga motili na videz nasprotujochi si ekstremi stalinskih monstrumov, jugendstilske kaprice Gorkega, Berijeve vile, proletarskih blokovskih pushchob in palach, sijaj cerkva in samostanov...

Chetrtek. Nenavadno prijazno jesensko vreme, prav nich hladno, celo sonce se je ponujalo skozi meglice, ga je poneslo mimo Kremlja prek Moskve in chez most, ter ga (ju) odlozhilo pred Tretjakovsko galerijo.

Cicerone iz Chajkovskega mu je she polepshal dan in odprl vrata na zunaj nich kaj impozantnega hrama lepe umetnosti. Sicer prijazni, bogato dekorirani paviljoni Tretjakovke so bili nekaj svetlobnih let oddaljeni od monumentalizma onkraj reke. Seveda! To je bilo nekoch zasebno bivalishche druzhine, ki je svoje bogastvo namenila lepoti in poeziji. Kakshen blagor! Paviljoni so, jasno, povezani med seboj in pot brez prekinitve dviga duha do neznanskih vishav toliko bolj, che mu daje vzgon tak Cicerone! Kakshen razgled chez strokovno in chustveno ravan te nepopisne mnozhice, ki ni tjavendan potroshila stotin kilogramov olja in barvil niti stotin kvadratnih metrov platna.

Pa vendar ni mogel spregledati, da stotine parov ochi mimo razkoshja na platnu ves chas begajo po bitju ob njem... No, tu pa tam tudi prek platen na stenah povsod so ochitno nashle vech, kot so sploh znale iskati.

Kakshen neznosen napuh bi bilo prichakovanje, da je mogoche v nekaj urah ukrasti vsaj drobec ponujanega razkoshja! Pa so mu starodavne ikone naklonile za povrh she chisto nenadejano srechanje po dolgih desetletjih: chesar trideset let ni mogel ali znal srechati doma, se mu je prismejalo tukaj z obrazom znanke in prijateljice iz davnih dni, ki je prav tako kot on nashla pot v to posvechenost.

Mimo zhivahnega gradbishcha na desnem bregu Moskve sta se s Ciceronom povzpela na most, ki vodi proti Lepemu trgu. Obstal je nekje na sredini in naslonila sta se na ograjo. Pred njima je kipel kvishku Kremelj, pod njima na levi shiroka reka vode, na desni pa reka plochevine.

Vprashal je: Od kdaj je ta podoba taka?

Shiroke Stalinove avenije, nekoch puste in prazne razen ob paradah so zhe skoraj deset let polne avtomobilov. Kako malo je bilo treba, in vse, desetletja zatajevano in tlacheno, je sproshcheno planilo na povrshje. Ulice, trgovine, ljudje. Promet. Fasade obnovljene. Kremelj, pozlachene kupole, krizhi, zvonjenje. Le Vasilij Blazheni in Leninov mavzolej nekam osamljena in zaprashena chakata tam ob robu...

Tam proti zahodu so vstajale pod nebo sijajne kupole na novo zgrajene Odreshenikove cerkve. Nekoch so bili preprichani, da je izginila za vekomaj.

Tudi virtuozna parada Berjozhke, pred katero je zvecher, tudi tokrat, znova in za slovo, v dvorani Chajkovski, ostal brez besed, ni priklicala znanih minulih chasov. Nekoch paradni konj rezhima she naprej zhivi neokrnjeno zhivljenje in na svoj shokantni nachin ohranja dedishchino.

Nocoj je konec privida. Jutri gre nazaj domov. Tezhko. Za njegovo starost prevech nalozhenega. Predragoceno, a prejkone prepozno...

Ljubljana, 7. novembra 2000

 

______
Ta tekst bi bilo smotrno izdati prej kot ob chetrti obletnici postavitve in odkritja spomenika Zhigi Herbersteinu v Moskvi 31. oktobra 2000, kateremu je prisostvoval tudi Andrej Lenarchich, ki je po vrnitvi napisal ta potopis. A za zgodovinski spomin ni nikoli prepozno. (Op. ur.)