Revija SRP 63/64

Aleksander Sergejevich Panarin

Chlovekov razvoj

 

ANTINOMIJE RUSKE OBLASTI IN KRSHCHANSKA DUHOVNOST:
PERSPEKTIVE PONOVNEGA RAZCVETA "TRETJEGA RIMA"1
 

Razmishljajoch o prihodnosti postliberalne Rusije, velja pogumno priznati, da liberalna dedishchina 90. let soocha drzhavo s tako tezhkimi dilemami, kakrshnih ta ni poznala od chasov Aleksandra Nevskega 2 in Dmitrija Donskega 3. Prva dilema, od katere lahko obhaja groza liberalno-hedonistichni tip zavesti, je mogoche formulirati v naslednji obliki: ali vrnitev k skrajno trdi, avtoritarno-samodrzhavni drzhavnosti (ne nujno monarhistichni) ali popolni razpad Rusije in ustanovitev amerishkega protektorata pod nekakshnim blagozvochnim mednarodnim nazivom.

Ta kombinacija kompradorstva in utopizma, s katero je bilo zaznamovano zadnje desetletje XX. stoletja, je prekrizhala tako veliko drugih, bolj ugodnih mozhnosti, da je zdaj ostal izbor samo med zelo radikalnimi skrajnostmi. Vprashanje ni vech, kako se izogniti prerashchanju kompradorsko-liberalnega rezhima v rezhim diktature, vprashanje je, kako preprechiti nastanek jalovih diktatur – ali kompradorskih, ki ne temeljijo na zakonu, temvech nedvosmiselno in neposredno na nasilju, ali nacionalistichnih, ki prekinjajo tradicijo pravoslavnega univerzalizma.

Nedvomno, da obstaja she en "izhod": vnaprej preprechiti prihod novega avtoritarizma za ceno popolnega unichenja Rusije kot kulturno-zgodovinske formacije, ki ostaja vir "tveganja totalitarizma". Takshen nachin "profilaktike" avtoritarno-totalitarnih oblik, po vsem sodech, zhe predvidevajo nekatere zelo vplivne sile. Morda njeni predstavniki she niso doumeli, da je realna alternativa drugachna in da se prihodnji izbor v resnici ne more zreducirati na izbiro med ruskim despotizmom in sedanjo administrativno-politichno mlahavostjo. Slednja je le prehodna formacija, ki vodi ali do terorja kompradorske oligarhije brez zanesljive socialne baze in zato resno zaskrbljene za svojo usodo ali do terorja inozemskih borcev z rusko "anarhijo", kar je, kot je znano, jasno predvideno v scenariju Z. Brzezinskega. Ni moch zanikati tveganja – velikega tveganja – ponovne vzpostavitve surove, morda she bolj krvave diktature v Rusiji. Bistveno vprashanje je v tem, kakshno pot bomo izbrali, da se izognemo temu tveganju: se bomo zatekli, ne razmishljajoch pretirano, k protekciji svetovnega liberalnega hegemonizma, ki je zhe vech kot pripravljen, da nam pomaga znebiti se lastne drzhavnosti in konsekventno tudi vseh tveganj, povezanih z njo, ali pa bomo izbrali bolj tezhavno pot kulturno-zgodovinske ustvarjalnosti ter bomo v zakladnicah lastne kulturne tradicije nashli nasprotni strup proti diabolizmu tiranije.

Tako se ponuja program vrnitve h kulturi, imperativen zaradi teh nevarnosti brezdushne despotske drzhavnosti, ki se nam je zgodovinsko povsem priblizhala. Ta program je imperativen tudi zaradi grandioznih geopolitichnih nalog, katerih neizpolnitev bi vodila v obsojenost na razpad nashega nacionalno-drzhavnega organizma na zahodu, vzhodu in jugu. Tem silam razpada mnogi postavljajo nasproti evrazijsko doktrino z njeno osrednjo idejo slovansko-turshke sinteze in mochne avtoritarne drzhavnosti.

Vendar, kot je zhe bilo poudarjeno, evrazijski program ne more biti realiziran na teh kulturno nevtralnih temeljih drzhavnosti, kot jo propagirajo Evrazijci. Cheravno se pri njih chuti duhovni element, pa je ta bolj povezan s "pogansko estetiko" drzhavne velichine in mochi kot z etichnimi idejami pravoslavja. Danashnjega tipa "novih Rusov", nihilistichno nastrojenih glede drzhavnega ideala in dolzhnosti, ni mogoche spametovati in poduhoviti z estetiko mochi, kajti moch kot taka je element poganstva, poganstva omenjene vrste pa je tudi brez tega mnogo. Svoj chas je F. Dostojevski opozoril na nevarnost poraza idealov dobrote in lepote, na to, da lahko lepota izda dobroto, kar bo rezultiralo v dvomljivem idealu nadchloveka, ki mu je dovoljeno "prestopiti" nravstvene norme. V boljshevizmu je ta nichejanski tip zhe nashel svojevrstno uteleshenje. Danes lahko, po vsem sodech, rechemo, da je lepota izdala tudi drzhavnost – idejo drzhavnega sluzhenja kot takega. Novejshi estetizem odseva neprikrito svojevoljnost, ki se v zhargonu nizhjih subkultur imenuje "krutizna".4 Energichni, grobi fantje dobe nove akumulacije (ki, po pravici povedano, niso zmozhni nikakrshne akumulacije) pri preizkusu izpolnitve drzhavne vojashke dolzhnosti demonstrirajo svojo "vodenost". Cheprav naj bi bilo z njimi, z zornega kota lastnih evrazijskih kriterijev, vse v redu. Ne muchi jih etnichni izolacionizem – konsekventno, primerni so za medetnichno sintezo. So kar najbolj mobilni teritorialno, tako da nomadske simpatije evrazijstva ne ostajajo brez odziva. Energije in vztrajnosti pa imajo she prevech!

Kljub temu pa vsi ti elementi pogreshajo povezovalni skelet, potreben za nastanek pomembnih drzhavnih osebnosti in ustvarjalne energije drzhavnosti. Kot plachane najemnike si jih z lahkoto predstavljamo, kot zanesljive drzhavne vojake pa tezhko. Stvar je v tem, da vse iniciative, mnogotere energije kot izraz posamichnega nemira in iznajdljivosti same po sebi ne oblikujejo velike nacionalne ideje. O nujnosti velike nacionalne ideje danes nenehoma ponavljajo predstavniki vsega ruskega politichnega spektra – od komunistov do jelcinistov.

Ravno tu pa je skrit usodni nesporazum. Pojem nacionalne ideje je kalk iz evropske prakse prejshnjega stoletja. Po svojem poreklu je nacionalna ideja produkt nemshke zgodovine: delno vodi poreklo od tribalizma starodavnih Germanov – unichevalcev rimskega imperija, delno od verske reformacije, ki je utrdila nachelo nacionalne cerkve (chigar oblast, tega vera). Kot je v zvezi s tem tochno poudaril I. Solonevich,5 se je le na veliki razdalji od germanskega kulturnega vpliva – na prostorih Severne Amerike in na ruskih prostorih – ponovno rodila nacionalizmu alternativna velika rimska ideja: »Germanska plemena, ki so preplavila Evropo in unichila rimski imperij, so se pokazala kot absolutno nesposobna za graditev imperija... German se je izkazal kot prevech ozek. Zgodovinski izraz te ozkosti je bil fevdalizem, ki je razkrojil Evropo in poskushal razkrojiti Rusijo. Le na veliki oddaljenosti od tega fevdalizma, na indijanskih shirjavah Amerike ali na ugro-finskih prostranstvih Moskve se je posrechilo ustvariti ogromne, cheravno specifichne demokracije, ki so vsaka po svoje reshevale probleme svojega in skupnega obstoja.«

Le v Rusiji se je rimska ideja ponovna realizirala, skoraj 400 let prej kot v Ameriki. She preden so se ochetje-ustanovitelji severnoamerishkih Zdruzhenih drzhav zacheli preoblachiti v toge rimskih senatorjev, graditi Kapitol in drugo atributiko znova ozhivete rimske republike, je v Rusiji XIV. in XV. stoletja dozorela ideja velikega nadetnichnega prostora – skupne Domovine narodov, povezanih z eno veliko idejo. Ta ideja se je dokonchno oblikovala po propadu Bizanca in nashla prostorsko formulo svetovne ureditve: Moskva je "Tretji Rim".

Osupljivo simetrichna je duhovna zgodovina Amerije in Rusije – dveh naslednic ideje starodavnega Rima. Ta zgodovina zdruzhuje mesijansko samoprecenjevanje z veliko zaskrbljenostjo. O samoprecenjevanju starega meniha Filoteja smo slishali zhe zadosti od kritikov ruske drzhavne velichine. Mesijansko samoprecenjevanje Amerike, ki se slabshe vkljucuje v njen s strani propagandistov skrbno negovani liberalni portret, je pri nas znano v veliko manjshi meri. Na njem pa temelji nacionalna psihologija Americhanov in njihovo obnashanje v svetu. To kompetentno dokazuje zelo popularni amerishki zgodovinar Arthur Schlesinger (ml.). Zhe prvi puritanci-preseljenci so preprichevali sebe in druge, da je »Jezus Kristus nedvomno posebej naklonjen tem krajem in temu narodu...« Takshno geopolitichno preciziranje, kje bo nastopilo zadnje srechno tisochletje pred koncem sveta, taka izenachitev Novega Jeruzalema s konkretnim mestom in narodom je bila redka celo v chasih verskega fanatizma z njegovo anticipacijo "sodnega dne". »To, kar je bilo v Angliji, Nizozemski, Nemchiji in Zhenevi – je pisal Sekven Berkovich – apriori antiteza (svetost in drzhavnost), je v Ameriki postalo stolp unikatne federalne eshatologije.« – »Mi Amerikanci – je pisal mladi Herman Melville – smo izvoljeni narod, smo Izrael nashega chasa, svetu nosimo skrinjo svobode... Bog je predeterminiral, chloveshtvo pa prichakuje, da bomo izvrshili nekaj velikega... Ostale nacije bodo kmalu zaostale za nami...« Kot vidimo, je menih Filotej dalech od amerikansko-mesijanskega samoprecenjevanja.

Vendar pa skupaj s tem samoprecenjevanjem ustanovitelja dveh "novih Rimov" dozhivljata she eno neugasljivo metafizichno chustvo – zgodovinski notranji nemir. Ta notranji nemir je bil iz raznovrstnih empirichnih vzrokov v zavesti naslednikov "prvega Rima" imanenten; vedeli so namrech, da je ta Rim, ne glede na sijaj velichastnosti, vseeno propadel. Zato je bilo glavno metafizichno in praktichno-politichno vprashanje za ustanovitelje moskovske drzhave in ustanovitelje ZDA, zakaj je propadel Rim. V Rusiji se je ta notranji nemir potenciral z zgodovinsko in geografsko blizhino tragichnega dogodka: Rusija v vlogi naslednice Bizanca je bila pricha njegovega propada. Takrat se je tudi pojavil obchutek, ki Rusije ni vech zapushchal – obchutek osamljenosti v svetu. Vendar pa je bilo tudi za ustanovitelje Amerike znachilno chustvo notranjega nemira v zvezi z zgodovinsko usodo "prvega Rima". Intenzivni shtudij klasike je okrepil kalvinistichno preprichanje o tem, da je zhivljenje grozno tveganje ter da je Ameriki podarjen preizkusni rok, kajti antichna zgodovina ni ponujala primere neizbezhnosti napredka. Uchila je, "da republike propadajo, slava da je minljiva, chloveshka dela pa nezanesljiva".

Torej je nad vsako od dveh velikih naslednic Rima – zahodno in vzhodno – viselo preganjavichno vprashanje: zakaj je propadel Rim?

Prav tu pa se, pri poskusu odgovora nanj, razkriva nepodobnost dveh Rimov, ki je predeterminirala zgodovinske drame v XX. st. in, po vsem sodech, nich manj resne drame XXI. st., drame ki se nam zhe zarisujejo. Ochetje-ustanovitelji Amerike so kot ortodoksni nasledniki rimske republike prishli do ugotovitve, da je Rim propadel zaradi degeneracije republikanskega nachela v cezarizem. Zato so si zastavili vprashanje: kako stabilizirati republiko in vnaprej preprechiti cezaristichno uzurpacijo?

Odgovor nanj sta dala Locke in Montesquieu. Glasil je: da bi preprechili diktatorju uzurpacijo oblasti, je nujno uvesti nachelo razdelitve le-te kakor tudi sistem "omejitev in protiutezhi". Mochna predsednishka oblast mora biti uravnotezhena z mochno zakonodajno oblastjo – s kongresom, podreditev obeh ustavnemu zakonu pa bo zajamchena z neodvisno sodno oblastjo. Tu se je prvich pojavil veliki, dvomljivi, perspektivni, hkrati pa tudi vprashljivi paradoks zahodne demokracije: njen politichni mehanizem je poklican omogochiti blagodejne rezultate neodvisno od moralnih in intelektualnih svojstev ljudi, ki v njem sodelujejo.

Zahodna demokracija – in v tem se razlikuje od antichne – manj verjame v ljudi in bolj v politichne mehanizme; ker je mochno pesimistichna glede kvalitet oblastnikov, je toliko bolj optimistichna glede republikanske politichne alkimije, ki ustvarja "zlato" institutov in odlochitev iz veliko manj zhlahtnega chloveshkega materiala. Zdi se, da je centralno vprashanje politichne filozofije Zahoda v tem, ali se ima Zahod za svojo stabilnost zahvaliti zanesljivim republikanskim mehanizmom, omejitvam in protiutezhem ali pa ti mehanizmi tekoche delujejo le, dokler jih napaja neochiten sociokulturni vir, ki izhaja iz dedishchine protestantizma ali shirshe, avtoritarno-patriarhalne tradicionalne etike. Tega vprashanja Zahod she ni reshil.

Vendar pa je bilo prav to vprashanje centralno za drugo naslednico velikega rimskega nachela – Rusijo. Amerika (in Zahod, ki ga danes utelesha) je postala naslednica republikanskega, poganskega Rima, kajti drug, krshchanski svet, se je pojavil v chisto drugi regiji – v Velikem Bizancu, ki ga je ustanovil Konstantin. Zato je bila reshitev temeljnega vprashanja politichne filozofije Rima, ki so ga podedovale ZDA, formulirana v poganskem duhu, v kontekstu metafore mehanizma.

Rusija je nasprotno dobila rimsko nachelo iz krshchanskih rok pravoslavnega Bizanca. Zato je tudi zgoraj navedeno vprashanje reshevala v povsem drugachnem, nravstveno-religioznem kljuchu. Stabilnost ustanov in njihovo zgodovinsko perspektivo je povezovala predvsem z duhovnimi dejavniki: z moralnimi kvalitetami ljudi in znachilnostjo njihovih ciljev. Ruski ochetje-ustanovitelji so sodili, da tudi najboljshe ustanove s slabimi ljudmi ne dajejo zadovoljivih rezultatov kot tudi nasprotno: celo nedovrshene institucionalne konstrukcije lahko uchinkovito delujejo, che obstajata nravstvena volja in prizadevanje.

Mnogi dogodki XX. st., po vsem sodech, dajejo prav "vzhodni" reshitvi tega temeljnega filozofskega vprashanja. V vsakem oziru sposhtovanja vredna in konstruktivno brezhibna weimarska republika je odprla legitimno pot do oblasti fashizmu, najbolj poshastnemu politichnemu mehanizmu, kar jih je kadar koli videlo chloveshtvo. Mogoche ni nakljuchje, da so se ravno v tem chasu, na prelomu 20./30. let XX. st. rodile nove znanstvene teorije, ki so obravnavale in utrjevale formalno nachelo. V znanosti o upravljanju je to bila teorija chloveshkih odnosov (neformalnih struktur) E. Maya 6, v matematiki teorija K. Godela 7 o principialni nepopolnosti formaliziranih sistemov, v filozofiji teorija zhivljenjskega okolja. Sploshna intelektualna intencija, ki je bila skupna vsem tem teorijam, je povezana z ozaveshchanjem ontoloshke omejenosti racionalistichnih struktur, prezhetih z ambicijami pojasniti realnost s formulami. Prav racionalistichni formalizem v upravljanju se nadeja, da lahko zamenja ustvarjalne improvizacije nepopolnih ljudi z dognanim sistemom racionalnih predpisov. Znano je, da je bila prav na ta nachin utemeljena racionalistichna utopija F. Taylorja in njegova dihotomichna organizacija dela, pri kateri eni (inzhenirji) mislijo, drugi (delavci) pa izvrshujejo.

Vendar, kot se je izkazalo, se celo v najbolj rutinske delovne operacije pogosto vmesha njegovo velichanstvo Nakluchje, izraz nepredvidene zhivljenjske zapletenosti, in se tako mashchuje tistim, ki ga poskushajo enkrat za vselej ukrotiti. Zahodni racionalizem vodi naravnost do teorije posthumanega sveta, osvobojenega nedovrshenosti, lastne ljudem kot predstavnikom planetarne zhivljenjske stihije. Izkazalo se je, da se sama duhovna ustvarjalnost tesno prepleta s to stihijo in odseva bistveno odvisnost mrtve materije od duha. Glede na politichno zgodovino smo se znashli pred problemom: kako nasititi mehanizem ali "telo" z blagodejnim duhom?

Che so nasledniki zahodnega republikanskega sveta reshevali probleme svoje politichne zgodovine v smislu neodvisnosti primarne materije istitucij od duha, od dobronamernosti skupine vodilnih osebnosti, so nasledniki vzhodnega krshchanskega imperija Konstantina Velikega izhajali iz popolnoma nasprotne domneve. Sodili so, da je duh v tej meri vsemogoch in vseprenikajoch, da se mu ne more zoperstaviti nobena she tako dovrshena materija, da je ta le videz, simbol. Che je duh zloben, ne pomaga nobena materija, pravichen, svetel duh pa, podobno demiurgu, povzdigne najbolj greshno telo. Zato je program vzhodnega krshchanstva, v nasprotju od zahodnega, izvorno tuj tistemu dualizmu "dveh mest", ki sta predeterminirali pesimizem Avgushtina in drugih predstavnikov zahodne patristike. Jedro tega programa je bilo v pokrshchanjenju drzhave kot edinega jamstva proti zlochinstvu vsake drzhavnosti. Namesto nachela razdelitve sakralnega in posvetnega, namesto dualizma vrednosti, ki razdvaja duh in materijo, je princip vzhodnega krshchanstva usmerjen na sinergijo, na predvideno harmonijo teh osnov.

Rigoristichna, sektashka misel o tem, da naj bi cerkev od chasov Konstantina izgubila svojo prvotno svobodo, "padla" in se ponizhala pred drzhavo, je globoko tuja vzhodnemu krshchanstvu. Nasprotno, ponosno se zaveda svoje velike misijonarske zmage... Ko je imperij v osebi Konstantina Velikega pokleknil pred krizhem, je vzhodno krshchanstvo sprejelo ta trenutek z velikim navdushenjem. Izrazit dokaz za to se nahaja v rokopisih vzhodnega zgodovinarja Evmetija. Da je imperij preganjalec krshchanstva, je v predstavah vzhoda zvenelo kot nor nesporazum.

Pred nashimi ochmi torej kolidirata dve alternativni nacheli, dve svetovnoureditveni usmeritvi. Ena temelji na tehnoloshkih jamstvih zanesljivih in moralno nevtralnih mehanizmov, druga na jamstvih, ki jih daje duh v taki meri in stopnji, v kakrshni ta prezhema politichno materijo drzhavnosti in vsega druzhbenega zhivljenja.

Laichna ali posvetna logika je predvidevala, da se bo hkrati z razshiritvijo nevtralnega prostora povechala tudi chloveshka svoboda, skupaj z njo pa she lagodje na zemlji. Realna zgodovina pa je pokazala, da je nevtralni prostor, zapushchen od Duha in prepushchen vrednotno nevtralnim praksam, podvrzhen entropiji. Tam, kjer vlada prevelika skrb za chlovekove pravice, obchuten pa je deficit chlovekovih dolzhnosti do skupnosti, neposredne in oddaljene, tam neustavljivo raste kaos, poveljuje pa tisti, ki se shkodozheljno zabava v neredu – tostranski vladar.

Nesorazmerje med chlovekovimi pravicami in dolzhnostmi na tem svetu grozi, da bo doseglo unichujoche, brezizhodne razsezhnosti. Kadar vsi samo zahtevajo svoje pravice, nikomur pa ni do prevzemanja odgovornosti, se svet naglo pogreza v pekel, v dzhunglo socialdarvinizma, ki se od obichajnih dzhungel razlikuje v tem, da slednje ne dajejo jamstva posameznikom, temvech vrstam, ki jih varujejo biocenoze. Chloveshke dzhungle torej ne jamchijo prezhivetja chloveku kot vrsti.

Niti najmanj nakljuchno ni, da se je na Zahodu nedavno, v sklopu promocije projekta Skupne deklaracije chlovekovih pravic, ki jo je sprejela OZN leta 1948, rodila dolochena pobuda. To pobudo je sprozhil Svet mednarodnega sodelovanja, katerega chlani so nekdanji predsedniki in premierji vseh petih celin. Chastni predsednik H. Schmidt je, ko je pojasneval to zamisel, poudaril, da se »brez doumetja lastne odgovornosti vsakega chloveka svoboda lahko izrodi v dominacijo mochnih in tistih, ki imajo v lasti oblast... Po eni strani kljuchni pojem "chlovekove pravice" izrabljajo nekateri zahodni politiki, posebno v ZDA, kot bojni krik, agresivni inshtrument zunanjepolitichnega pritiska. Gre za selekcijo: Kitajska, Iran, Libija, nikoli pa Savdska Arabija, Izrael, Nigerija... Po drugi strani pa se zdi koncepcija "chlovekovih pravic" mnogim muslimanom, pristashem hinduizma in konfucijanizma kot tipichno zahodna, pogosto pa tudi kot inshtrument podaljshevanja zahodne dominacije. Posebno v Aziji je slishati utemeljene ochitke, ki zasluzhijo vso pozornost, da ta koncepcija podcenjuje ali pa sploh ne priznava nujnosti pozitivnih, nravstvenih chlovekovih kvalitet, njegovih obveznosti in odgovornosti do druzhine, skupnosti, druzhbe ali drzhave«.

Zadnja ugotovitev ima filozofsko-antropoloshki smisel: opozarja na antropoloshko brezbrizhnost zahodnega sistemsko-funkcionalnega pristopa, ki pretirano veruje v objektivne mehanizme ter podcenjuje njihovo odvisnost od chloveka kot svobodnega ustvarjalnega interpreta vlog in pravil, ki jih le on lahko pozhlahtni ali pa nasprotno izvotli in oskruni.

Procedura zadolzhitve chloveka z dolzhnostmi pa ima tudi neposredni ontoloshki, skriti razlog: ta predpostavlja nov status zunanjega sveta, ki ga je degradiral in umrtvichil modernizem. Da dolzhnosti ne bi bile uchinek izkljuchno zunanje prisile, temvech globoka notranja potreba, je svetu potreben nov impulz – njegova sakralizacija, povrnitev pozabljenega statusa Bozhje stvaritve.

V kontekstu novih izkushenj velja nasho pozornost ponovno usmeriti k tistemu odgovoru, ki so ga dali ochetje-ustanovitelji Moskve kot "Tretjega Rima" na vprashanje, zakaj sta pravzaprav propadla prva dva Rima.

Odgovor so nashli v logiki duha in ne v materiji ustanov: propadla sta zato, ker sta se odvrnila od Duha, izdala krshchansko idejo, prevarala pravoslavje. Danes liberalna kritika vzhodnega teokratskega nachela zavestno ali nezavestno sprevracha idejo teokracije, ko ji pripisuje motiv idolatrije in slepe pokorshchine pred drzhavo. V resnici je ravno nasprotno: nachelo teokracije ne pomeni alibija in ne carte blanche, ki jo izda drzhava, temvech krepi nravstveno-religiozne zahteve do nje in univerzalne krshchanske zapovedi.

Preden preidemo k politichni funkciji teokracije na krshchanskem Vzhodu, se je nujno vsaj dotakniti njenih ontoloshko-kozmoloshkih temeljev. Analiza potrjuje, da je bil vzhodnokrshchanski teokratichni svet vedno alternativen zahodnemu mitu modernizma. To predvsem zadeva tak element vzhodnokrshchanske podobe sveta, kot je telurichni mit Zemlje. V okvirju zahodnega dualizma Zemlja nima nikakrshne sakralne vrednosti. V religioznem smislu je to dolina greha – znak lochitve od Bozhanske milosti, v praksoloshkem smislu – mrtvi material, glina v rokah loncharja in kiparja.

Tudi v judaistichni, starozavezni tradiciji ni telurichnega mita v lastnem smislu: ta tradicija se od njega odmika in mu nasprotuje kot poosebitev poganstva, prikrajshanega za bozhjo milost. Zemlja, obljubljena Izraelu, je netelurichna in ni socio- in teocentrichna: ne vsebuje nobene "naturfilozofske" estetike, nobenega obchudovanja naravnih harmonij v lastnem smislu.

Nekaj povsem drugega je Mati-Neokrnjena zemlja v vzhodnokrshchanski predstavi sveta! Ne predstavlja antiteze Nebu kot uteleshenje greha ali nezhivega kaosa. Njen vishji status na Vzhodu se pojasnjuje s prenosom poganske in antichne sakralnosti – projekcije likov Geje in Demetre – v pravoslavno krshchansko kozmologijo. V tem sinkretichnem liku Matere-Zemlje se je izrazil in ohranil za prihodnost ustvarjalni prispevek slovanstva k veliki tradiciji krshchanskega Vzhoda.

Ta lik ni formalno vkljuchen v pisno tradicijo pravoslavja, ga pa latentno vsebuje in ohranjuje kot asociacija. Morda ta lik pooseblja veliki konsenz pravoslavja in narodnosti, ki sta skozi stoletja dosegala visoko raven vzajemne harmonije. Socialno uteleshenje te harmonije je bila kmechka vashka skupnost – "mir". Kmechki "mir" nima nich skupnega z vulgarnimi marksistichnimi shemami, z ekonomskocentristichnim tolmachenjem skupnosti kot primitivne proizvodne celice, ki je petsto let stala na poti napredku. Nich skupnega nima tudi z zdaj modernim pojmom izoliranega lokusa, ki nasprotuje vsem zahtevam velikega sveta.

Danes, v postsovjetski dobi, ko je praktichno unichena ruska drzhavnost, je zelo perech deficit pooblastil ene od kljuchnih figur – suverena ali vsemogochnika. Vse to, kar je dobilo demagoshko ime demokracija, v resnici pomeni osvoboditev bivshe nomenklature od bremena drzhavne dolzhnosti in hkratno ohranitev vseh priveligijev.

Rezultat je na dlani: arogantna nomenklatura je privatizirala drzhavo z vso, skozi stoletja nakopicheno lastnino ter brez sramu baranta z drzhavnimi interesi. In prav tu se vidi, da se nezadovoljstvo ljudstva s takim polozhajem, ki vodi naravnost v totalni nacionalni polom, ne transformira v dolocheno kolektivno voljo prav zato, ker je odsoten neogibni igralec te drame – nedotakljivi, posvecheni car. Le zdruzhenje dveh skrajnih tochk – ljudstva in suverena ali vsemogochnika – lahko ustvari "elektrichni tok", ki je sposoben izzhgati nesnago "zmeshanega chasa" (rus. smutnoje vremja ).8

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel
(odlomke izbral prev.)
 
 
____________________
1 Tribuna ruske misli, sht. 2/2002. Poljudnoznanstveni in izobrazhevalni mesechnik.
2 Aleksander Nevski (1221?-1263), veliki knez Vladimirski; z zmagami nad Shvedi (Nevska bitka 1240) in nemshkimi vitezi Livonskega reda (1242) je zavaroval zahodne ruske meje. Kanoniziran.
3 Dmitrij Donski (1350-89), bil na chelu oborozhenega boja ruskega naroda proti Mongolo-Tatarom; jim zadal unichujoch poraz v bitki na reki Vozha (1378). V kulikovski bitki 1380 (zgornji del Dona) pokazal izredno vojashko nadarjenost, takrat je bil poimenovan Donskoj. Zmaga na Kulikovskem polju je oznanila zachetek konca mongolsko-tatarske nadvlade. Med knezhevanjem Dmitrija Donskega je Moskva okrepila svojo vodilno vlogo med ruskimi knezhevinami. Kanoniziran.
4 krutizna – izredna lokavost, "visoka pilotazha"; krutoj – chvrst, energichen, brezobziren, grob, osoren chlovek, ki ga je tezhko ugnati.
5 Ivan Lukjanovich Solonevich (1891-1953), ruski politichni mislec. Izdajatelj emigrantskih chasopisov. V svojem osrednjem delu je videl zgodovinsko posebnost ruske drzhavnosti v zdruzhenju somodrzhavja in samoupravljanja, ki je bilo po mnenju Solonevicha unicheno z reformami Petra I.
6 Elton Mayo (1880-1949), amer. psiholog in sociolog, rojen v Avstraliji, umrl v VB; raziskave s podrochja psihologije dela, zlasti razmerje med oblikovanjem skupin in delovno storilnostjo.
7 Kurt Godel (Gödel) (1906-1978), amerishki matematik in logik, rojen v Brnu na Moravskem, od leta 1938 v Princetonu (ZDA), kjer je tudi umrl. Znan po tezi o nepopolnosti aksiomatske teorije shtevil. Razvil aritmetizacijo sintakse.
8 smútnoje vrémja (smúta), termin, ki oznachuje dogodke ob koncu XVI. in v zachetku XVII. st. v Rusiji. Chas krize drzhavnosti v Rusiji, ki jo vrsta zgodovinarjev vidi kot drzhavljansko vojno. To je chas ljudskih vstaj in nemirov, vladanja samozvancev, poljskih in shvedskih intervencij, kolapsa drzhavne oblasti in opustoshenja drzhave. Termin so uvedli ruski pisatelji XVII. st.