Revija SRP 61/62

Vadim Kozhinov

Chlovekov razvoj

LIK IVANA GROZNEGA
(1989)
POTI SAMOZAVEDANJA
"Berem zgodovino Solovjova...* Beresh to zgodovino
in nehote prihajash do ugotovitve, da je ruski zgodovini
botrovala vrsta odvratnih dogodkov. Vendar, kako je
mogoche, da je ta vrsta odvratnih dogodkov ustvarila
veliko skupno drzhavo?"

Lev Tolstoj, 1870

Ob razmisleku o prevladujochem kriticizmu glede ruske zgodovine – kriticizmu, ki pogosto dobiva resnichno ekstremistichni znachaj, – je nujno pojasniti njegove najgloblje temelje.

S tem namenom se posvecham osebi Ivana Groznega. Nedvomno ga ima vechina zgodovinarjev, prav tako pa publicistov, pisateljev itn. vnaprej za "brezprecedenchnega" in v bistvu pataloshkega tirana, despota, krvnika.

Absurdno bi bilo zanikati, da je bil Ivan IV. despotichen in surov vladar; sodobni zgodovinar R. G. Skrynnikov, ki je posvetil vech desetletij shtudiju njegove dobe, dokazuje, da se je pod Ivanom Groznim dogajal "mnozhichni teror", med katerim je bilo ubito priblizhno 3–4 tisoch ljudi, povrh tega so bili v mnogih primerih umorjeni nedolzhni, ubiti na zverinski nachin, z muchenji in najbolj surovimi oblikami usmrtitve.

Vendar pa ne velja pozabljati oziroma uposhtevajmo, da so zahodnoevropski sodobniki Ivana Groznega – shpanska kralja Karel V. in Filip II., angleshki kralj Henrik VIII. in francoski Karel IX. na najbolj surov nachin usmrtili na stotine tisochev ljudi. Tako se je na primer, prav v chasu vladavine Ivana Groznega – od 1547 do 1584 – samo na Nizozemskem, ki je bila pod shpansko oblastjo Karla V. in Filipa II., "shtevilo zhrtev... priblizhevalo shtevilu sto tisoch" 1 – pri tem govorimo predvsem o "heretikih", kaznovanih ali umrlih pri muchenju (mimogrede, celo tisti, ki niso posebej shtudirali zgodovine Evrope, vedo o grozovitem in celo sadistichnem terorju Filipa II. iz popularnega zgodovinskega romana Charlesa de Costerja Legenda o Ulenshpieglu).

Skrajna surovost usmrtitev je bila v tem, da so mnoge zhrtve zhive sezhigali pred ochmi shtevilne drhali in praviloma tudi v navzochnosti kraljev; po povsem zaupanja vrednih podatkih je bilo "zhivih sezhganih 28.540 ljudi" 2. Velja omeniti, da se mnozhichni teror XVI. stoletja pogosto scela "pripisuje" inkviziciji. To ne drzhi; v Angliji inkvizicije sploh ni bilo, teror pa ni bil nich manj mnozhichen (glej spodaj); she bolj pomembno je poudariti, da je inkvizicija pomenila le sodnishko instanco, usmrtitev pa je bila izvrshena po volji kraljevske oblasti in z njenimi sredstvi.

Francoski kralj Karel IX. je 23. avgusta 1572 aktivno in "osebno" sodeloval v t. i. shentjernejski nochi, med katero so zverinsko ubili "vech kot tri tisoch hugenotov" 3 samo zato, ker so bili privrzhenci protestantizma in ne katolicizma; tako so torej v eni sami nochi ubili priblizhno enako shtevilo ljudi, kolikor jih je bilo v vsem chasu terorja Ivana Groznega! "Noch" je imela nadaljevanje, "tako da je v Franciji takrat izgubilo zhivljenje v teku dveh tednov priblizhno 30 tisoch protestantov" (cit. delo, st. 264 – poudarek V. K.).

V Angliji Henrika VIII. je bilo samo zaradi "potepushtva" (predvsem so bili to kmetje, izgani s svoje zemlje, ki je bila uporabljena za ovchje pashnike) vzdolzh vechjih cest obesheno 72 tisoch klatezhev in revezhev" 4.

Skratka, che je bilo v Rusiji Ivana Groznega usmrcheno 3–4 tisoch ljudi, je bilo v glavnih drzhavah zahodne Evrope (Shpanija, Francija, Nizozemska, Anglija) v istem chasu in prav tako surovo in neselektivno usmrcheno, najvechkrat nedolzhnih, vsaj 300–400 tisoch ljudi! Kljub temu, naj bo she tako chudno in celo osupljivo, v ruski in enako v zahodni zavesti Ivan Grozni obstaja kot tiran in krvnik, ki mu ni para...

To obsodbo zachuda ne more zamajati dejstvo, da shtevilo zahodnoevropskih umorov teh chasov presega ruske za dva eksponenta, stokrat; pri takem preseganju, che uprabimo svoj chas popularno poenostavljeno Heglovo formulo o "kolichini, ki prehaja v kakovost", bi moral zloveshchi lik Ivana Groznega povsem zbledeti poleg grozovitih figur Filipa II., Henrika VIII. in Karla IX. Ampak to se ne zgodi. Zakaj? Kdo je kriv za podobo Ivana IV. kot ultratirana in velekrvnika, cheprav je v tem pogledu brezupno "zaostajal" za svojimi zahodnoevropskimi kronanimi sodobniki?

Nedvomno je krivda pri znanih ruskih osebnostih, zgodovinarjih, publicistih in na sploshno pri ruskih ljudeh. Z dolochenega vidika pa je za predstavo o Ivanu Groznem kot absolutno edinstvenem tiranu in krvniku kriv sam Ivan Grozni, ki je, na primer, leta 1573 (torej eno leto po ukinitvi "oprichine" 5) v svoji znani poslanici Kirilo-Belozerskemu samostanu samega sebe obtozhil "za oskrunitev, za umor... za sovrazhnost, za vsakrshne zlochine", za to, da je "umazan in pokvarjen pokonchevalec dush".

Popolnoma naravno je bilo imeti Ivana Groznega za nedosegljivega morilca, che zhe sam to v celoti priznava... Poleg tega je leta 1582 Ivan Grozni uradno objavil "oprostitev" (danes bi rekli: rehabilitacijo) vseh ljudi, umorjenih v njegovem chasu, in predal v samostane ogromna sredstva za njihov vechni spomin ter tako v bistvu priznal, da so bili nesrechniki nedolzhni...

Nichesar podobnega nikoli niso naredili zahodnoevropski vladarji – sodobniki Ivana Groznega. Nich manj znachilno ni, da je zahodna Cerkev kar se dá podpirala in blagoslavljala umore; tako je, porocha zgodovinar, papezh Grigorij XII. ob vesti o "podvigih" shentjernejske nochi razsvetlil Rim in najpomembnejsha mesta svoje oblasti, ukazal izdelati medaljo v chast ustreznega Boga in poslal v Pariz kardinala Orsinija s chestitkami za "najbolj krshchanskega kralja in njegovo mater" – za Karla IX. in Katarino Medici 6.

V istem chasu je moskovski metropolit Filip v Uspenski katedrali javno odklonil blagoslovitev Ivana Groznega (navkljub njegovi trikratni proshnji), in prav tako javno izjavil: »Za oltarjem se preliva nedolzhna krshchanska kri in po krivici umirajo«. Filip je bil izgnan v Tver in po legendi tam skrivaj ubit, sedem let po smrti carja pa so ga razglasili za svetega. In svetnik Filip je eden od najbolj sposhtovanih likov v Rusiji.

Manj je znan njegov neposredni predhodnik (Filip ga je nekako zasenchil) – svetnik German. Pripadal je slavnemu rodu Polevihin in bil tesno povezan z dejavnostjo enega od najbolj velichastnih ruskih svetnikov – Josipa Volockega – chloveka neupogljivega duha in volje, ki se je neustrashno boril proti Ivanu III. (in bil pozneje mnogokrat oklevetan od zgodovinarjev in publicistov, kar traja vse do danes). Maja 1566 (teror "oprichine" se je zachel 1565) je Ivan Grozni povzdignil Germana Poleva v metropolita, novi poglavar cerkve pa je takoj objavil, da carja chaka sodni dan za vse storjeno. Ivan Grozni je Germana odslovil in 27. julija 1566 je novi metropolit (do 4. novembra 1568) postal Filip, ki je kasneje v bistvu ponovil Germanovo pot.

Izrazito nasprotje glede zlochinov vodij zahodne in vodij ruske cerkve je zelo znachilno. O vzrokih teh nasprotij so pisali mnogi ruski misleci in pisatelji. Navajam razmishljanje I. V. Kirejevskega o razlikah "zahodnega" in ruskega chloveka:

»Zahodni je, na sploshno, skoraj vedno zadovoljen s svojim nravstvenim stanjem, malodane vsak od Evropejcev se je pripravljen vsak trenutek udariti po prsih ter sebi in drugim govoriti, da je njegova vest mirna, da je popolnoma chist pred Bogom in ljudmi... Ruski chlovek nasprotno vedno jasno obchuti svoje pomanjkljivosti...«

She besede Dostojevskega: »Naj sta v nashem narodu surovost in greh, vendar pa je nesporno, da on, na sploshno vsaj (in ne le v idealu, ampak chisto zares), nikoli nima, ne bo imel in ne bo zahotel imeti svojega greha za poshtenost!«

S to rusko "potezo" so se v XX. stoletju silovito udarili boljsheviki: leta 1908 je Lenin pod vtisom komaj konchane prve ruske revolucije pisal o Tostoju: »Po eni strani chudovito mochan, neposreden in iskren protest proti druzhbeni lazhi in hinavshchini, po drugi strani "tolstovec", se pravi obnoshen, histerichen "mamin sinchek", ki se imenuje ruski inteligent, ki se v javnosti tolche po prsih ter govori: Jaz sem pokvarjen, oduren...«

Zachuda pa se avtor teh pamfletskih vrstic ni zamislil nad dejstvom, da sta obe "strani" v resnici povezani in nedeljivi: brezkompromisen protest proti lazhi in hinavshchini v druzhbi ter v enaki meri v samem sebi. Zato je neumestno tu govoriti o "ruskem inteligentu"; zhe na naslednji strani Lenin zanika samega sebe:

»V nashi revoluciji... se je zelo majhen del uprl z orozhjem v rokah, da bi pokonchal svoje sovrazhnike. Vechji del kmetov je jokal in molil... povsem v duhu Leva Tolstoja«. She vech: »Neredko je oblast v vojski prehajala v roke soldatske mnozhice, vendar pa so... chez nekaj dni, vchasih zhe chez nekaj ur, potem ko so ubili kakshnega posebej osovrazhenega nachelnika, iz aresta osvobodili ostale, se zacheli z oblastjo pogajati, da bi se potem dali ustreliti, shibati... – povsem v duhu Leva Nikolajevicha Tolstoja!«

Tu je zelo dobro zadeta enotnost skupne ljudske predstave o dobrem in zlu, kar je bilo enako znachilno za grofa in velikega pisatelja Tolstoja kot za kateregakoli kmeta, vkljuchno s tistim v vojashki suknji. Prav proti temu ruskemu nravstvenemu znachaju, ki se je oblikoval v toku stoletij, so se borili boljsheviki.

Lahko bi rekli, da je boljshevikom uspelo po letu 1917 "predelati" ruski narod, izgnati iz njega njegovo prvotno bistvo. Vendar se velja zamisliti nad dejstvom, da vsa tri in pol desetletja (1918–1953) mnozhichnega terorja v Rusiji med ljudmi, ki so sprejemali glavne, temeljne odlochitve, praktichno ni bilo Rusov; ko so se v vodstvu po smrti Stalina – Dzhugashvilija prvich znashli Rusi, se je teror nehal; od 1964 do 1984 v drzhavi ni bilo niti ene politichne usmrtitive.

Vendar se vrnimo k Ivanu Groznemu. Nihche drug kot Stalin ga ni ostro obsodil za njegovo "ruskost": Josif Visarionovich je poudaril, »da on (Ivan IV. – op. V. K.) ni dokonchal boja s fevdalci, – che bi to naredil, v Rusiji ne bi bilo zmeshanega chasa (smutnoje vremja 7) ... Grozni likvidira en bojarski rod, potem pa se celo leto kesa in prosi odpushchanja za "grehe" (prav tako – v narekovajih – V. K.), in to takrat, ko bi moral delovati...« 8

Che se je zhe sam Grozni tako obnashal do sebe, potem ni chudno, da so se tudi drugi do njega. Njegova zahodna sodobnika Henrik VIII. in Karel V. sta doma zelo visoko (o)cenjena drzhavnika; postavljena sta jima celo spomenika. Medtem pa Ivana Groznega ni na spomeniku Tisochletja Rusije v Novgorodu (1982), kjer so upodobljeni liki 109 ruskih pomembnih osebnosti; da ne govorimo o "specialnih" spomenikih – jih ni.

Tako je Rusija zmogla preprichati sebe in ostali svet, da takega tlachitelja in zlochinca Zemlja dotlej she ni rodila. Ena, ne prav zelo velika manifestacija svetovnega zla je bila prikazana kot menda edinstveno, z nichimer primerljivo "chisto" rusko zlo.

Obchasno so nekateri zgodovinarji skushali nekako "korigirati" to apriorno lazhno podobo. Tako je na primer poljski zgodovinar Rusije Kazimir Valishevski v svojem romanu Ivan Grozni (1904) pisal: »V svojem obdobju je Ivan imel zglede... v 20 evropskih vladarjih, morala njegove epohe je opravichevala njegov sistem... Poglejte protokole ... tistega chasa. Grozote Rdechega trga se vam bodo zdele presezhene. Obesheni in sezhgani ljudje, shtrclji rok in nog, zdrobljeni med bloki... Vse to se je delalo sredi belega dneva, in nikogar ni presenechalo, osupljalo«.9

Ta nasprotovanja Valishevskega, ki je bil svojchas zelo popularen avtor, niso bila uposhtevana. Bistveni vzrok je nezavedno navedel sam Valishevski z opazko, da na Zahodu mnozhichno in najbolj surovo morjenje ljudi "nikogar ni presenechalo, osupljalo". Povsem drugachne so bile zadeve v Rusiji...

V zadnjem chasu je bil poskus v eni od knjig za shiroko mnozhico, da bi sneli svetnishki sij "izjemnosti" s terorja Ivana Groznega: »Ivan IV. je bil sin ... surove dobe – pishejo znani zgodovinarji te dobe – za katero je bila znachilna iztrebitev tisochev (v resnici pa stotine tisochev – V. K.) oporechnikov... s strani despotskih vladarjev, preprichanih o neomejenosti svoje oblasti, blagoslovljene s cerkvijo, krinko licemerja in religioznosti, ki je prekrivala brezmejeno surovost do svojih podlozhnikov... Francoski kralj Karel IX. je sam sodeloval v neusmiljenem pokolu protestantov v shentjernejski nochi 24. avgusta 1572, ko je bila pomorjena dobra polovica francoskega plemstva. Shpanski kralj Filip II... je z zadovoljstvom prisostoval brezkonchnim avtodafejem na mestnih trgih... V Angliji so, ko sta starost kralja ali chas njegove vladavine dosegla "sedemletnico", uprizarjali ritualne usmrtitve: nedolzhne zhrtve naj bi odkupile krivico kraljevine. V surovosti so bili evropski monarhi XVI. stoletja vredni drug drugega«.10

***

Unichujocha prekletstva na rachun Ivana Groznega so se zachela zhe v njegovem chasu ter se nadaljujejo vse do nashih dni. Prenehati z njimi je nemogoche in tudi ni treba, sicer bomo prenehali biti Rusi. Nam se na koncu koncev velja sramovati ne tega, da smo imeli Ivana Groznega (kajti on je v sejanju zla dalech "zaostal" za svojimi shpanskimi, francoskimi, angleshkimi sodobniki), temvech moramo biti upravicheno ponosni na dejstvo, da se mi Rusi, poglejte, zhe shtiristo let nikakor ne moremo sprijazniti z zlom tega svojega carja.

Resda pa je to prazno upanje: ruski ljudje se bodo v veliki vechini she naprej muchili, ker so imeli Ivana Groznega.

V zvezi s tem velja navesti she en izrazit "primer". Leta 1847 je Aleksander Hercen11 emigriral iz Rusije, ker je imel svojo domovino za zharishche zla, nekakshen "apogej", ki ga je on videl v usmrtitvi petih udelezhencev t. i. vstaje 14. decembra. Ni mogoche, da ni vedel, da je bila od leta 1775 (zadushitev pugachovskega upora in usmrtitev shestih njegovih kolovodij) pa vse do leta 1847 – torej skoraj 75 let – usmrtitev dekabristov edina usmrtitev v Rusiji. Kljub temu ni zhelel zhiveti v drzhavi, kjer je mozhna taka nezaslishana surovost.

Vendar pa ni minilo niti pol leta po Hercenovem odhodu v blagoslovljeno Evropo, ko je bilo neposredno pred njegovimi ochmi v samo treh dneh postreljeno enajst tisoch udelezhencev parishke junijske vstaje leta 1848. Sprva je ubogi Herzen skoraj znorel od groze in napisal svojim prijateljem v Moskvo popolnoma "nedopustne" besede: »Daj Bog, da bi Rusi zavzeli Pariz, chas je, da se pokoncha ta topa Evropa!...« Ko pa se je zavedel, da bodo njegovi besni zahodnjashki prijatelji skrajno revoltirani s takshno zheljo, jih je obtozhil: »Vi zhelite Francijo in Evropo kot nasprotnici Rusije tako, kakor so hoteli kristjani videti raj kot nasprotnika zemlje... Sram me je in zardevam za Francijo... In kar je najbolj grozno, niti enega Francoza ni prizadelo to, kar se dogaja...«

To zadnje je najbolj pomembno: Hercena "je sram", Francoze pa – niti malo. Vendar pa Hercen vseeno ostaja Rus: ko je prishel k sebi po shoku leta 1848, je chez osem let zachel v Londonu izdajati almanah Polarna zvezda, na naslovno stran katerega je postavil silhuete petih muchenikov – dekabristov – kot neizprosen ukor Rusiji.

Lahko bi rekli, da je Rusija po letu 1917 ujela ali celo presegla Zahod z vidika mnozhichnosti in surovosti terorja. Vendar pa ni tezhko dokazati, da se je po Oktobru zachelo ochitno oponashanje za Zahod tipichnega revolucionarnega terorja. Poglejmo zelo izrazito konsekventnost Leninovih vodstvenih napotkov.

Deset dni po oktobrskem prevratu 17. novembra 1917 je izjavil: »Nam zamerijo, da uporabljamo teror, vendar terorja, kakrshnega so uporabljali francoski revolucionarji, ki so giljotinirali neoborozhene ljudi (takrat je bilo giljotinirano vech kot 15 tisoch ljudi – op. V. K.), mi ne uporabljamo.« (Poln. sobr. soch., 5. izd., k. 35., str. 63). Tako je torej ruska revolucija tu pravo nasprotje francoske, ki je poleg giljotiniranja potapljala barke, polne ljudi, s topovskimi naboji, napolnjenimi z jeklenimi kroglicami (kartecha), postreljala na desetine in stotine kmetov, zvezanih med sabo itn.

Minilo je le malo vech kot pol leta in Lenin "revidira" svojo direktivo v nastopu 5. julija 1918: »Ne, revolucionar, ki noche licemeriti, se ne more odpovedati uporabi smrtne kazni. Ni bilo revolucije ali dobe drzhavljanske vojne, kjer ne bi bilo ustrelitev«; med drugim, tisti, ki »ne zhelijo prodajati kruha po cenah, po katerih prodaja povprechen kmet, so sovrazhniki ljudstva, unichujejo revolucijo in podpirajo nasilje, ti so prijatelji kapitalistov! V boj proti njim, v neusmiljen boj!« (k. 36, str. 503, 506). To povsem ustreza praksi francoske revolucije, samo da je namesto "prijatelji kapitalistov" tam govor o "prijateljih aristokratov" (med usmrchenimi jih 90 odstotkov ni pripadalo ne aristokraciji ne duhovnishtvu).

20. avgusta 1918 Lenin tako odgovarja na zahodnoevropske obtozhbe: »O, kako humana in pravichna je burzhoazija! Njeni sluzhabniki nas obtozhujejo terorja... Angleshki burzhuj je pozabil svoje leto 1649, Francozi svoje leto 1793« (k. 37, str. 59). In 10. novembra 1918 ob ustrelitvi Nikolja II.: »... V Angliji in Franciji so kralje usmrchevali zhe pred vech sto leti, mi smo s svojim carjem preprosto zamudili.« (ibid. str. 177). Prav sklicujoch se na francosko revolucijo, Lenin utemeljuje in opravichuje teror, usmerjen ne vech proti "kapitalistom", ampak proti ljudstvu kot takemu. Julija 1919 pishe:

»V zgodovini v razredni druzhbi nikoli ni bilo in ne more biti drzhavljanske vojne izkorishchane mnozhice z izkorishchevalsko manjshino brez tega, da del izkorishchane mnozhice ne bi shel za izkorishchevalci, skupaj z njimi proti svojim bratom. Vsak razumen chlovek bo priznal, da bi bil Francoz, ki bi v chasu kmechke vstaje v departamaju Vendeja na strani monarhije in fevdalcev zachel objokovati "drzhavljansko vojno med kmeti", zaradi svoje dvolichnosti odvraten lakaj monarhije« (k. 39, str. 143).

Kmetje v Vendeji (severozahodni del Francije) so se uprli novemu, veliko bolj surovemu despotizmu revolucije in »po najvishjih ocenah je bil ubit milijon ljudi, po najbolj verjetnih pa 500 tisoch... kot rezultat so celi departmaji izgubili prebivalstvo ali pa se je strahotno skrchilo«.12 Ker je takrat v Franciji zhivelo priblizhno 20 milijonov kmetov, jih je samo v Vendeji umrlo od 2 do 2,5 odstotka... To povsem ustreza delezhu ubitih kmetov na Donu in na tambovskem podrochju v letih 1919 in 1921. Tako je Rusija resnichno "ujela" Zahod po obsegu terorja. Vendar pa to ni izviralo iz ruske "tradicije", kakor je jasno razvidno v vechkratnih Leninovih pozivih k zahodnoevropskim "izkushnjam".

A. I. Solzhenicin je v svojem Arhipelagu GULAG povsem utemeljeno rekel: »Che bi chehovskim inteligentom, ki so kar naprej ugibali, kaj bo chez dvajset – trideset – shtirideset let, odgovorili, da bo chez shtirideset let v Rusiji – GULAG, se ne bi konchala niti ena chehovska drama, vsi junaki bi shli v umobolnico. In ne le chehovski junaki, kateri normalen ruski chlovek na zachetku XX. stoletja, vkljuchno s chlanom RSDPR, bi verjel, bi lahko prezhivel takshno kleveto o svetli prihodnosti?«13

She ena neizogibna opomba. Leta 1989 je Francija kaj najbolj svechano in navdusheno praznovala jubilej svoje revolucije. Medtem pa, kot se meni kazhe, v Rusiji, pa cheprav she ni popolne predstave oz. resnichne podobe o revoluciji, tezhko da jo bo kdorkoli navdusheno slavil (cheprav bo seveda historigrafija she dala njeno objektivno analizo) – prav tako, kot je v Rusiji nemogoche "opravichiti" Ivana Groznega...

Zgornjim razmishljanjem se ponuja naslednji sklep: Ko govorimo o domachi zgodovini, je nujno razlikovati dve nachelno razlichni stvari: realno vsebino in pomen te ali druge epohe, tega ali onega fenomena, po drugi strani pa ruski nravstveni odnos do teh dob in fenomenov, nasho "etichno" oceno le-teh. Nihche ne more Rusov prisiliti, da se odpovejo svoji nravstveni obtozhbi Ivana Groznega, vendar pa pri shtudiju njegove dobe vseeno velja v njej videti eno izmed (in v primeri z dejanji zahodnoevropskih sodobnikov ne tako grozovitih) manifestacij svetovnega zla, ne pa nechesa izjemnega, "izrednega" in – kar posebno revoltira! – znachilnega prav in samo za rusko zgodovino.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

______
Zgornji prevod je malenkostno skrajshano poglavje iz knjige Poti ruskega historichnega samozavedanja, objavljeno v knjigi Vadima Kozhinova Razmishljanja o umetnosti, literaturi in zgodovini, Moskva, Soglasije, 2001.
 
* Sergej Mihajlovich Solovjov (1820-1879), ruski zgodovinar, avtor Zgodovine Rusije od najstarejshih chasov (29 zvezkov). (Op. ur.)
1 Grigulevich I. R., Istorija inkvizicii, Moskva, 1970, str. 271.
2 Lozinski S. G., Istorija papstva, Moskva, 1986, str. 262
3 Velika sovjetska enciklopedija, 3. izdaja, Moskva, 1971, k. 4, str. 312
4 Osinovski I. N., Tomas Mor, Moskva, 1974, str. 62
5 "oprichina", tj. telesna strazha Ivana Groznega v obliki posebnih vojashkopolicijskih oddelkov, okoli 6000 pripadnikov, izbranih iz vrst nizhjega plemstva, z nalogo, da na podlagi obtozhbe za izdajo likvidirajo tudi visoke plemiche, nasprotnike carjevega samodrzhtva. (Op. ur.)
6 Lozinski S. G., Istorija papstva, Moskva, 1986, str. 264–265.
7 "smutnoje vremja" (»smuta«), ruski izraz, ki oznachuje zapletene dogodke konca XVI. – zachetka XVII. st. v Rusiji. Chas krize drzhavnosti v Rusiji, ki ga nekateri zgodovinarji oznachujejo kot drzhavljansko vojno. Spremljale so ga ljudske vstaje in upori, vladanje samozvancev (Lazhni Dmitrij I., Lazhni Dmitrij II.), poljske in shvedske intervencije, razpad drzhavne oblasti in opustoshenje drzhave.
8 Cherkasov N. K., Zapiski sovjetskogo aktjora, Moskva, 1953, str. 382, 383.
9 Valishevski K., Ivan Grozni, S. Peterburg, 1912, str. 291–292.
10 Zimin A. A., Horoshkevich A. L., Rossija vremjon Ivana Groznoga, Moskva, 1982, str. 125.
11 Hercen Aleksander Ivanovich (1812-70), ruski revolucionar, pisatelj, filozof. Izvenzakonski sin bogatega fevdalca I. A. Jakovljeva in njegove nemshke sluzhkinje (Herz – srce, nemshko). (Op. prev.)
12 Urlanis B. C., Vojni i narodonaselenije Jevropy, Moskva, 1960, str. 239
13 Solzhenicin Aleksander, Arhipelag GULAG, Moskva, 1989, k. 1, str. 99.