Revija SRP 61/62

Tomazh Kosmach

 

OZHIGOSAN

 
 
 
Uzhiral sem se ga s Komandirjem. Tip me na chisto ni prebavljal. Tudi jaz nisem hlepel po njegovi druzhbi. Premetavala sva se po samotnem parku in konchno le morala zdruzhiti mochi, da sva dobila litrco. Vsak je imel sto tolarjev. Komandir mi ni bil vshech, ker me je sovrazhil; on me ni maral ne vem, zakaj. Od nekod je dobil "Salomonov oglasnik". Seveda je prst ustavil na "zasebnih stikih". Rubrika "On on". Preseraval se je nad oglasi:

"To so sami buzaranti!"

Hudicha! Kdo bi pomislil?

"Glej, glej! Ta bi kar dva!"

"Zakaj ne odpresh zhenske ponudbe?" sem prizhgal cigareto.

"Ta je she boljshi! Situiran gospod..."

"Jaz bi mu takoj stegnil," sem flegmatichno pihnil dim.

"A si toplovodar?"

"Brez kesha sva. Brez kesha bova jutri. In chez deset let. In vmes. Razen che se zaposliva. Kaj se bolj splacha? Cel mesec garati ali situirancu nastaviti rit? Prvich bo bolelo, drugich manj, desetich bo rutina!"

"Ti si njihov!"

"Samo logichno razmishljam! Mesec dni shihta, kjer te boli celotno telo z umom vred, ali pet avtobusov v garazho? Kaj bi rajshi? Jaz bi salamensko dobro razmislil!"

"Sedaj shele vidim, da si res njihov!"

Tri tedne me ni bilo v mesto, ker nisem chutil potrebe po ljudeh. Itak se jih bojim. Postaviti se morash v boksarski klinch, da te ne izvotlijo in podrejo. Odkrival sem nove poti v gozdu s chtivom v rokah. Vechkrat sem se izgubil med drevesi, a vselej nashel pot v harmonijo. Z idilichno narisano sliko sem se napotil v druzhbo. Dezhevalo je in pod prvo streho sem zagledal Komandirja s Strjeno. Pri Strjeni sem vchasih prespal in hotel sem malo posedeti. Flasha jima je shla h koncu.

"Imash za bulo?" se je trgalo Strjeni.

"Daj dvesto tolarjev!" je zahteval nakvihtani Komandir.

"Nimam! Toda..." sem namignil Strjeni.

Hotel sem, da bi shla sama z mano. Brez tiste utezhi.

"Kaj?! Nimash? Peder brezvezni!" je zarentachil Komandir.

Pomahal sem Strjeni in pospeshil korak. Vse me je minilo. Ozrl sem se in videl, kako ji je Komandir nekaj razlagal. Vrnil sem se domov.

Precej vode je preteklo, preden me je zhelja ponovno zvabila v spopad z realnostjo. Takoj sem trchil ob poblaznelega tipa, ki se je umirjal v norishnici. Pod tabletami je bil dober. In dolgochasen. Reshil me je Komandir, ki se je privlekel po ulici in zhe od dalech vpil blaznezhu:

"Kar nazheni tega pedra! Ne morem ga videti!"

Videl je lahko samo svoje zabetonirano mishljenje, ki se je izoblikovalo v posebni sholi. Odtlej ni vech potreboval omikanih posegov. Ushel sem na britof. Upal sem, da bo tam mir. Zavlekel sem se v senco grobov ob gozdu in iz flashe chrpal pogum. Zadonel je zvon, ki je napovedoval pogreb. Zvishka sem spremljal chrno povorko. Moril me je Komandir. Name je sprozhal plaz. Nevarnost je prezhala z vseh strani. Desetkrat ponovljena lazh postane resnica. Che bi molchal molk je tiho priznanje. Che bi negiral kjer je dim, je tudi ogenj. Che bi se smejal ne morem se zhalostno smejati. Trobenta je zaigrala napev: Oj, mladosti moja. Chloveka so spushchali v grob. Kakshno zhivljenje je imel? Kolikokrat jo bil zaljubljen? Kolikokrat je hrepenel pod odejo? Je bil dober? Kolikokrat je sanjaril? Je bil srechen? Robchki, ki so ga spremljali na zadnjo pot, so shmrcali. Je bil kot Komandir? Bom bezhal pred ljudmi zaradi enega samega chloveka? Folk bo ocenjeval vsako mojo besedo, vsak moj gib. Chrv dvoma je posejan. Trobenta je utihnila. Na trugo so vrgli prvi nagelj in lopato zemlje. Pochasi so chloveka zasipavali. Se bom pustil zagrniti tudi sam?

Spraznil sem boco. Pajcholani in hlache na chrto so najbrzh zhe pritrkavali na sedmini. Bom tudi jaz pozabljen z zadnjim zvenom note? Ko zhivish, bi najrajshi umrl; ko umirash, ti je zhal zhivljenja. S strahom sem se spushchal v sredishche mesta. Chutil sem poglede postrani in shepetanja za hrbtom. Vsako poslopje me je obtozhevalo. Pokimal sem Danici, obrnila je glavo vstran. Pozdravil sem Rikija, namrdnil se je. Danica je pivska druzhica Strjene, Riki je sosed Strjene in Strjeni je Komandir ziher dopovedoval, da sem peder. In Strjena je razshirjala spoznanje drugim. Pozvonil sem pri Vidri. Slishal sem glasbo. Poznala je moj nachin zvonjenja. Ni odprla. Potrkal sem pri Mashi. Tri leta sva ljubimkala. Pogledala je skozi lino in preverila zaklenjenost vrat. Pred pedrom jih je zadrgnila she enkrat.

Ushel sem domov, da ne bi slishal ushes. Navadil sem se bezhati. Potem sem kasiral kesh in cheprav sem drzhal kuglo pod kovtrom, se je razvedelo. Klicala je Masha.

"Bolje se pochutim sam."

Klicali sta Strjena in Vidra, pa sem odvrnil isto. Vseeno sem kliknil v mesto in tlesknil prav na Komandirja. Vzel me je pod okrilje in povabil domov. Zjutraj sva vstala in padel sem po stopnicah. Pobiral me je, dokler nisva spraznila zaloge. Nato sva se razshla.

Shtopal sem proti domu in kot usojeno je Masha letela v shtacuno z avtom. Ustavila je in me spakirala domov. Povedal sem ji, da nimam vech kesha, da ji ne morem dati niti za bencin.

"Nisem ustavila zaradi tega," je rekla. "Smilish se mi."

"Itak," sem padel na menjalnik.

"Ma, jebi se!"

"Jebi se ti," sva odjebala do doma.

"Kosmo?" je rekla.

"Masha," sem rekel.

Odprla je vrata, gledala sva se, razshla sva se in jebala vsak svoje po svoje. Potem je zaprla vrata. Jebi se, peder, sem rekel.