Revija SRP 61/62

Srechko Kosovel

 

BALADA

 

 

 

BALADA

 

V jesenski tihi chas

prileti brinjevka

na Kras.

 

Na polju

zhe nikogar vech ni,

le ona

preko gmajne

leti.

In samo lovec

ji sledi...

 

Strel v tishino;

droben curek krvi;

brinjevka

oblezhi, oblezhi.

 

 

 

MOJA  PESEM

 

Moja pesem je eksplozija,

divja raztrganost. Disharmonija.

Moja pesem noche do vas,

ki ste po bozhji previdnosti, volji

mrtvi esteti, muzejski molji,

moja pesem je moj obraz.

 

 

 

KONS. 5

 

Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

Oboje = 0

0 =

= 0

A B <

1, 2, 3.

Kdor nima dushe,

ne potrebuje zlata,

kdor ima dusho,

ne potrebuje gnoja.

I, A.

 

 

 

VOZIL SEM SE

 

Vozil sem se z zlatim cholnom

po rdechih vodah vechera

med drevjem

in travnatimi bregovi.

Vozil sem se

jaz, zlati mornar...

 

Toda prishel je vihar

in sonce je palo

s svojih vishin,

in kot da je zasijalo

vse drugo, manj zlato,

bolj jasno, bolj zhivo,

sem kot prerojen

stopil na breg.

 

Rdechi oblaki so se odtrgali

mi od srca,

videl sem jih,

shel za njimi

preko sveta.

 

 

 

O, SAJ NI SMRTI

 

O, saj ni smrti, ni smrti!

Samó tishina je pregloboka.

Kakor v zelenem,

prostranem gozdu!

 

Samó odmikash se,

samó tih postajash,

samó sam postajash,

sam in neviden.

 

O, saj ni smrti, ni smrti!

Samó padash, samó padash,

padash, padash

v prepad neskonchne modrine.

 

 

 

Izbral Ivo Antich

 

 

 

OPOMBA K IZBORU IZ KOSOVELA

 

Che je v smislu t. i. skrajne (kritichne) reduk­cije v vsakem pe­snishkem opusu mogoche najti nekako pol ducata »res pomembnih« ali bis­tvenih pesmi (izbor je seveda »objekti­ven« pred­vsem z vidika izbiralca in njegovega prostor­chasa), od katerih je ena tudi »kljuchna«, potem se na tem mestu v trenutku stoletnice Koso­velovega rojstva (in hkrat­nega vstopa Slovenije v EU-Nato) tovrstni izbor opredeljuje za nasle­dnjih pet tekstov: Balada »I« (dodana razlikovalna oz­naka velja za balado o brinjevki, ker ob­staja she ena Kosovelova pe­sem z istim naslovom - Ba­lada »II« o »pevcu slovenske de­zhele«; naslova simptomalno »zbli­zhujeta« pojma te ptice in tega pevca), Moja pesem, Kons. 5, Vozil sem se in O, saj ni smrti. Pesnik je umrl v 22. letu in zapustil ob­sezhen opus (kljub temu, da so »zhe shtirikrat shle vse stvari v ogenj«, kot je sam zapisal v pis­mu sestri Karmeli 13. 6. 1923; njegovo pesnjenje je bilo torej »Pot skozi izgorevajochi gozd« – po naslovu ene od pesmi), na prvi po­gled nevrotichno neu­rejen, eklektichen, na vse strani hla­stajoch, hitrobelezhnishki, v preprostih besedah (pesem Pre­proste bese­de), tako rekoch kaotichen, vendar so v njem razvidne tudi zanes­ljive prvine samo­osveshchene preglednosti, tezheche k dolocheni vishji (preroshki, »rimbau­dovski«, konstrukcij­ski) sintezi. Po osnovni zgovornosti naslovov Kosovelov pregled nad last­nim pesnishko-reflek­sivnim razvojem od (krajinarskega) impresionizma prek ekspresi­onizma in kons-avantgardizma do socialnega radikalizma nakazu­jejo pesmi Impresija (dva teksta z istim na­slovom, eden »krash­ki«, drugi »ljubljanski«), Ekspresio­nistichna pe­sem, Konsi (ok. dva ducata tek­stov z besedo »kons« v zachetku naslova) in Revolucija. V smislu she tehtnejshe estetsko-sporo­chilne simptomalnosti pa je ustreznejsha zhe predhodno navedena peterica pesmi, ki tako po­meni pesnikov »pentagram­ski psiho­gram« (tudi v smislu klasichne petdelnosti tragedije). Balada: izhodishche v rodni po­krajini; Moja pesem: manifestno ekspresivna avtodefinicija; Kons. 5: naj­pomembnejshi »kons« s poudarjeno (kozmichno: nichla, neskonchnost) opozicijo zlato – gnoj; Vozil sem se: nazoren opis »treh etap« lastne poti od »zlata« (poetichnosti) skozi »gnoj« (zhiv­ljenjskosti) do preroda v svetovljanskih »rdechih obla­kih« (revolucija ne le s historich­no, tem­vech tudi z intimno velja­vo); O, saj ni smrti: metafizichna poanta v zeleno-mo­drem (znachilnost Kosovelovih barvnih oznak!). Kljuchnost Balade je ute­meljena z njeno simbolichno daljno­sezhnostjo, saj po svoje naslavlja celo ves pesnikov opus, ki slovenstvo (danes ob »vrnitvi« v Evropo) soocha s Koso­velovo »zapadno Evropo« kot krvavo »ekstazo smrti«, po kateri »Z zla­timi zharki sijalo bo sonce/ na nas, evropske mrliche.«; cit. Ek­staza smrti). Vrnitev v »zlato dobo« evropske mrlishke idile? (»Jaz trd­no verjamem, da bo Evro­pa ozdravela le na ta nachin, ako bo vsak zvest svoji notra­njosti.«; cit. isto pismo Karmeli).                                                         

 

(Op. avt. izbora)