Revija SRP 61/62

Sonja Votolen

 

VIDETI ZHIVLJENJE TAKO, KAKRSHNO JE
(... ne tako, kot se bojimo, da je, ali kot upamo, da bi bilo. )
 
 
 
Lahko ste chlan vseh mogochih duhovnih drushtev, lahko ste zmeraj prisotni na vseh mogochih seminarjih znanih strokovnjakov, lahko imate ob sebi lastnega »uchitelja«, lahko se neutrudno podajate na vse mogoche prireditve, lahko si milijon krat rechete, ko preberete kakshno knjigo, kako boste zacheli udejanjati njene zamisli, toda najprej je treba spremeniti nekaj in vendar veliko – pri sebi.

Che hochete biti srechni, o tem namrech pishe Joseph Kürschner v knjigi Umetnost srechnega zhivljenja, morate zacheti pri sebi. Ta Kürschnerjeva predpostavka seveda ni nich novega;vsak od nas jo je zhe slishal, prebral, toda zelo novo pa bi bilo, za vechino od nas, udejaniti prej zapisano ugotovitev/ resnico/ spoznanje, in to na lastni osebnostni ravni, na lastni kozhi.

Marsikdaj sploh ne registriramo – zaradi podedovanih ali nauchenih kalupov, nauchenih predstav o morali, dostojanstvu, zvestobi, ponosu, da nasha srecha ni odvisna od drugih.

Zakaj nismo srechni predvsem zato, ker lahko zhivimo tako, kot nas veseli? Ali zato, ker pochnemo, kar nas veseli? Zakaj znamo biti srechni npr. zaradi otrok, shefa, partnerja, starshev, ne pa zaradi sebe?

Takshna osebno revolucionarna vprashanja se nam porajajo ob branju (in uchenju) te Kürschnerjeve knjige. Vprashanja se nam lahko zdijo tudi silno izzivalna, che se ne moremo in ne zhelimo predramiti v tem nashem svetinjskem zhivljenjskem nazoru. Kdor se ne zheli (nima volje, mochi) zdramiti iz svojega (nashega shirshega) okostenelega mnozhichnega dremuckanja, bo vprashanja, ki se bralcu porajajo ob odstrinjanju lastnih nespreglednih zaves, imel za egoistichna. A to bi bil (za dojemljivega bralca) spet in zgolj izgovor, da (mu) ne bi bilo potrebno zacheti truditi se pri sebi. pri svoji srechi, nepogojeni od zunanjih dejavnikov in drugih ljudi. Namrech Kürschner nas nagiba k nam samim, njegova trditev o chlovekovi srechi je, da izhaja iz tebe /sebe samega, saj »nauchite se imeti sebe raje kot kogar koli drugega na svetu«, ali » nikomur ne verjemite tako zelo kot samemu sebi« in »najprej vprashajte sebe, kaj vas osrechuje, preden se zachnete zanimati za to, kaj drugi prichakujejo od vas«.

Egoistichna umetnost srechnega zhivljenja? Ne, le trditev, da lahko vse tezhave reshimo s svojimi mochmi in da nas (lahko) to, slishati je chudno, che so vmes tezhave, osrechi. Toda nujno moramo dobro vedeti, kdo v resnici smo, kako bi radi zhiveli, da bi bili vsak dan srechni ter da moramo vsak dan storiti vse, da bi tako tudi bilo.

Kürschner nich ne slepomishi. Prav boleche odkrito nas postavi pred dejstvo, da so nashe zhelje (srecha ) uresnichljive od nashih meril in od tega, ali se bomo podredili privzgojenim zapovedim, prepovedim, pravilom vedenja, ali pa bomo srecho merili z lastnimi, samostojnimi merili.

Da bi nam bilo tako ali vsaj delno tako kot prepoznavamo v knjigi je treba veliko lastnega potrpljenja, zlasti pa se moramo znati sprejemati takshne, kakrshni v resnici smo, ne spati v postelji iluzij, ne se norchevati iz sebe in ne dovoliti, da drugi meketajo okoli nas– kaj, zakaj, kako bo jutri bolje, che pa je zhe sedaj potrebno narediti najboljshe, kar zmoremo.

Knjiga Umetnost srechnega zhivljenja ima podnaslov Kako se nauchimo sami premagovati svoje tezhave; zamisli so plod Kürschnerjevega desetletnega ukvarjanja z vprashanjem sreche. Delo je izshlo pri DZS, kot tudi uspeshnice: Umetnost egoizma, Umetnost manipuliranja, obramba pred manipuliranjem.

Knjiga Umetnost srechnega zhivljenja ima shtiri glavne razdelke, ki jih ni nujno brati po vrsti, temvech sijih lahko nadrobimo po njihovi vsebnosti ali lastnem interesu.