Revija SRP 61/62

Pavel Tulajev
Iz zgodovinskega spomina

 

VRNITEV JURIJA VENELINA

 
 
 
VRNITEV

Ime uglednega ruskega zgodovinarja – slovanofila Julija Ivanovicha Venelina (1802 - 1839; dvestoti jubilej, ki smo ga praznovali predlani) ne sme utoniti v pozabo. Njegov znanstveni prispevek k slavistiki je tako pomemben, da je delo tega zanesenjaka nemogoche zamolchati. Kljub vsemu je usoda njegove ustvarjalne dedishchine tragichna, cheprav shteje na desetine del. Pomembne Venelinove raziskave o zgodovini starodavnih Slovanov, ki so polne odkritij in pogumnih hipotez, so dolgo ostajale v senci popularnosti znamenitih klasikov v opombah in kritichnih replikah retrogradov normanske shole. Kaj je razlog te krivice?

Paradoks razumevanja dedishchine J. Venelina je v tem, da je njegova prva in najbolj znana knjiga Starodavni in sodobni Bolgari v politichnem, demografskem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov (1829) izzvala she za zhivljenja avtorja mnogo sporov in lazhnih govoric. Postala je glavni predmet pozornosti kritikov in raziskav, svojevrstna senzacija. Fundamentalni drugi del »zgodovinsko-kritichnih raziskav Jurija Venelina«, posvechen predvsem starodavni Sloveniji, kot tudi po obsegu manjsha dela so ne glede na njihov posmrtni izzid na sploshno ostala brez zasluzhene pozornosti.

 

 

ZACHETEK ZHIVLJENJSKE POTI

Venelin se je rodil leta 1802 v vasi Nagy-Tibava (Velika Tibava) v karpatskih gorah pod imenom Georgius Hutza. Takrat je to bil madzharski predel v sestavi avstrijskega imperija, sedaj je to zahodna Ukrajina. Sam zgodovinar se je imel za Karpato-Rusa. Priimek Venelin (Venelovich) in rusko ime Jurij je prevzel zhe kot odrasel, ko se je odselil v Rusijo.

Oche Georgija Huca je bil protojerej (v pravoslavni cerkvi naslov vishjega duhovnika) Verhovine in sin je tudi zhelel pridobiti duhovnishko izobrazbo. Po gimnaziji v mestu Ungvar (danashnji Uzhgorod) je sprva postal gojenec lokalnega seminarishcha, leta 1821 pa dijak liceja. Prav tam je prvich prishel v stik s svetom znanosti in se poglobil v antichno zgodovino. S shtudijem filozofskih predmetov je nadaljeval na lvovski univerzi, ki je bila takrat eden osrednjih kulturnih in verskih centrov Evrope.

Na univerzi je kot shtudent dobil mozhnost poslushati predavanja najboljshih mestnih profesorjev, v shtudentski knjizhnici pa prebirati izvirnike klasikov svetovne zgodovine in literature. Zhe takrat so njegovo slovansko dusho privabljale domorodne starodavnosti antichne dobe, vedozheljni um pa »zgodovinsko sporna in temna mesta, ki so zahtevala pojasnil«. Plodovi izobrazbe so tako navdushili mladenishki um, da se je odlochil vse svoje ustvarjalno zhivljenje posvetiti znanostim. To pa je pomenilo, da se mora odpovedati karieri duhovnika, in Georgij se je odlochil za ta drzen korak. Skupaj s svojim bratrancem Ivanom Ivanovichem Molnarjem se je mladenich odlochil bezhati v Rusijo in presekati vse svoje verske in druzhinske vezi.

V letih vladanja Aleksandra I. je ruski imperij vstopil v dobo svojega razcveta. She so bili svezhi spomini na slavne zmage nad Napoleonovo vojsko, svechane procesije Kozakov skozi slavolok zmage v Parizu in Sankt-Peterburgu. Osvobojena Evropa, ki se je podredila politichni volji Svete alianse Rusije, Avstrije in Prusije, je vneto pretresala odlochitve diplomatskih kongresov o preureditvi sveta. Pogledi aristokracije so se z radovednostjo in ljubosumjem obrnili na Severo-Vzhod. Po liberalno-monarhistichni, razsvetljeni plemishki Rusiji je hrepenelo tudi srce mladega karpatskega Rusa.

Njegova pot ni bila premochrtna. Sprva je hotel po morju prek Trsta, Carigrada in Odese. Vojna na Balkanu je te nachrte onemogochila in moral je ubrati drugo pot z dolgimi postanki. Spomladi leta 1823 je Georgij Huca z bratom nelegalno prechkal mejo v Karpatih in pripotoval v Kishinjov, od tam se je chez eno leto odpravil v Moskvo. Tu se je leta 1825 pojavil nov drzhavljan z imenom Jurij Ivanovich Venelin. Najprej je poiskal svojega rojaka, znanega slavista in pedagoga Ivana Semjonovicha Orlaja (1771 - 1829), avtorja prve zgodovine Karpatov v rushchini, ter ga prosil za pomoch pri iskanju sluzhbe. Ta se je odzval na mladenichevo proshnjo z raumevanjem, vendar mu je svetoval, naj se loti »bolj koristne znanosti« – medicine. Venelin se je bil primoran zachasno sprijazniti z usodo in vpisal se je na medicinsko fakulteto, kjer se je uchil she tri leta. Leta 1829 je postal zdravnik, vendar je na koncu ta poklic le opustil in se, sledech klicu svoje dushe, popolnoma posvetil humanistichnim znanostim.

V shtudentskih letih je Jurij Venelin dan in noch shtudiral klasichna dela in izvirnike v starodavnih jezikih. Na srecho mu je izobrazba to omogochala. Poleg grshchine in latinshchine je bral v nemshchini, francoshchini, angleshchini, italjanshchini, shpanshchini, uporabljal je madzharshchino in romunshchino, da slovanskih jezikov niti ne omenjamo. Zhe v knjizhnici univerze v Lvovu je ukazhejni Rusin zachel prepisovati dragocene zgodovinske podatke o Slovanih in sorodnih plemenih iz Strabona, Kornelija Nepota, Tacita, Plinija, Kasiodorja, Jordanesa, ki so bili zbrani v zbirkah, kot je Monumenta inedita rerum Germanicorum. Posebno pozornost je Venelin posvechal zgodovini Bizanca, prepisi o njej so zapolnili celih pet zvezkov. Tu so bili tudi njegovi lastni prevodi iz cesarskih kronik in fragmenti iz bizantinskih pisateljev, ki jih je jemal iz antologije Corpus historiae Bizantinae, ter spisi avtorjev novejshega chasa – npr. Gibbona* in drugih. Skupaj so shtudentovi delovni zvezki tvorili svojevrstno prenosno knjizhnico, tematsko »podatkovno bazo«, che uporabimo rachunalnishko terminologijo.

Takole rishe portret nashega avtorja njegov brat, ki ga je najbolje poznal v njegovih mladenishkih letih: »Pri krepkosti telesa se je odlikoval tudi z atletskim ustrojem duha: silen um, globina poznavanja, ki se je vzpenjala do silovitih pesnishkih zamaknjenosti, redka sposobnost osredotochiti sile duha na en predmet in se abstrahirati od vsega predstavljajo njegovo notranjo fizionomijo. Njegova marljivost in intenzivno razmishljanje sta bila osupljiva. V sebi je zhe zgodaj zachutil sposobnost za zgodovino in che se mu je she tako upiral, ga je notranji glas vrachal k njej in ga vrnil dokonchno.«

Ker se Venelinu ni posrechilo takoj zaposliti v svojem poklicu, se je zaradi zasluzhka zaposlil kot domachi uchitelj. Pedagogika ni bila njegov cilj, cheprav so se med uchenci znashli zanimivi ljudje, takshni kot Konstantin in Ivan Aksakov, bodocha ideologa slovanofilstva. Glavno je bilo to, da je poklic uchitelja dajal znanstveniku tako prepotrebni svobodni chas, ki ga je v celoti porabil za raziskave.

Bleshchecha izobrazba, dobra vzgoja in osebne kvalitete so pred mladim znanstvenikom odpirale vrata gostoljubnih hish aristokratskih salonov Rusije. Venelin je zahajal k zgodovinarju in pisatelju M. P. Pogodinu, srecheval se je z A. S. Homjakovom, I. I. Sreznjevskim, objavljal je svoje chlanke v popularni periodiki tistega chasa: Moskovski vestnik, Teleskop, Otechestvenije zapiski, Zhurnal Ministrstva narodne prosvete itd.

Povsod je ustvarjal atmosfero slovanofilstva. Prek A. F. Veltmana, raziskovalca antike in bodochega direktorja Muzeja orozhja v Moskvi, je Venelin morda vplival celo na Pushkina, ki je prav v teh letil ustvaril znamenite Pesmi zapadnih Slovanov. V svojem eseju o Pesnitvi o pohodu Igorjevem je Pushkin uporabil slovenski pregovor v originalu: Kar gospoda stori krivo, morajo kmetje plachati zhivo.

V pogovorih je Venelin pogosto izrazhal svoj utemeljeni protest proti takrat v Evropi prevladujochi nemshki kritichni sholi. Kot poznavalec izvirnikov in mnogih zanesljivih podatkov o starodavnih Slovanih je negodoval nad nepremostljivo skepso normanistov-zahodnjakov, ki so s svojo razredno aroganco zavirali razvoj domache znanosti. »Nemci vso evropsko slavo pripisujejo sebi,« je nejevoljno pisal nash slovanofil. Pri tem se je skliceval na svoj neizdani arhiv, za izdajo katerega ni imel sredstev.

Venelinu je ponudil svojo pomoch M. P. Pogodin, akademik peterburshke znanstvene akademije, izdajatelj Moskvskega vestnika in Moskovitjanina. Ta uglednezh stare shole ne le da je samo z zanimanjem poslushal argumente mladega romantika, temvech ga je tudi nagovoril, naj pusti medicino, da bi v svojih tiskanih delih »sporochil znanstvenemu svetu drzne in izvirne hipoteze o Slovanih in njihovih imenih.«

 

 

PRVA KNJIGA

Priprava prve knjige je vzela priblizhno eno leto. Ker Jurij Venelin pred tem ni mogel nichesar objaviti, je zbral v prvi del vse, kar se je na temo nanashalo neposredno ali posredno. Zato v monografiji Starodavni in danashnji Bolgari (1829) ne velja videti le zgodovine enega (balkanskega) naroda. Dejansko je bil ta prvi del posvechen pregledu sploshne starodavne zgodovine vzhodnih Slovanov.

Venelin izhaja iz sploshne domneve, da so Slovani staroselci v Evropi, skupaj z Grki in Rimljani. She vech, trdi, da je razvejenost slovanskega naroda kot stebla bila starejsha kakor razvoj Grkov in Rimljanov kot vej. V chasu razcveta Aten in vzpona Rima »so bili Slovani zhe scela razdeljeni na plemena«. Takrat so nosili drugachna imena, na primer Skiti, Goti, Vandali. Bolgari so bili po njegovem mnenju tudi eno iz vzhodnih slovansko-ruskih plemen, ime so dobili po reki Volgi (Volgari). V zahodno Evropo so prishli pod imenom Hunov in pod vodstvom velikega Atile, ki je s silo in modrostjo osvojil shirna ozemlja od Volge do Sene in povzrochil, da so Rimljani trepetali od strahu. V zakljuchku avtor analizira »vojashko-politichno vlogo, ki jo je igrala Rusija (Bolgaro-Rusija) v Evropi in vladavino Atile s prevlado nad drugimi drzhavami.«

Prav to izenachevanje mnogih vzhodnoevropskih plemen s Slovani, Rusi, v katerem se je zrcalila avtorjeva zhelja obravnavati starodavne dogodke skozi prizmo sodobnosti, je izzvalo kritichen protest pri voditeljih akademske shole. In delno so imeli prav. V patriotichni gorechnosti je Venelin imenoval Hune »sinovi Rusije«, Slovenijo »Jadranska Ukrajina«, Merovinge »Mirovichani«, Atilo pa »ruski car«.

Ali to pomeni, da je bila avtorjeva metoda omejena na rusofilske epitete in slovanomanijo? Ne, ne pomeni. Avtor je sam priznaval, da je poglavje o Atili najshibkejshe od vseh. Pisal je, da je v prvem delu njegovih raziskav »she mnogo nedovrshenega in she mnogo bi bilo mozhno povedati v bran in pojasnilo vsega tega«. O svojem razumevanju metode, ki se je razvila v polemiki z zahodnjashko sholo, je rekel naslednje: »Dalech sem od tega, da bi, podobno tem znanstvenikom, vse pripisoval Slovanom. Kot zgodovinar ne pripadam nobenemu plemenu na zemeljski obli. Priznavam, da se v tej gotski ali obchi germanski zmedi skriva tudi pomemben del dojcherskih plemen. Potrebno se je le poshteno oznojiti pri raziskavah, da bi ugotovili njihovo pravilno mesto tako v zgodovini kot v Nemchiji. Predstavil sem le skupne poteze ali glavni temelj. Ostale podrobnosti bodo pojasnile bodoche raziskave.«

Takshno mozhnost mu je usoda na srecho podelila. S. T. Aksakov, oche kasneje slavnih Venelinovih uchencev in gojencev, mu je izprosil znanstveno potovanje na jug Evrope. Bilo je uradno vknjizheno kot sluzhbeno potovanje ruske cesarske akademije, »z Najvishjim Carskim Imperatorskim dovoljenjem«. Na drzhavne stroshke se je mladi avtor, ki je bil zhe znan kot slovanofil-poliglot, odpravil na znanstveno potovanje. Cilj tega edinstvenega arheografskega potovanja je bil v tem, da bi »pregledal po mozhnosti vse v tamkajshnih samostanih in drugih knjizhnicah ohranjene tiskane knjige in rokopise v slovanskih narechjih in v jeziku moldavskem, vlashkem in grshkem«. Dolzhan je bil zbirati spomenike folklore, iskati neznane letopise, delati odtise iz najbolj dragocenih rokopisov. Narocheno mu je bilo tudi, da se temeljito nauchi sodobne bolgarshchine, da bi kasneje lahko napisal slovnico in manjshi slovar.

Nalozheno je Venelin uspeshno opravil. V rusko akademijo je bilo izrocheno 66 dokumentov in 20 odtisov, vkljuchno iz arhivov in knjizhnih fondov Bukareshte, ki jih je Venelin zbral med svojim potovanjem v letih 1830 - 1831. Slovnica sedanjega bolgarskega narechja je bila konchana leta 1835. Natisnjena kljub temu ni bila, ne glede na pozitiven odziv akademika Vostokova. Ostala dela so bila izdana kasneje, posmrtno. Vlaho-bolgarski ali djako-slovanski dokumenti, ki jih jih je zbral in opremil s komentarjem Jurij Venelin so zagledali luch leta 1840, Bolgarske pesmi iz zbornikov J. I. Venelina pa je publiciral P. A. Bessonov leta 1855.

Da bi razumeli bolgarofilijo nashega avtorja, je nujno uposhtevati zgodovinsko ozadje, na katerem so se odvijale na prvi pogled od sodobnosti oddaljene raziskave. V zachetku XIX. stoletja se je balkanski polotok z njegovimi severnimi mejami nahajal pod oblastjo osmanskega imperija. Muslimanski jarem je povzrochal protest med podjarmljenimi Srbi, Hrvati, Bolgari, Grki, Romuni in Moldavci. Sami se ti narodi jarma niso mogli osvoboditi. Na severovzhodu so imeli samo enega zaveznika – ruski imperij. Njegov obstoj je povzrochal neprenehne turshko-ruske konflikte v chrnomorskem podrochju.

Nova vojna med muslimani in kristjani se je zachela v letih 1828 - 1829, prav takrat, ko je bil Jurij Venelin pri koncu s svojo knjigo o Bolgarih. Z izgovorom misije za ohranitev miru v Grchiji, kjer je izbruhnil upor, je zdruzhena eskadra Rusije, Anglije in Francije potolkla turshko-egiptovsko floto. V odgovor na »sveto vojno«, ki jo je objavil sultan, je ruska vojska forsirala Donavo in osvojila Varno. Junija 1829 so preshli prek Balkana in zavzeli Adrianopol, blizu prelivov. Da bi obdrzhali Carigrad (Konstantinopel), so bili muslimani prisiljeni skleniti mir z velikimi koncesijami. Po adrianopoljskem miru je poleg Krima, ki je bil prikljuchen k Rusiji zhe leta 1783, cesarstvu pripadlo tudi ustje Donave in chrnomorska obala Kavkaza od Anape do Potija. Preliva Bospor in Dardanele sta takrat postala prosta za plovbo ruske trgovske flote. Grchiji je bila dana samostojnost, Moldavija, Valahija in Serbija so dobile razshirjeno avtonomijo.

Bolgarija ni dobila podobnih pravic, vendar je bila notranja ureditev do neke mere ublazhena. Med drugim so njeni prebivalci dobili pravico neovirano emigrirati v Rusijo. V letih 1829 - 1830 se je zachela mnozhichna selitev Bolgarov v juzhne predela cesarstva, predvsem v Odeso in Kishinjov, kjer je Venelin sklenil svoja prva poznanstva z begunci. V sami Bolgariji pa je narashchalo narodnoosvobodilno gibanje, ki je pripravljalo temelje bodochi neodvisnosti. Zato je bil torej izobrazhen in v balkanskih problemih izveden Rusin poslan na znanstveno potovanje.

Venelinova dejavnost ni pri Bolgarih izzvala le simpatije in izbruha hvalezhnosti. V znamenje globokega priznanja J. Venelinu za to, kar je naredil za njihov narod na podrochju zgodovine, folkloristike in jezikoslovja, so mu bolgarski begunci she za njegovega zhivljenja napisali odo, po smrti pa postavili spomenik na grobu v Danilovem samostanu z ganljivim posvetilom: »Prvi je spomnil svet na pozabljeno, vendar nekdaj slavno in mogochno pleme Bolgarov in je goreche zhelel njihovega preporoda. Gospod, uslishi molitev sluzhabnika Tvojega«.

Ne bomo pozabili, da so prav s sredstvi bolgarskih narochnikov hranitelji avtorskih rokopisov zmogli izdati (skupna naklada je bila 319 izvodov) drugo Venelinovo knjigo, tisto, katere reprint ponujamo vashi pozornosti. Zaradi tega prozaichnega razloga je bila samostojna raziskava Jurija Venelina Starodavni in danashnji Slovenci prvich natisnjena ne kot posebna monografija pod lastnim imenom, ampak kot drugi del avtorjevih zgodovinsko-kritichnih raziskav in naj bi nadaljevala prvo knjigo. Ta paradoks je bil dokumetarno predstavljen v Dodatku, kjer so poimensko nashteti vsi »skrbniki entuziastov Bolgarske slave, ki so izkazali prijaznost in se podpisali na 2. delu raziskav g. Venelina in podprli njen izid«.

 

STARODAVNI IN DANASHNJI SLOVENCI

Nima vsak bralec rad, da mu komentirajo knjigo, ki jo drzhi v rokah. Mnogi izpushchajo predgovor, ker »je odvech«, ali pa ga prelistajo brez posebne pozornosti. Zato se nadejamo prenikavosti izobrazhenih ljudi. Pa vendarle nekatere stvari zasluzhijo, da se nanje obrne posebna pozornost.

Predvsem naj omenimo, da se tako fundamentalno delo ni moglo nenadoma pojaviti na svetu. Pred tem so bile znanstvene raziskave, konspekti in prevodi, shtevilna neobjavljena dela. Poleg starodavnih grshkih, rimskih in bizantinskih avtorjev je Venelin preshtudiral vse njemu dostopne slovenske slovnice, dela znamenitega slovenskega zgodovinarja A. Linharta, njegovega she bolj znamenitega rojaka J. Kopitarja (velika filoloshka avtoriteta v tedanji Evropi, uchitelj F. Mikloshicha), slovenskega polihistorja J. Valvazorja, etnografske zbornike Srba V. Karadzhića, hrvashkega arheologa M. Katanchića, Slovaka P. Shafařika. Kritichno je preshtudiral tudi knjige takshnih nemshkih avtorjev, kot so Bayer, Schlözer, Herder. K vsemu prebranem je Venelin dodal svoje pomembene izkushnje lingvista in popotnika, kar mu je omogochilo priti do shirokih povzetkov.

Pripravo knjige je avtor zachel zhe leta 1834, kmalu potem, ko je dobil naziv rednega chlana Drushtva zgodovine in starodavnosti Rusov (1833). Ta se je nadaljevala s presledki v chasu, ko je bil zaposlen kot razredni inshpektor moskovskih shol (1836 - 1838). Neprichakovna smrt J. Venelina 26. marca 1839 je delo prekinila.

Osamljenost, izchrpajoche delo po sluzhbi, ravnodushnost okolice, revshchina in tezhki notranji konflikt, zaradi katerega se je pochutil kot v tujini, vse to je naposled privedlo do srchne bolezni. Ko je pri Venelinu nastopila kriza, se je odpravil v univerzitetno kliniko, kjer zanj niso nashli proste postelje. Chez nekaj ur, pred jutranjo masho Svetle nedelje, je umrl na rokah svojega brata.

I. I. Molnar, ki je postal varuh Venelinovega arhiva, je moral dokonchati tudi odlozheno monografijo. Ni le pripravil konchane rokopise za tisk, ampak je tudi vkljuchil v izdajo vse, kar je imelo neposredno zvezo s Slovenci, in tako je dopolnil prvotno verzijo skoraj za sto strani. Izpopolnil je nedokonchano karto Slovenije. Ivan Ivanovich, kot nihche drug, je razumel pomen edinstvenega dela svojega sorodnika in somishljenika, zato je v predgovoru drugo Venelinovo knjigo imenoval »eno od globokomiselnih stvaritev ruske znanstvene literature«.

Polni naslov knjige je: Starodavni in danashnji Sloveni v politichnem, narodopisnem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov. Zgodovinsko-kritichne raziskave Jurija Venelina. II. del. Naslov ima mnogo skupnega s prvim delom, vendar so tu predmet raziskave "dunajske pokrajine Slovencev". Izdaja tiskarne moskovske univerze shteje 326 strani in vsebuje chudovit gravurni portret avtorja, kratek predgovor M. Pogodina, esej I. Molnarja Poteze iz zasebnega in znanstvenega zhivljenja Jurija Ivanovicha Venelina z neobhodnimi komentarji, vlozheno karto "Slovenije ali dunajskih ozemelj v chasu prvih shtirih stoletij". Na naslovni strani dela je navedena letnica 1841, biografski esej je oznachen z letnico 1846. To pomeni, da je bila izdaja zadrzhana ali pa je bila nachrtovana kot nadaljevanje dela, ki ga je pripravil sam avtor.

V Rusiji je to bila prva raziskava, posvechena zgodovini Slovencev. Slovenija je bila takrat del avstijskega imperija in tam sodobniki Slovanov niso delili na razlichne etnichne kategorije. Venelin, ki se je sam rodil ob vzhodni meji tega imperija, je prvi postal pozoren na to, da Slovenci, ki so umetno razdeljeni med razlichnimi dezhelami, tvorijo skupen narod. Iz zgodovine je bilo avtorju znano, da so bile vsa Shtajerska, Karantanija, juzhni del Avstrije, del Tirolske in vsa zadonavska Madzharska naseljene s Slovenci (navedel ni le Beneshkih Slovencev, zhivechih v Gorici in jadranskem primorju). Vedel je tudi, da so bili Slovenci avtohtoni prebivalci Panonije in Vzhodnih Alp, v nasprotju s kasneje na Balkan prispelimi Hrvati in Srbi. Po Venelinovem mnenju je bil del Slovencev izrinjen s prvobitnih pokrajin za Donavo na sever, kjer so se oblikovali kot subetnos s podobnim samonazivom Slovaci (Slovaki) in Slovensko (Slovakija).

Poskus ugotoviti sorodnishke vezi med razlichnimi evropskimi plemeni ni pomenil, da je avtor brez razlike vse Slovane metal na en kup. Venelin je razlikoval pojma Slovani in Slovenci. Razliko med slovanskimi jezikovnimi skupinami je razumel boljshe in ne slabshe od svojih oponentov. Pisal je: »Narechje Slovenec se razlikuje od vseh drugih slovanskih narechij; Slovenec ni ne Cheh, ne Srb, ne Poljak, ne Hrvat, ne po imenu, ne po narechju, ne po oblachilu, ne po navadah, ne po zgodovini«. Preprosto, raziskovalec-slovanofil je, drugache od kritikov nemshke shole, ki so zavestno in ne po nakljuchju vnashali razkol v slovanski svet, iskal to, kar je zdruzhevalo nashe prednike.

Prav Venelin je prvi vpeljal v literaturo naziv Slovenija, ki ga takrat she ni bilo na politichni karti sveta. Deset let pred slovenskim pesnikom J. Veselom Koseskim, ki je uporabil ta naziv v odi v chast avstrijskega imperatorja Ferdinanda I., ko je ta obiskal Ljubljano, je ruski zgodovinar preroshko utemeljil to prihodnje politichno in zemljepisno ime. »Che bi bilo v sedanjem letu 1834 nujno poimenovati del dezhel in samo ilirsko kraljevino po imenu njihovih prebivalcev, bi jo morali imenovati Slovenija, Slowenen land, la Slovenie,« je pisal Venelin v uvodnem delu knjige.

Ta tochna politichna napoved govori ne le o ostroumnosti avtorja, ki so mu dolzhni zahvalo predvsem prebivalci danashnje Slovenije, pred kratkim slaveche desetletnico svoje samostojnosti, temvech tudi o pomenu temeljnih zgodovinskih raziskav na sploshno. Kako bi se lahko spremenila evropska politika Rusije, che bi ta uposhtevala vsaj najbolj ochitna dejstva sorodnosti slovanskih narodov. Naj v zvezi s tem spomnimo na anekdoto iz zgodovine kongresa Svete alianse leta 1821 v Laibachu (tako se je takrat imenovala Ljubljana). Med drzhavnimi pogajanji, ki so potekala v nemshchini, so diplomati iz slovanskih drzhav nenadoma ugotovili, da se lahko sporazumevajo med seboj v svojih jezikih.

Temeljno znanje je avtorju omogochilo postaviti zbrana arheoloshka in pisna dejstva v logichen model razvoja. Po sploshnem pregledu enciklopedichnih podatkov o Sloveniji, njeni geografiji, prebivalstvu, jeziku, in po uvodu v bibliografijo je Venelin formuliral svojo kronoloshko shemo. Razdelil je zgodovino Slovencev na shtiri velika obdobja: 1) keltsko, tedaj so pokriti s keltskim mrakom ali molkom; 2) rimsko, pod vladavino Rima: od Avgusta do Atile – od Kristusovega rojstva do leta 450; 3) rusko, od Atile do Karla Velikega, tj. 450 - 800; 4) frankovsko, in kmalu nemshko – od Karla Velikega do XIX. stoletja. Vsa imena obdobij so pogojna, kajti odsevajo avtorjevo razumevanje zgodovinskega procesa, vendar niso nich slabsha, kot sta zamegljena pojma »antika« in »srednji vek«.

Nadalje avtor opisuje starodavna ozemlja in na njih naseljena plemena: Benetke, Kranjsko, Istro, Panonijo, Norik, Retijo, Vindelicijo, Dalmacijo, Ilirijo. Pishe, da so bili staroselski prebivalci Slovenije Veneti (Venedi, Venti), dokazuje sorodnishko vez Vendov-Slovanov z Vandali. V tem pomembnem vprashanju avtor Starodavnih Slovenov na sploshno nadaljuje linijo M. Lomonosova, V. Tatishcheva in J. Potockega, cheprav ni izenacheval Henetov, potomcev Eneja iz Troje, z baltishkimi Vendi. Izognil se je zanki, kot je sklep, da »Etruski so Rusi«, razlozhil pa je sorodnishke vezi Retov (Retijcev, Rezijcev) in Slovencev, katerim sta kasneje posvechala svojo pozornost I. Sreznjevski in J. Baudouin de Courtenay. V odstavku Germani niso Nemci avtor z lahkoto dokazuje ochitno: Germanija se je vedno imenovalo ozemlje, na katerem so zhivela mnoga slovanska plemena, med drugimi davni predniki danashnjih Srbov.

Imperialne vojne Rima na severu je Venelin prikazal kot postopno osvajanje Slovenije (1., 2., 3. slovenska vojna). Tu je nachelno pomembna sprememba zornega kota, da bi odvadili bralca, vzgojenega ob Zapisih o galski vojni Julija Cezarja, gledati nase z ochmi okupatorjev. Avtor odkriva, kako je nekdaj svobodna drzhava, ki so jo vodili plemenski zhupani (od slovanskega »pan« – gospod) in ki je zmogla zbrati vojsko 180.000 mozh, postala rimska provinca.

Zgodovinska podoba je she posebej nazorna, ko shtudiramo karto »dunajskih pokrajin«. Nenavadno je videti shtevilna plemena Vendov, Vanov, Retov, Karnov, Bojev, Panoncev, Hrvatov in drugih Slovanov, razdeljena ne s politichnimi mejami, ampak zgolj z gorskimi grebeni in rekami, po katerih so si pogosto dajali imena. Podobno karto razselitve sorodnih plemen Karantanije (srednjeveshke Slovenije) v dobi Karla Velikega je sestavil slovenski zgodovinar in literat Anton Linhart (1756 - 1795), avtor knjige Versuch einer Geschichte von Krain und der übriger südlichen Slaven Österreichs (1791). Zaradi jasnosti je podpisoval na dolochenih mestih karte »Slavi seu Vinidi« (»Slovani ali Vinidi«).

Velik pomen je Venelin videl v dokazovanju povezanosti med Skiti in Rusi. Kazal je na njihovo skupno ozemlje, na podobnost atropoloshkih tipov (Skiti so bili svetlolasi in modrooki), v dopolnilo pa navaja citate iz srednjeveshkih avtorjev: Nikite Honijskega o »Rusiji, ki jo tudi Skitija imenujejo« in Leva Diakona o »Tavroskitih, v njihovem jeziku Rosi imenovanih«. She vech, avtor trdi, do so Skiti tik pred koncilom v IV. stoletju zhe imeli krshchansko cerkev in so poslali v Nikejo svojega episkopa (shkofa), ki se je podpisoval z imenom Ros (Rus). Zato tudi krst ruskega kneza Vladimirja z druzhino ni bil v Kijevu, ampak v Hersonesu; in ne leta 988, temvech 862. Zato Anna Komnena imenuje Izjaslava Kijevskega in Olega Tmutarakanskega kot Skita, galicijske kneze pa imenuje Tavroskiti.

V knjigi Starodavni Slovani je mnogo zanimivih rokopisov in podatkov o pisavah. Navdahnjen s kriptografskimi izkushnjami predhodnikov (J. Kopitarja in M. Katanchića), se je ruski poliglot lotil deshifriranja starodavnih napisov Etruskov in Retov – o njih je menil, da so predniki Slovencev – s pomochjo slovanskih jezikov. O kakovosti prevodov lahko polemiziramo, vendar je bilo dejstvo, da je pri nashih prednikih obstajala predcirilichna pismenost (in tudi bolj starodavna glagolica) za Venelinove bralce nesporno. »Metod ni iznashel slovanske pisave, ampak je samo rekonstruiral to, kar je zhe obstajalo do uvedbe mashe pri slovanskih plemenih,« takshen je eden od avtorjevih sklepov. Po objavah A. Chertkova in E. Klassena v Rusiji, R. Peshića v Srbiji in lingvistichnih raziskavah M. Bora o venetskih in slovanskih elementih v etruski pisavi kot tudi po najnovejshih kriptografskih odkritjih v dolini Valcamonica (sever danashnje Italije) in v Kamnitem grobu (Ukrajina) se kratke Venelinove opombe zdijo nezrele. Vendar delati prve korake je vedno tezhje kot iti po utrti poti.

Seznam bogov starodavnih Slovanov, prepisanih iz Onomastikona Slovenca M. Pohlina iz XVIII. stoletja in Venelinov komentar se tudi zdita na prvi pogled naivna. Vendar pa strokovnjak pri pozornem branju najde tudi tu mnogo dragocenih detajlov: Apolon – se primerja z Belenom, ki je prej veljal za keltskega boga; Sejvin – nas spominja na pomorsko Sivo; Eho – ima slovansko ime Ogglasuvavka, Fortuna – je Srecha; Mars – se primerja s Torom in Ladonom; Minerva – ima chisto rusko analogijo: Modrica (mar to ni nasha Mudrena, ki se je utelesila v Vasilisu Premodrem?); Pan – je Pan, tega se v tuje jezike ne prevaja itd. Ko se trudi osmisliti pomen teh in drugih slovanskih bogov, Venelin na sploshno sklepa o prevladujochem svetovnonazorskem dualizmu v dolochenem obdobju razvoja nashih prednikov. Po tej filozofiji je dobro (Belen, Belbog) kot tudi zlo (Chert, Chernobog) objektivno nujno za zhivljenje, boj med temi polarnostmi se ne dogaja znotraj chloveshkega uma, ampak v temeljih univerzuma. Nekaterim »pametnjakovichem« je tudi teh odkritij premalo, zanje je dovolj en Bog za vse narode in za vse chase.

Da, pri Venelinu je mnogo spornih dejstev, so hipoteze, ki zahtevajo nadaljnje raziskave, so pretiravanja in netochnosti, so celo – o, groza – napake. Ustvarjalno iskanje v znanosti je vseeno boljshe kot klisheji v duhu »povabila Varjagom« ali »matere mest ruskih«.

Kot sploshno oceno knjige o »Slovenih« je I. Molnar napisal: »Bodocha dela znanstvenikov bodo pokazala, v kolikshni meri je bilo pomembno Venelinovo delo, ki ga je napolnjevala ljubezen do slovanstva in viteshka nesebichnost za znanost. Seveda, redki so, ki razumejo nujnost in korist kritichnih raziskav chasa do ustanovitve drzhave Varjago-Rusije, vendar pa je iskreno odobravanje teh redkih in njihova simpatija do visokih stremljenj v dushah nesebichnih vredno vech kot ploskanje mnozhic.«

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
______________
Venelinovo knjigo o Slovencih je dokonchal njegov sorodnik, ker je avtor nenadoma umrl (leta 1839), pozneje pa je bila she ena izdaja knjige, menda leta 1846. (Op. prev.)
* Edward Gibbon (1737 – 1794), angleshki racionalistichni zgodovinar, najbolj znan po knjigi o propadu Rima (The History of the Decline and Fall of the Roman Empire, 1776 – 1788); obdelal je obdobje od 2. stol. po Kr. do padca Carigrada 1453; vzroke za rimski zaton je videl v barbarstvu in krshchanstvu.
Med drugimi je Venelin zachel izpisovati tudi iz knjige Neue Kinderfreund, von Engdelhard und Merkel, ki govori o »Vendih ali Srbih« v Nemchiji (nav. po knjigi E. I. Sokolova Papirji J. I. Venelina, ki predstavlja Venelinovo literarno zapushchino, izd. 1898). (Op. ur.)

 

_____
Uvod
Glej: Pavel Tulajev: PRVA RUSKA ZNANSTVENA RAZISKAVA O SLOVENCIH, Revija SRP 59/60