Revija SRP 61/62

Natalija Narochnicka

 

KONTINUITETA ANGLOSASHKIH
GEOPOLITICHNIH NACHRTOV V EVROPI
 
 
 
Novi ustroj svetovnega reda, ki vznikne ob vsakem prehodu v naslednje stoletje, najmanj odrazha boj ideologij XX. stoletja. Demagoshke razlage rezultatov tekmovanja med "totalitarizmom in demokracijo" zhal prevech spominjajo na tezo marksistichnega druzhboslovja o "osrednji temi nashe dobe – prehodu od kapitalizma k socializmu". V resnici razvpiti "boj" ideologij skorajda nikakor ni vplival na realne mednarodne odnose XX. stoletja, vkljuchno s hladno vojno. Kar se tiche danashnjih "demokratichnih" projektov restrukturizacije Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, ti izrazhajo znane geopolitichne in duhovne aspiracije imperialne preteklosti Starega sveta.

Madzharska in Cheshka z vstopom v Nato ne bezhita od komunizma, temvech od njima tuje Rusije, ter se vrachata v latinski prostor. Ne presenecha niti katolishka Poljska, ki tako simpatizira s chechenskimi banditi, ti pa v pochastitev dvatisochletnice Kristusovega rojstva rezhejo glave kristjanom. Spomnimo se, da je tudi Adam Mickiewicz, kot se je izrazil Aleksander Hercen, "ugasnil" nekje v Konstantinoplu, kamor se je odpravil "organizirat poljsko kozashko legijo", da bi se v krimski vojni vojskovala na strani "civilizirane" otomanske Turchije proti "barbarski" Rusiji. Baltsko-chrnomorski lok, ki se oblikuje zdaj, je star projekt iz XVI. stoletja, ki naj bi Rusijo odrezal od dostopa k morju. Balkan in vardarsko-moravska dolina na njem, skupaj s Kosovim poljem, pa enako kot pred sto, dvesto, shtiristo leti postaja os, ki zdruzhuje Zahodno Evropo s podrochjem chrnomorskih ozhin.

In naposled, papezh Janez Pavel II. seje nemir in razdor v narodu s svojim obiskom Ukrajine, ker ochitno nadaljuje delo papezha Urbana VI., ki je takoj po t. i. brestovski uniji1 leta 1596 pozval: »O, moji Rusini! Prek vas se nadejam dosechi Vzhod«. Stoletni sen Vatikana in Rzeczpospolite Poljske je sprva duhovna, zatem fizichna polastitev Kijeva – matere ruskih mest in simbola bizantinske tradicije. Res je galicijsko gibanje 90-ih let razshirjalo "teorije" o rasnem razlikovanju "arijskih Ukrajincev" in "turanske Moskovshchine", ki naj bi si menda protizakonito prisvojila sofijske ornamente in kijevsko zgodovino. Vendar tudi ta antropologija ni nova, o njej je zhe v XIX. stoletju napihnjeno govoril s parishkih tribun provincialni Poljak Francishek Duhinski, pogrevajoch vechni interes "latinskega" Zahoda za prevzem postbizantinskega prostranstva, za kar pa je vedno bila prvi pogoj lochitev "Malorossije" od "Velikorossije" (tj. Ukrajine od Rusije – op. prev.). Lahko samo osupnemo nad zgodovinsko-filozofskim obchutkom Aleksandra Pushkina, ki je na zachetku XIX. stoletja v Napoleonovi invaziji razpoznal, da se v trenutku ofenzive Zahoda proti Rusiji obvezno pojavlja vprashanje: »nash Kijev onemogli, zlatoglavi, ta praoche ruskih mest, bo zdruzhil z bujno to Varshavo svetinje svojih vseh grobov?«

V sluzhbi strategije in nachrtov pangermanistov je bil tudi poskus razvrednotenja geopolitike, tudi zato, da prikrije nesporno zgodovinsko dejstvo: vsi nachrti, ki se niso posrechili Nemcem v prvi in drugi svetovni vojni, so prekrasno uresnichevani v dosledni strategiji Anglosasov in v polni meri uresnicheni ob koncu XX. stoletja. Geografija in vozni red razshiritve Nata popolnoma sovpadata s karto pangermanistov iz leta 1911 in konstrukcijami F. Naumanna2, tisto pa, kar ni bilo dosegljivo s sredstvi politike in ideologije, je dokonchano s chisto »tevtonskimi« metodami –z vojno proti Jugoslaviji.

 

GEOPOLITICHNE STALNICE NOVEJSHEGA CHASA
– PRVA SVETOVNA VOJNA

Pogled s konca XX. stoletja na dogodke z njegovega zachetka neprichakovano napeljuje k ugotovitvi o vse stoletje nespremenjenih geopolitichnih in svetovnonazorskih stalnicah. To so vzhodno vprashanje, ozhini in Konstantinopel ter duhovna in geopolitichna dilema "Rusija in Evropa". Te odrazhajo stoletja razshirjeno nenaklonjenost do Rusije kot do vsemu zdruzhenemu Zahodu enakovredne geopolitichne sile in samostojne zgodovinske osebnosti z lastnim iskanjem univerzalnega smisla bivanja.

Kaj bi pomenil za Rusijo neoviran dostop v Egejsko morje? Pomenil bi pristop do Soluna in od tod po kopnem do vardarsko-moravske doline – edine naravne ravnice na Balkanu, ki zdruzhuje Zahodno Evropo z juzhnim morskim obmochjem. Prav to bi omogochilo Rusiji, brez vsakrshnih polastitev tujih ozemelj, edinstvene geopolitichne pozicije na postbizantinskem obmochju, kar bi pospeshilo neizbezhni razpad otomanskega imperija v obliki, ki ne bi bila pod nadzorstvom Zahoda. Grchija bi lahko postala del ruske geopolitichne orbite, oblikovale bi se velike enorodne slovanske pravoslavne drzhave, usmerjene k Rusiji. Kot celota bi to pomenilo prilozhnost za duhovno in geopolitichno konsolidacijo enega od osrednjih centrov svetovne politike na evrazijski celini, s trdnimi mejami in dostopi do Baltskega in Sredozemskega morja ter Tihega oceana. Latinska Evropa bi bila privesek Evrazije, ki bi drsel v Atlantido.

Anglija in Avstrija, ki sta stremeli k toplemu morju prek zavzetja Bosne, chesa takega nista smeli dovoliti. Tudi ostala Evropa ni smela, kajti tekmovalna podoba krshchanske zgodovine bi pridobila trdno geopolitichno obliko, ki bi Nemcem preprechila razshiritev »Lebensrauma«, Anglosasom pa igrati na karto nemshko-slovanskega nasprotja v tem »Lebensraumu«. Naravni zaveznik proti Rusiji bi postala Francija, kajti potencial Nemcev bi se obrnil proti njej (Rusiji – op. prev.).

Za Nemce, she manj pa za Anglezhe je bil tak zgodovinski izid nesprejemljiv. Vendar pa so tudi Nemci dajali prednost ekspanziji svojega "Lebensrauma" na slovanska obmochja pred dragim rivalstvom za stichna ozemlja na Zahodu, cheprav so se tudi tam obchasno uspeshno bojevali s Francozi. Zato je Evropa vedno ovirala Rusijo in brzdala osvobodilno gibanje Porti (Turchiji) podrejenih Grkov in Slovanov ter v ta namen znala pozabiti na svoje notranje konflikte. Tudi Rusija ni vedno spodbujala prenagljenosti v osvobodilnem impulzu Slovanov, cheprav je sochustvovala z njim, kajti ni zhelela, da se ti nemudoma znajdejo v "Pax Germana" po osvoboditvi iz "Pax Otomana". Rusija namrech ni mogla dolgo nasprotovati neizbezhni fronti evropskih drzhav, ki bi delovala v tej smeri. Prav to je tisti razvpiti panslavizem. Vsa ta na prvi pogled regionalna problematika je postala svetovno "vzhodno vprashanje", o katerem nobena zahodna historiografija ni iskrena.

Zakaj si Rusija ni prizadevala zavojevati ozhin, temvech je hotela imeti le neoviran dostop do njiju? Okolishchine Rusiji niso dopushchale, ne glede na razshirjeni klishe, prizadevanja za samostojno nadzorstvo ozhin, kajti napori za osvojitev in trajno ohranitev Konstantinopla bi od Rusije zahtevali napore, ki bi naredili to ohranitev nemiselno. (Pogodba iz leta 1915 na vrhuncu vojne je chisto poseben primer – nekakshna kompenzacija za strahotne zhrtve na vzhodni fronti je vendarle morala biti, cheprav cilja, zaradi katerega naj bi se zachela vojna, ni bilo). Najbolj racionalni bi bili pogoji, pod katerimi bi se v primeru nevarnosti ali napada na Rusijo ozhini zaprli za vojashke ladje drugih drzhav, ona pa bi imela sochasno neoviran prehod skozi obe.

Samo enkrat se je posrechilo s pogajanji dosechi take pogoje – v hünkâr-iskelesijski pogodbi3 z otomansko Turchijo leta 1833, ki je oznachevala vrhunec diplomatskih uspehov Rusije na Blizhnjem Vzhodu v XIX. stoletju. Ta pogodba, dosezhena s chisto diplomatskimi sredstvi, ni bila usmerjena na tuja ozemlja; bila je pogodba med dvema suverenima drzhavama, za kateri je bilo Chrno morje notranje morje, izzvala pa je "jezo" Zahoda. Francija in Anglija sta v noti Turchiji zavrnili sposhtovanje te pogodbe in zacheli ustanavljati koalicijo, posledica tega je bilo vpletanje Avstrije in usmeritev h krimski vojni.
(...)

Glavni veliki drzhavi, ki sta v zachetku XX. stoletja imeli neposredni vpliv na Balkan, sta bili Avstro-Ogrska in Rusija. Okrepitev Nemchije in njene neskrite aspiracije na Blizhnjem Vzhodu, sredobezhne tendence v dunajski monarhiji kot tudi razpadanje otomanske Turchije so postali ochitni zhe v prvem desetletju XX. stoletja. Nastanek novih drzhav pri razdelitvi vplivnih sfer je bistveno spremenil razmerje sil na podrochju ozhin in naglo krepil pozicije celinskih drzhav. Britanski projekti in razmishljanja o vgraditvi balkanskih Slovanov v mednarodne odnose nazorno kazhejo zamisli, ki so jih pod raznimi imeni dosledno uveljavljali skozi vse XX. stoletje in jih konchali s t. i. paktom stabilnosti za Jugovzhodno Evropo.

V Angliji so ob koncu XIX. stoletja intenzivno razmishljali o "prihodnosti" srednje in jugovzhodne Evrope ter navdusheno polagali geopolitichno pasjanso. Karta iz leta 1888 je kazala, kakshna naj bo Evropa "po svetovni vojni" (!) (K. Heise4: Die Entente-Freimaurerei, Basel, 1919). Druga karta, ki jo je chlan parlamenta in izdajatelj tednika Truth H. Labouchere5 objavil v bozhichni shtevilki leta 1890, 24 let pred zachetkom prve svetovne vojne (Des Kaisers Traum. The Kaiser’s Dream. Faksimile-Dokumetation, 1992), pa sploh osuplja, kajti kazhe priblizhne obrise Evrope 90-ih let XX. stoletja. Na obeh kartah naj bi se habsburshka monarhija in Nemchija zmanjshali za dvakrat, priblizhno do sedanjih meja, in razpadli na majhne posvetne republike. Bohemija postane Cheshka, Shlezija Poljska (!), iz juzhnih ozemelj pa je oblikovana "Dunajska zveza". Ruski imperij naj bi se preobrazil v "slovansko konfederacijo" ali pa celo v "pushchavo" – "Desert". Vsi izhodi Zahodne Evrope k morju, vse obale so oznachene kot "neodvisna obmochja, vendar pod angleshko politichno kontrolo". Vse to je zdaj v Natu ali skupaj z Natom, razen chrnogorske Boke Kotorske in albanske obale, do katere vodi pot prek Kosovega polja!

Glede na poznejshe dogodke XX. stoletja, ki so korak za korakom privedli do uresnichenja teh skic (zemljevidov), imajo raziskovalci pravico razmishljati, ali je bila omenjena "kartografska" devastacija politichno-zemljepisne oblike sveta, ki je bila narejena zhe pred svetovnima vojnama XX. st., vaja v politichni karikaturi ali pa pomeni dolochen program. Omenimo H. Mackindra6, chigar Geopolitichna os zgodovine je bila tudi natisnjena deset let pred prvo svetovno vojno. Njegov naslednji spis (H. Mackinder: Democratic Ideals and Reality: Study in the Politics of Reconstruction, New York, 1919) je izshel prav v chasu, ko so Anglosasi uresnichevali Versailles, ter predstavlja odlichno ilustracijo in realizacijo omenjenih kart, kajti v njem Mackinder neposredno govori o nujnosti razdrobljene Vzhodne Evrope kot "buferne" cone med Nemci in Rusi, nujne za kontrolo nad Evrazijo.

Britansko geoplitichno razmishljanje je enotno: tako tradicionalne tematske raziskave kot eksotichne sheme so zgrajene znotraj ene in iste paradigme. Naloga Britanije je bila preprechiti vkljuchitev osvobojenih nacij in drzhav v nemshko ali rusko orbito in ne dovoliti konsolidacijo velikih istorodnih slovanskih nacij. Kajti Hrvati in Slovenci bi bili v tistem chasu neizbezhno vkljucheni v nemshko orbito, velikosrbska in bolgarska drzhava pa se kljub manevriranju ne bi mogli povsem iztrgati ruskemu vplivu.

Vsakokratna manifestacija srbskih zdruzhevalnih nacionalnih stremljenj po Nachertaniju Ilije Garashanina iz leta 1844 je zhe stoletje in pol strashilo za Zahodno Evropo. Podoben razvoj dogodkov je izkjuchen iz konstruktivne paradigme patriarha britanske balkanistike R. Seton-Watsona kot tudi iz porochila Sklada Carnegie (Carnegie Foundation) o balkanskih vojnah leta 1913. Skupaj z odkrito skepso glede srbskih idej, v porochilu imenovanih kot plod domishljije eksaltiranih "historikov-diletantov", v njem bode v ochi tudi posebna pozornost do makedonskega vprashanja, ki naj bi zapletlo odnose med potencialno osrednjimi subjekti balkanske politike – Bolgarijo, Srbijo in Grchijo.

Poznavalec "vzhodnega vprashanja" R. Seton-Watson obravnava problem v nespremenjeni paradigmi do danashnjega dne: od bodoche usode srbsko-hrvatske rase »je odvisno ravnotezhje sil na Jadranu z vsemi posledicami za mednarodni polozhaj«. Seton-Watson zavracha idejo zdruzhitve Srbov, »katerih triumf bi pomenil pravo nesrecho za evropsko kulturo ... udarec napredku in sodobnemu razvoju na celotnem Balkanu«. Pred vojno je Britanec she pisal, da Avstro-Ogrski pripada misija predstavljati zahodno kulturo na Balkanu, »ki bi jo bilo treba ustvariti, che je ne bi bilo« (R. W. Seton-Watson: The Southern Slav Question and the Habsburg Monarchy, London, 1911, pogl. VII, str. 337.). Po vojni so njegove in vse britanske konfiguracije usmerjene na nestabilne, od zunanje patronazhe odvisne tvorbe petih-shestih nacij, ki bi gravitirale k nasprotujochim si partnerjem. Tako bi bil zgodovinski in mednarodno-politichni potencial teh narodov nevtraliziran in zapisan brezoblichnosti. Postali bi material za mackindrski »obroch med Nemchijo in Rusijo od Baltika do Sredozemlja pod anglosashko kontrolo«.

V tem chasu je v ruskem Geografskem zdruzhenju znameniti ruski politichni geograf P. P. Semjonov-Tjan-Shanski7 predstavil porochilo O velikanski teritorialni kontroli v odnosu do Rusije, kjer je opisano nekaj zhe obstojechih sistemov nadzorstva nad ozemlji in vplivnimi sferami: "krozhni", okrog morja – antichna Grchija, Rim, arabske osvojitve Evrope, Napoleonov poskus ponovitve; "shopasti" – britanski kolonialni imperij, temeljech na pomorski mochi in kolonialnem zasuzhnjenju domorodcev; sistem "od morja-do-morja" – to so ZDA, ki imajo srecho, da se nahajajo na "otoku", in ruski imperij – od Chrnega in Baltskega morja do Tihega oceana, kateremu z ene strani preti Zahod, z druge pa "lebdi nad njim" Kitajska. Izpostavil je tudi, da je z zemljepisnega stalishcha na videz najlazhje uresnichljiv sistem "od morja do morja", tistega po meridianu od Baltika do Sredozemlja pa do zdaj nihche ni zmogel ustvariti. Za Rusijo bi ta bil uresnichljiv le pri popolni kontroli nad Konstantinoplom, tega pa, je opozarjal, ne sme niti poskushati, kajti sodil je, da je nujno ohranjevati obstojechi sistem (Semjonov-Tjan-Shanski: O mogushchestvennem territorialnem vladenii primenitelno k Rossii, S. Peterburg, 1911).

Minister M. P. Durnov, s strani liberalcev in marksistov oznachen kot reakcionar, je leta 1914 v memorandumu carju pokazal zelo redko politichno bistrovidnost. Predvidel je, da bodo zaman she tako velike zhrtve in "glavno breme vojne" ter za Rusijo predvidena »vloga (jurishnega) ovna v plast nemshke obrambe«, kajti »Rusija si ne more zagotoviti nobenih strateshko pomembnih pridobitev stalnega znachaja«, zaradi katerih bi bile zhrtve upravichene. Zakaj? Zato, ker se vojskuje na strani Velike Britanije – svojega tradicionalnega geopolitichnega nasprotnika (Zapiski P. Durnova, Pariz, 1943).

Resnichno, kot pishe eden od pomembnih ruskih diplomatov G. Mihajlovski v spominih, odkritih v zachetku 90-ih let v rokopisu in prvich objavljenih leta 1993, so bili na zachetku prve svetovne vojne v ruskem zunanjem ministrstvu za obravnavo problema Konstantinopla uporabljeni vsi tajni dosjeji zadnjih desetih let iz pisarne ministra in blizhnjevhodnega oddelka. »Odkrila se je celotna podoba ruske politike glede tega kardinalnega vprashanja«, med drugim »nachrti Izvoljskega in Charikova o Konstantinoplu kot nevtralnem in svobodnem mestu, nikomur pripadajochem, vendar z ruskimi topovi na Bosporju v zameno za strinjanje z avstrijsko aneksijo Bosne in Hercegovine«, prav tako pa projekti "separatne pogodbe s Turchijo", podobne hünkâr-iskelesijski iz leta 1833. (G. N. Mihajlovski: Zapiski. Iz istorii rossijskogo vneshnepoliticheskogo vedomstva, 1914 – 1920, v dveh knjigah, knjiga 1., avgust 1914 – oktober 1917, Moskva, 1993, str. 85). Vendar pa je ochitno, da je ostro negativen odnos Anglije do katerekoli oblike ruske kontrole nad Konstantinoplom delal te projekte utopichne, kar je poudaril tudi Mihajlovski: prav Anglija »je s svojim nasprotovanjem porushila ruske nachrte... kot 1908 tako tudi v obdobju 1912 - 1913.« Sir Edward Grey8 ni podprl Izvoljskega niti v eni shahovski partiji, ki jih je ta poskushal odigrati v bosanski krizi.

Vendar pa se komaj lahko strinjamo z mnenjem H. Kissingerja v njegovi knjigi Diplomacija, da Britanija ni imela praktichno nobenih interesov v balkanskih zadevah. Smisel sodelovanja Anglije v antanti je bil v preprechitvi zmage tako Nemchije kot tudi Rusije in v reorganizaciji jugovzhodne Evrope. Lahko torej zatrdimo, da je bila britanska in v celoti anglosashka strategija na predvecher prve svetovne vojne in med njo zelo uspeshna.

 

VERSAJSKI MIR

Che pogledamo na geopolitichno strategijo, ki je bila mojstrsko vlozhena v vso pripravo parishke mirovne pogodbe, pade v ochi, da uresnichuje mehanizem za doseganje cilja po shemi H. Mackindra, cheprav je ta bil nezadovoljen z megleno retoriko versajske ideologije. Vsa geopolitichna strategija H. Mackindra je v sluzhbi prvotne, zelo realne in tradicionalne naloge britanske politike: preprechiti okrepitev katerekoli celinske velesile. Zato je sochasno naperjena tako proti Rusiji kot proti Nemchiji ter proti njunemu partnerstvu. Vidi jo v nujni lochitvi Rusije in Nemchije, s "sredinskim lokom" imenuje Vzhodno Evropo (ozemlje z berlinskega meridiana); vzhodni del Nemchije in Avstrije je namrech imel za tevtonske osvojitve slovanskih podrochij. Seveda je bila skrb za Slovane konjunkturna. Po mnenju Mackindra Srednja Evropa – Nemchija in Evrazija, pod katero je imel v mislih Rusijo, dobivata globalni pomen le v primeru njune kontrole nad Vzhodno Evropo.

Prav v zvezi s tem je izrekel formulacije, ki so zhe postale hrestomatichne: »Kdor kontrolira Vzhodno Evropo, obvladuje "heartland"; kdor obvladuje "heartland", obvladuje svetovni ocean; kdor vlada svetovnemu oceanu, obvladuje ves svet«. (H. Mackinder, cit. ibid., str. 186)6a. V stiku tekmovalnih odnosov med geopolitichnimi sistemi, ne more biti neodvisnih majhnih drzhav. Kakshna je lahko ta konfiguracija, ki jo poskusha preprechiti Mackindrova shema – che ni ne nemshka ne ruska – torej je lahko le anglosashka. Zaradi oddaljenosti Vzhodne Evrope in Balkana od anglosashkih dezhel je to lahko uresnicheno le z vojashko-strateshko kontrolo nad obalami Evrope kot tudi blokov in zaveznishtev ter mednarodnih nadnacionalnih inshtitucij, ki glede na okolishchine politichne in konceptualne konjunkture menjajo svoje oblike: vojashko-politichna strateshka zaveznishtva, univerzalne organizacije ali sistem t. i. kolektivne varnosti.

Da bi ustanovili majhne vzhodnoevropske drzhave, je bilo nujno razkosati edini dve vechnacionalni veliki sili – Avstrijo in Rusijo. Versajska geopolitika, katere del je bila obvezna kontrola juzhnovzhodnega boka – dunajskega obmochja in izhodov k Sredozemskemu morju, je uresnichila prvi del programa. Ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je imela za cilj izbrisati sledove avstro-nemshke prisotnosti na Balkanu, v kateri Anglosasi niso pozabili zvezati srbskega potenciala s progermanskimi hrvashkimi in makedonskimi nacionalisti.

Nova anglosashka politika je zahtevala konceptualno utemeljitev: "wilsonovstvo" je ponudilo neobhodno politichno ideologijo – "demokracijo in samoopredelitev". Ker je Drushtvo narodov potem dodelilo pravico do samoopredelitve le »drzhavam, vpletenim v vojno in revolucijo«, o drugih pa odredilo, da pravica do samoopredelitve »nasprotuje samemu pojmu drzhave«, to pomeni, da so za realizacijo geopolitichnih konfiguracij, kot je opisana, nujne vojne in revolucije. Prav taka stanja omogochajo uresnichiti doktrino demokratichne preobrazbe in samoopredelitve, v okviru katere so nemudoma podvrzhene analizi, kot na chisti tabli, ne le premagane drzhave, temvech tudi drugi udelezhenci vojne in vse meje obmochja, ki ga je zajela vojna.

 

MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO

V historiografiji je razshirjeno mnenje o podobnosti Hitlerja in Stalina, vojna se prikazuje kot spopad dveh totalitarizmov, boj anglosashkih udelezhencev antihitlerske koalicije pa naj bi se bil izkljuchno za triumf amerishke demokracije, ki se nadaljuje she v 80. in 90. leta proti preostalim "totalitarnim rezhimom" – sprva SZ, potem Miloshevića. Preuchevanje arhivov pa pod ideoloshko lupino pokazhe znane geopolitichne konstante. V tajnih pogajanjih sira Johna Simona9 (zunanjega ministra Velike Britanije) in Hitlerja v kanclerjevi palachi v Berlinu 25. in 26. marca 1935, katerih zapisnik je zmogla pridobiti sovjetska obveshchevalna sluzhba in ki je bil prvich objavljen leta 1997, Hitler na vso moch zavracha mozhnost kakrshnegakoli sodelovanja z boljshevistichnim rezhimom ter ga imenuje »steklenica z bacili kuge«. Simon pa pravi, da je »nevarnost komunizma prej vprashanje notranje kot mednarodne politike«. Smisel njegovega sporochila Hitlerju je v drugem – v privolitvi k "anshlusu" Avstrije: »Vlada Njenega Velichanstva... ne more imeti do Avstrije enakega odnosa kot na primer do Belgije, se pravi do drzhave, ki se nahaja v neposrednem sosedstvu z Veliko Britanijo« (Ocherki istorii Rossijskoj vneshnej razvedki. V shesti tomah, tom 3, 1933 - 1944 godi. Prilozhenije. Moskva, 1977, str. 463 - 464, 467).

ZDA so se v tem chasu vedle kot v letih 1913 - 1917, o chemer pricha zapisnik Rooseveltovega porochila vladi o njegovih pogajanjih 29. septembra 1937 z Runcimanom10 – posebnim odposlancem Baldwinovega kabineta. Osrednja vsebina pogajanj je bilo vprashanje o nevtralnosti ZDA v blizhajochi se vojni. Roosevelt je hotel ohraniti nevtralnost kar se dá dlje. Nemchija bi s pokoritvijo Rusije postala drzhava sht. 1, tega pa ZDA niso mogle dovoliti. »Che bo sprozhen oborozhen konflikt med demokracijami in fashizmom, bo Amerika izpolnila svojo dolzhnost. Che pa bo vojna med Nemchijo in SZ, bodo ZDA ohranile svojo nevtralnost. Che pa se SZ znajde pred grozhnjo nemshkih imperialistichnih, se pravi ozemeljskih aspiracij, se morajo vmeshati evropske drzhave in Amerika bo stopila na njihovo stran.« (ibid., str. 468). Torej, ZDA se bodo vmeshale shele takrat, ko se bo Evrazija znashla pod prevladujochim nadzorom ene od celinskih sil.

Hitlerjevi nachrti za osvojitev vzhodnega "zhivljenjskega prostora" naj bi bili popolnoma navskrizh z anglosashko geopolitichno doktrino o »loku majhnih nesamostojnih vzhodnoevropskih drzhav med Nemci in Rusi od Baltika do Sredozemskega morja«. Vendar pa sta Britanija in ZDA posredno na vso moch delikatno potiskali Hitlerja prav na Vzhod. Znano je mnenje, da je Britanija nameravala pomiriti Hitlerja z "anshlusom" Avstrije in Münchnom. Nasprotno, najhuje, kar bi se lahko primerilo Britaniji, bi bil prav polozhaj, v katerem bi se Nemchija zadovoljila z Münchnom in "anshlusom" Avstrije, ki ga je priznala "mednarodna demokratichna skupnost". To bi bila revizija Versaillesa, in to taka, da bi ji bilo tezhko nasprotovati – ta ozemlja niso bila plod osvojitev iz let 1914 - 1918 in niso bila del Nemchije in Avstro-Ogrske pred prvo svetovno vojno. To bi bila zdruzhitev vsega nemshkega potenciala – groza Britanije od chasov trojne zveze. Nedaljnovidnost nacistichne Nemchije je moch pojasniti le z omamo nacional-socialistichne ideologije. Anglosashko predvidevanje o neobvladljivosti njenih lastnih ambicij je bila tochna. Agresija na Vzhod je dajala povod Anglosasom, da se vmeshajo in pri posrechenem sovpadu okolishchin dokonchajo geopolitichne projekte na temelju "samoopredelitve in demokracije", ki bosta proklamirani ne le za drzhave, ki so bile zhrtve agresije, temvech za ves prostor. Vendar pa anglosashka strategija ni bila uspeshna. Agresija proti SZ je bila odlozhena do unichevalnega poraza Zahodne Evrope, ki je bil neizogiben po sovjetsko-nemshki pogodbi iz 1939.

E. Nolte11 v knjigi, ki je odprla t. i. "spor o zgodovini", opredeljuje vojno med "nacionalsocializmom in boljshevizmom" kot "evropsko drzhavljansko vojno", pogodbo imenuje "pakt vojne", "pakt delitve", "pakt unichenja" (Poljske), ki naj menda ne bi imel analogij v evropski zgodovini XIX - XX. stoletja, zato »sta obe drzhavi, ki sta ga podpisali, drzhavi absolutno posebne vrste« (Ernst Nolte, Der europäische Bürgerkrieg 1917 – 1945: Nationalsozialismus und Bolschevismus. Propylaen Verlag, F/M – Berlin, 1987, str. 310 - 311). Taka kategorichna izjava seveda izzove ironijo vsakega poznavalca mednarodnih odnosov. Stalinova pripravljenost odlozhiti vojno proti njegovi drzhavi in zamizhati glede Hitlerjevih aspiracij do Poljske (ki je povrh tega sama predlagala Hitlerju svoje usluge pri osvojitvi Ukrajine) kot tudi izrabiti prilozhnost za vzpostavitev ozemeljske celovitosti ruskega imperija, izgubljene zaradi revolucije, se v nichemer ne razlikuje po pragmatizmu ali, che zhelimo, po cinizmu od besed Simona, ki je odkril Hitlerju, da Britanije Avstrija ne more skrbeti tako, kot jo skrbi Belgija, »nahajajocha se v neposrednem sosedstvu z Veliko Britanijo«, ali od zanikanja jamstev zahodnih drzhav v paktu kolektivne varnosti ne le za meje Poljske, temvech tudi za meje pribaltskih rezhimov.

In drugich, od westfalskega miru do Daytona so vse dvostranske pogodbe, she toliko prej pa vechstranske razprave ne le o "imperialni" preteklosti, temvech tudi o "demokratichni" sedanjosti – idejni osnutki dolochenih drzhav glede novih mejá drugih drzhav, skrivnosti diplomatske zgodovine pa so sploh posvechene "reorganizaciji" mejá. Napoleon je v Tilzitu neuspeshno predlagal Aleksandru I. unichenje Prusije, dunajski kongres je, da bi onemogochil geopolitichno krepitev dolochenih drzhav, dovolil obstoj "drzhave" Shvice, ki so jo sestavljali razlichni narodi. Naj spomnimo na pomembno izjavo V. I. Lenina o berlinskem kongresu: »ropajo Turchijo«. Avstrija je leta 1908 anektirala Bosno z diplomatskim soglasjem drugih drzhav. Chetudi je prav Theodor Roosevelt oblekel amerishke interese v ideologeme obchechloveshkih idealov, se je v tajni pogodbi leta 1905 med njim in Kacuro Japonska vseeno odpovedala "agresivnim nachrtom" glede Filipinov in jih prepustila amerishki domeni, ZDA pa so se strinjale s pravico Japonske, da okupira Korejo. Po diplomatskih pogajanjih v Versaillesu je zmagoslavni anglosashki del antante, vkljuchno s superdemokratichnimi ZDA, z Wilsonovo "samoopredelitvijo in demokracijo" razkosal Avstro-Ogrsko in zarisal meje iz nje nastalih drzhav, she prej pa predpisal, kdo lahko ima drzhavnost in kdo ne (Makedonci), komu, kot Galiciji, je namenjeno preiti od enega gospodarja pod drugega, komu pa, kot Srbom, Hrvatom, Slovencem, biti volens nolens skupaj. V Potsdamu in zatem med zasedanji SMZZ (Sveta ministrov za zunanje zadeve) so bile zachrtane meje mnogih drzhav in zapechatena usoda nekdanjih kolonij. G. Kennan je leta 1993 v predgovoru k ponovni izdaji porochila Sklada Carnegie o balkanskih vojnah neposredno pozval k zachrtanju novega ozemeljskega statusa quo na Balkanu in k uporabi sile, da bi prisilili zainteresirane udelezhence k sposhtovanju le-tega, in tako je tudi bilo narejeno v Daytonu.

V chasu "evropske drzhavljanske vojne" (Nolte) je v demokratichnih ZDA zunanje ministrstvo leta 1944 pripravilo analitichni elaborat z zhigom: »Popolnoma tajno. Ne odnashati iz zunanjega ministrstva«. V njem je dolocheno izrazhena ekstrapolacija Monroejeve doktrine na ves svet, zaradi chesar so vse druge koncepcije shirokega obmochja varnosti prihajale v konflikt s povsod navzochimi ZDA. Monroejeva doktrina je nastopala kot tip geopolitichne strategije, ki je vkluchevala velika prostranstva v obmochja svojega prevladujochega ali odlochilnega politichnega vpliva. Elaborat odkrito priznava enak znachaj Monroejeve doktrine in nemshke doktrine "Grossraum". Celo doktrina podreditve nemshki kontroli in upravljanju vse Evrope od Gibraltarja do Urala, od Norveshke do Severne Afrike – ta Hitlerjeva ideja je preprosto imenovana kar "nacistichna Monroejeva doktrina" in je mirno analizirana kot geopolitichna koncepcija, konfliktna z amerishkimi interesi in podobna Monrojevi doktrini, cheravno ima specifichne ideoloshke utemeljitve in metode njene uresnichitve. (AVP RFArhiv zunanje obveshchevalne sluzhbe Ruske federacije; fond 0512, opis 4, dok. 212, mapa 25, listi 4 - 7).

Sporazum Molotov-Ribbentrop leta 1939 pomeni najvechji neuspeh angleshke strategije v vsem XX. stoletju in ga bodo zato vedno demonizirali. Verjetno Britanija ni rachunala, da se bo izognila vojni, vendar pa bi zanjo in za vso Zahodno Evropo najmanj izgub obetal scenarij, po katerem bi v vojno stopila potem, ko bi Hitler najprej shel nad SZ, nad Ukrajino prek Pribaltika, za katerega Anglosasi niso hoteli dati jamstev in tako Hitlerju niso zapirali poti prek njega (kot Stalin ni zapiral poti na Poljsko). Obsojena na medsebojno iztrebitev, je vojna s SZ kot prvi Hitlerjev korak obljubljala ohranitev "atlantske" Evrope z relativno malo krvi, obetala je oslabitev ali razpad SZ in mozhnost reorganizacije Vzhodne Evrope. Kakorkoli, sami britanski politiki so imeli Stalinove poteze za povsem utemljene in naravno izhajajoche tako iz zgodovinskih pravic kot tudi iz okolishchin. »Najmanj bi zhelel braniti akcije sovjetske vlade prav v trenutku, ko jih ta izvaja,« komentira lord Halifax12 sovjetsko-nemsho pogodbo v Palachi lordov 4. oktobra 1939, »vendar pa bo pravichno spomniti na dve stvari: prvich, sovjetska vlada ne bi nikoli tako ukrepala, che nemshka vlada ne bi zachela in s tem pokazala primera, ko je vdrla na Poljsko brez vojne napovedi; in drugich, velja spomniti, da je bistvo ukrepa sovjetske vlade v premiku mejá do linije, ki jo je med versajsko konferenco v bistvu priporochil lord Curzon13... Jaz le navajam zgodovinska dejstva in menim, da so ta nesporna.« (AVP RF, fond 7, opis 4, 19, mapa 27, list 25).

Resnichno, razen koshchka Bukovine je Stalin samo vrnil tista ozemlja, ki so bila "odtrgana" od Rusije med drzhavljansko vojno (ta izraz glede vplivnih sfer uporablja Henry Kissinger takrat, ko pozablja, da mora chez nekaj strani demonizirati "nacistichno-sovjetski pakt"). Kljub temu pa poglavje njegove fundamentalne knjige, posvechene temu dogodku, kazhe zmes jeze in nehotenega obchudovanja. Tako navaja Hitlerjeve besede z 11. avgusta 1939: »Vse, chesar se lotevam, je usmerjeno proti Rusiji. Che je Zahod prevech top in slep, da bi to razumel, se bom prisiljen dogovoriti z Rusijo, razbiti Zahod, potem pa se, po njegovem porazu, obrniti proti Sovjetski zvezi z vsemi nakopichenimi silami.«

Kissinger se strinja, da je »to resnichno bil natanchen odsev najnujnejshih Hitlerjevih nalog: od Velike Britanije je prichakoval nevmeshavanje v zadeve na celini, od Sovjetske zveze pa je hotel pridobiti "Lebensraum", se pravi "zhivljenjski prostor". Stalinove dosezhke velja meriti z dejstvom, da je vsaj za dolochen chas zamenjal Hitlerjeve prioritete.« Ker pa je to maksimum mozhnega, je lahko ocenjeno le kot vrhunski dosezhek diplomacije. Kissinger enako ocenjuje to dejstvo, ko ga imenuje vishji dosezhek sredstev, ki bi »zlahka lahko bila izposojena iz traktata na temo umetnosti drzhavnega upravljanja XVIII. stoletja« (Genri Kisindzher, Diplomatija, Moskva, 1996, str. 298, 302).

 

REALNA POLITIKA IN IDEOLOGIJA ZA KULISAMI VOJASHKEGA SO-DELOVANJA IN V CHASU »HLADNE VOJNE«

4. avgusta 1941 – mesec in pol po Hitlerjevem napadu na SZ – je bila ojavljena Atlantska listina, deklaracija vodij vlad ZDA in Velike Britanije F. Roosevelta in W. Churchilla, ki se obichajno razlaga kot seznam demokratichnih nachel in skupne opredelitve ciljev vojne, s poudarkom na zanikanju »tezhenj po ozemeljskih in drugih pridobitvah«.

Atlantska listina je priznala pravico vseh "nacij" do samoodlochbe, objavljena je bila »pravica vseh narodov, da izberejo obliko vladavine, v kateri hochejo zhiveti«. Ker narodi nikoli in nikogar niso prosili za tako dovoljenje, je smisel take izjave v proklamaciji pravice Anglosasov presojati, ali obstojeche suverene drzhave »zatirajo pravice svojih narodov«, kot tudi pravice Anglosasov, da selektivno ne priznavajo suverenitete.

ZDA in Velika Britanija sta tudi objavili svojo odlochitev, da bosta podpirali »obnovitev suverenih pravic in samoupravljanja tistih narodov, katerim so te bile nasilno odvzete«, v dokumentu pa ni bilo nobene omembe hitlerjevske agresije. Pod nacijami niso bile mishljene le drzhave, temvech tudi narodi, ki niso imeli svoje drzhavnosti. Che bi bila ta klavzula deshifrirana kot zahteva po vrnitvi v stanje "ante bellum", bi to pomenilo le odpravo vseh rezultatov agresije in aneksij, ki so jih povzrochili hitlerjevska Nemchija, drzhave osi in sateliti. Vendar pa je to preciziranje izostalo.

To je bila objava pravice priznavati ali ne priznavati rezultate agresije od zachetka vojne kot tudi predvojno realnost. De facto je to evfemizem za objavo svetovnega zemljevida za "ochishcheno mizo" in svoje pravice »zachrtati usodo narodov, ki jo naseljujejo« (tako je polkovnik House14 razlagal tochko o Rusiji v Programu shtirinajstih tochk predsednika Wilsona). Roosevelt je imel v mislih predvsem Pribalte, Jugoslovane, vse sovjetske narode, razen Rusov – vse »zhrtve imperialistichne politike komunistichne Rusije«, ki bodo omenjene v zakonu kongresa ZDA O podjarmljenih narodih (P. L. 86 - 90) leta 1959.

Pomembno gradivo osvetljuje dejavnost enigmatichnega amerishkega Sveta za zunanje odnose. Ta je do avgusta 1942 izredno intenzivno preucheval in sistematiziral mozhnosti preobrazbe povojne Evrope, predvsem njenih vzhodnih in centralnih delov. Referati in diskusije v skupini so potekali pod imenom, ki je popolnoma v skladu z Atlantsko listino: »Skupina za shtudij mirnih ciljev evropskih narodov.«
(...)

V svetu obravnavane "nacije" (nations) niso sovpadale z drzhavami na uradni karti Evrope pred hitlerjevsko agresijo, kar vnovich omogocha razlagati Atlantsko listino ne kot zahtevo po zavrnitvi rezultatov hitlerjevskih osvojitev in vrnitvi v stanje ante bellum, ampak nasprotno kot mozhnost izkoristiti to agresijo in objaviti revizijo tudi evropskih predvojnih mejá.

Prav na te "buferne" vzhodno- in centralnoevropske sile so stavile ZDA med razshiritvijo Nata v 90-ih letih po geopolitichem polomu Rusije – Sovjetske zveze.
(...)

Teden dni po Atlantski listini 22. avgusta 1941 je SZO posvetil sestanek amerishki strategiji v novih pogojih z naslovom Problemi amerishke politike glede na nacistichno-boljshevistichno vojno; gre za cinichni dokument, ki bi spravil v zadrego Talleyranda in Machiavellija. Nekaj citatov:

»Che se boljshevistichni rezhim obdrzhi:
(...)
– ali naj si Amerika prizadeva obdrzhati ravnotezhje med (povojno) Nemchijo in Rusijo s pomochjo oblikovanja od obeh neodvisnih vmesnih drzhav...
Che boljshevistichni rezhim pade:
– ali naj si Amerika prizadeva obnoviti ruski boljshevizem;
– ali naj se Amerika zgleduje po Hitlerju in dopusti mnozhichno preseljevanje narodov, da bi oblikovala vmesno cono med Nemchijo in Rusijo.
Che bo po boljshevistichnem rezhimu nastal rezhim sodelovanja z Nemchijo:
– ali naj si ZDA prizadevajo preprechiti temu rezhimu ustanoviti nadzorstvo nad transsibirsko zheleznico.«
(...)

Najbolj dragocene pa so sklepne teze diskusije:

»Vojashki izid te vojne ne bo odlochil samo o usodi boljshevistichnega rezhima, ampak lahko ssprozhi velikanski proces pregrupacije sil od Bohemije do Himalaje in Perzijskega zaliva. Strani zgodovine se vnovich odpirajo, zemljevidi se barvajo na novo.

Kljuch za to lezhi v reorganizaciji Vzhodne Evrope, v oblikovanju vmesne cone med Tevtoni in Slovani. V interesu Amerike je usmeriti svoje mochi v konstruktivno reshitev tega problema...« (AVP RF, fond 0512, opis 4, 213, mapa 25, list 3).

 

DRUGA SVETOVNA VOJNA

Medvojni cilj Britanije je bil preprechiti SZ, da bi pridobila oporo v juzhni Evropi. Britanija se je izmikala vztrajnim Stalinovim zahtevam po odpiranju druge fronte tam, kjer bi to pospeshilo poraz Nemchije, in je zato vztrajno predlagala drugo fronto na Balkanu. Na koncu se je zaradi kontrole ozhin izkrcala v Grchiji, da bi preprechila krepitev prosovjetskih sil, ki so bile zelo mochne.

She v pismu Stalinu leta 1942, ko je prvich omenil bodocho organizacijo varnosti, je W. Churchill orisal strukturne elemente prihodnje Evrope in poudaril, da bodo v njih obvezno sodelovale "velike nacije Evrope in Male Azije", ter s tem potrdil svojo podporo Turchiji in pomen "dunajske konfiguracije" (AVP RF, fond 0512, opis 4, dok 304, mapa 31, list 1).

V britanski strategiji ozhini, Jugovzhodna Evropa, Balkan in pravoslavni Slovani v nobenem primeru ne smejo priti v geopolitichno orbito Rusije. Ta popolna reprodukcija t. i. vzhodnega vprashanja je Stalinu postala dokonchno jasna v Teheranu. Ob koncu pogajanj "velike trojice", kot opisuje M. Gilbert, je Churchill spregovoril o povojni prihodnosti in o svojem »obchutku, da Prusija... mora biti izolirana in zmanjshana, Bavarska, Avstrija in Madzharska pa bi lahko oblikovale shiroko, miroljubno... konfederacijo (Martin Gilbert: Uinston Churchill, Volume VII. The Road to Victory, 1941 – 1945, Boston, 1986, str. 575).

Churchill je predlagal »izlochitev Bavarske, Würtenberga, Pfalza, Saksonije in Badna«, da bi ta skupina prerasla v to, kar bi on poimenoval "Dunajska konfederacija". Stalin je v toku teh retorichnih razmishljanj pokazal, da je razumel Churchillovo zamisel, in se pozanimal, ali »bosta Madzharska in Romunija tudi chlanici katerekoli podobne kombinacije« (Uinston Cherchill: Vtoraja mirovaja vojna. Tom V. Kolco smikajetsa. Moskva, 1955, str. 392, 393, 394). Nemshka zgodovinarka R. Riemeck15, ki je opozorila na ta dialog, meni, da se je Stalin uprl nachrtu »vkjuchiti juzhno Evropo, predvsem balkanske Slovane, v zahodno vplivno obmochje, ne zato, ker je zhelel narediti juzhno Evropo komunistichno, ampak zato, ker se je kot vsak ruski drzhavnik moral upreti takshnim zahodnim ambicijam« (Renate Riemeck: Mitteleuropa-Bilanz eines Jahrhunderts, Stuttgart, 1997, str. 177).

Tajni teoretichni elaborat State Departmenta ZDA z dne 16. februarja 1944 navaja kot ochitno, da »Sovjetska zveza razumljivo ugovarja ustanovitvi "sanitarnega kordona" na ozemlju vzdolzh njenih meja. Verjetno se bo upirala ustanovitvi konfederacij, ki bi zaobsegale vse ali del drzhav Centralno-Vzhodne Evrope, takih kot sta jih nachrtovala cheshkoslovashko-poljski in grshko-jugoslovanski sporazum iz leta 1942« (AVP RF, fond 0512, opis 4, dok. 212, mapa 25, listi 27 - 28).

Britanska izbira med rivalskimi antifashistichnimi silami v Srbiji – partizani J. B. Tita in Drazhe Mihajlovića, oba zaveznika protihitlerjevske koalicije – je logichen. V nasprotju z Grchijo, kjer je angleshki desant preprechil prihod levice na oblast, je Britanija menila, da je tu koristno staviti na komunista Tita, in je vztrajala pri odstavitvi Mihajlovića. Tito je vedel, s chim zainteresirati Chruchilla, in je v svojem pismu britanskemu premieru poudaril svoj cilj »ustanoviti zvezo in bratstvo jugoslovanskih narodov, nebstojecha pred vojno, ustanoviti Federativno Jugoslavijo.« Tak nachrt je povezoval razlichno usmerjene balkanske narode – Hrvate, Srbe, Albance – in onemogochal tako progermansko kot prorusko usmeritev, s svojo velikostjo, z izhodom na morje in orientacijo v samostojen center mochi v Evropi pa je popolnoma ustrezal nachrtom "dunajske konfiguracije". Churchill je "nemudoma odgovoril" Titu in mu obljubil »podporo vlade Njenega Velichanstva«, ki tudi »zheli ustanoviti zvezo in bratstvo jugoslovanskih narodov« (Uinston Cherchill: Vtoraja mirovaja vojna. Tom V, str. 459, 460). Tito je odigral velemojstrsko partijo z interesi Britanije, vendar pa je "Titova Jugoslavija" obstajala tochno toliko chasa, kolikor se je zdela potrebna Anglosasom.

V britanskih tajnih elaboratih, ki so prishli v roke sovjetske obveshchevalne sluzhbe, obstaja Edenov memorandum (odgovor Cooperju), ki je zhe leta 1944 usmerjen v »onemogochanje primata SZ na Evropski celini«, za kar bi eno od sredstev lahko postala ustanovitev zahodnoevropskega bloka in »mochne antisovjetske Poljske«, ki je poleg »sovrazhnosti do Rusije edini dejavnik, ki lochuje Rusijo od Nemchije«. Ta Cooperjeva razmishljanja se popolnoma skladajo z anglosashko mackindrovsko shemo.

Zapisnik pogovora J. Stalina in W. Churchilla 14. oktobra 1944 med obiskom Churchilla in Edena v Moskvi govori o resnichni ceni poljskega vprashanja za Britanijo: »Churchill je vztrajno delal s Poljaki vse jutro, vendar ni dosegel zhelenih rezultatov. Napisal je na papir to, kar je govoril Poljakom. Poljaki so bili zelo nezadovoljni, vendar pa Chruchill meni, da niso posebno dalech od tega, da dajo soglasje.« Vendar pa, opozarja Churchill zaupno, »che bo informacija o tem prishla v tisk, lahko Poljaki dvignejo velik hrup in to bo zelo shkodljivo za Predsednika na volitvah«. Zato on, Churchill, misli, da je nabolje drzhati vse to v strogi tajnosti, vkljuchno z dokumentom, ki ga je zdaj pokazal marshalu Stalinu, in sicer za chas treh tednov, dokler ne bodo mimo volitve v ZDA.

Strateshka naloga Britancev so bili nachrti v jugovzhodni Evropi, zato je Churchill brez zadrege oddal Poljsko v zameno za to, kar je za Britanijo in za ZDA veliko pomembnejshe: stanje in pogoji na podrochju Chrnega morja in ozhin. Stalin je vztrajal na vzhodni meji vzdolzh "Curzonove linije". Churchill je predlagal, da se vsaj omeni, da so Poljaki, preden so dali soglasje, "protestirali" proti njej. »To ne bo shlo,« je mirno zavrgel Stalin in pogovor se je konchal s Churchillovim zagotovilom, da »britanska vlada povsem simpatizira z zheljo marshala Stalina zajamchiti obstoj Poljske, prijateljske do Sovjetske zveze«. (Zapis besedi tov. I. V. Stalina s Cherchillem. 12 oktjabrja 1944g. Vestnik Arhiva Prezidenta Rossijskoj Federacii. Istochnik. Dokumenti ruskoj istorii, 1995/4 (17), str. 145).

Uposhtevajoch trajno strategijo anglosashkih sil na evrazijskem prostoru, si je lahko predstavljati, v kolikshni meri so bile te sheme porushene zaradi nove mochi SZ. Namesto loka slabih in ne Nemchiji in ne Rusiji podrejenih drzhav od Baltika do Chrnega morja, namesto "odbojnika med Tevtoni in Slovani" so bile zmaga SZ in jaltsko-potsdamske odlochitve udarec tem shemam ter so uzakonile podreditev vse vzhodne Evrope vplivu Rusije-SZ.

 

KONTRA-JALTA

Ko so utihnili topovi na bojishchih druge svetovne vojne, se je v toku pogajanj s pogovori Molotova, drzhavnega tajnika ZDA Byrnesa16 in britanskega zunanjega ministra Bevina na prvi seji Sveta ministrov za zunanje zadeve septembra-oktobra 1945 zachela pozicijska diplomatska vojna.

Ochitna usmeritev anglosashkih sil, ki se je jasno zrcalila v dejanski zgodovini pogajanj in je znana iz objavljenih arhivov, je bila v naslednjem:

Kategorichno ne pustiti SZ na Balkan, tako da se meja geopolitichnega obmochja SZ od Baltika na jug v nobenem primeru ne stika s Sredozemskim morjem (ampak je primorana obrniti se proti Chrnemu morju), se pravi preprechiti meridionalni sistem "od morja do morja", o katerem je pisal P. P. Semjonov-Tjan-Shanski in ki mora biti politichno in v vojashkih parametrih locheno od juzhne Evrope, tako da bo Zahod nadzoroval vse Sredozemlje s chrnomorskima ozhinama.

Impresionira obseg teksta, ki odrazha podrobne in silovite spore o vprashanjih navzochnosti in dostopa k Sredozemlju, konkretno o oblikah skrbnishtva in o usodi nekdanjih italijanskih kolonij, Dunajski navigaciji in zemljepisnem prostoru ter statusu Trsta – drobceni tochki na karti Evrope.

Dogodki iz 90. let XX. stoletja, smer shiritve Nata, okupacija Kosova – kljucha do vardarsko-moravske doline, ki povezuje zahodno Evropo s ozemljem ozhin – vse to je ozadje, ki napeljuje na misel o odlozheni realizaciji projektov, neuresnichenih ob koncu prejshnje svetovne vojne in na sejah SMZZ (Sveta ministrov za zunanje zadeve). Ti nakazujejo she iz XIX. stoletja znane znachilnosti nikoli zastarelih vojashko-strateshkih simetrij in geopolitichnih zakonitosti, prikritih z bojem "totalitarizma in demokracije". Tu predvsem iztopa "vzhodno vprashanje".

Kljub klisheju, enako kot v prvi svetovni vojni, zavezniki Rusije niso predvidevali za njeno "varnostno cono" nichesar jugozahodno od mejá, na katerih je ta v zachetku XX. stoletja tako in tako bila regionalna velesila. Vakuum na jugu – na obmochju ozhin in stika civilizacij, ki se je oblikoval v zachetku XX. stoletja po porazu avstro-nemshkega bloka in dokonchnem razpadu otomanskega imperija, leta 1945 pa s porazom fashistichne Nemchije, je bilo treba zapolniti s silami, neodvisnimi ali rivalskimi do SZ, dokler te ne bodo strukturirane v nove konfiguracije – Nato. Britanija in ZDA sta zavrachali priznanje vlad Madzharske, Romunije in Bolgarije, ker naj bi bile ustanovljene po nedemokratichni poti, hkrati pa sta zlahka "oddali" Poljsko in Cheshkoslovashko, cheprav je bilo za to veliko manj razlogov – v nasprotju s Poljsko so to bili "krivci" – "sateliti Nemchije". SZ je kot "okupacijska" drzhava zmagovalka imela glede njih veliko vech moralnih in politichnih pravic zagotoviti si "prijateljske" vlade. Za vsem tem je stal problem "mednarodnih vodnih poti" – Donavska navigacija ter zahteva po popolni internacionalizaciji Donave.
(...)

Napredovanje SZ v notranjost Evrope do Berlina Anglosasov ni prevech vznemirjalo, poskus vzpostavitve pogojev hünkâr-iskelesijske pogodbe iz leta 1833 pa je bil ravno tako nesprejemljiv kot pred 150 leti! Kako naj se pri tem znova ne spomnimo modrega Petra Durnova, ki je na predvecher prve svetovne vojne opozarjal carja, da bodo prav vse izgube – tako »glavno breme vojne«, kot za Rusijo nachrtovana »vloga ovna... v plast nemshke obrambe« zaman, kajti »Rusija si ne more zagotoviti nobenih strateshko pomembnih pridobitev stalnega znachaja, za katere bi bile izgube smiselne, ker se vojskuje na strani Velike Britanije – svojega tradicionalnega geopolitichnega nasprotnika.« Resnichno, navzlic sploshnemu mnenju, nadzor nad vzhodno Evropo ni pretirano krepil SZ, pomenil pa je zanjo tezhko breme in jo silil pozorno motriti svoje nich kaj lojalne "brate". Recimo Poljake in Chehe, ki so sanjarili o revanshi nad Rusijo.

Edina prava nagrada v tej vojni bi lahko bila vzpostavitev nadzorstva nad ozemlji zgodovinske Rusije, ki so jo svoj chas naredila za velesilo, »brez katere ni streljal niti en top v Evropi« – to pa so rezultati berlinskega kongresa – Kars, Ardagan, (leta 1918 ju je okupirala Turchija), Pribaltik in mozhnost neoviranega prehoda skozi chrnomorski ozhini. Ta ozemlja so bila v nasprotju z Romunijo, Madzharsko, Bolgarijo, ki so postale sateliti, do revolucije ruska, takrat jih tudi najbolj zhilav ruski tekmec ni spodbijal. Tako so Anglosasi, zavezniki v protihitlerjevski koaliciji, brez najmanjshe zadrege "oddali" vzhodno Evropo, na vso moch pa so se uprli vzpostavitvi ruskega zgodovinskega ozemlja, kajti kot v prvi svetovni vojni je bil smisel sodelovanja proti Hitlerju v tem, da se preprechi zmaga tako Nemchije kot tudi Rusije.

 

RUSIJA, »MITTELEVROPA« IN BALKAN V ANGLOSASHKI
»GEOPOLITICHNI OSI« SODOBNE ZGODOVINE

Na prelomu 90-ih let je Rusija oddala svoje geopolitichne pozicije in se odpovedala svojim tradicionalnim politichnim stalnicam. Kaj se dogaja z Evropo? Zahodna Evropa ostaja jaltska, povrh tega konsolidirana v Natu. "Socialistichna Vzhodna Evropa" pa se drobi v postversajsko "Mittelevropo", ki se je morala pod nujno inkorporirati v zahodno postjaltsko ogrodje pod anglosashkim nadzorom. Na juzhnem balkanskem boku, za katerega so se vodile diplomatske bitke na zasedanjih SMZZ (Sveta ministrov za zunanje zadeve) pred pol stoletja, se je Jugoslavija nasprotno naglo spreminjala iz protiutezhi SZ in Varshavskemu paktu v antiatlantsko silo, osvobajajochi se srbski potencial pa je grozil z "nepravilno orientacijo", ki bi z neizbezhnim preporodom Rusije lahko izvotlil smisel vse anglosashke strategije na Balkanu od zachetka XX. stoletja, ki si je prizadevala oblikovati "dunajsko konfiguracijo" v anglosashkem vplivnem obmochju.

Evfemizem "kosovski konflikt" je bil nujen zato, da se unichi in paralizira Jugoslavijo – zadnjo oporo povojnega ravnotezhja. Bosanska vojna in "kosovski konflikt" sta bila vpisana v sploshni nachrt razshiritve Nata na vzhod. Jugoslovanska antiatlantska enklava z izhodom na Sredozemsko morje je bila manjkajochi element mozaika, v katerem je vsa obala zahodne Evrope pod "politichnim nadzorom Anglije". V tem "drugem Versaillesu" je razshiritev Nata le eden od vidikov, ki jamchijo ohranitev stabilnosti in prejshnje vloge tiste zahodne strukture, ki je v nasprotju z razpadlo sovjetsko ostala postjaltska ter je potekala po mackindrovskem meridianu – Berlinu.

The U. S. National Defence University je leta 1996 ponatisnil spis Halforda Mackindra s predgovorom generala amerishkega vojashkega letalstva Ervina Rockyja – predsednika te ustanove. Rocky je objavil, da so »zhe leta 1942 avtorji zaveznishke strategije priznali korist Mackindrovega spisa in ga uporabili pri konstrukciji poraza Nemchije«, v nadaljevanju pa priznava, da je bila vsa »hladna vojna proti Sovjetom (1947 - 1991) le vmesna stopnja v shirshem boju sil Oceana za dominacijo nad Svetovnim otokom. »Razmisleki o regionalni strategiji« – po besedah Rockyja, vzbodbujajo drzhave Nata k temu, da se "ponovno oprejo" na mackindrovsko "klasichno" formulo geopolitichne vojne za svetovno dominacijo.

Strategija ZDA in Nata glede Jugoslavije in ideoloshka motivacija sta skorajda istovetni s strategijo v XIX. in na zachetku XX. stoletja. Spisi Setona-Watsona in Mackindra ostajajo aktualni prav tako kot spis Semjonova-Tjan-Shanskega, ki je omenjal najbolj vabljivo vplivno obmochje "od morja do morja" po meridianu od Baltika do Sredozemskega morja, obmochje, ki so ga dvakrat poskushali ustanoviti Nemci – v letu 1914 in letu 1941. Po vsem sodech, pa ga zdaj ustanavljajo Anglosasi, ki v nasprotju s Hitlerjem znajo spretno poistovetiti svoje velikodrzhavne interese z univerzalnimi moralno-etichnimi pravili.

Vardarsko-moravska dolina postaja kljuch za »krepitev amerishkega oporishcha na evroazijski celini s pomochjo transatlantskega partnerstva z namenom, da bi povechana Evropa lahko postala realna odskochna deska za prodor v Evrazijo«. Enako je formuliral strateshke geopolitichne cilje ZDA Zbigniew Brzezinski, chigar zemljepisne karte spominjajo na "geopolitichno os zgodovine" H. Mackindra in na sheme A. Naumanna ter drugih ideologov nemshkega "Grossrauma".

Posebni koordinator Pakta za stabilnost jugovzhodne Evrope Bodo Hombak odkrito govori, da v primeri s prejshnjim obdobjem, »ko smo se vse do leta 2000 drzhali strategije izolacije Jugoslavije..., zdaj lahko realno govorimo o reintegraciji Jugoslavije v mednarodno skupnost«, cilje pakta pa ocenjuje ne le kot »prilozhnost in obveznost prilagajati se standardom EU, ampak tudi kot mozhnost potegniti skupni poduk iz povojne Evrope« (Internationale Politik, 2000, sht. 11). Poduk je zhal v tem, da novi ustroj sveta ne prinasha nobenih dividend celinskim evropskim drzhavam, nasprotno, iznichuje prilozhnost resnichnega preporoda in politichnega pomena Srednje Evrope, ki bi prvich v svoji zgodovini lahko postala most med Zahodom in Vzhodom.

Sedanja preobrazba Vzhodne Evrope v Srednjo, zahodnih obmochij zgodovinske ruske drzhave v Vzhodno Evropo je samo vezni chlen v geopolitichni verigi, kot je nachrtoval tudi Svet za zunanje zadeve – »od Cheshke, – ki je postala chlan Nata, – do Perzijskega zaliva, kjer je unichena regionalna samostojnost Iraka, ter do Himalaje, kamor so prishli talibi. Njeno poslanstvo je stiskati Rusijo vzdolzh svojevrstnega kroga, ki sega od Baltika proti jugu in potem, odrivajoch jo od chrnomorskega in kaspijskega bazena, zavija na vzhod in se izgublja v globinah srednje Azije, kjer se odvija boj za usmeritev novonastalih drzhav – Kazahstana, Kirgizije, Tadzhikistana. Njeni strukturni deli kot tudi manjkajochi elementi so zhe vidni, kar kazhe na ochitno povezavo vseh raznorodnih inshtrumentov za konstrukcijo tega loka – od atlantskega lobija v Pribaltiku, protiruske Belorusije in Ukrajine do vpada vojashkega stroja Nata na Balkan in ustanovitve islamskih kvazitvorb v Evropi – Bosne in Kosova, ki sta povezana v lok s Chechenijo in z gibanjem talibanov z ambicijami do Pamirja.

Zdaj ko se ruska zunanja politika pochasi, vendar zanesljivo osvobaja od virtualnih dogem infantilne saharovsko-gorbachovske shole, bi zheleli vnovich pritegniti pozornost na velichastnost dvestoletnega dela predrevolucijske Rusije na jugu. Cheprav ni bila utemeljena z nikakrshno doktrino, je kljub temu imela intuitivno sistemsko celovitost ter se je uspeshno obdrzhala v izredno zapletenem kontekstu obkrozhajochih jo interesov in civilizacij. Ta politika ni skrivala svojih nacionalnih interesov, vendar jih nikoli ni domishljavo poistovechala s "svetovnimi", imela pa je zato nachela; vedno je tehtala svoje mozhnosti z ovirami, ko pa je bilo potrebno, se je "osredotochala" ter se znala ogniti tveganjem.

 

 
Izbral in iz rushchine prevedel: Just Rugel
 
 
________
Natalija Narochnicka (Narochnickaja) je doktorica zgodovinskih znanosti, vodilna znanstvena sodelavka Inshtituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose pri Ruski akademiji znanosti, v III. Drzhavni dumi je bila ekspert v Odboru za mednarodne odnose, v sedanji IV. je poslanka v bloku Domovina in namestnik predsednika istega odbora. (Op. prev.)
 
 
_________
1 brestovska unija – zbor v Brestu-Litovskem leta 1596, ko je del ukrajinske visoke duhovshchine sprejel zvezo s katolishko cerkvijo. (Op. ur.)
2 Friedrich Naumann (1860 – 1919), nemshki politik in publicist, sin protest. zhupnika, tudi sam shtudiral teologijo in bil zhupnik, potem svobodni pisatelj; zavzemal se je za prenovitev protestantizma, zagovornik t. i. »nacionalnega socializma« in ust. stranke Nationalsozialer Verein (1896), avtor koncepta federativne ureditve Evrope pod nemshko prevlado, o tem napisal knjigo Mitteleuropa (1915); 1918 v Berlinu ustanovil »Sholo za drzhavljana«, ki naj bi razvijala demokratichno kulturo; v ZDA 1958 ustanovljena Friedrich Naumann Foundation, organizacija, ki deluje v ok. 60 drzhavah po svetu z namenom razvoja »prave tradicije« evropskega liberalizma. (Op. ur.)
3 Hünkâr Iskelesi (tudi: Unkiar Skelessi), vas na azijski obali Bosporja (Turchija), blizu Istanbula; 8. 7. 1833 tu podpisana obrambna zveza (z osemletno veljavo) med Rusijo in Turchijo, ki je tako postala praktichno ruski protektorat; turshki sultan Mahmud II. je pogodbo podpisal, ker ga je ogrozhal upor v Egiptu; tajni chlen pogodbe je Turchijo zavezoval, da prepove plovbo skozi Dardanele za vse tuje vojne ladje, razen za ruske; druge velike sile, zlasti Britanija, so bile nezadovoljne; ruski privilegij je potekel s podpisom Londonske ozhinske konvencije leta 1841. (Op. ur.)
4 Karl Heise, rojen v Shvici 1872 (podatek o smrti ni znan), nemshki pisec antropozofskih in zgodovinskih spisov; v knjigi Die Entente-Freimaurerei (1919) je razlagal ozadje prve svet. vojne kot antantno-prostozidarsko zaroto z namenom unichenja Nemchije; zgodovinarka Renate Riemeck je v svoji knjigi Mitteleuropa-Bilanz eines Jahrhunderts (prva izd. 1981) ponatisnila angleshki »zarotnishki zemljevid« iz leta 1888, ki ga je prvi objavil Heise. (Op. ur.)
5 Henry Du Pré Labouchere (vzdevek Labby; 1831 – 1912), brit. politik in publicist, rojen v Londonu, umrl v Italiji, chlan parlamenta, nasprotnik brit. imperializma, izdajal list Truth (Resnica), v katerem je razkrinkaval organizirano sleparstvo. (Op. ur.)
6 Sir Halford John Mackinder (1861 - 1947), angleshki geopolitik, njegovo najbolj znano delo je razprava Geografska os zgodovine, ki je bila objavljena leta 1904 v Geografski reviji. (The Geographical Pivot of History. Geographical Journal, let. 23, sht. 4, april 1904, London). Njegovo delo je tudi: Democratic Ideals and Reality: A Study in the Politics of Reconstruction. Wash. D. C., 1996. (Op. prev.)
6a Mackinder je v svoji globalni koncepciji razdelil svet na dve obmochji, ki ju je poimenoval: »heartland« (prevladujochi evrazijski kontinent) in »maritime lands« (podrejene obmorske dezhele, vkljuchno z drugimi celinami). (Op. ur.)
7 Pjotr Petrovich Semjonov-Tjan-Shanski (1827 – 1914), ruski geograf. Raziskoval srednjo Azijo, zlasti podrochje Tian-Shana. Napisal velik geografsko-statistichni pregled ruskega carstva. (Op. ur.)
8 Sir Edward Grey (1862 – 1933), brit. drzhavnik, zun. minister 1905 – 1916, znan po besedah ob zachetku 1. svet. vojne: »Luchi so ugasnile po vsej Evropi in ne bomo jih spet videli v chasu nashega zhivljenja.« Odgovoren za tajni sporazum (26. 4. 1915), s katerim je Italija prestopila k t. i. veliki antanti (Br., Fr., Ru.). (Op. ur.)
9 Sir John A. Simon (1873 – 1954), brit. diplomat, zun. min. 1931 – 1935. (Op. ur.)
10 Lord Walter Runciman (1870 – 1949), brit. drzhavnik, chlan Spod. doma, avtor porochila o sudetskih Nemcih (1938), na podlagi katerega je N. Chamberlain pripravil münchenski sporazum. (Op. ur.)
11 Ernst Nolte (1923), nemshki zgodovinar, raziskuje zlasti 20. stoletje, znan po poskusu »revizije« holokavsta. (Op. ur.)
12 Edward F. L. W. Halifax (1881 – 1959), brit. politik, zavzemal se je za sporazum s Hitlerjem, kot zun. min. pod Chamberlainom vodil politiko popushchanja Hitlerju. (Op. ur.)
13 George Nathaniel Curzon (1859 – 1925), brit. drzhavnik, kot zun. min. 1919 – 1924 je bil eden od vodij intervencije proti Sovjetski Rusiji; zavzemal se je za razmejitev med Poljsko in Rusijo po chrti (Grodno – Brest – Przemysl – Karpati), imenovani po njem; pozneje so Poljaki mejo premaknili she bolj na vzhod, po 2. svet. v. vrnjeno nazaj. (Op. ur.)
14 The Intimate Papers of Colonel House, New York, 1928, k. IV, str. 202 – 204. (Gre za spomine v shtirih knjigah, ki jih je za tisk pripravil Charles Seymour, in sicer kot pripoved Edwarda M. Housa, amer. politika, rojenega in umrlega v Houstonu, Texas, 1858 – 1938, ki je bil prijatelj in med prvo svet. vojno najblizhji sodelavec preds. W. Wilsona, vodil pogajanja z antanto glede vstopa ZDA v vojno, za drzhavnishke zasluge naj bi dobil chastni naziv »colonel«, cheprav ni bil poklicni vojak, po nekaterih podatkih je bil to le vzdevek; znan je bil tudi po tem, da je predlagal zvezo narodov zahodne hemisfere. - Op. ur.)
15 Renate Riemeck (1920? – 2003), nemshka zgodovinarka, rojena v Wroclawu (Pol.), avtorica vrste knjig o novejshi evropski zgodovini od franc. rev. do 20. stol. (Op. ur.)
16 James Francis Byrnes (1879 – 1972), amer. politik, pravnishki samouk, chlan dem. stranke, blizhnji sodelavec preds. Roosevelta, vodil mobilizacijo 1943 – 1945, zun. min. 1945 – 1947, po vojni zagovarjal rasno segregacijo v sholah. (Op. ur.)