Revija SRP 61/62

Matjazh Brulc

 

POTENJE MORSKEGA JEZHKA

 
 
1) sploshni uvod

Prodajam v kiosku, kiosk je moj svet. V grobem so v kiosku zgolj neskonchne vrste pisanih embalazh, razvpitih naslovnic in shkatlic. Embalazhe skoraj brez izjeme obljubljajo kalorije, naslovnice trofejne dogodke, shkatlice umiranje. To pochnejo na uvideven nachin, brez grobosti. Na vrtljivem, funkcionalnem stolu s koleshchki navelichano mezhikam v svoj mali svet, vmes se filam s kalorijami, preskakujem chim vech dogodkov in chakam na smrt.

V kiosku veliko kadim, cheprav ne bi smel. Cigaret je dovolj, polne shkatlice so vedno pri roki. Vchasih piham dim naravnost skozi odprtino v steklu, ena gospa me nekoch vprasha, ali notri sushim klobase. Kajpada, ji rechem, gospa kajpada, ona se nasmehne, prijazna je, poda mi denar za S. oglasnik, veste no, reche ona za dodatek, saj jaz pa ishchem prashicha za kakshno klobaso nar'dit. Potem izgine iz vidnega polja, in ni je vech, te gospe. Ne ve, da v tistem oglasniku ni ponudbe prashichev, ne ve, da sem prashich v resnici samo jaz.

Najvech strank je takrat, ko gredo ljudje zjutraj v sluzhbe. V grobem nakupujejo naslednje stvari:

1. embalazhe, che komu med shihtom prevech smrdi iz gobca ali si po malici

zazheli kaj sladkega,

2. naslovnice, da lahko vmes spremljajo dogodke, in konchno –

3. shkatlice, che jim gre delo zares na kurac.

Ti zadnji so kadilci, tako kot jaz. In za malico jem samo sladko, za zdaj se tolazhim, da mi ne smrdi iz ust.

Precej ljudi poznam na videz, obraze si lahko vchasih kaj hitro zapomnim. Zdi se mi, da vechina stanuje v blokih, ki se v polomljenih vrstah stegujejo za kioskom. V enem od teh blokov zhivim tudi sam, teoretichno smo vsi sosedje, cheprav nikogar od teh, ki prihajajo k meni, ne poznam kot soseda. V zadnjih letih se zaradi razvitega nepremichninskega trga veliko ljudi iz mojega bloka odseli, pridejo novi, najbrzh je tako tudi v drugih blokih, povsod drugje. Nekoch mi neki stric z vrechko pomaranch pove, da je ta soseska postala prava greznica. In to chisto ta prava, zasika skozi odprtino v steklu.

Ko se ljudje vrachajo iz sluzhb, tam med drugo in tretjo, je manj strank kot zjutraj po sedmi. Vmes je bolj tako, odvisno, ampak dela v resnici nikoli ne zmanjka. Po tretji uri me ponavadi ni vech v kiosku, ker takrat zakljuchujem. Namesto mene pride Bojan, tudi on dela v kiosku, on je invalid s polovichnim delovnim chasom, dela shtiri ure, tja do sedmih. Zhivi v bloku, ampak she zdaj ne vem, kje tochno. Ponavadi se na tistem svojem vozichku pripelje kakshnih deset, petnajst minut prej, zajebavava se, da izvrshujeva predajo mesta, slishi se tako strokovno. V resnici premaknem vrtljiv stol k vratom, da je vech prostora za vozichek, v kontejnerju zunaj spraznim kosh in pepelnik, povem, koliko denarja je v kovinski shkatli, to je to.

Kadar se mi po tretji ne gre nazaj v blok, se vchasih zasedim pri Bojanu v kiosku. Bojan je izjemen sodelavec, pri sebi ima vedno kakshen ploshchek hashisha, kupuje ga od soseda. Potem poleg embalazh, naslovnic in shkatlic prodajava she lastna ksihta v paketu s pametnimi dovtipi.

Chudna sva, rezhiva se folku, Bojan se dela norca iz nog, ki jih sploh nima.

 

 

2) jedro

Tega dne sva oba tam, v kiosku. Bojan nosi zelen puli z debelim ovratnikom in ker je zvecher zhe kar mraz, ima na tistem, kar ostane od njegovih nog, she nogavice, chez pa predelane kratke hlache z zashitimi odprtinami. Jaz sem v sivem puloverju s kapuco, v chrnih kavbojkah na patent iz Italije, v supergah. Strank je malo, po toliko urah v kiosku se mi spet nekajkrat zazdi, da hochejo vse tiste embalazhe, naslovnice in shkatlice popadati name, me z ostrimi zobmi zmalichiti v celulozi podobno kasho.

Bela, zvita trobenta z Bojanovim hashishem lezhi pred nama na danashnjem chasopisu, na fotografiji obsojenca, ki ga vodijo skozi vrata sodnije. Pripravljava se na prizhig, Bojan mi vmes razlaga o svojem dopoldnevu. Zajtrkuje tuno, sir in kruh. Bere chasopis, gleda televizijo, to in ono, se okopa v banji. V banji se kopa zgolj dvakrat na teden, ker je to za nekoga brez nog precej zajebano opravilo. Jaz ga zavzeto poslusham in mu kimam, tudi jaz se v banji okopam dvakrat na teden, ampak saj nekje zhe pishe, da sem prashich.

»Poslushaj,« reche on, »potem sem imel obisk. Prishla je patronazhna sestra in mi ga brez besed dvakrat pofafala.«

Tej domislici se oba na dolgo in shiroko zarezhiva, prav krohotava se, hohoho, potem nekaj pobobna po vratih, zresniva faci in se spogledava, pizda, kaj pa je zdaj to? Kaj che je Shrknjavc, najin shef? Kot da ne bi bila preprichana, da sva kaj slishala, spogledujoche chakava she par migotljavih trenutkov, potem she enkrat pobobna po vratih, mochneje, Bojan zagrabi pepelnik in kar celega fukne v kosh za smeti. Ampak to je brez veze, v kiosku itak tako smrdi po chikih, da se she meni vchasih gravzha.

»Jaaa?« zategnem s svojim glasom. Nihche ne prihaja sem, nihche she nikoli ni razbijal po vratih kioska, Shkrnjavc, shefe nash, bi se kar usadil noter, sicer pa njega skoraj nikoli ni sem, kaj shele popoldne, nikakor ne.

Spet pobobna, ma dobro, z vrtljivim stolom, ki je funkcionalen in ima koleshchke, se konchno zavijem do vrat in jih odprem. Itak se kdo zajebava, kakshna mularija. A mater mu jebem, zunaj stoji neki preklast tip s shtumfom na glavi, v rokah ima injekcijsko iglo, odrine me, da skoraj zletim po tleh s tistim kurchevim funkcionalnim stolom vred, potem se she on prerine v kiosk. V moj svet. V Bojanovega tudi. Za sabo streshchi vrata, s silo, z vsem trushchem, da se najina uboga kishta kar strese.

Sprva se skromno sekundo zgolj presenecheno ogledujemo, tipamo situacijo, prekla s shtumfom trza, najbrzh po nachrtu prichakuje samo invalida brez nog, zdaj sva pa tu kar dva in eden ni invalid. Tip ima na sebi rjavo jakno z resicami, nich posebnega, neke sprane hlache in teniske. Igla se sveti pod rdechi, plehnati strop kioska, tako je tanka, da jo je komaj moch opaziti med vsemi embalazhami, naslovnicami, shkatlcami in kar je she tega sranja po kiosku. Ampak jaz jo vidim. Bojan tudi.

To, da sva dva, mu ne sesuje poguma: ajde, gnar sem, mamicu vama bosansko, reche tip s shtumfom, s tisto iglo naredi she korak blizhe proti nama, jaz se s stolom vred zatisnem nazaj ob Bojanov invalidski vozichek. Prilepljena sva na stransko steno kioska, na tej polici so krizhanke in tuje modne revije. Tam je tudi denar, v majhni kovinski shkatli, blagajno imamo samo zato, da nam izdaja rachune.

Potem Bojan reche: »Jaz zhe nisem Bosanc.« Jaz pa: »Ja, denarja pa itak nimamo, kriza je, tebe pa kar kurc gleda!« Strah me je, ampak vse skupaj se mi zazdi kar dobro, to, da se tej prekli upam rechi kurc te gleda, mi je blazno super, to mi dá dushka. Bojanu tudi, nekje spodaj se oba zavedava, da sva vendar dva, pa kaj nama on zdaj sploh more?

»Drzh gobec, che ne te piknem s temle!« Pomaha z iglo, s temle ja, reche tip s shtumfom, pozitivna je. Njegov obraz pod tisto hulahupko, vatever, je uplahnjeno gladek kot strjen vosek, prvich v zhivljenju gledam chloveka s to rechjo na glavi. Kar smeshno je, che tako pogledash - chlovek s shtumfom! Ima poudarjene lichnice, prevdolbene ochesne dupline, visoko chelo in konichasto brado s pikico na sredi, ma res komaj opazno pikico. Dva v shtumf pomechkana uhlja, najbrzh neumita, se mu stiskata ob lobanjo. Ima chrne lase, zanima me, kakshno frizuro, ko je brez shtumfa.

»Uf, pozitivna, ja, ja,« zagodrnja Bojan, »edina pozitivna stvar so patronazhne sestre, che she ne vesh.«

»HIV pozitivna igla, mamicu ti jebem!« Tip skusha zdaj groziti.

»To je zhe tako prezhvecheno, stari moj,« nadaljuje Bojan, »ta aids pa to, pejt ti to rajshi probat u Merkator.«

»Ja, al pa pejt u kurac,« ponovim jaz. »Blefer si, navaden blefer, v Sloveniji je samo dva procenta dzhankijev okuzhenih in ti ziher nisi med tema dvema procentoma.«

»Ne, baje so kao trije procenti,« me opomni Bojan, nato zarjove v tipa: »Ja, ti pa she dzhanki nisi, she to ne, ti posrana shleva.«

Tip pogleda v injekcijo, za hip se zamisli, prestopi, potem oshvrkne shipo, ta je do konca zabasana s chasopisi, nich se ne vidi skozi, to ga nekoliko pomirja, mu daje obchutek varnosti, kaj jaz vem, saj jaz sem samo trafikant. »She vedno vaju lahko nafilam z luftom,« reche tip, »od tega tud crknesh.«

Strah pri naju z Bojanom precej popusti, zhe na kilometer se vidi, da ta tip ni prevech odlochen chlovek v zhivljenju, da nima jajc. Bi pa ne bi, nekaj cinca, melje, se obotavlja, najprej HIV, zdaj luft, pa to res ni za nikamor. Sam bog ve, na katerem igrishchu je pobral tisto injekcijo.

»Ah, stari, glej, men je itak vseeno,« zachenjam jaz, »sit sem zhivljenja, zaradi mene lahko klelele prec crknem, pa magari od tega tvojega lufta,« pomignem proti igli. »Se bom vsaj znebil te bede od posla, che ne drugega.«

»Jaz pa sem itak invalid,« reche Bojan, »kaj zaboga lahko pa jaz izgubim, ha? Sprehode v gozd?«

»No, pol mi pa dejta denar, pa grem,« reche tip s shtumfom, »che vama je res tako pofukano vseeno.« Zdaj ni vech toliko bojevit, le besedo "pofukano" izgovori s precejshnjim poudarkom. Njegovo dihanje je pochasnejshe, njegov glas zveni mehkeje.

»Hja, pa kaj she,« reche Bojan in z roko udari po naslonjalu svojega vozichka. »Zajebi, denarja ne dava.« Najina odlochnost je na vrhuncu.

»Ne, to pa ne,« dodam jaz, »taka kretena pa spet nisva.« Tip narahlo zavzdihne in z ochmi zaokrozhi po kiosku. Sit je tega, da ga ljudje ne jebejo pet posto, pozna se mu. Na njegovi levi so naslovnice z nagimi zhenskami, te se raztegujejo, svoja privlachna obrita spolovila kazhejo vsakomur, ki ima deset sekund chasa, da si jih ogleda. Revije, ki niso zapakirane v polivinil, si z Bojanom vchasih sposojava na dom. Tip s shtumfom zagrabi nekaj teh revij in si jih malomarno stlachi za jakno.

»Dej pizda,« reche Bojan, »najdi si rajshi kakshno zhensko, ne pa da si ga drkash ob ukradenih pornichih, chlovek! To pa res ni za nikamor.«

Tip naju she par sekund gleda, tokrat nekako spod chela, ne ve, kaj bi. »Ampak sta pa prashicha,« razocharano reche, naredi she par korakov nazaj, »prava prashicha,« odpre vrata in zgine.

 

 

3) kratek zakljuchek

Trobenta s hashishem she vedno lezhi na chasopisu, na fotografiji obsojenca, ki ga peljejo skozi vrata sodnije (baje spet korupcija, hud primer, prebral bom pozneje). Dobro je, da nama je ni speljal oni tip s shtumfom. Bojan pobere pepelnik iz kosha za smeti, jaz ponudim vzhigalnik in zadeva se lahko prizhge. Stranke ni she vedno nobene, danes je res nekam chuden dan.

Mirno kadiva, vmes zhvechim chokoladko iz rumeno rjave embalazhe, spet se filam s kalorijami ipd. Modrorjavi oblaki dima se medleche dvigajo pod strop, hashish je dober, pogovarjava se o tipu s shtumfom, chloveshka bitja so tako zagonetna. Potem vpade neki fante, ojla, rad bi imel chike, pravi. Ni problema. Bojan preshteva njegov pomechkan denar, takrat mali zavoha, vprasha, ali mu dava en dim.

»Pa saj to je ja kiosk,« zasika Bojan in mu vrne 25 v kovancih. »V rit te bom nasuval.«

 

_________
Iz rokopisne zbirke kratkih zgodb v pripravi za tisk: M. Brulc, Diznilend, zalozhba Mondena.