Revija SRP 61/62

Mariana Bershadska
Za zgodovinski spomin

 

»MUZEJ SONETOV FRANCE PRESHEREN«

»To je moj zrak, so moje sanje, so vsa moja prichakovanja...«

 

Che vprasham svoje slovenske prijatelje, kje, kdaj in kdo je odkril muzej sonetov, poimenovan po Francetu Preshernu, pogosto skomignejo z rameni: »Ne vemo.« Nekateri skushajo ugibati: »V Ljubljani? V Kranju? V Vrbi?« »Ne,« ugovarjam jaz. »V Saransku.« In ne da bi chakala odgovor na vprashanje, dodam: »V Saransku, to je mesto v Mordoviji. In ta muzej je odkril leta 1971 tamkajshnji zidar Gregorij Melentjev.«

Najpogosteje ta novica izzove nerazumevanje, pomeshano z nejevernostjo. Zidar in soneti? Mordovski zidar in slovenski poet? Nich drugache, tochno tako.

G. Melentjev se je rodil v Odesi leta 1939. Pred zachetkom vojne so njegovi starshi pribezhali v Krasnodar. Tamkaj, v Krasnodaru, se je shestnajstletni mladenich poglobil v slikarstvo in poezijo; kupil je zbirko prevodov Presherna. Od te knjige se ni lochil vse zhivljenje. Vendar takrat she ni vedel, da bo v marsichem vplivala na njegovo zhivljenjsko pot.

Zaradi prve ljubezni mu je bila takrat zelo blizu Preshernova ljubezenska lirika. In seveda njegov Sonetni venec.

Prva ljubezen se je pokazala kot neuslishana. Vendar je Preshernova knjiga, kot spomin nanjo, ostala. Z njo je odshel v vojsko. Jemal jo je s seboj na strazho, se spominjal doma, ljube, znane stihe je prebral neshtetokrat in skushal doumeti skrivnost njihove popolnosti, skrivnost sonetov. Ponochi pa je, lezhech na mrzlem divanu, pesnil svoje stihe. Sanjal je, da bo poet.

Iz vojske se je Gregorij vrnil s tezhkim kovchkom, dvakrat tezhjim od svojega lastnika. Njegova mama je bila radovedna kot vechina zhensk in muchilo jo je, kaj je v kovchku, zato ga je odprla. Kolikshno je bilo njeno zachudenje, ko je odkrila, da v kovchku ni nichesar, razen knjig. Zbirke pesmi. In nich drugega – niti brisache niti zobne shchetke. Samo knjige.

Najprej so bili stihi Melentjeva objavljeni v chasopisu v majhnem severnem mestu Uhtu, kjer je zhivel in delal. Potem je tiskanje pesmi in dopisovanje postalo redno. Morda bi ostal na severu in postal novinar, vendar je nekoch na sluzhbenem potovanju spoznal dekle iz Saranska. Pospremil jo je na postajo in zachela sta si dopisovati. Pisma je pisal celo leto. Potem je odpotoval v Saransk in se ozhenil z ljubo – Ljubo Ilinichno. In z njo je zhivel do konca svojega zhivljenja ter vzgojil dve hcherki. Lahko bi rekli, da njegovi zheni ne bi moglo biti ime drugache, kot ji je bilo – Ljuba.

V Saransku ni imel lahkega zhivljenja. Delal je kot zidar, vzgajal hcherki in izdeloval knjizhnico poezije. Sicer z navdushenjem, vendar brez reda.

Zachetek zbiranja je bil seveda nedoumljivi kovchek, ki ga je s seboj pripeljal iz vojske leta 1961.

Knjig je bilo vedno vech in vech, lastnega bivalishcha pa druzhina ni imela. Zhiveli so v zachasnih stanovanjih. Odlochil se je, da ne bo zbiral vse poezije poprek, temvech samo sonete. Saj je Presheren tako ljubil sonete, in Melentjev je ljubil Presherna. Odlochil se je, da bo svoj muzej poimenoval po velikem slovenskem poetu, ki je bil po njegovem osebnem preprichanju drugi Pushkin. Prebral je vse knjige, zbral iz njih sonete in sonetne vence ter jih razstavil po policah. Na steklo osrednje police je z rdecho oljno barvo napisal: »Muzej sonetov France Presheren«. Kmalu mu je postalo jasno, da je v svetovni literaturi na stotine sonetov, in she vech – na tisoche in milijone. Zbirka se je povechala in zanjo je spet kmalu zmanjkalo prostora.

»Nekateri lastniki niso dovolili imeti knjig v stanovanju in so jih dajali v knjizhnico ali hranili ob svinjaku, ali pa jih dali v shrambo na ulico. V eni izmed takih knjizhnih shramb je bila poshkodovana moja prva kartoteka zbranih sonetov. Na karticah razlichnih barv ( ruski poeti – bela, pesnice – rdecha, tuji originali sonetov – temno modra) je bilo napisano za nekaj tisoch sonetov. Ne glede na barvo kartonchka, so jih zgrizle mishi. In tako sem se tedaj, da se ne bi obesil od gorja, odlochil za sonetne vence.«

Ugotovil je, da sonetnih vencev v literaturi ni tako zelo veliko in da bo v tem primeru porabil veliko manj denarja za zbiranje knjig in izdelavo kartotek. Ni namrech mogel predvideti, da bo chez dvajset let imel najvechjo zbirko sonetnih vencev na svetu. »Hotel bi narediti nekaj takshnega, ob chemer bi ne bil greh pomisliti na slavo,« je napisal v svoji avtobiografiji. Chez dvajset let je k njemu prishla tudi slava. A do tedaj... Do tedaj se je vse shele zachenjalo. Ko je pregledal domacho knjizhnico, je odkril vsega dvaindvajset sonetnih vencev. Malo... Vendar je takrat zhe vedel, da ga njegovi stihi ne bodo proslavili kot poeta. Ker v njem ni pristnega talenta in ga ne bodo "nikdar imenovali Pushkin ali Jevtushenko". Z manj pa ni soglashal. Dojel je, da je njegovo poslanstvo v iskanju, v zbiranju. Sonetne vence je iskal povsod. In jih nashel povsod, celo v porodnishkem vestniku. Pisal je na desetine, stotine pisem avtorjem sonetnih vencev, jih prosil, da mu poshljejo svoje knjige, prezhivljal je dolge ure v knjigarnah, narochal mnoge dnevnike in dobival iz njih nove informacije, in znova pisal pisma – pesnikom, filologom, zbiralcem knjig. Pisal je na vse strani drzhave in chez mejo.

Postopoma sta njegova dejavnost in njegovo ime postala znana mnogim. Leta 1981 so ga prijavili kot poslanca Mordovije na Rjazansko srechanje ljubiteljev knjig. Tako zelo je chakal ta nastop, tako zelo je zhelel povedati o svoji zbirki. »Medtem ko sem shel k tribuni, sem razmishljal, no, zdaj jim povem o svoji temi, pa sem se zmedel – in misli so zbezhale, jezik je onemel, namesto nastopa sem blebetal... Dobro, da je tajnik narochil nenastopajochim, neuspelim in nejasnim, da oddajo svoje tekste organizatorjem srechanja... in sem oddal. Kot odmev je chez mesec dni prishel v nash VOK (Drushtvo ljubiteljev knjig) telegram: POSLATI ENEGA DELEGATA – MELENTJEVA – na Moskovsko srechanje ljubiteljev knjig!«

»To pomeni, da so se za moje pisanje odlochili v Moskvi, she vech, da so bili zainteresirani za nezdruzhljivo: zidar in soneti!«

Po petih dneh, prezhivetih v Moskvi, je k njemu prishla slava, sama, na katero »bi ne bilo greh pomisliti«. Chlanek o njem je bil publiciran v chasopisu Trud, novico so prenashale osrednja in krajevne televizije, v njegovem adresarju so se pojavili shtevilni novi naslovi. O muzeju, imenovanem "France Presheren", je izvedela vsa Sovjetska zveza.

Gotovo bi lahko opustil delo v gradbenishtvu in bi nashel kaj lazhjega. Vendar ni hotel. »On je rad gradil,« pishe o njem njegov kolega V. Avramov iz pesnishkega kluba Travinka. »Gradil je v vsakem vremenu; v vrochini, mrazu, pod snegom in dezhjem. Nikoli ni pomislil, da bi zamenjal svoj poklic za kakshnega drugega. On je hotel ostati zidar.«

Imel je dve oporni tochki: poklic in raziskovanje. Raziskovanje, v katerem je postal strokovnjak.

Leta 1987 so ga prijavili na Prvi vsezvezni simpozij o sonetu, kjer je bil edini nefilolog. Leta 1989 je izdal svojo bibliografijo sonetnih vencev. Moj kolega s filoloshke fakultete SPGU, prof. Z. I. Plavshkin, je o njem dejal: »Zanimiv chlovek! Pa tudi specialist!«

Perestrojka Melentjevu ni bila prevech vshech. Verjetno je chutil, da novo obdobje ne bo najbolj naklonjeno zanesenjakom. Vendar se ni umaknil, she naprej je negoval muzej kot svojega najljubshega otroka.

Dve leti pred smrtjo je s ponosom napisal: »V muzeju sonetov je 1240 vencev – publiciranih in samozalozhenih, ruskih in »v tujem jeziku«, v hieroglifih, avtoriziranih in prevedenih. Zabavni in vzgojni so umni venci 14-letne osmosholke, ki so bili publicirani, in trapasti so venci zrelega 60-letnega mozha. Vsakovrstno... Zanimivo... Dragoceno!«

V enem od pisem je pisal o tem she bolj dozhiveto: »Muzej sonetov, imenovan France Presheren – to je moj zrak, so moje sanje, so vsa moja prichakovanja, navdihi in izgubljenost, vir zdravja in chutenja, in vse ostalo v zhivljenju in bivanju.«

V svoji avtobiografiji je pisal o tem, da za kartoteke uporablja "papir za slepe": »Nakupil sem ga v dobrih "zastonjskih" chasih, in sicer toliko, da ga bom imel dovolj do leta 2039 – do mojega poslednjega dneva zhivljenja.« Vidi se, da je zhelel dozhiveti sto let, pa ni prishel dlje kot do shestdeset.

Iz zhivljenja je odshel pred shtirimi leti, aprila 1997.

Napisala sem »odshel iz zhivljenja« in nekaj me je zmotilo v dushi. Umrl je – da. Iz zhivljenja pa ni odshel. »Ves ne bom umrl« – tudi to govori o njem. Pred smrtjo je zapustil svojo zbirko Peterburzhanu Vladimiru Tjukinu.

Tudi Tjukin ni filolog. Shtudiral je na leningrajskem financhnoekonomskem inshtitutu in shtudij opustil. Dojel je, da ni to njegovo poslanstvo. Sredi 70-ih let se je zachel zanimati za sonetne vence. Leta 1979 se je srechal z najvechjim specialistom – teoretikom in profesorjem leningrajske univerze V. E. Holshevnikovom. Povedal mu je o svoji dejavnosti. Profesor je pokazal mochno zanimanje ob njegovi pripovedi in mu svetoval, naj nadaljuje. »Zelo potrebno delo!« Potem ga je zhe leta 1979 usoda povezala z Melentjevom. Tjukin je prishel na pogovor k bibliografu Ljudske knjizhnice, da bi se posvetoval o bibliografiji za njemu zanimivo problematiko. Le-ta mu je odgovoril, da je njegovo delo zhe narejeno, da je bibliografija na tem podrochju zhe zbrana, zahvaljujoch Melentjevu. Tjukin je napel vse sile in tako izvedel za naslov Melentjeva. Med njima se je razvilo dopisovanje in se nadaljevalo sedemnajst let. »To je bil zachetek najinega dolgotrajnega sodelovanja,« pravi Tjukin. »Spomladi leta 1980 sem prvich pripotoval k njemu v Saransk in prezhivel pri njem shtiri chez mero bogate dni. Govorila sva o sonetih in sonetnih vencih, izmenjala duplikate tekstov, izpopolnjevala svoje kartoteke, razglabljala o zhe narejenem in nachrtovala za naprej. Gregorij je bil strashno navdushen nad tem, da je spoznal kolega, ki je bil neutruden. Nichesar ni bilo, kar bi ga ne zanimalo in poln je bil navdushenja in energije.

Na tem prvem srechanju sva se dogovorila tako o izmenjavi bibliografije kot o izmenjavi tekstov vencev, ki sva jih nashla. Ugotovila sva namrech, da bosta vzajemno delo in podobnost dveh zbirk olajshala iskanje vencev in pomagala ohraniti zhe zbrano gradivo.

Povedati she moram, da se je izkazal kot zelo resen chlovek, in niti enkrat ni opustil najinih ustnih dogovorov.

Potem sem bil pri njem she dvakrat: leta 1982 in 1989. Najina srechanja so bila seveda posvechena predvsem delu, tj. sonetnim vencem. Z Gregorijem pa so bili prav tako prijetni chisto prijateljski pogovori. Njegova odprtost in odzivnost nista mogli biti nevshechni.«

V chasu zadnjega srechanja z Melentjevom v Saransku, aprila leta 1997, je nekaj dni pred koncem Gregorij prosil svojega peterburshkega prijatelja, da poskrbi za njegov muzej sonetov in odnese zbirko v Peterburg. Tjukin je obljubil, da bo zbirko ohranil in jo v celoti oddal v eno vechjih knjizhnic v Sankt Peterburgu. Kljub vsem naporom, takshne knjizhnice ni nashel. In zdaj zhivi Tjukin v majhnem enosobnem stanovanju, obdan z dvema unikatnima zbirkama, ki obsegata vech sto knjig, shtevilne mape s chasopisi in revialnimi teksti, fotokopije, neobjavljene chlanke, porochila in prepise. Ni mogoche razumeti, kje je v tem majhnem stanovanju she prostor za njegovega lastnika. Tjukin se ni predstavljal kot filolog, pa vendar je sodeloval na simpozijih in konferencah o sonetu, njegova bibliografija pa je bila izdana leta 1995 v Rimu. Zdaj, ko pishem te vrstice, Vladimir Petrovich sodeluje na konferenci Zgodovina bibliotekarskega, knjizhnega in arhivskega dela v Sankt Peterburgu, s porochilom Izkushnja monokolekcij. Sonetni venec v ruski poeziji. Vecji del porochila je posvechen zbirki Melentjeva.

»Moje sanje,« pravi Tjukin, »so, da bi bili prej ali slej obe najini zbirki, ki sta se vzajemno dopolnjevali, shranjeni v enem drzhavnem arhivu, in bi tako bili dostopni filologom, da bi jim pomagali pri njihovem znanstvenem delu. Trenutno se s prijateljem Anatolijem Barabanovim ukvarjava z idejo, da bi prevedla sonetne vence in bibliografijo v rachunalnishko verzijo, ki jo bova poimenovala: Rachunalnishka enciklopedija sonetnih vencev

Anatolij Barabanov je vojak v pokoju. Vech kot eno desetletje je zbiral prevode Shakespearovih sonetov. V Tjukinu je nashel svojega edinega somishljenika. Najverjetneje takshni zanesenjaki gradijo svet. In dokler oni delujejo, zhivi tudi Melentjev. V chetrti shtevilki letoshnjega letnika je dnevnik Ural objavil dopisovanje Melentjeva z Ineso Jerenburg, ki zavzema celih trideset strani? In vse to se je zachelo z zbirko genialnega slovenskega poeta Franceta Presherna.

 

Iz rushchine prevedla avtorica