Revija SRP 60/61

Lucijan Vuga

ETRUSHCHANI I. del

 

 

ETRUSHCHANI – TEORIJE ZA 21. STOLETJE

 

(II)

 

ETRUSHCHINA – KOINE SEMITSKIH JEZIKOV

 

Sedaj pa k Semeranovemu delu. Giovanni Semerano zhe v svojem obsezhnem delu (Le origini della cultura europea, Torino, vol. 38, str. 781 in naprej), ki ima celo v naslovu In appendice il messaggio Etrusco, kot zachenja dodatek v knjigi, ki bi lahko bil samostojna knjiga (in to se je v razshirjeni obliki uresnichilo s pravkar iz­dano knjigo Il popolo che sconfisse la morte – Ljudstvo, ki je premagalo smrt), s kritiko pris­topa k "etrushchanskemu misteriju"; poudarja zapletenost vprash­anja, saj gre po eni strani za jezik, po drugi strani pa za izvor Etrush­chanov. Toda z etrushchan­skim misterijem so podobno povezani tudi misterij Keltov, enigma Fenichanov, skrivnost antichne Britanije, ne smemo pa pozabiti niti na "sardinijsko sfingo". In le stezhka si je kdo upal to razshiriti she na temachna obdo­bja Grchije.

Najprej povzemimo iz Le origini. Semeranu se je tedaj zdelo pomembno zacheti z na­pisi v Karnaku in na "izraelski steli" iz Bet-Seana, s katerimi je hotel faraon ove­ko­vechiti svojo zmago nad Libijci in njihovimi zavezniki "ljudstvi z morja", o kate­rih meni, da jih zgodovinarji zavajajoche oznachujejo kot Indoevropejce, cheprav nobeno od teh ljudstev, ki so jim Egipchani rekli "prebivalci z otokov, ki so sredi Velikega zelenja", ni upravicheno do takega imena. Egejci pod starodavnim vpli­vom asirske, fenichanske in mezopotamske omike, ljudstva minojske kulture, kate­rih imena se tu pa tam pojavljajo v korespondenci iz El Amarne, so se med seboj sporazumevala v kakshnem semitskem dialektu ali v egipchanshchini, ne pa v in­doevropejshchini, in lahko spremljamo, kako je linearna pisava B (zlogovna pisava v chasu kretsko-mikenske kulture) hitro in lahkotno sledila razvoju enega od tistih govo­rov, ki je postal starinska oblika grshkega jezika. Med imeni ljudstev, ki so bila omenjena na tistih napisih trinajst stoletij pred nashim shtetjem, najdemo Turusha, Aqaiwasha, Shardana, Shekalasha itd.; spominjajo na imena, ki jih poznamo she danes: Teukri, Ahajci, Sardinci, Siculi itd. Aqaiwasha, kar naj bi bili po mnenju ne­katerih Ahajci, Semerano razlaga iz akadskega aga'u, sumersko a-gi-a, latinsko aqua, v chemer je odmev imena samega Egeja (Aigaios, Aigaion / pelagos). Ko je miken­ska civilizacija zashla obenem z bronasto dobo v temachno obdobje med 1200 in 750 pr. n. sht., je to le sla­botno osvetljeno z omenjenimi napisi faraonov Mernep­taha in Ramzesa III. Seme­rano meni, da naj bi tudi ime Shardana izhajalo iz akadshchine: shar-dannu, "mogochni kralj"; ime Ahajci (Ahaioi) ima koren v akad­skem ahu, morska obala. Iz napisa Jnw-Twrsh na sarkofagu iz Kahuna v despresiji Fajum je v akadshchini razbrati "vladar Turushev": Jwn akadsko inu, enu – gospod, vodja, visok duhovnik, in Twrsh = Turushi. Che je bil eden od turushkih kraljev s chastmi pokopan v Egiptu med XIX. dinastijo, to pomeni, da so obstajale tesne vezi in stiki s tujci, ki so bili kot Shardanci vkljucheni med najemnike v egipchan­sko vojsko. Na to kazhe obstoj kolonij tujerodcev na egipchanskem ozemlju, npr. v Memfisu, ki je bil kozmopo­litsko mesto. Zato ni nich chudnega, che najdemo templje, posvechene azijskim bozhanstvom, kot so Ba'al, Anat, Reshef, slednji sku­paj z Astarto postane zashchitnik ko­njenice. Tako ima podoba moshkega z orlov­skim nosom, ki je vklesana na sarko­fagu ob imenu T(j)wjrs' z morja (Turushi z morja), simbolni pomen: predstavlja sposhtovanje do velike sile, ki je bila sicer pred tem premagana, namrech hetitskega kralja. Od kod pa ime Turushi in kaj pomeni? Semerano izhaja iz akadskega taru, turru hoditi naokoli, potovati kot trgo­vec, -shu pa nakazuje trajanje, ponavljanje, to­rej popotovati, trgovati.

Cheprav so Grki Etrushchane imenovali Tirsenoi, so si sami pravili Raseni, tj. vla­dajochi, v akadshchini reshu, hebrejsko rosh vodja, vladar, kralj. A tudi Tuski naj bi koreninili v akadski besedi tush, ki pomeni prebivati. Semerano domneva, da je le neposrechena domislica Dionizija iz Halikarnasa, da so Etrushchani avtohotni na Apeninskem polotoku, saj ne omenja imena Raseni, she manj bogate semitske se­stavine v njihovem jeziku, marvech le to, da je Herodot slishal govoriti o Pelazgih. Pri tem Semerano opozarja na razhajanje med etruskologoma Paretijem in Palloti­nom, saj slednji priznava pomembnost besedila na steli iz Kaminije na Lem­nosu, ki naj bi prichala o otoshkem jeziku pred atensko zasedbo leta 510 pr. n. sht., che­prav skushajo to njeno pomembnost iznichiti z domnevo, da je na otok prishel tujec iz Male Azije, morda celo Etrushchan. K srechi so prishli na Lemnosu na dan she drugi dokazi, ki potrjujejo, da gre za predgrshki otoshki jezik, ki je bil she v zgodovinskih chasih podoben etrushchini.

Zhe Herodot (I, 94) omenja, da so del Apeninskega polotoka kolonizirali Lidijci oziroma Pelazgi, ti naj bi se po Dioniziju iz Halikarnasa (I, 28, 3) po preselitvi ime­novali Tirenci, in navaja po Helaniku: kralj Pelazg in Menipa, Penejeva hcherka, sta imela sina Frastora, ki je imel sina Tevtamida, ta pa Nanasa, in med vladanjem sle­dnjega so Heleni nagnali Pelazge iz njihove domovine, da so jadrali do izliva reke Spinete v Jonskem zalivu, tam pustili ladje ter v notranjosti zavzeli mesto Crotono, od koder so se shirili in ustvarili Tirenijo. O Pelazgih - Tirencih porochata she Tu­kidid in Sofoklej. To, kar posebnega izhaja iz teh porochil, je, da so Tirenci dobili to ime v Italiji.

Bralce je treba opozoriti, da so Grki, kot porocha Herodot, imenovali Jonsko morje sedanje Jadransko morje vse do chrte, ki vezhe skrajni konec Istre z Raveno oziroma Spino na drugi strani, le sedanji Trzhashki zaliv je pomenil Jadran. Spinete pa je reka Pad, ki se pri Raveni oziroma Spini izliva v morje v obliki ob­sezhne delte, ki se je skozi stoletja izredno spreminjala.

Izvirno ime Cortone je dal Dionizij iz Halikarnasa za Crotono, mesto, ki so ga za­vzeli Pelazgi, ki niso bili Heleni. Crotona, Curtum, tako kot Crotona v Veliki Grchiji, ponavlja osnovo Gortyn, Gortina, za Corythus, etrushchansko mesto in gora (Serv. Ad Aen., 3, 170), za Corithus, za Carteia, shpansko mesto itd. Vse ustreza ugaritskemu qrt, hebrejskemu qeret in aramejskemu qarta, kar pomeni mesto.

Herodot se je lotil tudi jezika Pelazgov in zapisal, da govore jezik, ki ga le oni sami razumejo oziroma ga je mogoche enachiti z jezikom Tirencev ter se popolnoma razlikuje od sosednjih jezikov, vendar pri svojem izvajanju ni natanchen in omo­gocha vrsto razlag.

Legenda o Antenorju sodi med najbolj razvpite. Eneti, Veneti, Enetoi, ljudstvo iz Paflagonije, zhiveche ob reki Parthenios, naj bi po Semeranu dobili ime kot "pre­bivalci ob reki", akadsko enu, semitsko ain pomeni reka; iz iste osnove je Ainos, staro mesto v Trakiji ob Ebru. Paflagonce ob reki Halys so razpolavljala ljudstva iz Kapadokije, kjer je bil sedezh najstarejshih asirskih kolonij, in s katerimi so si bili etnichno in kulturno sorodni. Izrochilo, ki nam ga prenasha Arijan, govori, da so prav Asirci nagnali Enete. Paflagonija, imenovana tudi Pylaemenia, je morda nek­daj zajemala tudi Bitinijo. Antenorjeve dogodivshchine so prishle do nas na razli­chne nachine. Zhe skupna prisotnost Trachanov in Enetov prihaja iz neke dokaj kasne tradicije. Legenda iz 5 st. pr. n. sht. govori o Antenoridih, ki so skupaj s Hele­nom pristali v Cirenah, kjer je neki polotok dobil ime po njih; drugo izrochilo je porochalo, da je Antenor ostal v Troji z namenom, da bi ustvaril novo kralje­s­tvo. Jean Berard je zelo natanchno preuchil Antenorjevo legendo ter njegov pri­s­tanek s Pelazgi v delti Pada, kjer je s svojimi otroki ustanovil mesto Patavium, Pa­dovo; An­tenor je le sinonim za Eneja, ker izhaja iz akadskega adi-nari "vzdolzh reke".

 

Glede verodostojnosti besedil starih piscev Semerano opozarja na zhalostno dejs­tvo, da so po letu 525, ko je bila ukinjena atenska shola, fanatichno unichevali vse, kar je bilo starega in poganskega, to je pomenilo konec vechjega dela rokopisov, ki so jih kot dosegljive unichili, poskrite ali spregledane pa je unichil zob chasa. Niti leta 850 ob­novljena univerza v Konstantinoplu niti peshchica pogumnih in raz­sve­tljenih mozh nista mogli v celoti obnoviti starih mojstrovin. Uspelo jim je pre­pisati Hesioda, Ajshila, Sofokleja, homersko himno Dionizija, Herodota, Tukidida, Liko­fronta, Dionizija Periegeta, vendar so se pri tem zhe pojavljale ne le nakljuch­ne napake, ampak tudi namerni popravki, ki so nastajali iz hotenja po arhaizaciji ali za­radi dopolnjevanja manjkajochih poglavij.

Zhe Servij (Interp., X, 198) postavlja domnevo o stari (Etruria vetus) in novi Etruriji (Et­ruria nova); prvi naj bi pripadala Mantua, eno od dvanajstih etrushchanskih mest, nova ali inferior (spodnja) pa je tista iz chasov Eneja, kot so menili Tebanci, us­tanovitelji Mantue (Serv. Aen. 209, str. 799). Na tej osnovi so nekateri poskushali dognati, od kdaj je stara Etrurija, in so prishli vsaj do konca III. tisochletja pr. n. sht., to bi Etrushchanom dalo polozhaj izredno starega ljudstva. S tem bi se potr­dila tudi trditev Varona (De Orig. Linguae latinae, Lyd., De mag., II, 13) o razliki med jezikom Tuskov in jezikom Etrushchanov (etera mev Thuskon alle de Etruskon leksis), ki doslej ni bila dovolj uposhtevana in izvira iz starih eruditov, kot so Kapiton, Fontej, Labeon, Figul in Plinij (Lyd. De Ostensis). O teh ostankih prastarih jezi­kov­nih plasti pricha etrushchanska beseda, ohranjena v obliki Ambra "reka", Alba "tok". Prav tako pripada koren Tus-ci najstarejshemu et­rushchanskemu substratu, ustreza pa sumerskemu tush bivati, stanovati. Zaradi imena Etrushchani je bilo prelitega veliko chrnila. Dionizij iz Halikarnasa je ime Tuski imel kot prvotno ime za Quoskooi, to je aruspex, haruspex vedezhevalec, oglednik drobovja, pach glede na nji­hovo neprekosljivo veshchino, povezano z da­ritvenimi obredi. Isti pisec pa she dodaja, da so jih Rimljani imenovali Etruski po dezheli, v kateri so bili nekoch na­stanjeni. In posamezni pisci so navajali razlichne kraje v Anatoliji s podobnim imenom: Otrus, Otrusa, Othrusa, Otreios, ali pa kraje, kot je Odrusi ob Ebru. Po Semeranu je mogoche najti osnovo v blizhnjih mestih, kot so (Vel-)itrae, staro ime za Velletri, (Vel-)athri, sedanja Volterra, (Oen)otri, to je Enotrii, saj pomenijo konchnice -itrae, -athri, -otri, che sledimo Dio­niziju, zemlja; torej so Etruski, Tuski prebivalci tiste zemlje.

Prav tako ni dovolj kritichno uposhtevana she ena Dionizijeva navedba, chesh da je bilo pravo ime Etrushchanov Rasenna, Rasna, ki naj bi po njegovem izhajalo iz imena enega od njihovih poglavarjev. Na egipchanskih napisih je najti Rsnw, dom­nevno prebivalci Sirije in Palestine, ta termin je sinonim za seranim, kar je naziv za filistejske poglavarje dvanajstih kanaanskih plemen. Che to povezhemo s Hero­dotovim prichevanjem, da je bil Tyrsenos kralj ljudstev, ki so se priselila z vzhoda, etimologija Tyrsenos (poglavar) potrjuje osnovo ras- v imenu Rasenna z akadskim pome­nom rashu kot poglavar, voditelj, poveljnik, v mnozhini rashanu. V etrushchan­skih besedilih najdemo osnovo ras- v smislu poveljnik, vodja, npr.: amce mechl rasnal (je bil na chelu poveljstva).

Tirencev iz Kolhide ne moremo lochevati od Etrushchanov v Italiji, ki so domini­rali na Lemnosu in jih pred davnimi stoletji najdemo v Atenah. Vendar jih ne smemo jemati zgolj kot posnemovalce grshke kulture, saj so v VIII. – VII. st. pr. n. sht. skoraj ignorirali Grchijo. Res pa so obstajale tesne trgovske povezave s Cip­rom, Sirijo, Malo Azijo in Egiptom, kar ni ostalo brez vplivov. Sem sodi nedvom­no pi­sava.

Zhe shtiri stoletja pred ploshchicami iz Pyrga je nastal fenichanski napis v Capo di Pula, odkrit leta 1773, ki je po dveh stoletjih she vedno predmet razlichnih razlag. Gre za grb iz Ea, ki je bolj kot mesto pomembno kot velikansko fenichansko skladish­che emporij. Na tem napisu najdemo besedo ngr, ki ustreza asirskemu nagiru in oz­nachuje visokega uradnika v Asiriji in v Elamu. V celoti pishe: »Tukaj (je) molilnica: postavil jo je odposlanec iz Ea na Sardiniji: tu je pisno izrazhena kraljeva zhelja: da kot odpo­slanec postavi zgradbo pred obalo«. Razchlemba napisa pokazhe jasno pove­zavo z akadshchino: Et – rsh – sh – ngr – sh – Ea – b – Shrdn – shlm – et – shm – sbt – mlk – t - nb – nsh – bn – ngr – lpn – j (vedeti moramo, da takrat she niso dosledno zapiso­vali samoglasnikov). Et = akad. itti, primer. fenichansko et, pomeni tu, ob, blizu, tukaj; rsh = akad. ershu, pomeni molilnica, kapelica; sh = akad. sha, pomeni tisti ki; ngr = akad. nagiru, pomeni visoki uradnik, odposlanec; Ea = pred Kartagi­no so Fenichani v 11. st. pr. n. sht. ustanovili vech kolonij: Ea (bolj znana kot Oea, dana­shnji Tripoli), Sabratha, Leptis na obali zaliva Sirta; b = primer. sem. b-, po­meni v; Shrdn = Sardinija; shlm = akad. shalmu, pomeni zgraditi; shm = primer. hebr. shem, pomeni znamenje, pomnik; sbt = akad. sibutu, pomeni zhelja; mlk = akad. melku, pomeni kralj, vladar; t = akad. tu, pomeni napisano; pisno; nb = akad. nabu, pomeni (iz)govoriti; nsh = akad. nashu, pomeni postaviti, dvigniti, nositi; bn = akad. banu, pomeni zgraditi; lpn = primer. ugar. lpn, pomeni spredaj; j = primer. hebr. i, pomeni obala, otok.

O izvoru chrkopisa pa znachilno pishe Tacit (Ann., XI, 14), da so bili Egipchani prvi, ki so misli izrazili s pomochjo zhivalskih slichic in ti najstarejshi dokazi chlo­veshkega spomina so vklesani v kamen. Oni so izumitelji pisave; Fenichani, go­s­podarji morja so pisavo prenesli v Grchijo, prisvajajoch si izum, ki so ga sami do­bili od drugod. Po izrochilu naj bi Kadmos (fenichanski princ) pristal s fenichan­skim brodovjem na grshkih obalah in neizobrazhenim prinesel pisavo. Nekateri trde, da so bili Ate­nec Kekrop in Tebanec Lino ter v chasu Troje Palamed iz Arga tisti, ki so sestavili shestnajst chrk, kasneje pa so bili she drugi, zlasti Simonides, ki so doda­jali nove chrke. V Italiji so Etrushchani dobili alfabet od Demarata s Ko­rinta, drugi domorodci od Arkadijca Evandra. Oblika latinskih chrk ustreza najsta­rejshim grshkim, v zachetku jih je bilo malo, kasneje pa vech. Za etrushchino pa je zna­chilno, da je chrka X za glas th povzeta iz fenichanshchine in ne iz grshchine; po­dobno je z znakom za ś, ki je enak kot fenichanski shin ipd. Tudi etruskoidni napisi na Lemnosu kazhejo, da so Tireni imeli alfabetsko pisa­vo pred 7. st. pr. n. sht.. Shele kasneje se je na to osnovo cepila abeceda Tirse­nov – Pelazgov iz Halki­di­ke. Grki so ime Tirseni razshirili tudi na Rasene iz stare Etrurije (Etruria vetus), kot se je ime Rimljani razshirilo na vsa italska ljudstva, cheprav skup­no ime ni pre­pre­chilo, da se ne bi med seboj vojskovali.

 

V svoji najnovejshi knjigi Il popolo che sconfisse la morte Semerano podrobno razvije svojo zamisel, da »Moltissime testimonianze in questo senso avvalorano l'origine dell'etrusco da una koine mediterranea di linguaggi semitici« (mnoga prichevanja v tem smislu utrjujejo izvor etrushchine iz nekega mediteranskega koine semitskih je­zikov; str. 9). (Op. L. V.: koiné = iz vech narechij nastali skupni jezik Grkov, spora­zumevalni jezik.) Ker sem zhe v Jantarski poti posvetil poglavje vprashanju akadsh­chine in njenih sledov ne le v grshchini in latinshchini, temvech tudi v slovensh­chini, bom tokrat spricho narave tega prispevka omenili zgolj nekaj takih prime­rov, ki jih najdemo tudi v tej Semeranovi knjigi:

 

str. 14: etrushch. Φersipnai, v prvem delu Φers-, akadsko parsu, parasu "lochiti, raz­de­liti; semantichno: konec", slovenske vzporednice "parati; porezati, prerezati; poraziti";

str. 15: etrushch. Φersipnai, v drugem delu -ipnai, grshko -foni, je izpeljivo iz akad­skega bunnu "ustvarjati, vzpodbujati rast, biti lep", slovenske vzporednice "bujen, (vzpod)bujati, buniti (se), buna (vstaja)",

str. 20: etrushchansko tanasar "varuj, zashchiti, nadziraj", semitsko iz glagola nasaru, slovenska vzporednica "na(d)zor";

str. 22: etrushch. Tages, Tagetes, akadsko tahhisu, tahhitu "opomin spomina, tihi klic (na­rave) ", slovenska vzporednica "tiho(tno)";

str. 24: etrushch. Tarchunus,semit. targuman(n)u "prevajalec, tolmach", iz akadske os­nove ragamu "(iz)klicati (ven), pozivati, napovedovati, prerokovati", slovenske vzpo­rednice "rek(ati)>rechi; rega(ti)>rezhati; rogati (se)";

str. 35: etrushch. truia "krog, kolo, labirint", akad. tajjaru "narediti krog", tajjartu "krog, obrat, povrat", slovenske vzporednice "torkljati, (ko)trljati; trajati; (nazaj) terjati";

str. 37: etrushch. thu "ena, eden", akad. (w)edu, idu "eden, edin";

str. 40: etrushch. maχ, mah "shtevilno, mnogo", akad. magal "mnogo, veliko";

str. 40: etrushch. śa, akadsko sheshshet "shest";

str. 40: etrushch. cezpz "shtiri", akad. qa(tu)+shabashshu "prijeti s shtirimi prsti", slov.

vzpored. "shchep(ec)";

str. 41: etrushch. usil "zora, svit", akad. asu, usu, sumersko uzal "vzhajati, vziti, zdaniti se", slovenske vzporednice "vzshlo, ushlo; sel; sil(iti)";

str. 41: etrushch. tin "dan", semit. sin, akad. zin "svetloba, sij", slov. vzpored. "sin(iti); sin(ji)";

str. 42: etrushch. velcitanus "marec", akadsko walku "glavni, poglavar, kralj", slov. vzpo­red. "velik" in idanu, adannu "dolocheno chasovno obdobje, ki je po nechem znachilno ali med katerim se nekaj posebnega dogaja", slov. vzpored. "dan", in ses­tavljenka v nashem primeru walku idanu "veliki dan, zachetek pomladi";

str. 43: etrushch. cabreas (beri kabreas) "april", akadsko kabru "debel, rejen, obilen; od­krit", slov. vzpored. "(na)brekati; kobul [grucha, kopa, grozd]; kobniti [nastati, na­po­chiti; dober znak;]; kabrati [brazdati, orati; gaziti, tacati, kolovratiti]";

str. 45: etrushch. celius (beri kelius) "september", akadsko qalu (suh, presushen, po­zh­gan; goreti), slov. vzpored. "kaliti [vroche zhelezo utrjevati v vodi,; osushiti, otrditi";

str. 49: etrushch. Curtun, danes mesti Cortona, akad. qaritum, qardu "utrjen kraj, mesto", slov. vzpored. "grad; krit(je)";

str. 49: etrushch. Velathri, mesto Volterra, akadsko aduru "posestvo, kmetija na vla­zh­nem, mochvirnatem zemljishchu", atra "kraj, zemljishche, predel" slov. vzpored. "morda: jutro [stara mera za povrshino] zemljishcha, (v)dira(ti) se, dor, odor" in et­rushch. vel, akad. belu "gospod, gospodar, veliki", torej "gospodovo zemljishche";

str. 51: etrushch. Pyrgi, mesto, akad. pirku "(za)preka, ograja, del ograjenega zemlji­sh­cha, meja, (pre)preka"; ali akad. parakku "prerok>prero(chishche), svetishche";

str. 51: ertushch. Arretium, mesto, akad. arittum "navzdol, strmo; ostro rechno kole­no, ob toku (rechnem)", slov. vzpored. "riti, dreti";

str. 52: etrushch. Camars, kraj, akad kamaru "zid, obzidje, nasip", slov. vzpored. "kame­njara>kam(n)ara";

str. 52: etrushch. Clevsin, kraj, akad. kalum "zapora, (za)klon" in shinnu "vishina, vzpeti­na, vrh (gore)";

str. 52: etrushch. Capena, mesto, akad. kappu, kapum "nabrezhje, nasip", slov. vzpo­red. "kopno";

str. 53: etrushch. Curtun, mesto Cortona, sem. qrt, qeret "trdnjava", slov. vzpored. "kritje, zakritje";

str. 54: etrushch. Emporis, mesto ob reki, akad. ebar "onkraj", erebu "prechkati vodo", slov. vzpored. "brod; bara, barje; reber, rebro";

str. 56: etrushch. Vesulus (mesto Besançon); Vesevus (Vezuv), akad. wasu "visok(o), vrh gore", slov. vzpored. "vish(e), vis(ok)";

str. 56: etrushch. Faltona, Falterona, akad. belt "pomemben" + herrum "jar, jarun [mesto, kjer se voda v reki peni]; jarek";

str. 57: etrushch. Ferentium, mesto, akad. bireti "zemljishche, obdano v vodami", slov. vzpored. "vreti, vrelci, vrela; barje, bara";

str. 58: etrushch. śpural, akad. supuru "obzidje", slov. vzpored. "zapora",

str. 58: etrushch. puratum, akad. puru "jarek poln vode", slov. vzpored. "barje, brnja, br­nik (tudi toponim Brnik) [blato]";

str. 60: etrushch. Luna, Luni, mesto, akad. luhamu/luhawu "luzha, lug, luzhevje, mochvi­rje";

str. 60: etrushch. Manto (mesto Mantova) in Mutina, "mesto Modena", akad. matu "um­reti", mutu "smrt", slov. vzpored. "mrtev; (o)med(leti)";

str. 62: etrushch. Sepis, Sapis, karj, akad. sapu, sepu "mokro; mochiti", slov. vzpo­red. "(na)supiti kruh";

str. 63: etrushch. Perusia, Pirusio, mesto, iz akad biru "bran, branik, ovira, utrdba";

str. 65: etrushch. Prilius, jezero, akad. beri-illu "med mochvirji", buru "bara, vodna po­vrshina, jarek", illu "ila, blato";

str. 67: etrushch. Vulci, grshko Оύόλκοι, mesto, akad. walku "vladar, kraj, vodja", slov. vzpored. "velik(an), volk", pri. Valuk; itd.

V prirochnem besednjaku so she mnoge slovenske vzporednice, od teh npr.:

str. 140: etrushch. nuthanatur "darovalec" in nuthan "nuditi, dati, darovati", akad. nada­nu "nadar, dati, darovati";

str. 140: etrushch. epruś "zemljin, od zemlje", sem. apar[s], eper[s] "prst, zemlja, tla";

str. 140: etrushch. is "iz, priti ven";

str. 141: etrushch. suthiu "zasuti,pokopani";

str. 141: etrushch. tal "dvigniti", slov, vzpored. "tla";

str. 142: etrushch. suthive "pokop, zakop", slov. vzpored. "zasutje";

str. 142: etrushch. naś "postaviti gor, dvigniti", akad. nashu "dvigati", slov, vzpored. "nos(iti)";

str. 142: etrushch. thui "tu(kaj)";

str. 143: etrushch. tars, akad. darish "trajno, vechno", slov. vzpored. "traj(ati); drzh(ati)";

str. 144: etrushch. niś, akad. nishu "domachi, druzhinski", slov. vzpored. "nashi";

str. 146: etrushch. eteri, akad. eteru "odstraniti", slov. vzpored. "otreti";

str. 147: etrushch. sval, akad. swalu "dosechi celoto chasa", slov. vzpored. "zvelichanje",

itd.

 

Seveda je Semerano po svoji metodi prevedel znana daljsha etrushchannska bese­dila, o katerih sem zhe pisal v prejshnjih sestavkih.

Poleg vsega drugega je zanimivo, koliko slovenskih vzporednic najdemo za akad­ske besede (o tem sem vech pisal v svoji knjigi Jantarska pot) in s tem tudi v etrush­chini.

 

 

SO ETRUSHCHANI PRAMADZHARI?

 

Chas je, da se poblizhe seznanimo she z najnovejshim delom Maria Alineija, ki je she veliko bolj presenetljivo tako v svojih izhodishchih (teorija kontinuitete – TK) kakor v izvajanju in sklepih, kar zaslutimo zhe iz naslova knjige: Etrusco – una forma arcaica di ungherese (Etrushchina – arhaichna oblika madzharshchine). Svojo teorijo utemeljuje z jezikoslovnimi, etnoloshkimi in (pra)zgodovinskimi ar­gumenti.

 

Zgodovinski vidiki

Kdo so (bili) Madzhari? Alinei se pri obravnavi tega vprashanja oslanja na najno­vejshe raziskave o izvoru Madzharov. Klasichno porochilo o t. i. honfoglalas (osvo­jitev domovine) pripoveduje o Arpadu, ki je leta 895 vodil madzharsko voj­sko chez Karpate v Panonsko nizhino in jo zasedel. Vendar stvari niso tako prep­roste, nasprotno, zelo zapletene so in povezane z misteriozno ter sporno srednje­veshko selitvijo Slovanov! Madzhari so ljudstvo z uralskim jezikom in zato sodijo v krog ljudstev, za katera velja shiroko uveljavljena sodobna teorija uralske kontinu­itete. Ta pravi, da so se uralska ljudstva naselila v severovzhodni Evropi kmalu po zadnji ledeni dobi, v mezolitiku, iz chesar sledi, da so morala zasesti velik del ev­ropskega srednjega vzhoda zhe ob koncu paleolitika. To bi sovpadalo s prvimi nase­litvami homo sapiens sapiensa na tem podrochju. Na podlagi te domneve je ne­sprejemljiv po­zen prihod v Panonijo v 9. st., tudi che uposhtevamo najnovej­sho teorijo o "dvojni osvojitvi domovine". Grover S. Kranz je, izhajajoch iz teorije Colina Renfrewa o izvoru In­doevropejcev ter o uralski kontinuiteti, nedavno obja­vil, da so Madzhari prav lahko v Panoniji zhe od paleolitika. Alinei opozarja, da je mogoche taka teza neko­liko prenagljena, vendar nakazuje mozhnost, da so bili Madzhari na sedanjem ozemlju zhe veliko pred 9. stoletjem, saj so ostali na dote­danjih zemljepisnih shirinah, medtem ko so ostali Uralci shli proti severu obe­nem z umikanjem ledeni­kov, sledech svoji dotedanji ekokulturi, ki ji jim je omo­gochala lov in prezhivetje. Madzhari so "prishli" v Panonijo iz zahodnega uralske­ga predglacialnega obrobja. V bistvu teorija vzdrzhi kritiko in obenem ohranja smi­selno honfoglalas, cheprav je naselitev potekala zhe veliko prej.

Kaj pravi najnovejsha teorija o dvojni Madzharski osvojitvi Panonije? Zhe v 19. st. je zgodovinar Armin Vambery domneval, da so Arpadovi Madzhari v resnici turshko pleme, proces oblikovanja Madzharov se je zachel zhe v chasu Hunov in Avarov, konchal pa se je z Atilo. Tudi v 20. st. je bilo vech raziskovalcev, ki so bili podobnega mnenja. Leta 1978 je arheolog Gyula Laszlo postavil teorijo "dvojne osvojitve", po kateri so bili Madzhari na sedanjih ozemljih zhe pred Arpa­dom kot pozni Avari, arheoloshko identificirani na lonchevini z okrasjem "vitic in vejic"; toda ta prva naselitev naj bi bila le 200 let pred drugo, sovpadala pa naj bi z obdo­bjem poznih Avarov, ki so prishli tja 670. Toda tudi ta datacija je sporna, po Ali­neiju je to bilo zhe mnogo prej. Zakaj?

 

Zgodovinsko-etnichni argumenti

Protislovja izhajajo zhe iz dokumentov iz Arpadovih chasov, a tudi iz arheolosh­kih, jezikoslovnih, antropoloshkih in drugih raziskovanj. Najochitnejsha nasprotja iz­virajo iz bojevnishke, "nomadske in stepske" narave Madzharov pred osvojitvijo Panonske nizhine, v chasu osvojitve in naslednjih vojashkih podvigov ter poljedel­skega znachaja madzharske druzhbe neposredno po naselitvi. Tako nena­dne spremembe niso mogoche, lahko pa jih razlozhimo s predhodno madzharsko pri­sotnostjo na tistem ozemlju. Etnografske shtudije so potrdile, da so Madzhari zhe stoletja pred Arpadom znali graditi zidane hishe s strehami, kar pa ni v skladu z nomadskim zhivljenjem. Podobno lahko rechemo za metalurgijo, loncharstvo in samo kmeto­vanje. She vech: cheprav so v Panoniji in jugovzhodni Evropi stoletja pred Arpa­dom dominirali Avari, ti so altajsko ljudstvo mongolskega izvo­ra in mednje pogo­sto napachno shtejejo Madzhare, nam viri porochajo zgolj o Hunih in celo te za­menjujejo z Madzhari. Nadaljnja kontradikcija, ki je doslej ni uspelo she nikomur razvozlati: proti komu so se v resnici bojevali Arpadovi vojsh­chaki med osvajan­jem Panonije?! To omogocha domnevo, da so bili onkraj Kar­patov zhe drugi Madzhari.

Che povzamemo; tradicionalni pogled ne dopushcha uskladiti dvoje nasprotujo­chih si znachilnosti Madzharov: po eni strani naj bi to bilo ljudstvo z razvitim pol­jedelstvom in metalurshko ter loncharsko tehniko, po drugi strani pa so bili Ma­dzhari ­zhari nomadski osvajalci. Prav tako ni mogoche zadovoljivo povezati ochit­nih turshkih etnichnih, jezikovnih in kulturnih znachilnosti Arpadovega ljudstva (do­kaza­ne so s pisnimi viri in z arheoloshkimi najdbami) z zanesljivo pripadnostjo ma­dzharsh­chine uralskim jezikom.

In konchno, dodaja Alinei, ne smemo zamolchati v ochi bijochega dejstva, da je to­ponomastika v karpatskem bazenu zvechine slovanska, kakor tudi ne domnevne slovanske poz­ne "preselitve" kot protislovja, ki vkljuchuje tudi Madzhare in nji­hove odnose s Slo­vani. To pa lahko zadovoljivo razreshimo edinole s teorijo kon­tinuitete in prizna­mo, da so Slovani avtohotni na danashnjih ozemljih.

 

Jezikoslovni vidiki

Izhajati velja iz treh temeljnih vprashanj, ki naj bi nam omogochila to pojasniti: (a) ali so Madzhari od nekod prishli ali so od nekdaj tod bili; in che so od nekod pri­shli, (b) od kod ter (c) kdaj.

She preden zachne Alinei odgovarjati na ta vprashanja, opozori na nekaj dognanj v zvezi z Madzhari pred Arpadom, ki so slabo poznana.

(1) V srednjem veku so govorili madzharsko tudi v t. i. Magna Hungaria (pri che­mer pomeni magna "stara"), na ozemlju, ki v grobem ustreza danashnji Bashkiriji, okoli 2000 km vzhodno od Karpatov. O tem je pisal fra Giuliano leta 1235; gre za tisto podrochje, ki ga omenja musliman Balkhi (umrl 934) in Madzhare imenuje Bash­kirci. Isto ljudstvo potrjujejo tudi arheoloshka odkritja madzharskih grobov v ba­shkir­skem Sterlitamaku.

(2) Madzhari so zhiveli tudi na obmochju starih povolshkih Bolgarov, ki so turshko ljudstvo, sorodno Chuvashem. To potrjuje madzharsko pokopalishche v kraju Bolshije Tigani ob sotochju rek Kama in Volge.

(3) Pisni viri, arheoloshka izkopavanja in jezikoslovna raziskovanja soglashajo, da so imeli Madzhari in Hazari (tudi turshko ljudstvo) zelo tesne odnose neposredno pred osvojitvijo Panonije, ko so Madzhari zhiveli v t. i. Levediji.

(4) Nekateri znanstveniki menijo, da so bili Madzhari v 7. st. v sklopu hongurske­ga imperija (od tod njihovo ime Hungari).

(5) Med tremi bolgarskimi ljudstvi turshkega jezika – ob izlivu Donave (da­nashnja Bolgarija), v Veliki Bolgariji in na Volgi – je prav slednjemu najsorod­nejsha ma­dzharska arheoloshka dedishchina.

(6) Viri omenjajo tudi prisotnost Madzharov na podrochju, imenovanem Atelkozu (madzh. Etelköz), verjetno "med rekami", torej Dneper, Bug, Prut in Seret.

 

Po Alineiju vse to brez sence dvoma kazhe, da so bili Madzhari pred t. i. osvojit­vijo karpatske­ga bazena prisotni na precejshnjem obmochju Evrope, ki je mejilo na osre­dnjo Azijo. Vendar nam to ne pomaga veliko, saj nismo dobili odgovora na vpra­shanje o najstarejshi naselitvi Madzharov v Evropi ali v Aziji niti ne o chasu nji­hovega morebitnega prihoda na njihovo zgodovinsko ozemlje, ki je v avstro-ogrs­kem obdobju zajemalo tudi dele z manjshinami v danashnji Romuniji, Slova­shki, Hrvashki in Srbiji.

Po vsem tem se moramo resno vprashati, ali te uganke ne velja reshiti na podo­ben nachin, kot jo TK razpleta za domnevno selitev Slovanov? Odstraniti bi bilo treba napachno domnevo o naselitvi in po TK domnevati enako kot za Slovane, ki niso nikoli "prishli" v vzhodno Evropo, ker so pach od nekdaj tam bili; tako naj bi bilo tudi z Madzhari. To bi podpirala tudi sploshno sprejeta teorija uralske konti­nuitete, po kateri naj bi se uralska ljudstva po zadnji poledenitvi prva naselila na severo­vzhodu Evrope, prishla pa naj bi z vzhodnega dela osrednje Evrope, in Madzhari bi preprosto ostali tam, kjer so she danes. Vendar – drugache kot glede Slova­nov – ta teza glede Madzharov ni vzdrzhna. Nekaj resnice je le v teo­riji o madzharski osvojitvi Panonije. Razlogi, da Madzhari niso avtohtoni v Panoni­ji, so v prvi vrsti lingvistichni in se nanashajo na najtesnejshe odnose madzharsh­chine z drugimi turshkimi jeziki, ki so jih raziskali sami madzharski strokovnjaki.

(1) Veljavno mnenje madzharskih jezikoslovcev je, da so prednike zgodovinskih Madzharov po tistem, ko so prishli v stik s turshkimi ljudstvi, ti organizirali v no­madsko-pastirsko skupnost, nakar so prodrli v jugovzhodno Evropo.

(2) Tudi madzharski lingvist Peter Hajdu, ki se je odpovedal tradicionalni teoriji in privzel teorijo dveh osvojitev, pritrjuje: »Madzhari, organizirani po turshkih obi­chajih in pod vplivom turshke kulture, zhivechi skupaj s turshkimi plemeni, so se v 5. st. zacheli razseljevati po obsezhni ravnini juzhne Rusije«. To je ustvarilo turshki videz Madzharov glede na navade, obichaje ipd., medtem ko jih je polnomad­stvo do neke mere razlochevalo; skratka gre za amalgam dveh kulturnih izvorov.

(3) Znanstveniki pravijo, da je bila madzharska vodilna plast dvojezichna, uporab­ljala je madzharshchino in turshchino.

(4) Politichna organizacija madzharskega vodilnega razreda je bila turshko-hazar­skega izvora.

(5) Domnevajo, da so obstajali med Madzhari in Hazari celo dinastichni odnosi.

(6) Obstoj dvojnega principata, delitve oblasti, gyula in kende (kar ustreza etrush­chanskemu zila in camthe), je tipichna tako pri Hazarih kakor pri Madzharih.

(7) Po Györffyju so bila med nomadskimi ljudstvi, ki so se premikala po stepah, le tista napol nomadska, kakor Bolgari z Volge (Turki) in Madzhari, sposobna orga­nizirati stabilne drzhave, ki so se ohranjale, medtem ko so povsem nomadska ljud­stva izgi­nila.

(8) Madzharska mitologija nudi obilo podobnosti z juzhno Sibirijo, to je z altaj­skim podrochjem.

(9) "Dvojna dusha" Madzharov se odrazha z ene plati v njihovem jeziku, ki je ugro-finski, z druge plati v ljudski glasbi, ki je aziatskega izvora.

(10) Znachilna za madzharsko etnogenezo so turshka osebna imena v chasu njiho­ve "pojavitve" v Evropi, z izjemo imena, s katerim se sami oznachujejo: Madzhari; to je ogrskega izvora. Turshka imena pa v sploshnem kazhejo na azijsko nomad­sko ljudstvo. To kazhe, do kakshne mere so bili Madzhari pomeshani s turshkimi ljud­stvi v trenutku nastopa na zgodovinskem odru.

 

Jezikovna argumentacija

Po tem kratkem povzetku zgodovinskih in etnichnih elementov madzharske etno­geneze poglejmo she jezikovno plat.

Alineijevo pozornost je zhe zdavnaj pritegnila nenavadna podobnost etrushchan­skih poimenovanj za vodilne funkcije, saj med prve dosezhke etruskologije shte­jejo prav razvozlanje nazivov za najvishje druzhbeno-politichne funkcije. Med temi je Alinei posebej izlochil zila, »princeps civitatis«, "stareshina, vodja skupnosti" in canthe, "rex", "vrhovni politichni oblastnik", za katere je nashel vzporednice v stari ma­dzharshchini, ker predstavljata delitev vrhovne oblasti v drzhavi. Tudi za druge etrushchanske nizhje druzhbeno-politichne funkcije (etrushchansko maro, purth/purt, lauxum/luc(u)mo, cep-, thuta - tutun, tarxun – tarjan) podaja ustrezne razlage.

Za utemeljitev svoje teorije je moral she nakazati druzhebno-politichne funkcije pri starih Madzharih, ki so tudi poznali dvojno delitev vrhovne oblasti med gyula in kende. Tako je bil Arpad »vrhovni poveljnik« gyula in kende »kralj« obenem in je jahal na chelu vojske, toda sicer je bila oblast deljena in resnichno moch je imel v rokah poveljnik vojske, vojvoda, kralj pa le politichno in simbolno, nekako tako, kot je danes v zahodnoevropskih kraljevinah razmerje med kraljem/kraljico in predsedni­kom vlade.

 

Primerjave po Alineiju:

str. 20: etrushch. zila, "dz'la", ki se pogosto pojavlja v etrushchanskih napisih, v stari madzharshchini "gyula" (beri: dzhula). Zhe najstarejshi preuchevalci etrush­chine so opozarjali, da zilath, zilac, zilacal, zilc, zilcthi, zilci, zilx, zili itd. sodijo v sku­pino z osnovo zila. Madzharski Gyula je danes znan zgolj kot antroponim, ime ali priimek, izvirno pa je pomenil vojskovodja, vojvoda v chasu "osvojitve Panonije";

str. 22: etrushch. canthe, canthce, canthus, camthi, v stari madzharshchini kende (kndh, knde, knda) Grossfürst des Bundes der ungarischen Stämen, kralj brez dejanske mochi, avto­riteta; (op. L. V.: na Slovenskem so znani priimki Kenda in Kante);

str. 23: etrushch. maru, marunu, marunux, marunuxva, maruxva "(zaprisezheni) zem­lje­me­rec", madzharsko merö "merec", (föld)merö "zemljemerec"; pomembna in pose­bej ob­chutljiva druzhbena funkcija; obenem Alinei v primeru maru "mera" pravi, da je pra­madzharshchina to morda dobila od Slovanov (str. 23), kar kasneje tudi v drugih pri­merih vechkrat poudari z opozorilom, da so bili po teoriji kontinuitete na teh pro­sto­rih Slovani zhe v prazgodovini;

str. 25: etrushch. purth, purt "dvorezna sekira", v stari madzharshchini *purte "bojna se­kira", znamenje oblasti; tu Alinei opozarja na slovansko osnovo balta. (op. L. V.: v Bezlajevem ESSJ imamo to obdelano pod vech gesli: bolt I, balta "prepad, vo­dna jama", nedvomno iz *bъltъ, belt "vrtinec", belty "usedlina, toda tudi bolt »ribishko tolka­lo", boltenь "zidarska zhlica", bovtati "tolchi, kaliti"; boltec "uhelj"; balta "sekira, kij", kar naj bi prishlo iz turkotatarshchine, toda pri obliki balda "kij, bat, krepelo, sekira"; Sad­nik in Aitzmüller opozarjata na mozhnost domache slovan­ske vzporednice iz osnov bul-, buld- in bald- kot pri bula z vrsto izpeljank, za slednjo ne zdrzhi, da bi bila izposo­jenka);

str. 27: etrushch. lauxume, lauc-, luc-, lauxum-, luxum "lucumo" »od kralja, pripada­joch kralju«, v madzharshchini lo "konj" + him "moshki, chlovek" torej "konjenik, vitez-kraljevi mozh"; glede osnove lo "konj", je najti staromadzharske izraze adlua­zu, Lougudi, Lowaz ipd., ki kazhejo na staro osnovo low, luw morda "dolzhnost, ob­veza+napeti, (v)prega(ti) = naprezanje, oprezanje", izposojeno iz neznanega jezika, (op. L. V.: morda pa ne gre za osnovo lo v smislu konj, ampak za osnovo lov, lovec, kar je bilo v davnini nedvomno eksistenchnega pomena);

str. 28: etrushch. thuta, (tutun) "gospod", staro turshko (*staromadzharsko) tudun "vo­jashki poveljnik nekega obmochja, guverner";

str. 29: etrushch. tarxun, tarxies, staroturshko tarkan, tarqan, tarjan "pooblashche­nec, vr­hovni vodja" ali haruspeks primus "vrhovni vedezhevalec na osnovi zhivalske­ga dro­bo­vja" (op. L. V.: zanimiva se mi zdi primerjava z slovenskim izrazom "iztrgati drobo­vje", kar opravi "trgalec drobovja");

str. 30: etrushch. cep- "insignija, naziv, chastni polozhaj", staromadzharsko kep "(ver­ski) simbol, podoba itd."; po Alineiju se pojavlja tudi slovanska vzporednica kip, staro­slo­vansko kapь "soha, idol, podoba, simbol";

S tem smo zgolj namignili na Alineijevo metodo podrobnega jezikovnega vzpore­janja etrushchine in protomadzharshchine.

 

Med etrushchanskimi besedami, ki jih Alinei obravnava in za nekatere izrecno nave­de tudi slovansko paralelo, za druge pa ne, si oglejmo nekatere:

str. 44: etrushch. am "biti" in izpeljanke, slov. "sem";

str. 45: ati "mati";

str. 47: atrium, Alinei: slovansko trem, terem, triem "dvorana, tla(k), veranda, obok, grad" (op. L. V.: morda sodijo sem toponimi Turjak, Turje, Terje ipd.);

str. 49: calu "mrtev", slov. "(za)klan";

str. 49: c(a)lan "mrtvec, ki se preseli v novorojenchka; otrok od", slov. "kal, kliti, kal­chek; klica zarodek, poganjek";

str. 52: cexa1 "(v) korist, naklonjenost, usluga; iz ljubezni do ipd.", slov. chezhnja "hre­penenje";

str. 52: cexa2 "zgoraj, vrh, vrhnji del; vishji, nadrejeni", slov. "konec, kjer se kaj kon­cha", "knez";

str. 58: eta, ita, ta "ta";

str. 60: fler "kopija, kip, soha; videz", po Alineiju tudi slov. "pol, napol";

str. 63: hupnina "grob z nasutjem, gomila", slov. "kup(chek), (iz)kopanina, kupnina";

str. 66: zivas "zhiv(eti)";

str. 67: mathcva "medeno, z medom, medica";

str. 67: me, mi "jaz«, mene, mini "meni, me";

str. 70: mut(a)na "nagrobnik, znak, oznaka, primer, prichanje", slov. "(po)mota;

(s)(po)mnik, (po)meniti";

str.: 71 nac "velik" ali "noch" ali "ne", slov. "nak [izrazha mochno zanikanje, nejevo­ljo]" ali "noch";

str. 80: suthina "grob(ni), pokop(ni) ", slov. "suti, (za)suti, (za)sutje";

str. 83: thui "tu(kaj";

str. 83: tular "meja, kraj", slov. "tul, tulec, tulka; tule [tukaj]; (s)tul(iti) se [kriviti se]";

str. 84: tur "dar, darovati, dati";

str. 85: -thr, -thur, -thura "pripona za oznachevanje izvora ali pripadnosti", slov. "-(t)ar,

-(t)ur", npr. nemshku-tar, nemch-ur, kmetavz-ar, bregar ipd.";

str. 86-87: vacal, vacil, vacl "odmevno dejanje, daritev, svet(ost), magichna vez ipd."; Ali­nei opozarja tudi na slov. "baj(ati), baj(ka)"; (op. L. V.: tudi slov. "vekati, vikati [vzkli­kati])";

str. 87: zic, zix "vrezati, zarezati, nacheti, vplivati; pisati, risati, chrtati", slov. "zhig(osati)";

str. 87: zin "narediti", slov. (u)chin(iti);

str. 88: ziv "zhiv(eti)", zivas, s[i]val, s[i]valke "zhival, zhival(ice)";

str. 94: klumie "zhekno, ustje pechi" iz kul- "pech", po Alineiju iz gur- "pech" (op. L. V.: po mojem se to ujema s "kur(iti), kur[ishche]") in -umi ipd. "jama, odprtina, luk­nja";

str. 100: har, hara, hurt "boj, borba ipd.", Alinei opozarja na razshirjenost v slovan­skem svetu "harcovati, harcować [bojevati se]"; (op. L. V.: tudi Bezlaj v ESSJ ima harati "tep­sti, tolchi, nadlegovati, sitnariti" z razlichno etimologijo);

str. 101: ixeme "pij", slov. "ozhemi";

str. 110: parliu "kuhati na pari", slov. "pariti"; Alinei meni, da to potrjuje prisotnost Slovanov pred prihodom Madzharov;

str. 111: pazu "pechi, kuhati";

str. 111: penthe, penthna, penthuna, penznas "pokriti, urediti, pripraviti, pogrniti", osno­va pen(th)- omogocha vzporejanje s slov. "(na)pen(jati), (vz)pen(jati), (na)peti; opna; pon­java";

str. 112: pulum "hodnik; steza, tekalishche; medkrovje, medpalubje", slov. vzpored. "polje; puliti; peljati; pluti; paluba";

str. 112: raśna, rasna "okraj/okres, okrozhje, pokrajina", slov. vzpored. "okreshelj [gozd med otrebljenim svetom]", cerkvenoslovansko okrьstь, okrьstъ "okolje, okrog; krog; okraj";

str. 114: sal "bivalishche, zavetishche, stanovanje", slov. "selo, selishche";

str. 115: śel "obnoviti, ozhiviti", slov. vzp. "zhil, zhivel; zhila; zhelja";

str. 116: snuiaf "tvorba bodochega zaveznishtva"; slov. vzpored. "snovati, (za)snova";

str. 117: sren "(na) pamet; razum", slov. vzpred. "zrenje/zreti; (na)zoren, (na)zor";

str. 118: tamera "grobnica, grob", slov. vzpored. "temnica; teme(rje)<teme [zgornji, obli del chesa, kupola, obok, lok; najvishja zgornja ploskev]";

str. 119: tanasa "sorodnik, druzhinski", slov. vzpored. "ta nashi; tesni (blizhnji) chlani";

str. 120: thapicum, thapintaś "teptati, gnesti z nogami";

str. 120: tarils lat. "cursus" "tek, tok, smer, pot", slov. vzpored. "tir, tirnica, tirati";

str. 121: thaura "dobrina, lastnina, oprema, imetje", slov. vzpored. "tovor; tvar [snov, materia]; tvorba, tvoriti";

str. 122: tesinth "jesti", slov. vzpored. "teshiti (lakoto); teshch (kot vzrok za jelo)";

str. 123: thel "delo, opraviti nalogo, dopolniti";

str. 128: vatiexe "voditi, voziti; vodich, vozach";

str. 128: viskri "zahteva vrnitev (darila)", slov. vzpored. "vrisk, vreshchi";

str. 128: vrath "zadeti z izstrelkom; kaznovati - povrniti mu", ver "zadeti, potolchi", slov. vzpored. "vrechi; vrteti (s pracho); vrniti mu";

str. 128: zamathi "macheha"; ker je napis na fibuli, je mogocha tudi slov. vzpored. "za mati";

str. 129: zat "boj, bitka", slov. vzpored "cheta, chetati se";

str. 132: Pupluna, Fufluna, mesto Populonia "prestolnica ognjishch, pechi, topilnic", slov. vzpored. "paliti, popaliti";

str. 133: Vetluna, mesto Vetulonija, "vodnik, vodilni; uzde", slov. vzpored. "vajeti, vodi­ti";

str. 133: Vei(s), mesto Vei, "jez, zajezitev, zagrada; ribogojnica", slov. vzpored. "jez [ve­chja sladkovodna riba]; jezbica [gradbena naprava ob bregu, ki z usmerjanjem vod­nega toka varuje breg; jezbica iz vej]; jez [naprava, prechno na tok vode]; *vej-jez;

str. 134: Imola, verjetno gre za etrushchansko ime mesta, pomenilo naj bi "mo­chvi­rje ali rastlina glavinec (centaurea)", slov. vzpored. "mulj: muljava [trava, pasha]";

str. 177: cleva "je potrdil pogodbo", slov. vzpored. "(za)kletev; klej [lepilo, sredstvo za utrditev, pechatenje]"; itd.

str. 196: zixuxe "vrezati, zarezati, napisati", slov. vzpored. "chachka";

str. 196: mini "mi; meni";

str. 198: naceme "a me, verso di me; meni, k meni; v neko smer", slov. vzpored. "ne­kam, nekomu";

str. 199: ithalu "pijacha", slov. vzpored. "jedilo";

str. 202: mulvenike "daritev, darilo", slov. vzpored. "moliti, molitev; molek";

str. 213: śuplu "shibati, bichati", madzh. supal, suppan "bichati, tepsti", slov. vzpored. shibati; zhupan (kar imajo nekateri za slovensko izposojenko iz madzharshchine);

str. 213: hasmunkxx, hasmuni "trebuh" po Alineiju ustreza slov. "muka";

str. 214: runs "razchetverjen; umazan, pokvarjen", slovan. vzpored. "ruzhan";

str. 225: osebni zaimki:

      madzharsko          italijansko             slovensko

         en                          io                         jaz

         ten                         tu                         ti

         ön                         lui, lei                     on

         min                        noi                        mi

         tin                         voi                         vi

Posebej zanimiv je na str. 194 primer napisa na zrcalu: eca sren tva ixnac hercle unial clan thra sce, kar Alinei prebere kot: »(usa) questo (specchio) ponendo a mente come Ercole figlio di Giunone si nutriva di latte« [(uporabljaj) to (ogledalo) in do­bro razmisli, kako je Herkul sin Junone sesal mleko]. Namrech, na bronastem zr­calu iz Volterre iz 3. st. je prikazana Junona, ki iz svojih prsi doji odraslega, brada­tega Herkula. Alineijeva razchlemba, ki jo je sicer razlozhil na ugrijski etimo­loshki podlagi, dopushcha tudi slovensko razlago, zato navajam moj komentar:

etrushchansko eca "questo (qui), ta (tu))" - ugrijsko "ez; eke, eko"- slov. "ta (ki)";

sren "a mente; mente; dobro premisli, dobro pomni" - "eszren; eszre" - "zri, zreti, (u)zren [ugledan]; zrcalo";

tva "porre; dati, polozhiti" - "tesz, teve" - "da[va](ti), postaviti, polozhiti";

ixnac "cosi, in questo modo, tako, na ta nachin" - "igy, igyen + nac" - "v znak, opomin, spomin";

hercle – Herkul;

unial – od Junone;

clan "figlio; sin, otrok" - brez ugrijske primerjave - "kal, kliti, klica, zarodek";

thra "latte; mleko" - "tej+ra" [z mlekom] – "trese";

sce "mangiare; jesti" - "eszik [jesti]" – "sesek, sesati".

Tako bi prishli do slovenske razlage:

»To zrcalo si postavi v opomin, da je Junona dojila Herkula«.

Seveda ne mislim, da je to dovolj za kategorichno trditev, da so bili Etrushchani Slovani; menim, da je zadeva veliko bolj kompleksna. Toda preden koncham, po­glejmo she neko pomembno podrobnost.

Alinei razlaga, da so se Etrushchani sami imenovali Mex (mexl, mexlum), kar naj bi izhajalo iz iste osnove kakor Madzhari, saj nastopa v znachilnih povezavah z dru­gimi izrazi v tako pomembnih dokumentih, kakrshni so "ploshchica A iz Pyrgyja" in "tabula Cortonensis". Prvich je poimenovanje magyar izprichano v arabskem viru leta 870 v obliki m.g.γ.riya (pripona –riya je arabska), bizantinska grshchina pishe Meγere (10. st.), v spisu Arabca Ibn Rusta okoli 930 Majgar, Perzijec Gardizi med 1050-1053 belezhi Majgar, Hudud al-alam (982 - 983) pa Majgar, v slovanskih virih iz 12. st. stoji Mager, v madzharski kroniki Anonima (12. st.) beremo: »in sua lingua prop­ria mogerie vocatur«, v mongolskih, kitajskih in perzijskih delih iz 13. st. najdemo obliko Majar in chedalje pogosteje podobne razlichice. V zachetku gre za sestav­ljenko iz (1) mänći etnonim "Mansi", månś »ime, dano skupnosti Mansov in Khantyev (Voguli in Ostiaki); v jeziku khanty pomeni mant "ime ene od bratovsh­chin Khantov«, vse iz ogrskega manć "mozh, chlovek, oseba, rod, klan, bratovsh­china"; in sestavine (2) –er, ki ga najdemo v ember, oznacheval naj bi "mozha, chlo­veka, mladenicha, sina", oziroma gre verjetneje za Er (danes Udmurti), ime ple­mena, ki je zhivelo med Volgo in Uralom. Ime Madzhari, Magyar, naj bi tako bilo sestavljeno iz imen ljudstev Mansi in Er, ta skupnost pa naj bi bila najmochnejsha med sedmimi plemeni, ki so sodelovala pri "osvojitvi Panonije". Bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet je v svojem delu iz 10. st. De administrando imperio zapisal v grshchini Megere; to obliko najdemo v 12. st. pogosto zapisano za imena krajev, od katerih so nekatera she danes zhiva: Megyer, Babonymegyer, Bekasmegyer, Belmegyer, Kaposztasmegyer, Mezömegyer, Nogradmegyer, Poscmegyer, Vasmegyer itd. Vse to omogo­cha Alineiju sklep, da so se tudi Etrushchani sami imenovali Mex, imeli so se za Meg-(er)/Magy-(ar), madzharski dedichi Mansev. Tako lahko gladko pre­vedemo mex thuta, pripisan Thefariei Velianas na ploshchici A iz Pyrgija, kot "et­rushchan­ski/madzharski vodja".

 

Kako so prishli Pramadzhari v Italijo in kdaj?

V okviru TK, pravi Alinei (str. 366), je spochetka imela metalurgija, kot nekakshna specializacija ali delitev dela, etnichni znachaj, prinashalci so bili drugachnega jezi­ka, morda so obvladali dva jezika; med njimi so v severni Italiji na zahodu prevla­dovali Kelti, na vzhodu pa Slovani, prvi metalurgi Evrope, ki so obvladovali zna­menita in obsezhna balkanska nahajalishcha bakra in zlata, ti so v vzhodnih Alpah ustvarili slovanski superstratum na ladinskem in furlanskem obmochju. Ni na­kljuchje, da se je v tem obdobju osrednja kultura razvila na severovzhodu Apeninskega polotoka, kjer kultura s slovenskim obrazom (facies) in pri­sotnostjo znachilnih slovenskih izdelkov, imenovana Ljubljansko barje, do­kazuje, da »the East European pastoral migrants who had made their ho­mes in Austria and Slovenia also got as far as the Mediterranean [Barfield, 1971]« (str. 367). Ter v nadaljevanju: »...is the first evidence of the subsequent, almost continuous, presence of Central European influence at the head of the Adriatic around Trieste [i. a. prav tam]«. Malo naprej (str. 369-370) Alinei she zapishe:

»Medtem pa so v Toskani Pramadzhari v bistvu pomenili le maloshtevilno elito, ki je prishla v Italijo iz Panonije, postala dvojezichna, da je lahko obchevala s tos­kan­skim, pretezhno italidskim ljudstvom, med seboj pa so she dolgo ohranili svojo govorico, kar je vplivalo tudi na jezik. Toda vmes je she vpliv semit­skih jezikov (str. 278), kar je mogoche dokumentirati z dvojezichnimi napisi na ta­blicah iz Pyrgija in izhaja iz tesnih povezav celotnega mediteranskega obmochja z Blizhnjim vzhodom.«

Tudi nestanovitna uporaba pisave ( t = Θ, f = φ, c = χ, s = ś) (str. 138) in veliko razli­chno zapisanih posameznih besed je mogoche razlozhiti (str. 264) z zelo skromno literarno tradicijo. Znano je, da je med doslej odkritimi etrushchanskimi besedili ogromna vechina kratkih nagrobnih ali prilozhnostnih zapisov. Tudi naj­daljshi znani tekst z zagrebshke mumije je, po vsem sodech, religiozne narave. Po sociolin­gvistichnih kriterijih je odnos med nestalnostjo pisave in literarno tradicijo zelo mochan. Etrushchanski (ne prav shtevilni) pisarji so bili funkcionarji v sluzhbi tu­jerodnih priseljencev, ki niso bili le brez knjizhevnosti, ampak so bili predvsem in v polni meri zaposleni z gospodarstvom in upravljanjem osvojene dezhele, zato niso imeli chasa za besedno umetnost. (Op. L. V.: Tu naj opozorim na dolocheno sovpadanje z mnenjem Semerana, da je etrushchina koiné, cheprav po njegovem iz semitskih jezikov, medtem ko Alinei semitskim dodaja she madzharske in ne na­zadnje tudi slovanske besede.) Alinei kazhe na hermenevtichno zagato (str. 264) etruskologije, ki je morala na temelju skromnega besedishcha in kratkih besedil zgraditi teoreme za rekonstrukcijo neznanega jezika; od tod arbitrarna idealiza­cija samega chrkopisa, ki naj bi bil zadovoljiv odraz fonoloshkemu sistemu (to je dvo­mljiv poskus, che si le ogledamo samo primer angleshke pisave). Zhe interpunk­cija predstavlja torishche neskonchnih razprav med strokovnjaki, che naj bo osta­nek pisave po zlogih, ki naj bi bila znachilna za arhaichno etrushchino. (Op. L. V.: Ker gre pri Etrushchanih za obdobje, dolgo mnogo stoletij, samo pomislimo, kakshna je bila slovenshchina brizhinskih spomenikov v primerjavi z danashnjo.)

 

Po Alineiju (ki ima arheoloshke, prazgodovinske in lingvistichne predhodnike) so Madzhari prishli v Etrurijo iz karpatsko-podonavskega bazena. Tako Hencken meni, da je bil doslej poglavitni razlog, zakaj ni bil vzpostavljen enachaj Madzha­ri = Etrushchani, zgolj v veljavni in trdozhivi kronologiji pozne priselitve Madzha­rov v Panonijo. Ker je za obrambo Alineijeve teorije treba odgovoriti na vrsto na­sprotnih argumentov, naj navedem zgolj enega, ki je na prvi pogled videti kljuch­en: za­kaj se je Etrurija razvijala z juga proti severu, che pa naj bi Etrushchani pri­shli iz Panonije? In odgovor, ki ga daje zhe Peroni: v juzhni Etruriji je villanovska kultu­ra meshanica z drugimi sestavinami, medtem ko je na obmochju Bologne edina povsem chista in izvirna; che bi prihajala z juga, bi bila prav tako meshanica (str. 396-370).

Tudi za pogosto uporabljano latinsko ime Tusci, Etrusci ne bi bilo nich chudnega, che bi izhajalo iz Turki, Tursci, zato tudi Toski, Toskana, in je "e" zgolj v olajshanje izgovarjavi. Po najnovejshih odkritjih obstaja tudi razlichica *tursike, *turse z osno­vo *turs. Cheprav obstajajo ti podatki shele po letu 551, ko se je ljudstvo z imenom Türk pojavilo v osrednji Aziji, so bili ti Altajci po TK tam zhe od prvih naselitev chloveka, zato lahko pojavljanje Turkov na evropskih tleh zhe veliko pred letom 551 uposhtevamo brez velikega tveganja (str. 416). Madzhari naj bi po tem scena­riju prishli na Apeninski polotok med koncem bronaste in zachetkom zhelezne dobe iz Panonije. Njihova elita, druzhbena ureditev in dobrshen del besednjaka so bili turshki (str. 415 - 416). Ko obravnavamo ugro-finsko jezikovno skupino, je za­nimivo, da madzharsko kmetovalsko besedje kazhe, da so bili Madzhari "neolitizi­rani" (pojav poljedelstva) pod oblastjo nekega turshkega ljudstva, kar ne velja za Fince in ostala uralska ljudstva, ki so v prazgodovinskem obdobju to dozhivela prek Bal­tov in Germanov (str. 418). Che torej domnevamo, da so bili Madzhari ne­olitizirani pod nekim turshkim ljudstvom, potem v V. tisochletju pr. n. sht. niso mogli biti v srednji Evropi, kamor je v neolitiku zhe segel z Balkana drugi kulturni val v obliki lengyelske kulture, ki je skladno s teorijo kontinuitete slovanska po jeziku. Che pa bi bili Madzhari zhe od prej v karpatsko-podonavskem bazenu, takrat ko se je poja­vila ta kultura, bi bilo logichno, da bi prevzeli nove proizvajalne tehnike in jim tudi dali svoje izraze ali pa si jih izposodili iz drugih jezikov, kot je to bilo pri Gr­kih, Italidih, Germanih in Slovanih. Tako pa so prevzeli poljedelsko-pashni­shko tehni­ko in izrazje od nekega vladajochega turshkega ljudstva. Ker so jih neo­litizi­rali Turki, so se morali nahajati zelo dalech od izvornega blizhnjevz­hodnega sredishcha neolitizacije, ko je ta prodirala v Evropo. Da bi pojasnili to njihovo ve­liko oddaljenost, ni drugachne razlage kot: (A) ko so se po zadnji pole­denitvi umi­kali ledeniki proti severu Evrope, so se tudi Madzhari kot ostali Uralci iz vzhodne­ga dela srednje Evrope, kjer so zhiveli, ohranjajoch tradicionalni paleo­litsko-mezo­litski nachin lovstva in ribishtva, pomikali za divjadjo na sever; (B) med tem pomi­kanjem proti severu je zahodnejshi del uralskih ljudstev – ki ga ozna­chujemo kot balto-finskega – dosegel Baltik in prishel v stik z zhe neolitiziranimi Indoevropejci (Balti in Germani), od katerih so si izposodili poljedelsko termino­logijo. Proto­madzhari na vzhodnem krilu pa so se morali usmeriti proti Uralu, kjer so prishli v stik s turshkimi (altajskimi) ljudstvi ter z njihovim nachinom agro­pastirstva in se­veda z izrazjem s tem v zvezi (str. 418). Shele takrat se je v drugi polovici halkoli­tika v III. tisochletju pr. n. sht. del Pramadzharov premaknil kot nomadski pastirji kur­ganov (po Alineiju) proti karpatsko-podonavskemu bazenu, cheprav she ne mo­remo govoriti o enotnem madzharskem ljudstvu. Za njihovo etnogene­zo so odlo­chilni: (a) kronoloshko izvirna slovanska kultura Baden; (b) kulturno in delno etno-lingvistichno turshka kultura kurganov; (c) lingvistichno Ugri iz zahod­ne Sibi­rije (428-430).

Iz Panonije, kjer so bili pred njihovim prihodom Slovani lengyelske kulture, so Et­rushchani – Madzhari prishli v Italijo, po enem mnenju chez Jadransko morje, po drugem pa po kopnem prek ozemlja, zhe naseljenega s Slovenci. Alineijeve jezi­ko­slovne analize kazhejo, da so Etrushchani – Madzhari organizirali svojo skupnost shele po dokonchni ustalitvi na villanovskem obmochju in pred pojavom zgodovin­ske Etrurije, kar nam potrjuje razshirjenost etrushchanskih toponimov Felsina, Vel­sna in Alsium, s chimer je potrjeno, da je takrat sever tvoril celoto s centrom (Vel­zna) in jugom (Alsium). To pa pomeni, da je villanovsko ljudstvo govorilo neko vr­sto arhaichne madzharshchine (str. 399).

 

Che strnem svoje razmishljanje, uposhtevajoch omenjene raziskave in teorije, bi rekel o (1) Semeranovi tezi o etrushchini, ki naj bi bila koiné iz semitskih jezikov, da je bilo v celotnem Sredozemlju nedvomno chutiti mochan kulturni, a le delno tudi migracijski vpliv Semitov z Blizhnjega vzhoda, vendar pa po moje etrushchina kazhe tudi mochne primesi drugih jezikov, med temi ochitno tudi slovanshchine, kar je posredno mogoche izpeljati tudi iz (2) Sergijeve teorije o latinshchini kot lo­kalno nastalem jeziku iz praslovanshchine in jezika staroselcev, pri chemer seveda etrushchina ni mogla biti izzvzeta iz teh vplivov, saj je bila v neposrednem stiku z latinshchino (cheprav je Sergi zagovornik blizhnjevzhodnega izvora Etrushcha­nov). A tudi (3) Alineijeva teorija o etrushchini kot arhaichni obliki madzharshchi­ne se mi zdi potrebna popravka, uposhtevajoch prav njegovo domnevo iz TK o Slovanih kot staroselcih na obmochju vzhodnih Alp, da so namrech ti morali imeti (najmanj, kar lahko rechemo) mochan vpliv na kulturni in jezikovni razvoj villa­novskega ljudstva in s tem Etrushchanov samih. Ker pa so po Alineijevi teoriji Protomadzhari pomembno vplivali na genezo Etrushchanov, Protomadzhari pa so po njegovi TK prishli v tesen stik z zhe prej v Panoniji in vzhodnih Alpah naselje­nimi Slovani in so torej dozhiveli kulturno in jezikovno akulturacijo, preden so pri­speli na etrushchansko obmochje v Italiji, in che sprejmemo njegovo tezo o ma­dzharski eliti (tega ne moremo v celoti izkljuchiti), je ta tja indirektno zanesla slo­vansko kulturo in jezik. To potrjujejo same njegove analize.

 

Po mnenju Alineija danashnja kriza tradicionalne indoevropeistike izvira iz vztra­janja na domnevi o mnozhichnih invazijah bojevitih ljudstev z vzhoda ter iz ab­surdno nizke kronologije, ki dolocha mnozhichne selitve ljudstev v srednjem veku. Zato se ni treba chuditi, che so danes tolikshne mednarodne razprave o dveh veli­kih teorijah – Renfrewovi teoriji o neolitski razshiritvi Indoevropejcev in Alineijevi teoriji kontinuitete, od katerih ima vsaka svoje zagovornike, v bistvu pa sta si po­dobni v tem, da povsem na novo postavljata izvor Indoevropejcev, pred­vsem pa domnevata relativno veliko naselitveno stabilnost zhe od prazgodo­vinskih chasov.

Iz navedenega je videti, da je pred zgodovinarji in jezikoslovci she precej tezhkega dela, toliko, da so nekateri zhe odnehali in rekli, chesh da to nima nikakrshnega smisla vech. Vendar pa kljub temu ostaja veliko neumornih in navdushenih razis­kovalcev, ki jih tudi tak pesimizem ne bo zaustavil, in gotovo bomo imeli mozh­nost she veliko­krat slishati o (presenetljivih) raziskovanjih tudi na polju etruskolo­gije.

 

 

Glavni viri:

 

Mario Alinei, Etrusco: una forma arcaica di ungherese. Il Mulino, Milano-Bologna, 2003

Giovanni Semerano, Il popolo che sconfisse la morte - Gli Etruschi e la loro lingua. Bruno Mondadori, Milano, 2003

Luciano Agostiniani-Francesco Nicosia, Tabula Cortonensis. L'Erma di Bretschneider, Roma, 2000

Giuseppe Sergi, Le prime e le più antiche civiltà. Fratelli Bocca, Torino, 1926

Giulio M. Facchetti, L'enigma svelato della lingua etrusca. Newton&Compton, Roma, 2000

Romolo A. Staccioli, Il "mistero" della lingua etrusca. Newton&Compton, Roma, 1977

Ugo Di Martino, Gli Etruschi. Ugo Mursia, Milano, 1982

Giuliano Bonfante&Larissa Bonfante, The Etruscan Language. Manchester University Press, Manchester and New York, 2002

 

 

 

_____________

Nadaljevanje v Reviji SRP 67/68