Revija SRP 61/62

Lev Detela

 

O DVEH KOROSHKIH KNJIGAH

 

DUHOVNIK, UREDNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ KOROSHKIH SLOVENCEV

LOVRO KASELJ (zbornik, uredila Marija Makarovich)
Zalozhila Krshchanska kulturna zveza, Celovec, 2003, 600 strani

Krshchanska kulturna zveza v Celovcu je v svoj zalozhnishki program poleg zhivljenjskih prichevanj preprostih ljudi, ki izhajajo v knjizhni zbirki Tako smo zhiveli, vkljuchila tudi izdajanje monografskih zbornikov o posameznih kulturnopolitichno pomembnih slovenskih osebnostih na avstrijskem Koroshkem. V tej seriji so do zdaj izshle knjige o duhovnikih Vinku Zaletelu in Tomazhu Holmarju, nedavno pa she o pesnici Milki Hartman. Veliko informacij o slovenskem kulturnopolitichnem zhivljenju med koroshkimi Slovenci pa she posebej nudi obshirni zbornik o vsestransko prizadevnem kulturnem pobudniku Lovru Kaslju. Urednica zbornika Marija Makarovich je v uvodni besedi poudarila, da je v knjigi »za vedno ujela zhivljenje in delo slovenskega duhovnika, nazadnje zhupnika v Hodishah, publicista, vsestranskega kulturnega in narodnega delavca, predvsem pa pokonchnega, zavednega in neomajnega koroshkega Slovenca«. Kasljeva avtobiografija, ki je objavljena v prvem delu publikacije, je karakteristichen dokument aktualnega politichnega in kulturnopolitichnega dogajanja pri koroshkih Slovencih v Avstriji po plebiscitu v letu 1920. Predvsem javnost v osrednji Sloveniji, ki je razmeroma slabo seznanjena s posebnimi razmerami na Koroshkem pred drugo svetovno vojno in po njej, se bo lahko ob Kasljevem spominskem pripovedovanju srechala z realnimi, objektivnimi in neposrednimi opisi ter analizami tamkajshnje polpreteklosti. Leta 1913 v tedaj she slovenski, zdaj pa zhe popolnoma ponemcheni Stari vasi pri Grebinju rojeni avtor (ki se spominja tam zhivechih Handkejevih slovenskih starih starshev in matere) nas v knjigi vodi k svojim dijashkim letom na tedanji edini celovshki (nemshki) gimnaziji. Po opravljeni maturi v letu 1934 ga srechamo kot shtudenta filozofije in teologije na tedanjem bogoslovju v Celovcu. Zhe v otroshtvu in v chasu sholanja mu je v zgled premochrtni, narodno zavedni oche, gostilnichar v domachi vasi. Kaslja zachenja zhe zelo zgodaj privlachevati kulturno in literarno delovanje, ki naj bo v koroshkih razmerah narodno vzpodbudno in narodno ozaveshchevalno. Njegova »domacha« narechna slovenshchina je sprva pomanjkljiva. Na celovshki gimnaziji je sicer pouk v materinshchini dvakrat na teden za vse Slovence po eno uro obvezen, vendar je to za pravilno uporabo premalo. Kaselj pije lepoto slovenskega jezika iz leposlovnih knjig, prebira Cankarja, Ivana Preglja, Otona Zhupanchicha. Slovenshchino na gimnaziji dobro pouchuje dr. Hans Widder, doma iz Borovelj, za katerega pa je Presheren zachetek in tudi konec slovenske literature. Dijake zelo razochara, ko jim razodene, da »se ne chuti Slovenca«. Ob Hitlerjevem obisku Celovca ga z dvignjeno roko navdusheno pozdravlja. Tipichne koroshke razmere! Toda Kaselj ne odstopi od svoje narodne poti. V bogoslovju na veliko sodeluje v tamkajshnjem leposlovnem listu Bratoljub (ki ga tudi urejuje) in postane predsednik Akademije slovenskih bogoslovcev. Po kaplanovanju v raznih koroshkih farah je v chasu druge svetovne vojne provizor v Sht. Vidu v Podjuni, dokler ga celovshki shkof leta 1952 ne premesti v zhe precej ponemchene Hodishe pri Celovcu, kjer ostane zhupni pastir vse do upokojitve. Tu se poleg pastoralnih nalog ves chas posvecha tudi kulturnim dejavnostim. Upira se germanizaciji in minimaliziranju slovenske prisotnosti na avstrijskem Koroshkem. Kot kak Bevkov Martin Chedermac vztraja med svojimi preprostimi farani in je odprt za vse, tudi za tiste, ki se iz takih ali drugachnih razlogov ne chutijo vech kot Slovenci. Vendar z zhalostjo v srcu opazuje stalno upadanje slovenske zavesti, kar porazno vpliva zlasti na mlade generacije, saj starshi, ki she znajo slovensko, s svojimi otroki obchujejo le she v »pomembnejshi« nemshchini.

Njegov trezni znachaj mu koristi pri umirjanju razdvojene koroshke slovenske skupnosti, zato skusha gladiti in povezovati, ker ve, da je v slogi moch in tudi uspeh. Nad deset let vzorno ureja koroshko druzhinsko revijo Vera in dom, ki ji dá leta 1967 novi naslov Druzhina in dom. Je namrech jasen nasprotnik vsakega pretiranega klerikalizma, cheprav je popolnoma predan krshchanskemu etosu. Zato v »koroshki katolishki druzhinski reviji« lahko sprva pod psevdonimi sodelujejo vsi poznejshi vodilni mladjevci, predvsem pa Florjan Lipush s svojimi zachetnimi »pesmimi v prozi« ter Erik Prunch in Karel Smolle, vendar sodelovanje z Lipushem zastane, ko ta etablira revijo Mladje in postane oster kritik »krshchanske neetichnosti«. Spor z Lipushem dozhivi karakteristichni vrh ob Kasljevi negativni oceni Lipusheve prozne knjige Odstranitev moje vasi v celovshkem chasopisu Nash tednik, ko se Kaselj vprasha, kako more bivshi bogoslovec »tako brutalno in nesramno smeshiti Boga... in vse, kar je kristjanu sveto, grdo sramotiti duhovnishko sluzhbo ter s tako naslado riti po mochvirju odurnega klafanja«.

Lovro Kaselj se medtem angazhira v vodilnih funkcijah koroshkega kulturnopolitichnega zhivljenja. Leta 1971 prevzame predsedstvo Krshchanske kulturne zveze in se na tem polozhaju trudi izboljshati odnose z nemshko dezhelno vechino pa tudi z nasprotnim slovenskim levim taborom in s kulturnimi organizacijami tedanjega komunistichnega sistema v Sloveniji in Jugoslaviji. Poleg razlichnih druzhbenih obveznosti pa je predvsem narodno zaveden duhovnik in narodnoozaveshchevalen pridigar ter, kar ostane vechini javnosti skorajda zakrito, vztrajen pisec meditacij, chlankov, reportazh pa tudi pesmi, chrtic in dramskih prizorov iz koroshkega zhivljenja. Z idealistichnim delovnim zanosom prevaja tudi iz nemshchine (n. pr. dramo Igra apostolov v Mariboru rojenega Maxa Mella) in latinshchine (svetopisemski psalmi). Vchasih zapishe ali objavi tudi kaj v nemshkem jeziku. Zhe leta 2000 celovshka Mohorjeva zalozhba izda v svoji Ellerjevi zbirki pod naslovom Sadovi vecherne zarje izbor iz Kasljeve meditativne proze in iz vech ali manj prilozhnostno nastale lirike. V drugem delu prichujochega zbornika, ki ga je Kaslju »iz velike hvalezhnosti in sposhtovanja« posvetila Krshchanska kulturna zveza v Celovcu, pa je zdaj objavljen shirshi izbor iz del tega chloveshko skromnega in tihega koroshkega slovenskega besednega ustvarjalca, ki sega od zapisov s potovanj in romanj prek portretov prijateljev (Milka Hartman, dr. Pavle Zablatnik, Werner Berg, Kristo Srienc), govorov in nagovorov (na prireditvah in na programu koroshkega slovenskega radia) vse do ozhjega literarnega ustvarjanja. Na koncu knjige za izredno zanimivo dokumentacijo (s ponatisi izvirnih pisem razlichnih osebnosti literarnega, kulturnega in politichnega zhivljenja) sledi she obshirna bibliografija Lovra Kaslja izpod peresa Marije Grushovnjak.

 

 

PESNIK IN SLIKAR CHUSTVENO POUDARJENIH RAZPOLOZHENJ

Ivan Klarich: VTISKI / EINPRÄGUNGEN
Pesmi in slike, dvojezichna izdaja, prevodi v nemshchino Janko Ferk. Mohorjeva zalozhba, Ellerjeva zbirka 27, Celovec, 2004.

Ivan Klarich, rojen leta 1953 v Mavrcu v Sloveniji, od leta 1988 zhivi in dela na avstrijskem Koroshkem, kjer se je uveljavil kot snemalec avstrijske televizije ORF ter kot rezhiser in scenarist.

Od leta 1990, ko je zachel razstavljati svoja slikarska dela, je veljal za »pesnika slik«. Zdaj pa ga je celovshka Mohorjeva zalozhba predstavila tudi kot »poeta besednih slik«, saj mu je ob zhivljenjski petdesetletnici kot sedemindvajseto knjizhno izdajo svoje hishne pesnishke edicije, poimenovane po koroshkem slovenskem liriku Franu Ellerju (zhivel je med letoma 1873 – 1956), izdala prvo pesnishko zbirko.

V zajetni, skorajda razkoshni knjigi velikega formata, ki je istochasno tudi album, v katerem so objavljene barvne reprodukcije pesnikovih barvno razgibanih abstraktnih slik, se Klarich predstavi v slovenshchini in v paralelnih nemshkih prevodih Janka Ferka z enainshtiridesetimi pesmimi brez naslovov kot avtor pesnishke intime in chustveno poudarjenih razpolozhenj. Ta so velikokrat povezana z erotichnimi prebliski in iskanjem tudi disonanchne ljubezni, kot jo razumevamo v danashnjem chasu. Erotichno pochutje je lahko tisti kljuch, ki odpre avtorjeva »zaprta chustva« (str. 17), cheprav ni jasno, ali se bo razmerje lahko razraslo v osrechujoche partnerstvo. Zdi se, da avtor v koordinatah eksistencialnih preizkushenj s priblizhevanjem k ljubljenemu chloveku ishche zhivljenjski smisel in samega sebe. V nekem smislu je Klaricheva zbirka pesnishki dnevnik, dokument o iskanju sreche, pri katerem pa se je konkretno dozhivetje ljubezni velikokrat zhe zelo oddaljilo od nekoch zakoreninjenega romantichnega ideala. Za pesnikovimi metaforami in sanjarijami lebdijo tudi sence in razpoke. Disonance, porojene iz ponesrechenih medchloveshkih razmerij in nesporazumov, se vchasih razpnejo v shirshe razpoznavne razsezhnosti, ishchejo dotik z vechnimi, metafizichnimi obmochji bivanja.

Klaricheva pesnishka erotika je kognitivna, saj raste iz spoznanja, da »bova skupaj, za vedno skupaj, brez naju«, toda ob dejstvu, da je »na nebu nad nebom ... she eno nebo« (str. 61). Ljubezensko chustvo ali hrepenenje je sicer vtkano v bolj ali manj izvirne metafore, ki so ponekod »olepshane« s sentimentalizmi in z obujanjem otozhnih spominov, vendar se avtor vedno znova vracha v konkretno realnost vsakdanjosti, pa chetudi je ta prozaichna ali bolecha. Kot da bi se vchasih zbal svojih chustev in sanjarij, ker si je poshkodoval prst »z zabijanjem zheblja v desko«. Rezko in mozhato izpoved, ki jo je pretkal z besednimi vulgarizmi svoje lastne nedonoshenosti, zato stoichno zakolichi z verzi: »Idiot,/ chemu sem shel zabijat/ ta zhebelj, ko pa sem zhe prestar,/ da bi lahko jokal« (str. 101).

V zbirki si sledijo kratke razpolozhenjske impresije, »vtiski«, zarisi ali opisi razlichnih emocionalnih stanj, hrepenenj po nezhnosti in ljubezni, v katere se vedno znova prelivajo tudi temnejshi odtenki samote, bolechine ali razocharanja. V svobodnem verzu, tu in tam pretkanem z aforistichno domislico, poetichno ironijo ali miselnim prebliskom, se meshajo tradicionalne, skorajda konvencionalne pesnishke podobe »dnevov, polnih sonca« ali »dushe, ki je kot jadro v vetru« z izvirnejshimi in drznejshimi domislicami in motivi. Zanimivo je na primer avtorjevo vzporejanje erotichnega pozhelenja z aktualnim amerishkim militarizmom, ko ga, kot pravi na strani 81, »prevzame... strast, da bi te po amerishko invaziral, napadel in pretresel, ... onesposobil komunikacijska objekta ter na svojo stran pridobil obrambne sile. Nato bi te po amerishko raketiral, dokler ne bi bilo vojne konec«. Pesnikov credo morda na svojevrsten nachin zazveni iz na prvi pogled pokrajinskega motiva o »zelenem mahu, ki porashcha sivo kamenje zhe skoraj porushenega zidu« (str. 97), ko razmeroma drobno impresijo iz narave povezhe s samosvoje obchuteno religiozno tematiko in dozhivi »svojo cerkev« v naravi, kjer »sredi oltarja greshi mlada cheshnja«. Cheprav pesnik zhivi in dozhivi predvsem mimobezhni trenutek sreche ali pa tudi nezadoshchenosti, je v njem nekakshna dvojnost. Ta se na primer zrcali iz samosvojega spomina na otroshtvo, saj je she vedno v njem »nekaj noro majhnega«, cheprav ga je »chas popeljal v drugi chas... V chrnih chevljih, z belo peto« (str. 161). Posamezne ubeseditve chustvenih impresij in razpolozhenjskih stanj je avtor poleg tega postavil v kooordinatni sistem lastnih slikarij v zhivahnih pastelnih odtenkih, ki so paralelno dodane k vsaki posamichni pesmi, kar v povezovalnem loku med dvema umetnishkima nachinoma ustvarja dodatno impresivno razpolozhenje.

Janko Ferk, priznani prevajalec in pesnik v dveh jezikih, je skushal slovenske izvirnike chim bolj adekvatno preliti v gladko tekocho nemshko dikcijo. Tu in tam se je nekoliko oddaljil od izvirnega slovenskega idioma, da bi lirichne izpovedi slovenskega avtorja bolje priblizhal jezikovnim in stilistichnim posebnostim drugachne jezikovne mentalitete. Na koncu zbirke je samo v nemshchini objavljen she prijateljski zapis kulturnega urednika koroshkega oddelka avstrijske radiotelevizije ORF Horsta Ebnerja o presenechenju ob branju Klarichevih pesmi, ki so po Ferkovi zaslugi dostopne tudi nemshkim bralcem.