Revija SRP 61/62

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
VII
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 

Enea Silvio de Piccolomini takrat v Sieni in Firencah ni slutil, da ga bo nepredvidljiva usoda zanesla iz sonchne Italije dalech v odrochna zablatja na krutem severu in na neprizanesljivem vzhodu. Namrech v tiste divje dezhele, kjer si lisice vsak vecher voshchijo lahko noch. Pravzaprav so se mu najezhili lasje, ko je moral v predmestni krchmi v Firencah poslushati temne zgodbe o barbarih v Avstriji in na Kranjskem ter Shtajerskem. Od vsega gnusnega in podlega na nashem ubogem svetu nakremzheni popotniki, trgovci in bivshi vojaki, navajeni na najslabshe mozhno, so mu z od razburjenja razshirjenimi zenicami pripovedovali o divjih neolikanih ljudeh v skorajda nedostopnih hribih, ki pa so baje, kot je presenecheno poslushal, pravi silaki. Neprijazna zima in z njo povezani nechloveshki mraz, tako znachilen za tiste zadnje kraje, jim sploh ne moreta do zhivega. Baje tudi v skrajno ostri zimi hodijo kar bosi po snegu, z odprtimi srajcami, da se jim telo navadi na najhujshi mraz in postanejo odporni proti vsemu hudemu. Njihov nochni pochitek ne zahteva ne blazin in ne postelj, ki tam sploh niso v rabi. Lezhe kar na deskah, v senu ali pa, che je poleti dovolj toplo, na trati pod milim nebom. Tako ga sploh ne zachudi, da takim dezhelam vladajo krvolochni knezi brez kulture. Kot dobremu poznavalcu svetih resnic, ki jih je s pridom spoznal zhe v rosnem otroshtvu, pa mu je zdaj, v vzponu mladosti pred veliko kariero na sam duhovni vrh sveta, postalo tako barbarsko zhivotarjenje, sprenevedanje in divjanje vech kot odvratno, she posebej, che si se tako kot on, de Piccolomini, poleg shtudija prava in najrazlichnejshih artistichnih znanosti vsaj toliko poglobil v misterij Kristusovega nauka in v modrost grshkega in latinskega slovstva, da ti dela najvechjih mozh niso vech tuja. Kot skriptor in abreviator, ki natanchno pozna pota bozhje previdnosti, lahko samo zapishe, in to intus et in cute, znotraj in navzven, da je edina pot, ki lahko koristi omenjenim zakotnim provincam, neprestano plemenitenje ubogih dush, zakaj za oblikovanje popolne sreche posameznega chloveka ali dezhele, kolikor je v tem zhivljenju sploh dosegljiva, so potrebne razlichne dobre lastnosti, pozhrtvovalnost, premochrtnost, zaupanje, usmiljenje, sposhtovanje in ljubezen do drugega ali drugachnega. Ali povedano drugache: Ni sreche v zhivljenju, che z vsem srcem ne zhivish za kalon kai agathon, torej za lepo in dobro, kot so nas znali pouchiti zhe modri Grki.

Ko pa se ozremo na gospodarje ene od teh malo znanih temnih dezhel, na grofe Celjske, nam lahko po vsem tem, kar o njih pripovedujejo zanesljivi ochividci in dobropoucheni sporochevalci, samo zastane kri v zhilah. Zato obchuti kot resnichno bozhjo kazen tudi poroko cesarja in vechkratnega kralja Sigismunda z nespametno Barbaro, hcherko divjega Hermana, enega od teh grofov. Kaj ti bodo krone na glavi, che v njej ni ne previdnosti in ne modrosti! S svojo zheno in njenim nesrechnim sorodstvom je cesarski Luksemburzhan pridrvel celo na visoki koncil v Konstanco, kjer je bilo treba soditi cheshkemu krivovercu Joanesu Husu zaradi njegovih zlobnih napadov na sveto Cerkev in njene hvalevredne dejavnosti. Pravi chudezh je, da je pri vseh tistih nespodobnostih, ki jih je nezanesljivi cesar na robu koncila zganjal s svojo zheno in razlichnimi vitezi, she posebej pa s celjskima grofoma, tastom Hermanom in svakom Friderikom, in njunimi ljubicami, sploh zmagala pravica in je brezbozhnega Husa doletela zasluzhena smrt na grmadi. A da se je to zgodilo, je bilo treba odstaviti neprijetnega papezha Janeza XXIII., ki je neprimerno omahoval pred cheshkim skrunilcem bozhjega imena!

Ah, ti bohemici! Z njimi in njihovimi proklamacijami nekakshne neodvisnosti imata svet in on, Piccolomini, zares slabe izkushnje, vendar predstavljajo sicer obrobni grofi Celjski vrh chloveka nevredne apopleksije! To so zares slepe dezhele s slepimi in malovrednimi voditelji. Oziroma drugache povedano: Coeco populo coecus placuit ductor. Nesrechniki! Victa sedet pietas, terras astrea reliquit et flet abisse suum virgo venusta decus. Pobozhnost sedi premagana, pravichnost je zapustila te dezhele in ljubka devica zhaluje, ker je izginila njena krasota...

Saj tudi sam ni popolnoma slep za lepoto zhenskega spola, toda za te stvari velja zhelezno pravilo: Zmerno, previdno in tako, da ostane shirshi javnosti zakrito, saj se lepota nashih uzhitkov tujih ljudi prav nich ne tiche. Naloga kavalirja je, da zashchiti umetnosti ljubezni predane zhene in dekleta, ki bi bile, ko bi njihove skrivnosti prishle na dan, predmet mashchevanja ljubosumnih zakonskih mozh in vir vechnega obrekovanja... Zhal pa je omenjenim grofom, uposhtevajoch shtevilna verodostojna sporochila o njihovem vedenju, malo mar zhivljenje od njih odvisnih zhena in deklet, do katerih se obnashajo neposhteno in okrutno. Njihov rod se sicer sklicuje na nekakshne zvezde, toda stellae signa sunt in coelo aureae, quae iungat nos... Resnichne zvezde so namrech zlata znamenja na bozhjem nebu, ki zdruzhujejo vse ljudi sveta. V morebitno opravichilo lahko le zapishe, da se tisti kraji zaradi odrochnosti she niso mogli razviti, imperfecta situ, do popolnosti, ki je potrebna za dobro zhivljenje. Ko... namrech strashna senca vrne... svetu vedno znova... oblachni dan, offusum retroagit horrida umbra diem, ni chasa za izpopolnjevanje v kulturi in omiki, temvech je na dnevnem redu le boj za prezhivetje in obramba pred nevarnostmi, pred Turki in drugimi sovrazhniki, ki ogrozhajo prebivalstvo. Na razlichne tamkajshnje nepravilnosti je postal pozoren, ko mu je she kot sholarju prishlo pred ochi sporochilo prechastitega patra Shtefana Maconeja, plemenitega rojaka iz domache Siene, ki je prior v zhichkem samostanu. Ta stoji, kot pravijo, na samem robu shtajerske dezhele kot ob temnem prepadu brez dna, toda z najvishjo nalogo, da vzpodbudi uboge dushe k dobrim delom, da ne bodo za vechno pogubljene. V omenjenem pismu se vsega sposhtovanja vredni duhovnik silno pritozhuje nad razlichnimi nechednostmi, ki jih povzrocha neprijetna domacha plemishka druzhina, ki bi naj bila svojemu ljudstvu in dezheli v ponos. Zato in po pravici povedano mnogo raje kot zapise o grozodejstvih in nesramnostih grofov Celjskih prebira pouchni Zhivljenjepis Katarine Sienske, ki ga je, kot je znano, napisal velechastiti dominikanski pater Rajmund de Vienis, da bi ga zatem pogumno razposlal v stalni poduk, svarilo in na znanje najpomembnejshim krshchanskim gospodarjem sveta, rimskemu cesarju in nemshkemu, rimskemu, ogrskemu, hrvashkemu in langobardskemu kralju Sigismundu in njegovemu bratu cheshkemu kralju Vencheslavu, neapeljskemu kralju Ladislavu in angleshkemu kralju Henriku IV. Zhal mnogim ni znano, da je bil tudi prechastiti gospod zhichki prior Macone dalj chasa spremljevalec svetnishke Katarine, njen prijatelj in svetovalec. Zato je lahko tudi on, de Piccolomini, she posebno ponosen na svete osebnosti, ki jih je rodila njegova prelepa italijanska domovina.

***
 

Ob prvem jutranjem kriku petelina je sodnik Konrad Raspe zhe na nogah. Ne more spati. Z bledim obrazom kolovrati po izbi sem in tja. Kakshni chasi! Vse se je obrnilo v njegovo shkodo. Cheprav je hotel razsoditi po pravici. In v skladu z zakonom. Saj poshtenost ne sme izpuhteti v zrak kot slabi hlapi iz lonca s chorbo!

Zlochinstvo charovnishtva. De crimine magiae. Toda kje so kaki dokazi? Kdo je na primer zares videl Veroniko iz Desenic, kako je hudobnemu duhu zaobljubila svojo dusho? Kdaj in kje se je v ta namen z iglo vbodla v srchni prst desne roke in ga potem nastavila hudichu, da je lahko sesal njeno kri? Kdo jo je opazoval, kako v druzhbi desetih nagih coprnic in dvajsetih kosmatih peklenshchkov leti na Donachko goro, kjer bo napravila tocho in nevihto? Nichesar zanesljivega ni na papirju. Gre le za domneve na podlagi razburjene domishljije – ali celo shkodozheljne zlobe! Zato je moral zavrniti obtozhbo, ki jo je sicer izrekel sam veliki grof Herman, chesh da je mlada gospodichna iz Desenic zacharala njegovega najstarejshega sina, da ji je popolnoma podlegel. Saj verjame, da je kot ljubica zanetila strashno nesrecho v zakonskem zhivljenju Friderikove zhene Elizabete in morda unichila dolgoletni zakon. Toda naj je vedenje te mlade zhenske in morda tudi grofovega sina iz nravnih ozirov she tako vprashljivo, ni dokazov za charovnishtvo – in konec! Obtozhba nedvomno izvira iz ochitne jeze in ljubosumja uzhaljenega ocheta, ki ga je sin premalo uposhteval.

Kaj naj zdaj naredi? Mnogo raje bi se ukvarjal z drobnimi, cheprav sitnimi prestopki. Raje bi razsodil, zakaj so hudodelci polovili na pristavi za gradom vse kokoshi in ukradli kmetu Hlebcu brusni kamen. Trudil bi se izrechi pravichno sodbo Marku Lakushu, ki si je prilastil shest laktov platna in nasilno vzel nekemu Balazhu Drenovcu vagan prediva. Obsodil bi soseda, ki je ukradel vdovi Bari grudo dragocene soli in lonec masla. Toda coprnice na Donachki gori! Sicer so zadeve charovnishtva v vishji cerkveni pristojnosti in pod nadzorom dezhelnega vojvode, a v razsodbe skoraj neovirano posega tudi nizhja oblast. Celjski grofje pa itak zhele biti popolnoma neodvisni knezi, toda to so lahko le na obmochju krone svetega Shtefana oziroma ogrskega kralja – in ne na Shtajerskem. Zato upa, da mu njegova odlochitev za oprostitev lepe gospodichne ne bo izpodnesla tal pod nogami, saj je jasno, da ga zhele njegovi mogochni zoprniki pregnati iz dezhele. Sodnik Raspe se trese zaradi strmoglavega sovrashtva, ki nevshechno razsaja po ubogi dezheli.

***

 
Zhe spet zaslishi Elizabeta tisti notranji nevarni glas, cheprav misli, da ga ne slishi, ker je za vedno utihnil glas. A zunaj razsaja glas kot vihar, zato je glas tu, zato je v njej ta glas, da se lahko zid prelomi na glas, da se glasno prekolje vhodni prag na glas, da se zalomi obok na glas, da se zlomi pod pod glas, da se zvije zgornji grajski stolp v glas, kot svecha ostri glas, ki dogoreva na glas, ker je temno in zhalostno skozi glas in stoji pred gradom glas, ko poka v zidovih in v stenah glas. Saj je njena roka kot glas, tu na prsih kot glas, Friderikov glas, kamor se je skril njegov glas, ta nevarni glas, tu v drobnih prsih glas, ki upogne stene na glas, ker je Friderikov glas ne izpusti in ni pomochi. Zhivalski glas, kot krempelj, kot z dlako porasla taca ta glas, da v podu in v tramu grmi in ji zastaja kri, ker je ta prasec glas moshke mochi, ki zhensk na miru ne pusti, da se ga boji. Ker se plazi v njene prsi na ves glas in jo zheli posiliti na glas, da ji zastane kri... Ji trga obleko na glas in jo slachi z nedostojnimi besedami na glas, da ne more vech skriti svojih drobnih prsi, ti Friderikov glas! Zakaj jo proti njeni volji osvaja na glas, saj je zanosila Marija na glas, s katero se kot machek goni v nevihti njegov ostri glas. Zato je tu roka, ta Friderikova roka, ki jo slachi in muchi na glas. Je mogoche bolna na glas, ker je tu v njenih prsih ta glas napet kot bes? Napet kot dojke, Marijine velike dojke. Ta glas. Zato ima v shibkih prsih napeti glas, saj bi bile rade polne dojke. Njene dojke. Ta glas! Da bi bile mochne dojke. Ja, tu, v telesu je zato debeli glas. Ki jo muchi in slachi na ves glas! Ker bi ji rad naredil otroke, ki jih dela z drugimi uroki, ko muchi device in zalezuje in slachi lepotice povsod po dezheli na ves glas. Zato je tako glasen glas. Zato dezhuje glas iz urokov, hudih oblakov. Zato ta bes, rdech kot kres... Z rdechim nozhem v roki na hitrem plesu z desetimi uroki. Zato zunaj dezhuje besni glas. Zato se v gradu zachenja glasni ples. Zato potres. Ti glas! Zato je tu Marija in z njo vsa grajska svinjarija. Zato z razmrshenimi lasmi stoji z nozhem v roki na ves glas. Zato ta nozh in kri na glas. Zato tako chudno doni glas. Zato ta ples, kot hudi kres in bes in glas in svinjarija, ki ubija.

***

 
Marija zagleda grofico v kotu, kjer se kot bozhjastna meche z razgaljenimi prsmi in razmrshenimi lasmi po golih tleh, ob kupu obleke, ki si jo je strgala s telesa. Skusha jo dvigniti na posteljo, pokriti z rjuho. Iz grofichinih ochi zhari nenavadna obsedenost. Strezhnica dvigne roke, govori pomirjevalne besede. Iz stranskega prostora prihiti pater Konrad s svetim krizhem. Grofica se dvigne, stoji gola pred duhovnikom. Njena kozha se kljub bolezni prikupno sveti v soju prizhganih svech. Pater skusha povesiti ochi. Noche greshiti, cheprav ne more odtrgati pogleda od drobnih ploskih prsi nesrechne zhenske. Zheli poklekniti. Prositi plemenito gospo, naj si spet ogrne oblachila. Ah, ta greshni svet! Saj tudi sam ni izjema! Pogled mu pri tem nespodobno zdrsi proti rumenkastemu puhu med grofichinimi stegni.

»Sveti krizh bozhji! Vasha milost naj ne zameri!«

Elizabeta pograbi mozhev veliki lovski nozh, ki lezhi na mizi. Grozi. Zazhene se na levo, proti Mariji. Sive ochi se ji motno lesketajo.

»Vlachuga... Spish z mojim mozhem... Ti je naredil otroka... Pankrta grofa...«

Marija odskochi. Se hoche zavarovati pred gospodarico, ki vihti nozh in jo skusha napasti. Ki grabi po njeni obleki in prsih. Ji razpne srajco, da ji razkoshna dojka razburjeno zadrgeta v siju svech.

»Zdaj ti odrezhem sesek,« se zakrohota. »Da ne bo shel s Friderikom proti Turkom v Sisek!«

Pater prestrasheno dvigne sveti krizh.

»Apage Satanas! Poberi se, hudich!«

Zagrabi grofico pod laktom, udari po Elizabetini roki. Nozh se zakotali na tla.

»Svetega Pankrta je spochel. Novega celjskega grofa. Kje je dobri Ulrik? Pregnal bo mojega Ulrika...«

Pater se obrne k Mariji. Z ostrim pogledom na hitro oplazi njeno polno telo.

»Je res?«

Razburjeno premishljuje. Neprichakovana stiska je zanj in za njegovo srce naravnost usodna.

Marija povesha ochi.

»Je res?« ponovi pater ostro.

Strezhnica zatrepeta, plane v jok.

»Otrok je od plemenitega gospoda... Gospoda Hermana...«

»Ne, od Friderika je, vlachuga!« zatuli Elizabeta. Krichi. Dviga roke. Hoche napasti.

»Ne, njihova milost... so se zmotili... Saj njihova milost vendar vse vedo... Vse sem jim zaupala.«

Iz ozadja pritecheta dekli s chebri mrzle vode. Jo zlijeta chez plemenito gospo, ki se zgrudi na tla in onemi. Spet in spet jo polivata z mrzlo vodo.

»Kaj hochemo. Chasi niso rozhnati. Hudo je na svetu!« reche leva dekla in oshvrkne z jeznim pogledom na pol razgaljeno strezhnico.

»Oblecite jo in spravite v posteljo,« reche Marija. Z levico si na hitro potisne tezhko dojko v srajco in razburjeno zapusti sobo.

***

 
Friderik mora spet in spet v tihi notranji grozi prebirati pismo patra Konrada, ki mu s ponizhnimi, a vseeno odlochnimi besedami sporocha, da je njegova soproga tezhko zbolela. Tako rekoch se ji je, zaradi zhalostnega stanja, v katerem se nahaja nesrechni svet, omrachil um. Najponizhneje ga zato prosi, naj pride chim prej domov, da poskrbi za pravilno nego in pomoch. Ta bi kneginji spet mogla povrniti zdravje, ki ga za svoje dragoceno Bogu vdano in sveti Cerkvi tako koristno delovanje nujno potrebuje. Zato priporocha, naj takoj, ko zahtevni posli in nujne obveznosti dovolijo, sede na konja in prijezdi na grad k soprogi. Vsi najponizhneje chakajo na nadaljnja povelja premilostnega gospoda...

Shele potem, ko ga je vechkrat prebral, odlozhi pismo. Z zelenkastim obrazom drhti v poltemo. Zdi se mu, da ga je stisnilo v primezh. Ve, da bo moral ukrepati. To tembolj, ker mu je po bezhnem srechanju v njenem Zagorju tudi Veronika v zaupnem pogovoru s solzami v ocheh ochitala neverjetno veliko napak in zahtevala takojshnji odgovor. Izvedela je, da ji spet ni zvest. To bi sicer tu in tam dopustila, iz razlogov, ki jih pozna, saj ve, da je njen Friderik zdrav in zares mochan moshki, ki potrebuje zabavo in uzhitek kot potrdilo svoje moshkosti... She posebej na dolgih in napornih potovanjih, na katerih ga ne more spremljati. A kaj bi naredil, che bi tudi sama, cheprav je zhenska, spet zachutila potrebo, kot v temnem chasu, preden ga je spoznala, da bi se vsa predala komu blizhnjemu in mochnemu, v kar jo je zhal v rosni mladosti pregreshno vpeljala nepoteshljiva Johana? Bi ji to dovolil, che bi ostalo v mejah prijetne zabave? Saj ji je vedno govoril, da je vesel, da je izkushena, da pozna ljubezen, in ga zato bolje razume v njegovi vsesploshni potrebi po chim vechji ljubezni in uzhitkih. Bi bil ljubosumen? Ali pa bi se vdal v usodo in tudi sam uzhival, saj ji je pri ljubljenju nekoch zashepetal, da bi z njo in njenimi morebitnimi prijateljicami ali prijatelji rad poskusil kaj skupnega, che bi se nashla prilozhnost? Toda to je razumela le kot golo shalo, ker ve, da so take stvari nevarne in se lahko zabava hitro sprevrzhe v nesrecho. Zato si je zhelela, da bi oba spremenila zhivljenje! Ko bi zapustil zheno, ki ga ne ljubi in zaradi katere je postal suzhenj svojega ocheta! Potem bi postala tudi ona drugachna, boljsha! Saj ji je obljubil, da se bo odslej posvetil le njej oziroma predvsem njej. Zhelela si je, da bi se osvobodil nesrechnega jarma pri Elizabeti in zazhivel kot samostojen gospodar celjskih posesti samo za njo in v prid dezhele, kateri gospodari. Skupaj bi zhivela kot ljubecha se svobodna chloveka za svojo srecho in tudi za svoje uzhitke! Kot gospodarja svojih posestev in kot svobodna gospodarja samih sebe, tudi svojih teles! Ali je zhe pozabil, kako sta zdruzheno, predajajoch se drug drugemu telesno in dushevno, iskala najvechjo mozhno srecho, raj, paradizh ? Vedno znova sta ga nashla v sebi, zdruzheno, v njunem skupnem uzhitku, chesar ni dozhivel, kot ji je zatrdil, nikjer drugje, z nobeno drugo, ne v dushi in ne v mesu katere koli druge zhenske. Isto je obchutila tudi sama. Njeni ljubimci, njeni moshki iz chasa, preden ga je spoznala in o katerih toliko govorichijo, so bili zgolj obrobni pripetljaji, majhne vshechnosti, neznatni uzhitki, drobna mesenost, ki je skoraj nikoli ni pripeljala do velikega uzhitka, do vrhunca, do paradizha, ki ji ga je vedno znova znal pripraviti le on. In zdaj? Zdaj bo vse to zapravil? Zdaj je konec? Zdaj, ko ga je oche spet zapeljal, da se ukvarja s tujimi koristmi in pri tem celo tvega zhivljenje. Slishala je, in to ji je v Desenicah osebno potrdila Johana, ki vse izve, da se kot pijanec ves chas oplaja pri neki neumni gospe z imenom von Egkh. Ochitno je res dobra za tiste stvari. Je boljsha od nje, Veronike? Kako dolgo naj she chaka in trpi v samoti? Medtem ko se njen ljubi, ki ji obljublja celo zakon, cheprav je porochen, zabava v druzhbi razlichnih vitezov in razposajenih zhensk. V preveseli druzhbi celo na obisku pri Habsburzhanih in potem, za namechek, s tremi zhenskami v beznici na Dunaju. Kaj bo? Zakaj ne misli na svojo prihodnost? Na to, da on ni Herman, ki shkili po tujih kronah, temvech Friderik, ki bi moral vladati na drugachen nachin, za svoj dom in za svojo dezhelo, za njene uboge ljudi – in zanjo, Veroniko, che jo she hoche. Sluzhiti bi moral domovini, njenim starozhitnostim in davnim pravicam, ki jih tujci zhele unichiti. Ljudje bi ga ljubili, sposhtovali. Cenil bi ga tudi veliki svet. Zdaj pa ga vsi sovrazhijo. Doma in na tujem! Enako kot ocheta! Ali pa she bolj! Le kje so tisti chasi, ko ji je govoril same lepe besede! Je bilo vse le navadna lazh? Zdaj se mora dokonchno odlochiti! Da ali ne! Druge poti ni... Zato je chas, da sklene, kaj bo z njima in kaj bo z Elizabeto, ki je baje zares zbolela. Naj ji konchno dá zdravila, o katerih sta se dogovorila. Dolgo ne more vech chakati, zakaj nanjo zhe chakajo v dolgi vrsti shtevilni moshki, ki jim mora samo migniti z mezincem in zhe si jo bodo vzeli v narochje. Zakaj bi morala imeti manj svobode in pravic kot moshki, ker je zhal zhenska? To ne gre! Svobodo si bo vzela sama! Naj ve, ko se tako srechno zabava sam, brez nje in mimo nje, da se bo she bolj srechno znala zabavati brez svojega ljubega Friderika tudi sama!

***

 
Zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak zgrnilo nad njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha zgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom chudno pozheljive otozhnosti? Zaradi...? Zaradi...? Ali se lahko osvobodi in odreche tej zhenski?

***

 
Marija je zhe pred chasom prinesla k postelji vrch s chajem, ki bi naj pomirjevalno vplival na Elizabeto. Grofica lezhi z zaprtimi ochmi na postelji za baldahinom, kot da bi bila mrtva. Friderik se she enkrat prepricha, da ni nikogar v prostoru. Izpod rokava izvleche steklenichko s strupom, ki mu ga je svoje dni prinesel Zhid iz Benetk. Naj tvega? Naj umori soprogo in mater svojega sina? Zbegano trza pod mrzlim grajskim obokom in se ne more odlochiti. Samo eno kapljico v tekochino v vrchu, da vidi kako uchinkuje! Strah ga ovije v znojne pajchevine. Svet izgine v zhivchni megli.

Potem se zdrzne! Mora! Tudi zaradi Veronike! Che bo vse v redu, bo zheni kmalu nalil she vech kapljic v chasho, da bo za vedno mir! Kot zheli Veronika! In kot je tudi njemu prav! Zakon s Frankopanko se je pach ponesrechil!

Roka se mu neprijetno zatrese, ko dvigne steklenichko in se s strupom skloni k chaju na mizi.

***

 
Zakaj vse to, le zakaj? Ker mlada gospodichna morda ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov in se ni umaknila, ko jo je nekoch prijel za roko in nezhno in odlochno potegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove resne zveze? Ah, Veronika! Le zakaj je vse to potrebno?

***

 
»Kako se pochutite?« reche, ne da bi pogledal svojo zheno.

Ker ne dobi odgovora, she enkrat ponovi besede.

»Slabo,« zajechi Elizabeta. Gleda ga s srepimi ochmi, sovrazhno. »Zakaj ste tu?«

»Rekli so, da ste bolni... Da potrebujete pomoch... Zato sem tu.«

»Nisem bolna... Saj je bila samo slabost... Prehodno razburjenje. Spet bo dobro.«

»Ne verjamem. Zato sem vam prinesel zdravilo.«

»Kakshno zdravilo?«

»Za mirno spanje... Potem vam bo kmalu bolje.«

»Ne bom ga vzela.«

»Popijte vendar chaj, ki ga je prinesla Marija.«

»Ne bom. To ni njen chaj!«

»Je. Bom poklical Marijo.«

Vstane in gre proti vratom. Stopi na hodnik. Namigne prvi dekli, naj pride strezhnica. Se razburjeno vrne v sobo.

»Zakaj ste tu? Samo motite me!« spet reche Elizabeta.

»Tu ostanem, dokler ne ozdravite!«

Jezno stopi k lini, zre na grajsko dvorishche. Prenaporno je, da bi zheno she naprej prenashal. Mora se zgoditi. Naj se zgodi! Za zdaj je v chaj dodal le eno samo kapljico. Za preizkus. Pozneje vech.

Ko pride chrnolasa sluzhabnica in skoraj brez ugovorov dosezhe, da zhena popije uspavalni napoj, zachuti olajshanje. To postavno prsato dekle mora pridobiti zase in za svoje nachrte.

»Pridi chez chas, da vidimo, ali bo v miru zaspala. Ostanem pri zheni.«

»Kakor njihova milost zhelijo!«

Ob Elizabetini postelji obsedi kot ubit. Nato zaslishi tezhko dihanje, ki se stopnjuje. Grofica sope kot na pol mrtva. Ochitno strup dobro uchinkuje.

***

 
Zrak je napolnjen z besom zloveshchih demonov in vechno prekletih. Zastrupljen je z nevarnimi zablodami greshnega chloveshtva in nas hoche zadushiti. Kako naj se reshimo, kako naj zbezhimo iz teh nevarnih pasti, ki so nam jih nastavili zloveshchi odposlanci samega hudicha?

***

 
Ko pride v sobo strezhnica in se bojeche priblizha k Elizabetini postelji, jo Friderik neprichakovano hitro zagrabi za roko.

»Zdaj trdno spi. Po tvoji zaslugi. Dala si ji dober chaj.«

Prevech se ustrashi krepkega moshkega, ki jo spominja na njegovega ocheta, zaradi katerega je izgubila nedolzhnost. Toda zdaj, ko je Friderikova zhena zbolela in jo napadla z nozhem, cheprav ji dan in noch zvesto strezhe, svoji gospe ne more vech zaupati. Nekako razume mladega grofa, saj ga njegova zhena ne ljubi. Zato verjetno ishche zadoshchenje in zatochishche v tujih posteljah.

»Morda se je gospa pomirila, ker so prishli njihova milost,« reche v zadregi. »Saj so njen mozh.«

»Ja, to sem zares,« se zasmeje Friderik. »Kako pa je s tabo? Kaj she nimash mozha? Sem namrech slishal, da prichakujesh otroka?«

»Saj o tem zhe vsi govorijo,« zastoka zhenska, ker jo grof she bolj potegne k sebi.

»Povej! S kom?«

Zazre se v njene velike, nenavadno lepe chrne ochi.

»Saj njihova milost zhe vedo!«

»Povej, s kom!« ponovi skoraj neizprosno.

»S plemenitim Hermanom, njihovim ochetom...«

»Ja, ja,« se zasmeje. »Vesh, Celjski smo zelo radozhivi... She marsichesa se bosh morala nauchiti.«

Nesramezhljivo bozha njena topla stegna.

»In zdaj bi se rada porochila?«

»Ja, rada!«

Z rdechico na obrazu povesha ochi. Friderikova roka je namrech neizprosna.

»S kom?«

S prsti se pomakne navzgor pod spodnje krilo, ji izpodreca obleko nad koleni.

»S kom?« she enkrat ponovi.

»Z mizarjem Jakobom... Chutim, da me ima rad.«

»Sta zhe imela kaj med sabo?«

»Zhe.«

»Dobro. Toda to je moj grajski mizar. Samo jaz lahko dam dovoljenje, da se porochita. Ali to vesh?«

»Ja.«

»Krasna si. Res vredna moshkega hrepenenja. Razumem ocheta...«

Shari po njenih nedrjih. Ji pozheljivo razpre srajco in privzdigne polno meso pod napeto bradavico.

»Zakaj to..? Vasha milost... Ne... Raje ne...«

Se skusha braniti... Ne more... Mladi grof ni kar tako... Ima vpliv... Ji lahko vidno koristi, che mu ustrezhe in se mu vda. Kaj naj zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, she izgubi?

»Ali vesh, da lahko samo jaz dovolim poroko... Drugache ne bo kruha iz te moke...«

V njegovi glavi je nenavadna nepoteshenost, zaradi katere skorajda ne ve, kaj dela. Prizadeto chuti, da sredi zmede, v katero ga je pahnilo razmerje z Veroniko, zheli ljubiti to bujno telo, kateremu je njegov oche odvzel nedolzhnost. Na igriv nachin razpne spodnje dele Marijine obleke.

»Ne tu! Kaj bo rekla gospa..?«

»Ta spi,« se zarezhi in jo z vso mochjo pritisne k postelji, na kateri zadihano sope Elizabeta.

»Prosim, ne premochno,« zashepeta zhenska in se ga razburjeno oprime z obema rokama. »Zaradi otroka.«

»Ja, ja,« nestrpno zasika grof, ko ji razpre noge, ne da bi se oziral na proshnjo, naj bo previden. Njegovi zamahi so tako divji in siloviti, da Marija vedno znova vrochekrvno zakrichi od bolechin in istochasnega pozhelenja. Ko se po hitrem ljubljenju sunkovito zaustavita, ju kot zloveshch opomin udari tezhko dihanje Friderikove zhene, ki se mesha med njuno razdrazheno zasoplost.

***

 
Zrak okoli nas poka od zloveshche napetosti. Hudi duh nas stalno preizkusha! Na nebu in na zemlji je na tisoche nevidnih znamenj in zloveshchih pasti, ki se v uri preizkushnje zasvetlikajo kot ognjeni petelin na gorechi hishi, da bi zapeljali izgubljene popotnike v mochvirja in brezna.

***

 
~o Kot v PEKLU, 1. ~ Pekel, skrit za baldahinastim zagrinjalom iz brokata. Ogabno kozje meketanje. Povsod rdechkasta sopara, kot da bi puhtela iz vrazhje razbeljenega prashichjega kotla.

Zakaj je na robu postelje tako nemirno? Herman se prepoten obrne na drugo stran... Po njegovi razboleli notranjosti se v rezkih sanjah podijo neznosni prividi. Vidi roje majhnih rdechih hudichev z dolgimi chrnimi parklji in privzdignjenimi kozjimi repi nad golimi, s kocinami poraslimi zadnjicami... Nekakshne kapuce chez ochi... Kozji rog... Rumen ptich s predolgim, dvakrat upognjenim kljunom... Popadljiv pes na machki, machka na podgani... V ozadju nevaren bradach, ki se spreminja v pozhreshnega volka...

o~... Voz se enakomerno pozibava po slabem kolovozu proti zagorskemu Velikemu Taboru. Elizabeta lezhi na ponjavi, pokrita z medvedjim kozhuhom. Friderik jo zheli zaradi nenehnih besnechih izpadov predati v oskrbo njenim frankopanskim sorodnikom... Che se zhe prej ne zgodi kaj drugega... Z zvijacho je namrech dosegel, da je njen spovednik, pater Konrad, ostal na krshkem gradu. Tako ima pred njim in njegovimi sumnichenji za zdaj mir! Zato bo, kot upa, lahko izvedel nachrt in si pripravil pot za prihodnost... She dobro, da je na svojo stran pridobil Marijo, potem ko jo je bolna Elizabeta napadla z nozhem ter do smrti prestrashila in razzhalila. Zagotovil ji je poroko z dobrodushnim grajskim mizarjem in obljubil nadaljnjo sluzhbo na svojem gospostvu... Ko jo je telesno in dushevno dobil popolnoma pod svoj vpliv, jo je postopoma uvedel v posebnosti skrivnostnega zdravila, ki ga ves chas nosi s seboj... Nauchila se je, da ob napadih kar sama potisne na Elizabetin obraz krpo, pomocheno s kapljicami, da nesrechnica za nekaj ur zaspi...

Marija sedi na vozu v neposredni blizhini mladega grofa, zavita v plet iz goste volne in odeta v ovchji kozhuh. Zdi se, da se poljubljata in ljubkujeta...

~o PEKEL, 2. ~ Tri stare coprnice v desnem kotu, sredi senc in pajchevine... Gole. Z dolgimi seski na ohlapnih, navzdol visechih dojkah... Zadaj sprenevedanje in spozabljanje shtevilnih peklenshchkov z mladimi charovnicami. Spet mrachna prikazen bradacha s tezhkimi zheleznimi kleshchami za izdiranje nohtov... Sveta peklenska inkvizicija ! Kot zanalashch! Da bolj boli!

o~... V hrvashki Krapini se Frideriku takoj, ko stopi z voza, razdrazheno priblizha Veronika, ki je prijezdila na predvecher sem s svojega blizhnjega doma. Lasje ji divje vihrajo na vse strani. Kot okamenela obstoji, ko zagleda chrnolaso Marijo, ki se nasmejano sklanja proti Frideriku.

» Kaj she vedno ne najdesh miru? Zdaj se gonish zhe z Elizabetino deklo!«

»Ni tako, kot mislish!«

»Kje imash zheno?«

»Tu, na vozu. Spi. Z Marijo sva ji dala, saj vesh, tisto pomirjevalno zhidovsko zdravilo za lazhje spanje! Marija je tu, da mi pomaga zaradi Elizabetine bolezni.«

»Ja, ja! Le daj ji kapljice za lazhje dihanje!« mu skochi razjarjeno v besedo. »Kot sva se domenila. Naredi nekaj iz sebe! She chakam, a ne vech dolgo... Saj lahko zhivish tudi z deklo.«

Jezno se zavihti na konja in oddirja v zimsko noch...

~o PEKEL, 3. ~ Neznosen pish vetra... Brezdushno piskanje na kozji rog... Pred zagrinjalom dva grbavca in trije shepavci pri pobozhnem poslushanju machje muzike...

o~... Elizabeta je konchno v postelji, cheprav se she nekaj upira. Friderik ji zasuka glavo na levo stran, proti blazinam. Pomigne Mariji, naj jo trdno prime za roke. Strezhnica se zadihano, z zardelim obrazom skloni nad grofico, ki trzne z nogami, ko jo potisne globoko med blazine. Friderik pritisne rutico, ki jo je spet ovlazhil s strupeno tekochino, na sredo Elizabetinega obraza. Marijina polna zadnjica se trese od napora in razburjenja...

~o PEKEL, 4. ~ Prikazhe se hudich z zelenkastimi machjimi ochmi... Ne chaka... Rdechkasta polsvetloba je neznosna... Iz luknje v zidu sika krvava para kot iz peklenskega kotla... Bolni Herman skusha odpreti ochi, se vzpeti na postelji. Muchijo ga protin, visoka vrochina in blodnje sanje. Klek, Boch, Donachka gora... Spet coprnice... Na trinajstih chrnih metlah... Ob njih rdechi peklenshchki z dvignjenimi repi nad zadnjicami... Ali sanja ali bedi? Ali gleda z zaprtimi ochmi? Vidi tezhko roko tujega chloveka v ogabni svechavi, ki hiti razvezovat trakove na z modrim obshitkom umetelno zarobljenem naprsniku. Na naprsniku neke zhenske, ki se brani in istochasno stoka od pozhelenja, ko ji neznani moshki nenavadno pochasi razkriva gornji del telesa...

o~... Spet se oglasi Elizabetino krchevito dihanje... Grofica lezhi z bledim obrazom nezavestna na visoki postelji... Friderik obstoji sredi sobe z razmrshenimi lasmi, kot da je prishel iz viharja. V roki drzhi vrch rdechega vina... Na pol pijan, s podplutimi ochmi, zre v poltemo. Njegova visoka krepka postava zheli kljubovati chasu in prostoru... Potem pristopi k Mariji, ji z roko sezhe pod srajco, otipa njeno toplo tezhko dojko...

~o PEKEL, 5. ~ Stari grof jeche sanja roko, ki drsi chez napete prsi bohotne zhenske sredi rdechkaste polsvetlobe, da ta v strasti nenadoma na rahlo odpre usta in se ji zasvetijo kot sneg beli zobje, na katere pade svit iz svetilke, ki jo ob posteljo s hinavsko kretnjo nastavi sam peklenshchek z dvignjenim repom... Obe bradavici sredi presherno pridvignjenih kolobarjastih vzboklin sta she na pol skriti pod presojno tkanino. Kot v polsnu se stari grof obrne na levo stran, kjer je peklenshchkova roka zhe privzdignila dragoceno vezenino pri vrhu vedno bolj razgaljenega zhenskega stegna...

o~... Friderik potisne Marijo na preprogo pod desnim robom postelje, na kateri trpi njegova zhena. Polzi chez na pol razgaljene boke svoje ljubice, ji bozha kolena...

~o PEKEL, 6. ~ Herman sanja, da se Friderik strastno priblizha Veroniki. Vidi, kako sinova roka za rozhnatim obshitkom spodnjega perila razgali vse charovnichine skrivnosti. Zaboli ga, ko zagleda tri rdechkasta prirojena znamenja sredi prelestno belih oblin zgornjega dela zhenskega stegna. Hudicheva znamenja, v obliki treh celjskih zvezd! Satan in njegove prilezhnice! Nato se prikazhe vabljivo vzbocheni kot ostre, kot peklenski ogenj zhgoche rezhe. Je she sramezhljivo stisnjena med kot mah mehki puh nad skrajnim notranjim robom stegna ...

o~... Friderik privzdigne Marijine noge. Pod njegove na pol priprte veke se poganjajo ostre rdechkaste razpoke. Z roko polzi chez topli, zhe nekoliko izbocheni trebushchek vrochekrvne prilezhnice, jo obsipava s poljubi...

~o PEKEL, 7. ~ Herman vidi, kako se pod peklenshchkovimi dotiki charovnichina nozhnica odpre v shiroko naguban cvet, na robovih michno narasel v majhne, tu in tam shpichasto izbochene, rahlo valovite in pod Satanovimi prsti nenadoma vihravo razvejene rdechkaste brazde, nabrekle in nenavadno napete in zato dokaj drugachne, kot jih je do zdaj lahko videl pri svojih ne tako maloshtevilnih zhenskah. Skozi omotichni sen pada v pekel iz rdechega dima... Vlazhni rovi spredaj in zadaj... Nesramna poltema... Zadah po zhveplu in strasti. Na sredini, osvetljeno s peklensko luchjo, mlado zhensko stegno s tremi zharechimi znamenji... Celjskimi zvezdami... Ki strupeno zharijo v hudo noch. Ki mu hochejo unichiti celotno gospostvo. Zato mora sodishche zdaj na njenem mesu takoj odkriti ta znamenja zla in jo brezpogojno kaznovati s smrtjo na grmadi! Zdi se mu, da bo izgubil zavest.

o~... Friderik nasadi chrnolaso zhensko med svoja kolena in jo zachne s hitrimi sunki vrochekrvno ljubiti. Razgreto oznojen se poganja dalech naprej v rezko sredino rdechkasto razzharjenega stokanja. V zasopli strasti ne slishi bolechih zheninih vzdihov za baldahinom...

~o PEKEL, 8. ~ Medtem prekleta roka v sanjah she bolj razkrije peklensko zhensko skrivnost, to v pregibne gube in zareze ter posamezne majhne tople vdolbine in vlazhne nazobchane preseke nanizano lepoto, ki jo ochitno zheja po ljubezni in hoche biti zdaj vsem na ocheh nespodobno posiljena. Herman vidi, kako peklenshchek poklekne k polnemu stegnu in svechano poljublja tri zlochinska znamenja pod svetlorjavim puhom. Iz ozadja se prikazhe bradach z vrchem francoskega shatoja, te nenavadno opojne kraljevske pijache iz rdechega vina, sladkega medu in stepenega rumenjaka. Prikloni se na vse strani in z galantno gesto razlije tekochino v sredo vidno razprte zhenskosti. Hudich s hrapavim kozjim jezikom zaletavo srka sladko vsebino iz temnordeche chashe mednozhja.

o~.../// 1./ VERONIKINO MASHCHEVANJE / DRAMATICHNA EROTICHNA VMESNA ZGODBA V VECH DELIH, S SHELE POZNEJE ZAPAZHENIMI POSLEDICAMI /// Veronika premrazhena prijaha nazaj na svoj dom v Desenicah. V obupu se vrzhe na posteljo. Joka. Ob njej klechi mladostna prijateljica Johana. Jo bozha. Zheli pomiriti. Od zadaj, s skednja, se oglasha pijano petje zdolgochasenih vojakov. »Pridi!« reche samovoljna zhenska. »Zdaj je chas, da mislish nase... Pokazhi grofu, da tako ne gre! Tudi ti se lahko zabavash!« Veronika povesi ochi. »Ne, nochem!« Naj spet zdrkne nazaj? V nekdanje zablode? Vendar Friderik ne zasluzhi drugega kot prezir in sladko mashchevanje! Kljubovalno dvigne glavo.

/// 2./ VERONIKINO MASHCHEVANJE – UVOD /// Po strehi neznosno zashklepeta neprizanesljivi dezh. Rezhe do kosti, da je obup she bolj bolech. Johana jo osorno pogleda. »Ne bodi shleva! Zadaj na skednju je zabava. Vrchi z vinom in sami krepki mladi moshki!« Prime jo za roko. Vleche chez dvorishche na skedenj in med seno. Na njem lezhi vech radozhivih vojakov. Sanjajo o na pol golih deklinah. Eden od moshkih pristopi k Veroniki, ji ponudi poln vrch rdechega vina. Gospodichna pije hlastno, z dolgimi pozhirki. Zheli pozabiti. Sklene, da sprejme igro. Od zdaj bo drugachna. Konec ljubezenskih zaslepljenosti. V prihodnje bo le rachunala in nachrtovala. In nagajala. Se spet, kot nekoch, radozhivo zabavala s tistimi, ki si jih bo pozhelela. Se igrala. Johana se na glas zarezhi, ko jo potegne chez blatno peshpot v kamnito stransko poslopje. V shiroki pralnici chepi v veliki kadi med oblaki goste pare feldobrist Reixach ob vrchu vina in uzhiva kopel. Tri dekle, bose, z visoko nad kolena izpodrecanimi krili, da se vidijo njihova krepka stegna, z od vrochine razgretimi sajastimi obrazi in z odprtimi jaknami, iz katerih kipi mlado meso, prinashajo iz kotla nad zakajenim ognjishchem v vedrih vrocho vodo in jo razlivajo chez obristov hrbet. Ko zagledajo obe dami, se dvoumno zahihitajo. Ena od dekel si sezhe pod srajco, se prime za okroglo dojko in se zasmeji: »Tu vam je, lepi gospe in dobri gospod, she eno sladko jabolko!«

/// 3./ VERONIKINO MASHCHEVANJE – PREDIGRA /// Veroniki se za trenutek od sramu zamegli pred ochmi, ko ji Johana razpne gornji del zelenkastega jahalnega oblachila. Vendar se hitro zbere. Zheli kljubovati. Zanalashch! Reixach vstane iz chebra, si z rjuho razburjeno brishe goli, s temno dlako porasli trebuh. Maha proti gospodichni. Kaj bo zdaj? Ali sme? Kaj bo rekel gospod Friderik? Omahuje. Saj je svojim vojakom pod smrtno kaznijo prepovedal vsako nespodobnost z mlado zhensko! Toda che si ga ta zheli? Ni kriv, che bi se rada okopala! V njem se prebudi stari vojashki nagon. S tresocho roko se priblizha zelenooki svetlolaski in jo porine na klop za odlaganje obleke. Z na pol priprtimi ochmi ji vzburjeno razvezhe vse trakove ob njenih dolgih vitkih stegnih. Razpne ji zashchitni pas in odstrani rozhnati spodnjik ob polnih, po mladi zhenski dishechih ledjih, da ji tesni platneni zhivotec skupaj z varovalnim steznikom zdrsi globoko pod toplo, lepo oblikovano in nezhno zalito zadnjico. Zdaj jo zhe skoraj popolnoma golo obrne na bok in ji odvezhe tesne vrvice na podvezi med nogami, da se na mah razkrijejo vsi sladki chari pod njenim zdaj do zadnjega razgaljenim trebuhom. Skloni se k dekletovim glezhnjem in ji sezuje lichne cheveljchke. Ji pri tem poljublja vse prste na nogah. Vsakega posebej. Si jih vtakne v usta. Jih sesa in lizhe, kot da bi pil mleko iz shiroko odprtih belih dojk. Veronikinih dojk. Polzi z roko navzgor. Do kolen. Se le na lahno dotakne tesne shpranje med stegni. Vendar ne sili naprej. Ko pristavi leshcherbo na blizhnje stojalo, se v njenem svitu nakodrani svilnati puh na dekletovem mednozhju radozhivo zalesketa. Veronika za trenutek dvigne glavo in se krchevito zravna, da ji padejo svetli lasje v dolgih pramenih chez shpichaste hrushkaste prsi, kot da bi hoteli zakriti obe rozhnati bradavici, ki nemirno zadrgetata pred vznemirjenim moshkim. Johana ji porine v roke vrch z vinom. Spet hlastno pije. Zardeva od sramu. Skloni glavo in si z dlanjo kot s figovim listom pokrije mednozhje. Igra nedolzhnico, ki pa zheli biti pozheljiva. Zato se nagajivo zasmeje in na hitro razpre kolena, a jih zhe v naslednjem trenutku krchevito stisne. Se popolnoma zapre. V ozadju med tem samovshechno vzdihuje Johana in si slachi vsa oblachila. Velike rdechkastorumene dojke se ji pohlepno svetijo v polsvetlobi. Prichakuje, da se bo Reixach po veselju z Veroniko pomudil tudi pri njenih zapeljivostih. Ta gol neodlochno stoji pred obema zhenskama. Skusha s kosom obleke prikriti razgreto moshkost. Johana mu pomigne, naj si ne dela skrbi. Ga vabljivo oshine s pogledom in si sezhe z roko vse do svojega razkoshno puhastega chrnega trikotnika med nogami. Vendar se obristov pogled zapichi v omamno lepo Veronikino telo. Pred njim stoji kot krasna vodna vila z velikima, navzgor zavihanima rozhnatima bradavicama sredi trdnih, pokonchnih prsi! Reixach z grabezhljivim pogledom vidno pozhira prikupne vijuge mladega telesa pod trebuhom, boki in ob izbocheni zadnjici! Zazre se v dekletov svilnati puh nad stegni, s komaj vidno gubasto zarezo v sredini. Se obrne. Za njim se zhe smehlja dekletova spremljevalka. Loka vino iz velikega vrcha. Mochna, odlochna zhenska. Chrni lasje. Veliki rdechkasti dojki. Ob vsakem premiku postavne zhenske se zapeljivo potreseta. Polno meso ob trebuhu in na precej zalitih stegnih. Izzivalna zadnjica, nabita z mehkobo in toploto, zapeljivo okrogla kolena. S spolno strastjo popolnoma prepojeno meso, ki drgeta od pozhelenja. Ko Johana pobozha Veronikine prsi in potegne prijateljico v toplo kad, se vanjo pohlepno zazhene she sam.

/// 4./ VERONIKINO MASHCHEVANJE – MEDIGRA /// Obristu se za trenutek zazdi, da dela nekaj prepovedanega, nedovoljenega, za kar si lahko kaznovan. Se boji samega sebe? Svojih dejanj? Z roko obotavljaje spolzi pod Veronikin trebuh. Nalahno otipa mehko gubo pod njeno sramno ustnico in se zdrzne. Jo previdno privzdigne. Podrsa chez mehke kozhice. Nagaja, da rdeche meso naraste kot vzhajano testo in se mlada zhenska razpre kot zrela smokva, ki lachnim z veseljem ponuja svojo sladko vsebino. Sochna figa, ki zheli, da jo pouzhijesh. Gospodichna na pol v strasti in na pol v strahu, da se ne obnasha pravilno, otipa obristov na nenavaden nachin kot ovnov rog zakrivljeni ud, ki se she nekoliko sramezhljivo skriva v vodi. Zgrabi ga spodaj pri veliki, nabito polni moshnji in drsi s prsti naprej na vedno bolj nabrekli strzhen. S kratkimi premiki ga zasuka navzgor. Ko spolovilo v njeni dlani naraste in otrdi, si ga previdno vtakne v ozko, a zhe razprto rezho. Se preda razdrazhljivemu Reixachovemu ljubljenju, ki se popolnoma razlikuje od Friderikovega nachina. Mashchevalno zapre ochi. Kaj bo zdaj rekel njen mladi grof? Sam je kriv, da se je predala drugemu! Naj ve, da je samosvoja zhenska!

/// 5./ VERONIKINO MASHCHEVANJE – IGRA Z ZAPLETI /// Ukrivljeni rog v njej je medtem vedno bolj neizprosen. Kaj ga ni dozhivela zhe nekoch prej, davno, ko jo je mlad vojak zaradi Johaninega zvodnishtva sredi skednja na isti nachin ukrivljeno razdevichil? Je tisti vojak ta moshki tu v njej? Zastoka in noche razmishljati. Vrocha voda, ki jo spet hite prilivat v zadregi hihitajoche se, na pol razgaljene dekle, divje zapljuska chez cheber, shkropi med obristovimi sunki chez Veronikine in Johanine dojke, ki se, kot shtirje veliki mokri cvetovi rozhe mogote, potresajo v sopari in s svojimi razprtimi rozhnatimi in temnorumenimi prsnimi popki silijo iz vode, da bi sredi medle nochne svechave razkazali vse svoje chare. Obrist se zaustavi. Zgrabi eno od dekel za roko. Ji reche, da ima zhe dovolj tople vode. Zato se lahko zdaj tudi same slechejo. Che hochejo. Naj se skopajo in pozabavajo. Jim potisne v roke vrch z vinom. Dekle se v zadregi nerodno rezhijo. Sprenevedajo. Ne vedo, kaj bi. Reixach nejevoljno zamahne z roko. Loka vino. Nazdravi deklam, ki obotavljaje se nezaupno pijejo. Se obrne k Veroniki, jo zagrabi pod zadnjico in odnese iz kadi na preprogo, polozheno ob ovchjo kozho ob steni. Mokro telo ji dodobra obrishe z veliko krpo in ovije v tople rjuhe in kozhe. Zagrabi vrch. Ji dá piti. Potem tudi sam loka v dolgih hlastnih pozhirkih, da mu pijacha kaplja na brado in goli trebuh. Se skloni k Johani, ki stoji tik za njim. Z dlanjo sezhe pod njeno mochno stegno, s katerega curlja voda, in ga privzdigne. Tezhki temnorumeni dojki vidno zatrepetata. Priblizha se ji zelo zagnano. Brez besed vdere chez njen gosti, od mokrote zlepljeni puh do shkrlatnordeche nabreklega vhoda in si utre pot dalech med vlazhne gube in sluznice. Na hitro jo mochno razdrazhi. Ne odneha, dokler se kriche ne izlijeta drug v drugega. Potem nekoliko v zadregi, s polzaprtimi ochmi, lezhe k Veroniki. Razgrne rjuho, v katero se je zavila, in jo zachne vrochekrvno poljubljati po vsem telesu. Grofova za vse druge vech ali manj prepovedana ljubica prebudi v njem strast, ki je v tej grozni meri she ni nikoli obchutil.

/// 6./ VERONIKINO MASHCHEVANJE – VRH IGRE IN SRECHNI FINALE /// Veronikini rozhnati bradavici sunkovito zadrgetata med Reixachovimi mochnimi rokami, ko ji privzdigne obe trdni, navzgor stojechi dojki. Skloni se k dishechemu mesu pod seboj in zachne razdrazhljivo sesati oba rozhnata prsna vrshichka, ki vzburjeno narasteta pod vztrajnimi poljubi in drazhljaji. Zaskeli ga, ko se mu od zadaj priblizha Johana in ga zachne poljubljati med koleni. Na razposajen nachin jo zagrabi za prsi in si eno od njenih rdechkastorumenih bradavic vtakne med ustnice. Se vzpne na obe zhenski. Polzi chez njune dojke. Obchuduje njihovo razlichnost. Jih izmenichno sesa in radozhivo premika. Se zasmeje. Sezhe pod Johanino tezhko mokro zadnjico in jo porine na desno, proti Veronikinemu razgretemu trebuhu. Lizhe Johanine prsi in jo spet ljubkuje pod stegni. Premakne obe zhenski na hrbet, jima razpre kolena, sili v njuna razdrazhena cvetova. Zadaj se nesramno hihitajo dekle, ki so se med tem slekle in okopale. Topla voda jim v drobnih kapljicah polzi s krepkih teles. Na veliko pijejo vino. Obrist jih pozheljivo pogleda. Eno od deklet, majhna chrnolaska z debelimi nogami in shiroko zadnjico, mu zapeljivo pomezhikne. Reixach vstane in ji pobozha mochne kolobarjaste dojke. Zadaj vreshchita njuni prijateljici, visokorasla rjavolaska z dolgima napetima seskoma na drobnih prsih in zelo razposajena debelushka. Reixach se zarezhi in prime zadnjo pod prsno gubo, da ji tezhka dojka zatrepeta in poskochi kot zholica, ko jo spusti iz rok. Ko se ga zhenska dotakne pod trebuhom, s svojo trdoto nehote podrsa po njenih razprtih kolenih. Se ne more zaustaviti. Dvakrat ali trikrat sune v razgreto notranjost sladke izzivalke, a se prestrasheno zdrzne. Glavnino svoje moshkosti vendar potrebuje za Veroniko! Pomigne zhenskam, naj pochakajo, da bo gotov s svojo lepotico in njeno prijateljico. Dekle radovedno pochepnejo v krogu za preprogo. Si bozhajo stegna. Zagrabijo vrch in spet pozhreshno lokajo vino. Se samozadovoljujejo. Ob nesramnih prizorih zardevajo od sramu in pozheljenja. Gledajo, kako Reixach ponovno spolzi k Veroniki. Vidijo, kako gospodichna zajechi in v strasti na shiroko razpre kolena, da lahko obristov vedno bolj napeti in od mokrote ljubljenja z vech zhenskami temnordeche lesketajochi se ud takoj najde pot do zazhelenega cilja. Zasmejejo se, ko se lepotica za trenutek upira. Ko postanejo Reixachovi sunki vedno bolj odlochni, jim zastane dih. Razburjeno zasopejo, ker se mlada zhenska glasno odpre vsem nesramnostim ostro zakrivljenega mecha, ki se divje drgne in zaletava ob vse njene notranje gube in stene. Slishijo, kako svetlolaska krichi, da je to ja, ja, raj, ja, ja, paradizh! Jih jezi, ker se zhenska, ki je do skrajnosti razprla noge, hoche z obristom ochitno ljubiti v nedogled. Kdaj pridejo she same na vrsto? Veronika dvigne glavo. Hoche videti njegov zakrivljeni ud. Zdi se ji, da je Reixach mnogo boljshi kot njen nasilni grof! Zasope. Kot strela z jasnega jo prestreli ognjeni blisk strasti. Ja, ja! She! Ko se rog krchevito zatrese in v prshechem slapu izbrizga svojo zhgocho vsebino v zadnje globine svojega cilja, tudi sama dozhivi vrhunec in rezko zakrichi. Reixachov ud samo za trenutek oplahne. Se takoj, trd kot ostra sablja iz kovanega zheleza, ponovno zarezhe v Veronikino telo. Ko konchno izchrpano odneha in se zavali na trebuh za njim lezheche Johane, ki spet zahteva vse, kar lahko she dá, butne v prostor krdelo pijanih mladih vojakov. Hochejo izkoristiti obristove slabosti in navalijo na vesele kopalke ob kadi. Najmochnejshi si takoj nasadi med kolena chrnolasko s shiroko zadnjico, drugi se razzhivijo pri ostalih dekletih. Eden od njih, modrooki svetlolasec, se zazhene k Veroniki, ki je zhe popolnoma omamljena od vina in ljubljenja. Se s svojo ostro mlado moshkostjo glasno prebija skozi vse plasti Veronikine z gosto mokroto pravkarshnje obristove ljubezni prenapolnjene razdrazhenosti. Plosko tleska po sluzastem koritu, kot riba, ki z repom chofota okoli sebe, ko se ujame v spolzko mrezho. Novi moshki sipa plodne iskre na odprte rane Veronikine strasti. Vsesploshna igra med spoloma se nadaljuje.

~o PEKEL, 9. ~ Ves svet utone v soparnih rdechkastih meglah. Hermanu se zazdi, da ob njem stoji strezhnica Marija in mu z vlazhno krpo mochi potno chelo. Vrazhja polsvetloba, ki se v zelenkasto rdechkastih in rumenkasto vijolichastih odtenkih v kratkih, tezhkih sunkih in vzdihih preliva chez njegovo od vrochine razbeljeno telo, ga bo do konca zadushila... Chuti, da je padel globoko v rdeche brezno, iz katerega ni izhoda.

o~... Friderik se she bolj odlochno zarezhe v Marijino meso. Njene velike, kopaste dojke se tresejo v razdrazhenem razpolozhenju pod grofovimi ugrizi in poljubi. Zadaj, za grofovim premikajochim se hrbtom, medlo trepeta sij sveche. Na oba pozheljivca padajo tezhke chrne sence. Spredaj, na stojalu, kijasti rochaj sablje, ostre kot sto sekir, za sekanje sovrazhnikovih glav. Bi z njo lahko prebodel Elizabetino srce?

~o PEKEL, 10. ~ Herman spet zagleda Marijo, golo, z vlazhno krpo v rokah. Z bohotnim telesom ga nevarno izziva. Stoji tik ob njem. Ali mu hoche povzrochiti slabo vest? Ker jo je izrabil, posilil in zapustil? Toda tu je zhe spet rdecha luch in kosmata roka ob Marijinem napetem trebuhu. Saj vendar ni zanosila z njim? Da ne bo povzrochila kakshnih tezhav! She tega bi bilo treba! Kaj ne pretirava?

o~... Friderik zapre ochi. Ves svet mu kot odsekano izgine v vrochem telesu te mlade, po mochni spolnosti vedno bolj disheche zhenske... Marijina tezhka, mokra dojka se zapeljivo dotakne kozhe pod njegovim divje utripajochim srcem, da ga nesramno zaboli. Slaba vest ga hoche zadushiti.

~o PEKEL, 11. ~ Stari grof vidi, kako se zhenska skloni proti postelji, da bi lahko z roko segel med njene navzdol viseche prsi, toda v resnici jo je objel sam peklenshchek, ki zdaj, ko ga neusmiljeno trga protin, izzivalno drsi chez razgaljeni hrbet mlade zhenske. Obe dojki se ji kot vrochekrvni tolsti mishki potresata pod hudichevimi hitrimi zamahi.

o~... Friderik se za trenutek zaustavi sredi ljubljenja. Zagrabi vrch z vinom. Pije. Ga nastavi na Marijine razprte ustnice. Zhenska se dvigne z ovchje kozhe, pozhreshno loka vino. Tri rdeche kaplje ji spolzijo chez oba nabrekla prsna kolobarja. Brlivka meche poshastne sence na Elizabeto posteljo...

~o PEKEL, 12. ~ Hermanu zastane dih, ko hudich s hrapavim kozjim jezikom nagajivo spolzi po mehkem vlazhnem mesu dekletovih stegen. Njegov ud kot zlobna charovnishka palica pozheljivo udari v razdrazhenost odprtega telesa.

o~... Mladega grofa prebode temna groza. Tesnoba se mu zarezhe v sredo dushe. Zgrozi se nad samim seboj. Strast kot odsekano uplahne. Lovi sapo. Odrine zhensko pod seboj. Zakrichi. Se jezi in spet pomiri. Zahrza. Ponovno spolzi chez Marijino telo. Ga she bolj neprizanesljivo naskochi. Chez Krapino se zaganja pish neizprosno neprijetnega februarskega vetra...

~o PEKEL, 13. ~ Herman spet zagleda obe, v polsvetlobi peklenshchkove svetilke lesketajochi se polovici bohotno shiroke zhenske zadnjice. Chuti, kako se vse pore v njeni notranjosti neznansko razprejo. Satanov tezhki ud nevarno zadrgeta...

o~... Marija, she vsa omotichna od ljubljenja, vstane in stopi k Elizabetini postelji. Vlazhni dojki se ji zamolklo svetita v polsvetlobi. Friderik se ozre proti sablji na stojalu. Gleda proti ostremu rezilu v nozhnici. Zaslishi tezhko, nevarno dihanje svoje zhene. Marija ga prebode z jeznim pogledom. Se nejevoljno strese. Pograbi blazino, jo pritisne na grofichino glavo. Zachuti, kako bolnica zatrepeta pod pritiskom njenih rok. Ne popusti. Z vso silo she enkrat pritisne z blazino na nesrechnico. Chaka, da Friderikovi zheni dokonchno zastane dih...

~o PEKEL, 14. ~ Herman zaslishi nekakshen krik. Kot da se je pripetila nesrecha. Vidi, kako se naga zhenska sklanja nad Satanovo nabreklo moshnjo in jo ljubkuje. Ko hudich zakrichi od uzhitka, Hermana prebode bolechina, ostra kot smrt. Ve, da se je zgodilo. Elizabeta! Kljub bolechinam v udih vstane in se odplazi iz hladnega prostora.

o~... Friderik se spotakne ob stojalo. Sablja treshchi na tla, zadene ob Marijino goloto. Grof zatisne mrtvi zheni ochi.

***

 
Mrachno zimsko jutro v ponosni zagorski Krapini pretrese zamolklo donenje vseh zvonov. Kot blisk se skozi mraz in meglo po vsej okolici raznese glas, da je ponochi preminila plemenita kneginja Elizabeta Frankopanska, grofica in kneginja Celjska. Na smrt uzhaloshcheni soprog Friderik jo je nashel mrtvo v postelji, ko se je vrnil v grad od nujnih opravil. Ranocelnik je ugotovil, da ji je zastalo zaradi daljshe bolezni prevech oslabelo srce. Plemenita gospa, ki je slovela po vsej dezheli zaradi globoke pobozhnosti, je mirno zaspala v Bogu. Vsemogochni jo je tudi zaradi brezmejne bogabojechnosti in usmiljenja z ubogimi predchasno poklical k sebi v nebesa. Velesposhtovana gosposka pripravlja velichasten pogreb veleplemenite pokojnice...

Stari grof Herman se od razburjenja zrushi na velikem stolu iz hrastovine, ko mu poseben sel v viteshki dvorani celjskega gradu osebno sporochi zhalostno novico.

»Prekletemu sinu se je torej posrechilo umoriti drago snaho!« zasika s stisnjenimi zobmi in kljub bolechinam v hrbtenici in udih plane iz poslopja. »Ta zlochin mi bo drago plachal!«

Na Celje pada kot tezhka bela moka brezdushen sneg.

***
 
__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004)
* Tri zvezde VIII