Revija SRP 61/62

Just Rugel
 
SLOVENIJA ZHE OD LETA 1834
 
 
 
Sodobnik Aleksandra Pushkina1, slovanski patriot Ugrorus Jurij Ivanovich Venelin (1802-1839), je leta 1834 napisal debelo knjigo o Slovencih. Izdana je bila posmrtno leta 1841, med Slovenci je povsem neznana, ni je (she) niti v NUK-u. V knjigi Starodavni in danashnji Slovenci 2, nenavadno drzni za prvo polovico 19. stoletja, se je Jurij Venelin dokopal do toliko odkritij, da jih ruska znanost she do zdaj ni izchrpala. Prvi v svetu sploh je zhe leta 1834 preroshko uporabil in uvedel v literaturo pojem Slovenija, ki ga je tudi znanstveno utemeljil.

Jurij Venelin je torej zhe leta 1834 vpeljal v znanstveni obtok besedo Slovenija in izrecno poudaril, da se morajo Sloveni imenovati Slovenci, da so samostojen slovanski narod. Chez deset let – 1844 – je nash Jovan Vesel Koseski (le v stihu) spet uporabil besedo Slovenija... Sploshno mnenje je, da jo je prvi zapisal Koseski. Ta podatek bo pach treba revidirati, kajti dokumentirano jo je zapisal Venelin leta 1834, objavljena pa je bila najkasneje leta 1841.

Vsem slovenskim medijem sem od oktobra lani vsaj dvakrat sporochil o Venelinu in njegovi knjigi, vendar informacije vse do danes nihche ni posredoval slovenski javnosti. Zakaj? Odgovor morda nakazuje dogodek iz moje sluzhbe: ko sem pred 20 leti na Zahodu trzhil rusko metodo zgodnje diagnostike raka, mi je nemshki profesor v trenutku odkritosrchnosti rekel: »Pa zakaj ravno iz Rusije?« Mislim, da je tudi glede Venelina v ospredju isti motiv. Odpovedala je oziroma ga je kar zavestno zamolchala tudi slovenska stroka, saj je zhe vsaj od leta 1992 dokazano vedela za Venelinovo knjigo. Stroka se ni potrudila ne obvestiti javnost niti pridobiti si vsaj kopijo Venelinove knjige! Tega leta je bila namrech v Uzhgorodu mednarodna znanstvena konferenca, na kateri je podala svoj referat tudi Iskra Churkina, ruska znanstvenica iz Moskve, slovenistka, doktorica zgodovinskih znanosti in profesorica na Moskovski drzhavni univerzi. Naslov referata: J. I. Venelin kot raziskovalec zgodovine Slovenije. V njem dr. Churkina nedvosmiselno govori tudi o vsem tem, o chemer sedaj bolj obshirno porocha nashe drushtvo (DFP, Moskva). Namrech da je takrat, v chasu izida Venelinove knjige, le malokdo, che sploh kdo, vedel zanjo. Churkina domneva, da je morda zanjo vedel F. Mikloshich in navaja njegovo pismo duhovniku dunajske pravoslavne cerkve M. Rajevskemu, v katerem omenja, da mu je I. Sreznjevski poslal vech knjig, med drugim trudi Venelina. Churkina dobesedno pishe: »Zanimivo, da je prav Venelin prvi uvedel v literaturo sam pojem Slovenija. V slovenskih pokrajinah je zachel prihajati v uporabo shele leta 1844, ko je pesnik J. Vesel-Koseski v svoji odi v chast obiska avstrijskega cesarja Ferdinanda v Ljubljani uporabil ta naziv.« Profesorica Churkina v svoji knjigi Rusko-slovenski stiki, ki je prevedena tudi v slovenshchino3, ponovno pishe o vsem tem. Torej nikakor ne moremo domnevati, da stroka ni obveshchena o obstoju te za nas Slovence izredno pomembne knjige oziroma bi se lahko slovenska znanost v stoletju in pol sama dokopala do informacije o njej. Che je lahko za knjigo J. Venelina zvedel (neodvisno od I. Churkine) Pavel Tulajev – njemu gre glavna operativna zasluga za nash ponatis – potem bi pach prichakovali, da bi menda to zmogla tudi slovenska znanost v chasu od leta 1841 do 2003. Ali pa vsaj po drugi svetovni vojni, ko so se dokaj povechale operativne in gmotne mozhnosti slovenske zgodovinske znanosti in rusistike. Namesto tega pa she danes, aprila 2004, kljub mojim vechkratnim opozorilom, stroka "molchi kot partizan".

»... Problem v zvezi s "slovanstvom" je, da to geslo ni zraslo na "slovanskem" zelniku! Podtaknili so ga imperialisti, ki vedo, razumejo in znajo, da s tem rushijo moch posameznih "slovanskih" entitet. "Slovanstva" ni brez maksimalno mochnih posameznih "slovanskih" entitet! Che bi gradili od tod, bi avtomatichno prevzela vodilno vlogo najpropulzivnejsha in najvechja entiteta – to je Rusija. Pod firmo "slovanstva" pa vse skupaj zvodeni in odpira se prostor za manipulacije. (Primerjaj: noben "germanski" narod ne prisega na "germanstvo", o njem sploh nikoli in nikjer ni govora – delajo pa dejansko intenzivno kot blok proti drugim...) ...« (A. Lenarchich).
 
 
 
Just Rugel – Moskva, april 2004
 
 
_______
1 Pred kratkim mi je prijatelj A. Parshev (avtor knjige Zakaj Rusija ni Amerika) povedal, da je v svojem eseju o Pesnitvi o polku Igorjevem pesnik A. Pushkin navedel slovenski pregovor v originalu in prevodu: »Kar gospoda stori krivo, kmeti morjo plachat zhivo (Shto bare nadelajut krivo, muzhiki ispravljat zhivo).« Tudi tega stroka ne ve. (Op. avt.)
2 Celoten naslov izvirnika: Drevnie i nyneshnie Slovene, v politicheskom, narodopisnom, istoricheskom i religioznom ih otnoshenii k Rossijanam. Moskva 1841. (Op. ur.)
3 Iskra Churkina: Rusko-slovenski kulturni stiki (Od konca 18. stoletja do leta 1914); Slovenska matica, Ljubljana 1995. (Avtorica pishe: »Venelin je menil, da je resnichno in pravilno ime Slovencev – Sloveni. /.../ Che bi morali sedajle, leta 1834, – je pisal Venelin, – poimenovati del navedenih dezhel in samo Ilirsko kraljestvo po njihovih prebivalcih, bi jih morali imenovati Slovenija, Sloweneland, la Slovenie. – Zanimivo je, da je ravno Venelin prvi vpeljal v literaturo pojem Slovenija. /.../ ... je Venelin izhajal iz predpostavke, da so Slovenci avtohtoni, medtem ko naj bi Hrvati in Srbi prishli na Balkan kasneje. /.../ ... za njihove prednike pa je na osnovi omembe pri rimskem zgodovinarju Liviju razglasil Etrushchane, ki so jih izgnali iz Italije Rimljani. /.../ Sklicujoch se na Kopitarjeve raziskave, je dokazoval, da etrushchanska abeceda, ki so jo rabili Slovenci, ni nich drugega kot glagolica.«; cit. str. 42 – 43) (Op. ur.)