Revija SRP 61/62

Judita Krivec Dragan

 

IZ CIKLUSA »PREHAJANJE – ZAZNAMOVANO«

 

Dragica Chadezh je bila ena najbolj izrazitih predstavnic slovenskega neokonstruktivizma, soj je she leta kasneje dosledno sledila temeljnim izhodishchem njegovega posebnega likovnega jezika. Toda kljub navidez strogo urejenim kompozicijam, ki so schasoma vse bolj dolochale celoten prostor, v katerega so bile postavljene, bi tezhko spregledali individualizem, berljiv tako na emocionalni kot simbolni ravni. Za seboj ima kar nekaj formalno in vsebinsko zokrozhenih ciklusov, v katerih se predano posvecha konstruktivistichno pojmovani skulpturi in prostoru, v katerem biva. V tem smislu kiparko zanima nov svet, ki ga zmore ustvarili s pomochjo najbolj primarne materije v zgodovini chloveshke ustvarjalnosti - z lesom, zato so reminiscence na nasho predmetno stvarnost prej sluchajne kot nakljuchne. Seveda njene monumentalne konstrukcije, ki uchinkujejo tako v primernem interijeru, se bolj pa v zunanjshchini. v krajini, nikakor niso le racionalno zamishljene vizualne predstave, marvech so bile vedno zaznamovane z neko zgodbo, neko izkushnjo. Le-ta pa je v opus Dragice Chadezh vnesla posebno simboliko, ki jo razpoznavamo podobno kot obche arhetipe v umetnosti. Da so ta sporochila zmogla prezhiveti tisochletja in zhe zdavnaj ugasnjene civilizacije, je mora! biti njihov jezik poenostavljen in blizu chlovekovemu najbolj elementarnemu razumevanju eksiststence na sploh.

Prvi konstruktivisti so bili druzhbeno angazhirani, saj so ustvarjali nov postrevolucionarni svet. Tudi Dragica Chadezh v svoje grobe lesene klade, Iz katerih se kdaj izvije presenetljivo elegantna figura, v zadnjem chasu pa jih nadomeshchajo lataste kompozicije, zapisuje (kleshe) dogodke, ki so usodni za nas prostor in chas. Naj je to smrt posameznika, ki v blizhnjem vedno zapusti globoko brazgotino, vojna, ki je vsepovsod okoli nas zhe tako nenehno navzocha, da je vechina morda niti opazi vech ne. Njene pojavne oblike pa so strashne in deformacije, ki jih povzrochajo nikoli zares popravljive. Kiparka to obchuti z vso umetnishko prizadetostjo, zato postaja njena temeljna prispodoba notranjega, intimno oblikovanega prostora, vse bolj zaznamovana, figura ujeta v usojen ris, njene sence vse daljshe in otozhnejshe. 11. september kol svojevrstni simbol apokaliptichnih jezedecev, ki znova jezdijo chez vse nebo, je eden od pechatov, ki se Je vtisnil v njene novejshe podobe sveta. Sveta, ki znova ishche v svojih zachetkih, v razmerju svetlobe in teme, drobnega bivanjskega prostora v brezprostorju, posameznika in njegove temachne podzavesti. Zato so konstrukcije tudi na formalni ravni domishljene, a izjemno dramatichne vizualne senzacije, ki jih ustvarjajo slikovita razmerja med fizichnim predmetom in njegovo senco, med umetno ustvarjenim prostorom in figuro v njem.