Revija SRP 61/62

Jozhe Shtucin

 

HAIKU STIKI
(enodejanka pred ekranom)
 
 
 
Na virtualnem vrtichu se srechajo Edita, Grammar, M. Merge, Dopisovalka in View. Chebljajo. Govorijo na pamet, modrujejo, rahlo zaudarjajo po dolgchasu, pishejo pisma in pesmi. Kljub nestabilnemu stanju svojih teles vsakich znova uspejo obnoviti obchutek zhivosti. So resnichni in stvarni, a le zachasni.

GRAMMAR: Ubijati chas s pisanjem pisem je prav prijetno opravilo. Pomagash ga ubijati tudi naslovniku. Dobro delo.

M. MERGE: Bo drzhalo. Vsakich, ko ukradem pismo, sem srechen.

GRAMMAR: Ukradesh?

M. MERGE: No, vzamem na skrivaj, ni chisto isto, ko ga povlechesh vase ....

GRAMMAR: Aja.

V pogovor se vmesha View. Vedno se vmeshava. Je aktivni opazovalec, psihotropna substanca, ki vdira od zunaj noter.

VIEW: Vsi krademo pisma drug drugemu. Ko napishemo pismo, ga nam naslovnik v bistvu izvleche iz rok, po svoje ga sune. Potem ga pa she bere.

M. MERGE: V tem je char. Krademo in se naslajamo nad ukradenim. Voajerchki. In dopushchamo, da smo okradeni. Pisma pishemo z zheljo, da povemo nekaj, chesar si ne upamo zapisati. Paradoks, mala past, a deluje. Res deluje. Lejte primer: Imam prijateljico, ki zhivi samo od mojih pisem. Sploh ne vem che obstaja, toda pisma bere, vem, ker odpira mejle in na njih odgovarja, vse drugo mi je neznanka, kje zhivi, kaj pochne, pa te rechi. Naslov sem dobil sluchajno. No, pisala mi je prva.

EDITA: Ma, kako si zlat. In ti ji pishesh.

M. MERGE: Seveda. Pisheva si pisemske pesmi.

GRAMMAR: Kako gre to, she nisem slishal za taka pisma.

M. MERGE: Oh, preprosto. Dogovorjena sva za haiku pesmi. Jaz njej, ona meni. Lej takole. Napishem ji: Zima se vracha / po juzhni avtocesti / nemirne ptice.

EDITA (vzhicheno): Pesnik.

M. MERGE: Chakaj, da koncham. Takoj mi odgovori, vedno je hitra: Zima odhaja / proti severnim krajem / presrechni kosi.

EDITA (zhe bolj zadrzhano): Pesnica.

VIEW: Che prav pomislim, ti ona odgovarja z juga.

M. MERGE: Kaj pa vem, vchasih je ravno obratno, ali pa sploh ni mogoche nich sklepati. Imam obchutek, da je od povsod.

GRAMMAR: Dopisovalka iz neznane dezhele?

M. MERGE: Ja ja.

VIEW: Zanimivo.

V tistem, ko takole razglabljajo, sami prijatelji, dobri klepetachi, zacinglja zvonchek. Na monitorju se v desnem kotu izrishe prelepa pisemska ikona. She zaprta, nova.

VIEW (navdusheno): Pismo je prishlo. Mejl.

EDITA: Klikni klikni. Poglejmo, kdo pishe.

M. MERGE: Zame je. Sigurno je zame. Prej sem jih nekaj odposlal, sedaj bodo pa prihajala.

GRAMMAR: No, odprimo ga.

V tishini zazhenejo program. Lahno in s prijetno brenchecho zvochno kuliso v ozadju se zvrstijo vsem ljube in znane slichice. Rachunalnik je kar hiter, a po poti se nekaj obotavlja. Verjetno dvomi v prispelo pa raziskuje. Virusi so nadloga, ki jo rad preganja. Nato se razpre podoba prispele vsebine. Pesem je. Haiku.

BEREJO: Poshiljam ti haiku. Tu je lep dan, sonce sije, ljudje okoli mene so prijazni, pesem pa ugotavlja neko interferenco prostora. Pazi, takole gre: Topli ljudje na / sonchnih zharkih sanjajo. / Toplota je hlad.

EDITA: Uau! Mega pesem! Za mislit. Toplota je hlad. Chudno zveni, a tako logichno. Saj res, ena sama skala je na termometru. Vse je toplota, tudi mrzlota, vse je na isti skali.

M. MERGE: A tako si razumela.

EDITA: Ja, ne vem, lahko da je tudi kaj drugega, ne vem, a meni se zdi to najbolj sprejemljivo, che pomislim ...

GRAMMAR: Se po svoje strinjam, le tisto z ljudmi mi ne gre v rachun. Toplo jim je, na soncu so, ochitno mirni in zadovoljni, vse pa je v bistvu hlad.

VIEW: V tem bo finta. Ta obrat, a ne? Vazhna je tochka gledanja. Stalishche. Stojishche mogoche.

M. MERGE: No, saj ni vazhno. Odpisati bom moral.

Pogovor nenadoma zamre. Pustijo ga pisati. Slishi se le tleskanje tipkovnice. Kot molilni mlinchki shepetajo stikalca. Pishe.

PISMO: Draga prijateljica, najljubsha, kako zhivish? Tu pri meni je druzhabno. S prijatelji obchudujemo tvojo pesem. Hlad? To si dobro napisala. Govoriti o hladu na soncu eksistenchna stiska sveta? No no, ne bom tako dramatichen, raje se posvetim novi pesmi. Ob pisanju mi v ozadju teche ruska pesem The bell tolls. Fantastichni glasovi, pevska globina, ki je kot ocean. A si vedela, da njihova liturgija sloni samo na petju? Nobenih orgel, nich, samo magija chloveshkega glasu. Zato so tako dobri, ej, kot hudichki, kot angelci ... Na, me je malo zaneslo. Iz tvoje pesmi prihaja tudi glasba. Zdi se mi, da se me je ta tvoj topli hlad resnichno dotaknil. Prosim, preberi moj odgovor: Ledene dushe / se stiskajo na soncu. / Zunanjost gori.

Veliko sonca she naprej, tvoj prijatelj M.

Po dveh treh klikih je pismo zapustilo namizje.

VIEW: Dobro si ji odgovoril.

GRAMMAR: Kot bi se za trenutek znashli v kakshni komediji absurda. Chisto neresnichna resnichnost. Ampak ta led na soncu mi nekako ne gre v koncept. Rahlo za lase privlecheno. Dusha se ne more zares niti ohladiti nit ogreti, kaj shele goreti. Meni poezija vedno pomeni uganko. Zakaj pishete take rechi, ki sploh niso jasne. Drzhim se nachela, da povem samo tisto, kar razumem in znam izraziti z jasnimi besedami.

EDITA (skoraj cinichno): Dolgochasnezh.

GRAMMAR: Zakaj, kaj je s tem tako strashno narobe, che hochem biti le razumljiv.

EDITA (se malo potegne nazaj): Ne, saj nisem nich takega mislila, dolgochasno se mi zdi, che se takoj razume.

GRAMMAR: Ne razumem.

VIEW: Vesh, hoche povedati, da pach poezija govori ravno tisto, e, no, kako bi rekel, tisto, neizrekljivo, ali nekaj takega ... Pesnik je tabula raza, enfant terrible, magnum misterium, vita sedentaria in ex libris, ja, tako je, pesnik je vse to in she vech.

GRAMMAR: Dobro, je, pa kaj, to she ne pomeni, da mora biti nerazumljiv.

VIEW: Ma ja, je pach tako.

M. MERGE: Ste se pa razvneli. Kakshen se vam zdi moj haiku?

EDITA: Skrivnostno si zapisal. Znotraj led, odzunaj ogenj, vmes pa chlovek.

M. MERGE: Hotel sem ujeti prav trenutek vmesnosti. Ni se mi najbolje posrechilo. No, saj bo she prilika.

Ruske pesmi so se pochasi odvrtele, rachunalnik je zhe nakljuchno pobrskal po bazi datotek in samovoljno preklopil na stare posnetke Mary Lou Williams. Pianistki se je za chasa zhivljenja pogosto strgalo od genijalnosti. Igrala je kot polboginja. Z eno roko je bila v stiku z nebesi, zagotovo, che ne kar z obema. Zanimiv izbor po ruski liturgiji klasika amerishkega jazza. Programchek je iskriv, ni kaj.

EDITA (previdno): Jaz tudi pishem pesmi.

M. MERGE: A res? Kakshne pa?

EDITA: Ah, bolj zase.

M. MERGE: Zanimivo. Sva zhe dva, no, trije, che uposhtevava she njo, Dopisovalko.

VIEW: Shtirje. Tudi jaz vchasih. To se mi zdi taka racionalna oblika. Pismo je kratko in jedrnato, che je preprosto pesem.

GRAMMAR (sarkastichno): Oh, kam sem padel. Med same pesnike.

Se vsi malo posmejejo. Dobrovoljno. Prijateljsko. Mary Lou solira brez predaha. Rachunalnik narahlo brni.

M. MERGE: Lahko bi naredili sobni pesnishki festival.

EDITA: A vsak en haiku?

M. MERGE in VIEW: Ja ja.

GRAMMAR (smejoche): Jaz bom pa kritichni razsodnik in cenzor.

M. MERGE: Zakaj pa ne. Vkljuchimo she Dopisovalko. Pazi, gremo tako, vsak napishe en haiku in potem ji vse tri poshljemo. Pochakamo na njen odgovor in ti razsojash jasno, kar bosh najbolje zakapiral bo zmagovito, ne?

GRAMMAR: Sprejmem. Bojte se me. Sem strog in oster ocenjevalec, ker nich ne razumem teh vashih fantazij. In kakshne nagrado bom podelil zmagovitim verzom?

M. MERGE (ironichno): Za glavno nagrado bosh smel napisati svoj haiku. Samo za zmagovalca seveda.

GRAMMAR: Dobro, naj bo tako.

Dogovor je bilo potrebno she izpeljati. Najprej so se posedli za rachunalnike. M. Merge je imel mrezho, v vsaki sobi en stroj, vse zvezano v celoto. Idealni pogoji. Odidejo vsak k svojemu rachunalniku in se prikljuchijo. Iz vseh je enoglasno in zhgechkljivo improvizirala Mary Lou. Prvi odtipka pesem kar M. Merge. Hoche biti pitijski.

PRVA PESEM: Trije vstopijo / izstopijo pa shtirje. / Kje so ostali?

Nato odtipka pesem Edita.

DRUGA PESEM: Strashne sence na / pomladnem tepihu sanj. / Noch joche z menoj.

Po tako uspeshnem zachetku je za trenutek nastopila kriza. View je bil pred hudo preizkushnjo. Vedel je, da kaj boljshega ta hip ne premore, bedak pa tudi ni hotel biti. Odlochil se je za kompromis.

TRETJA PESEM: Kje so vse sence? / Samo shtiri pomladne / rozhe cvetijo.

Brez posebnih komentarjev, bolj ali manj zadovoljni s svojimi izdelki, napishejo skupno pismo Dopisovalki.

PISMO: Draga pesnica, prosimo te za sodelovanje. Poshiljamo ti tri haikuje. V veliko veselje nam bo tvoj odgovor. Malo se igramo in upamo, da nam s svojimi verzi seanso she dodatno popestrish.Vnaprej hvala za tvoj morebitni trud. No, oprosti za tak naval. Bilo je spontano. Sicer pa tu she vedno sije sonce, prvi znanilci zadnjega letnega chasa, goreche muhe, so zhe tu. Prijetno pihlja izza macesnov na obzorju. Narava je vsega obchudovanja vredna. Cheprav smo znotraj (kot si zhe gotovo ugotovila nas gosti tvoj prijatelj M. Merge), dozhivljamo tudi zunaj. Pesmi ti zaradi preglednosti dostavljamo v priponki. Imej se!

LP, prijatelji

Mrezha je delo opravila brez zapletov. Pismo je skomprimiralo vse tri haikuje v eno priponko, ji avtomatichno izbralo ljubko podlago, vsebini primerne chrke, dodalo nekakshen glasbeni okrasek in se tako lepo zapakirano pretochilo v svetovni miselni tok. Tochno k njej. Od prichakovanja, kaj se bo zgodilo, so nekako onemeli. Trenutek, dva, she malo, vedno je hitra, je she utegnil pomisliti M. Merge, in zhe je zacingljal zvonchek v desnem kotu ekrana. Pismo. Mejl. Vznemirjenje je bilo nepopisno. Prava mala strast. Kot ljubezen. Upanje. Strah in radovednost. Tesnoba in radost.

EDITA (nestrpno): Daj, klikni zhe, odpri!

VIEW in GRAMMAR (istochasno): Odpri odpri!

M. Merge seveda ni chakal. Z mishko je precizno zapeljal na ikono, se nalahno naslonil na pisemski krizhec in odlochno, a preudarno dvakrat kliknil. Pismo se je v trenutku razvilo chez ekran. Vsi so potihem upali na odlichne pesemske odgovore, se nadejali, da bo Dopisovalka zacvetela v pesnishki vnemi in jim odgovorila z unikatnimi haikuji. Vsak je rachunal tudi na zmago. Seveda, takole za shtos, za globalno vez med njimi ... toda s tem si niso belili glave. Hoteli so shlishati odgovor na svojo pesem. Reakcijo na haiku. Haiku na haiku ...

... a lej ga vraga, pismo, ki je zatrepetalo na ekranu, je bilo skoraj prazno, zgolj bela podlaga, brez parfuma in spremne melodije, nich, le virtualni papir in na njem nedvoumno sporochilo:

POSKUSNO DELOVANJE SHAREWARE PROGRAMA HAIKU STIKI JE POTEKLO. CHE ZHELITE PODALJSHATI LICENCO, VPLACHAJTE 99 DOLARJEV NA RACHUN, KI GA BOSTE PREJELI Z NASLEDNJIM PISMOM. SE PRIPOROCHAMO.

GRAMMAR (resignirano prekine nastalo grobno tishino): No, saj sem vedel, da pisati pesmi ni nobeno delo. She centrala se norchuje iz vas plachaj ali pusti, tako je s poezijo.