Revija SRP 61/62

Jolka Milich

Za zgodovinski spomin

 

KOSOVELOVA STOLETNICA V ZNAMENJU... SHLAMPARIJE?

 

 

1. Vsaj tako se je proslavljanje zachelo, shlampasto. Recimo pred nekaj meseci z objavo tretje faksimilirane izdaje Integralov 26 Srechka Kosovela, ki jo je leta 1967 izbral, uredil in spremno shtudijo napisal Anton Ocvirk, jo opremil in ji dal grafi­chno podobo Jozhe Brumen, izshla pa je v zbirki Bela krizantema, ki jo je urejal Cene Vipotnik. Tokrat je izshla, prav tako kot druga izdaja leta 1984, le pri Can­karjevi zalozhbi, ne pa kot prva izdaja v koprodukciji z Zalozhnishtvom trzhash­kega tiska.

A da jo izdajajo tretjich, so pri Cankarjevi zalozhbi ochitno pozabili, saj so napisali v kolofonu, da gre za drugo izdajo. Che mati ne ve, koliko otrok je na svitlo dala, potem je zares hudo.

Pozabili so tudi, da smo Cankarjevi zalozhbi zhe leta 1984 peli levite, ker ni popra­vila kar preshtevilnih Ocvirkovih jezikovnih posegov in njegovih napachnih branj-interpretacij besedil, ki jih je kasneje v Zbranem delu leta 1974 popravil, recimo (stran 123) Charleston! Chetrtek. namesto Chesterton. Chetrtek. Ali (str. 169): Srce – Trstje bolno. namesto Srce –Trst je bolno. Ali (str. 277): Kli­chem z be­lega balkona namesto Jesen z belega balkona. Nato malo nizhje: Veter je­sen­ske omamnosti. namesto Veter jesenski. Dinamisti. Itd. Jaz sem nashtela kar 32 razlik-manipulacij in verjetno sem kaj spregledala, ker se v iskanje nisem ra­vno poglobila, to pach niso machje solze. Ne more se resna zalozhba spre­nevedati, ko da ne ve zanje in jih elegantno molche obiti. Cankarjeva zalozhba naj­brzh misli: Che bi vrgli ven vse dvomljive in napachne rechi, potem ne bi shlo vech za... fak­similirano izdajo, marvech za falzificirano, pa cheprav izboljshano in doslej najbolj avtentichno Kosovelovo. In se debelokozhno odlochila, da pach zhrtvuje Koso­vela. Najbrzh je tudi na prste izrachunala ali celo segla po zhepnem kalkulatorju in po seshtevku kramarsko ugotovila, da bi bil zanjo predrag shpas vnashati poprav­ke, ko pa lahko... blago z napakami proda enako drago kot brezhi­bno stkano, kdo pa bo sploh opazil, a naj opazi, kdo pa bo sploh protestiral, kak­shen beden literat, ki nich ne shteje, ki ne bo vplival na prodajo. Vse to je res kot bog v nebesih, che nebesa obstajajo, a vseeno, vsaj za stoletnico, ki je konec kon­cev vsakih sto let en­krat samkrat!, se bi lahko malo bolj potrudili, plachali kaksh­nega prizadevnega shtudenta, zheljnega vsaj peshchichke tolarjev, da naredi sez­nam pogreshk, in nato listek z errata-corrige vtaknili v knjigo kot insert ali lichno knjizhno znamenje. In s to malo pozornostjo opozorili pach kupce in bralce, da ni vse, kar bodo nashli med stranmi, chisto Kosovelovo zlato, marvech, da se je po­motoma vsulo vanj nekaj Ocvirkovega grushcha... Naj torej pazijo in sproti po potrebi kaj popravijo. Bo samo v njihovo korist. Morda bi bilo celo dovolj, da bi na ovojnico shegavo pripisali: Kosovelovi Integrali, zabeljeni z ocvirki Antona Ocvirka. Ta zalozh­nishka nonshalansa ali neresnost (lahko berete brezvestnost) je pa vseeno nekoliko zaskrbljujocha, che ne ravno strashljiva. Sta tudi urednik Inte­gralov 26 Zdravko Dusha in zalozhnik Cankarjeve zalozhbe Zdravko Kofol enake­ga mnenja kot jaz? Ali razmishljata drugache? Che sploh... razmishljata?

(Pa sta sploh omenila predsedniku uprave Mobitela, ki je pri njih lani decembra velikodushno kupil in za novoletno voshchilo razposlal svojim najbolj cenjenim strankam nekaj stotin teh Integralov z napakami, o vseh spornih recheh, ki jih nji­hovo izdanje vsebuje? Je na to morda celo pristal? Mochno dvomim. Saj bi bilo priblizhno tako, ko da bi jaz prodajala recimo Mobitelove telefonchke z vgrajenimi chleni, drobnarijami in veznimi delci kakshne druge konkurenchne firme. Bi mi Mobitel sploh dopustil nekaj tako... pregreshnega in nezakonitega? Bojim se, da bi se precej hitro znashla pred sodnikom za prekrshke, ki bi me med drugim prav gotovo primoral, da vzamem svoje »genialne« spachke iz prometa. Kaj pravite, go­spod predsednik Anton Majzelj? Bi me doletelo kaj takega ali vsaj podobnega? A pesnik je zhe davno mrtev in ni nevarnosti, da bo protestiral. Naj bo vesel, da ga she dandanes cvet slovenstva /zalozhniki/ obrajta, pa cheprav do malomarnosti povrshno.)

 

2. No, zdi se, da ne mislita, kaj shele... razmishljata niti Studio graph iz Nove Gori­ce in Poshta Slovenije, ki sta nedavno izdala v shpanoviji razglednico DUTOVLJE TOMAJ, obe lepi veduti – Dutovlje zgoraj in Tomaj spodaj – povezala na desni strani s Srechkovim ovalnim portretom. Na hrbtni strani pa sploh nich navedla, kdo je upodobljeni mladenich in niti kdo in kdaj ga je upodobil. Totalna praznina. Spredaj na desnem robu so tiste shtiri obcheznane stilizirane turistichne cvetlice in napis Slovenija – The green piece of Europe, na notranji strani pa poleg zhe omenjenega novogorishkega grafichnega studia she telefonska shtevilka nosilca copyrighta.

Mi vsi, ki nekaj malega vemo o Kosovelu, se druzhno sprashujemo, ne znamo si pa odgovoriti, kaj neki imajo opraviti Dutovlje s krashkim poetom. Res je, da so v neposredni blizhini Tomaja, a to je tudi vse. Ne bi nich rekli, che bi zraven Tomaja dali recimo Pliskovico (tam je oche, preden se je z druzhino dokonchno preselil v Tomaj, nekaj chasa sluzhboval), ali Sezhano (kjer se je pesnik rodil), ali krishke bore (ki jih vechkrat omenja), ali... Pri Dutovljah se pa nasha vednost zhalostno koncha in zachenja radovednost. Ker bi radi zvedeli, zakaj se je zdelo Poshti Slo­venije in Darju Mohorichu potreben ta skupni nastop ali... krajevna poroka, jima pach zastavimo vprashanje: Kakshno zvezo imajo Dutovlje s Kosovelom oz. Ko­sovel z Dutovljami? Pomagajta nam razumeti. Da bomo mirno spali.

 

3. Tudi Aleksander Lucu se je 8. februarja v Nedelu nadvse prostodushno in skoraj gostilnishko presherno razpisal o Kosovelu et consortes in... seveda stresal kapi­talne kozle kar iz rokava. Spravil je Srechka na oni svet dva meseca prej, kot je za­res umrl (Lucu je zamenjal mesec rojstva z mesecem smrti), nekaj dni pred pre­zgodnjo smrtjo, pishe, v resnici je bilo nekaj mesecev prej, potem ko se ga je baje, nam razodene,... tuzemsko nazhgal s prijatelji (!) v neki gostilni v Zagorju po pre­davanju o umetnosti in proletarcu, je v hladni nochi pritaval do nezakurjene cha­kalnice na zheleznishki postaji in za jetiko, ki ga je nota bene zhe prej pestila, – o tem prvich chujemo – staknil she pljuchnico (?) in tako pospeshil svoj konec. Da je Kosovel umrl za meningitisom (tako pishe vsaj v njegovem mrlishkem listu), Lucu najbrzh ni nikoli slishal, saj bi drugache to omenil in magari izrazil svoje za­chudenje in bolj ali manj upravichene dvome. Tudi iz sestre Tonchke, ki je bila uradnica, je naredil urednico – morda je tu posegel vmes shkrat, ki si je rekel: che sme on take pokati in vse sorte nachenchati, zakaj ne bi she jaz kaj prilozhil, da bo vse skupaj she bolj zhmahtno? – lepoto sestre Anice pa prenesel na Karmelo, kar se je knjizhno zhe enkrat zgodilo, in she kaj, oklical Lipico, recimo, za kraj smrti Avgusta Chernigoja, ki je umrl v Sezhani. In tako dalje in tako naprej. Celo izid pr­vih in zgoraj zhe omenjenih Integralov je postaral za eno leto, skupaj z Zdravkom Dusho in predsednikom uprave Mobitela celo. Pa saj je vseeno, si misli – brzhchas shportno navdahnjena – urednica Nedela, ki ji je resnica (beri korektnost poro­cha­nja s podatki, ki vsaj 90 % drzhijo) ochitno mar kot lanski sneg, glavno je, da na­klada ne pada (rima!) in da se (kvazi)kulturno chebrnja, saj za tako imenovane ane­kdote nikoli ne zmanjka hvalezhnega bralstva. Tudi jaz nimam nich proti anek­do­tam in znamenitim... shkandaloznim kronikam, a naj bodo vsaj verodostojne. Che so vsi Lucujevi tedenski Shepeti sedmega dne tak... arzenal netochnosti in babjih chench kot oni v zvezi s Kosovelom, potemtakem bi vsaj njegova stran v Nedelu, che ne ves list, sodila prej v kakshen cajteng za... totalno dezinformacijo kot v re­sen, pa cheprav rumeni tisk, bodimo iskreni. Kam plovesh, slovensko chasopisje? Gospod Aleksander, – v Vashe dobro vas rotim in svarim –, che drugim ni nich mar, vsaj Vi se poboljshajte, ki se Vam pero ne zatika in ste sicer kar dobrodushen, nedomishljav in simpatichen gofljach!

 

4. Tu in tam se pri Lucujevi neobremenjeni povrshnosti in kot potochek zhubore­chi gostobesednosti zgleduje, se zdi, tudi Erica Johnson Debeljak v sicer na moch zanimivi nadaljevanki Srechko Kosovel – pesnik in jaz, ki je zachela izhajati v Delu pr­vega marca letos in se konchala nedavno z 22. nadaljevanjem, kmalu zatem pa she knjizhno izshla pri Beletrini. Po moji sodbi: z rekordno naglico, ki je redkokdaj za knjige kaj prida. Tokrat ni bila. Saj bi se Srechkova zgodba vseeno »dobro pro­da­jala«, – zategadelj so pri zalozhbi tako hiteli – pa cheprav bi zamudila, kot temu radi pravijo, tekmo s chasom A povrnimo se k nadebudni pisateljici. Saj kdaj pa kdaj, ko najmanj prichakujesh, ustreli kakshnega prav ljubkega kozlichka, da se Krashevci – lokalci! – iz srca nasmejemo. Tudi nasha dusha, ne samo njena v pod­listku – kot nekoch Zhupanchicheva v ciklu Proti razgledom – postane zhidane volje, kot bila bi pila krashki teran. Nashtela ji bom nekaj pasusov v premislek, da bo v knjigi ali v njenem ponatisu vse vprashljivo in sporno, seveda che se ji bo zdelo, ni namrech obvezno, lahko popravila.

Vzemimo kot primer (3. nadaljevanje, drugi stolpec): »... skriljaste strehe tomajskih hish, postavljenih v terasah, ki se v kaskadah spushchajo od zvonika svetega Petra in Pavla do prostranih zelenih vinogradov in travnika pod njim.« Glej, glej! Ko bi jih bilo toliko, kot so jih videle njene strmeche ochi – saj se pod skrilnato streho po navadi tishchi she kakshna prastara kamnata hishka, pa shtalca in senik in spre­daj borjach magari s shtirno in vse, kar sodi zraven – bi Tomaj zaslovel na Krasu kot nekakshen dvojchek Alberobella s trulli v Apuliji, na italijanskem jugu, pa che­prav nekoliko drugachen. In precej zasenchil s svojimi starozhitnostmi celo Shta­njel, ki le ne zmore takshnih teras s kaskadami in slapovi skrilja. Nich takega se ne bo zgodilo, ker je skrilastih streh v Tomaju, kot zhe povsod na nashem koncu, za­radi nashe brezbrizhnosti in skrajne malomarnosti bore malo, tako rekoch zane­marljivo shtevilo, komaj za vzorec. In she tistim so – che ne dnevi – pa vsaj leta shteta, zhal. V istem nadaljevanju poshilja Erica krashke mamice rojevat novoro­jenchke v precej daljno Novo Gorico, o kakem Kopru in Postojni, ki sta (bila) za krashko otrochad zdalech bolj usodna, pa ne zine niti besede, ko da ju ni in sta ti dve porodnishnici le za Istrane in Notranjce, kar ni (bilo) sploh res.

O nedavnem razmahu blaginje, ki se ga na vech mestih ochitno neznansko veseli tudi v nashem imenu, saj pravi:. v vseh (podchrtala Milicheva) ocheh, – nashih se­veda – ki so se obrnile proti zahodu, odkoder so prihajali... (in menda she prihaja­jo, upajmo, upajmo)... napredek, blaginja in gonilna sila, bi se dalo kajpak diskuti­rati. O blagodatih (pri nas kar precej divjega) kapitalizma she papezh dvomi in pred njim patetichno svari, in s tem je povedano vse, da bi pa mi, nekoliko zhe kronichno razjedeni od skepse, kot en mozh vanj slepo verjeli, ni kdove kako kre­dibilno. Moje osebne izkushnje mi pravijo, da she vsak rezhim, vkljuchno s tem zadnjim na tekochem traku, enim velikodushno daje (kadar si kar sami ne vzame­jo) in drugim (bolj nerodnim ali manj okretnim oz. manj brezobzirnim) ozkosrch­no jemlje, ene bogati in druge obubozha, da ne rechem spravi v hudo stisko in na kant. Kaj ni nich slishala o grozljivo visokem shtevilu novodobnih revezhev in ra­zdedinjencev v dezheli, odkar uvajamo in uveljavljamo precej neizprosne kapital­ske norme Zahoda? Uresnichuje se, se zdi, pach svetopisemsko rahlo sofistichno pravilo: Kdor nima, se mu bo vzelo, in kdor ima, se mu bo dalo. A propos: Ni shla nikoli poslushat Jerco Mrzelovo? Nikoli brala Dushana Jovanovića ali Vinka Möderndorferja? Pa she koga? Kaj socialno obarvanega Kosovela kar preskochi, chesh tu pa je nash mladenich/stoletnik obupno passé, chas ga je totalno povozil in demantiral!? O navalu na Karitas tudi najbrzh ni nikoli nich slishala pa o TV ak­cijah "pomagajmo". Le v katerem raju zhivi, da napotimo tja she kakshnega aspi­ran­ta, ki bi se rad otresel domala nereshljivih problemov – brezposelnosti et similia – , ki ga neusmiljeno pestijo, odkar s(m)o tako drastichno menjali politichni kurz, ne da bi obenem poskrbeli za ustolichenje tudi pravne drzhave?

 V 6. nadaljevanju pravi: »Ni nakljuchje, da so Kras in njegovega najbolj slavnega sina Srechka Kosovela, zacheli bolj ceniti po slovenski osamosvojitvi.« Kolikor je meni znano, so ga slavili tudi prej in nich manj kot zdaj. Rekla bi skoraj, da gre za nenehno rastocho in kontinuirano slavo, le vsak ga je naglasheval malce po svoje, iz svojega (na)zornega kota. Primer, eden izmed mnogih. Ko je bil njegov slavitelj denimo dr. Bratko Kreft, smo vsi zhe vnaprej vedeli, da bo Srechko malo bolj rdech, kot je morda bil zares, a prijetno rdech, eruditno in ognjevito. Radi smo Krefta poslushali, ker je bil nadvse omikana in ljubezniva oseba, z zharom v dushi. Ko pa sta o njem spregovorila ali se razpisala recimo Alojz Rebula ali Vladimir Truhlar, je obichajno dishal malo bolj po virhu in krshchanstvu kot pa po sociali­zmu, vonj kadila iz obchutljivih ust kultiviranega literata in pretanjenega pesnika pa je prej prijeten kot odvraten, le priznajmo, drugache ne bi shle tako v denar tiste pisane, razlichno dehteche indijske palichice, ki jih radi prizhigamo ob najrazlich­nejshih intimnih prilozhnostih.

V 8. nadaljevanju je govor o materi Katarini, ki je nekaj let – kot dekle – prezhivela v Trstu, kjer je bila za druzhabnico v premozhni trgovski druzhini. Morda bi ka­zalo dodati, da so si ti plemenitashi, Scaramangà po imenu in grshkega rodu, zgra­dili v Sezhani vilo, jo obdali s parkom in jo imenovali za chasa Italije Mirasassi (pom. glej ali obchuduj kamne, po zgledu Miramar – pom. glej ali obchuduj morje), in v tej stavbi je sedanja obchina, park pa se je preimenoval v Botanichni, cheprav de fa­kto ni, je pa she vedno zelo lep park, vreden ogleda, chetudi so ga "nashi" po vojni, prej malce vandalsko kot po potrebi, oklestili in zmanjshali, saj so trasirali kar chezenj zheleznico proti Dutovljem in Novi Gorici. No, v Sezhano je ta dru­zhina s sluzhinchadjo veliko zahajala, in ne samo poleti, tako da ni sploh nakljuchje, prej nekaj naravnega in predvidljivega, da se je Kosovelova mati spoz­nala z bodo­chim mozhem prav tu, v Sezhani, kjer sta oba sluzhbovala in tudi uzhivala prosti chas...

Zapisovalki svetujem: ko bo shla kdaj v Trst, naj stopi v ulici Filzi 1 – blizu trga Oberdan(k), kjer se ustavi openski tramvaj – v muzej "Fondazione Giovanni Sca­ramangà di Altomonte". Nekoch je bil urnik: ob torkih in petkih od 10. ure do 12., druge dni pa po telefonskem dogovoru: 0039-040-631585. (Che je muzej medtem menjal tel. shtevilko, ji bodo zhe ob klicu povedali in ji dali novo.) Ker si rada zhivo predstavlja stvari, si bo po obisku in ogledu muzeja predstavljala marsikaj she bolj zhivo. Ta nasvet velja tudi za druge radovednezhe. Tudi oche Anton je videti malce bizarno, naj mi ne zameri, s svojo... obsedenostjo, da mulcem kar na­prej deli semenca borov, ki naj jih zagrebejo v zemljo, da bodo iz njih pognala drevesa. Kaj so pogozdovalci Krasa shele kasneje odkrili, da je vech shans za pri­jetje in rast, che vsadijo male sadike kot pa drobna semena? Ne zdi se mi verjetno.

Prav tako 8. nadaljevanje. V Tomaju ob glavni cerkvi na vrh gricha so zhivele sholske sestre sv. Franchishka Kristusa Kralja, le sodile so pod trzhashko provinco Sv. Petra in Pavla. Vechja stavba z dvorishchem je bila samostan, z razredi osnov­ne shole v pritlichju, manjsha in kasneje zgrajena na levi strani pa gospodinjska shola z gospodarskimi prostori in vrtom v ozadju.

Gospa Johnson Debeljak kar vechkrat pove – glej 8. in 9. nadaljevanje, ochitno je naredil podatek nanjo zelo globok vtis, da so se... zaljubljenci sestajali v krishkih borih (anti ne tomajski, shepuljski, avbrski, dutovski in sezhanski, da omenim le nekaj okolishkih vasi), predalech za nas tudi takrat, veliko bolj vajenih hoje kot dandanes, a enako temperamentnih in precej neuchakanih Krashevcev, saj bi med potjo naravnost skoprneli od pozhelenja, che bi morali tako dalech po sladke pol­jube in she slajshe stiske in objeme! Ko pa so bili dosegljivi tudi mnogo blizhe – za kakshnim bolj samotnim vogalom, pod kakshno murvo, latnikom ali kolono, za kakshnim grmichkom ali skalco, za tistimi shtevilnimi zidki najrazlichnejshih ograd, v kakshni brajdi med trtami, pod turnom ali celo na njem, med shtriki in zvonovi, takrat je bilo na Krasu bolj malo s kljuchem zaprtega in nedostopnega, da o blagodejno zatemnjenih vezhah, hodnikih, kleteh, podstreshjih, senikih et similia niti ne govorimo. Erica si ves tedanji kras – tisti ozhji del, ki ga Krashevci pishemo z veliko zachetnico – z izjemo krishkih borov, se zdi, predstavlja kot strashno goli­chavo skoraj brez dreveshchka in malo bolj bujne vegetacije, kjer se chlovek, ob­dan tako rekoch od popolnoma gole in jalove pushchave, sploh ne more skriti, saj mu je usojeno, da je kar naprej na ocheh vseh. Brez varnega kota. Edino mozhno zatochishche so potemtakem tisti precej oddaljeni in zhe prislovichni krishki bori, go­zdichek s she pregosto in prestrnjeno posejanimi drevesi, ki je bil poleti, ob sush­nih dnevih, ves zaprashen in nadvse klavrnega izgleda, ker je dvakrat, trikrat na dan mimo njega shibal po makadamski poti lokalni avtobusek pa mlekarski ka­mi­onchek in kakshen ropotavi motorni tricikel, vsi trije pa kot za stavo dvigovali ob­lake prahu, iz katerih se zlepa nisi izmotal, che si bil sluchajno na cesti tudi ti. Na njej pa na dolochenih mestih prepogosto od tri do pet centimetrov drobirja in prahu. Kajpak ne izkljuchujem mozhnosti, da so tja obchasno zahajali tudi... blizh­nji zaljubljenci (recimo Krizhani in Shmarci in vsake kvatre morebiti tudi kakshen izletnishki par, spominjam se celo pikantno-bridke afere v zvezi z avtomobilsko dvojico – torej zgodba iz vcherajshnjih socialistichnih, zhe motoriziranih chasov – ko je moral zaradi iktusa intervenirati reshilec in je potem odmevala dalech nao­krog, praktichno smo jo slishali vsi – shumelo je kot v panju – v najrazlichnejshih variantah), a che je bil med njimi tudi kakshen tomajski, utovski ali kazeljski par, lepo ga prosim, naj se oglasi ali vsaj dvigne roko. Shele takrat bom verjela, da so si vsega sposobni in nepredvidljivi Krashevci izbirali prej daljsho pot do ljubezni, kot da bi jo ubrali po kakshni (zgoraj omenjeni) krajshnjici v njeno opojno narochje. (Gospa Erica, Krashevcem ne verjeti chisto vsake, ki Vam jo povejo; so taki tichi polni... fantazije, ki Vam jih zlahka povejo pet za en sold, na koncu pa Vam sold she velikodushno vrnejo nazaj.)

V 11. nadaljevanju Erica Johnson Debeljak sprashuje pesnika: »Si bil kdaj zaljub­ljen?« Vendar si na to precej lahko vprashanje ne zna odgovoriti. Zadostovalo bi, da bi vzela v roke njegov Prorachun, da bi zvedela kaj vech o njegovem odnosu ali nagnjenosti do zaljubljenosti, in sicer:

 

      PRORACHUN

                                                               

finance

=

0

financhni upi

=

nepopolno shtevilo

veselje in moch

=

za tri

energija

=

obup

=

3 x na teden

zaljubljenost

=

vsak mesec *

dolgovi

=

nepopolno shtevilo

up v bodochnost

=

premochrtnost

=

a || b

              _______________________________________

Summa

=

nestrpno prichakovanje             * (podchrtala Milicheva)

           

 

Za dvajsetletnika je precej normalno, da se vsak mesec zaljubi, in vsak mesec ma­gari v drugo. Nam vsaj se je tako dogajalo. Saj bolj kot v predmet(e) ljubezni, smo bili zaljubljeni v... ljubezen samo. Chujem, da tudi pri danashnji mladini ni bistve­no drugache. Le veliko prej zlezejo skupaj v posteljo kot nekoch, ko je bila postelja she mochno tabuizirana, zlasti v mestnih in meshchanskih krogih, a to je tudi vse, precej podobna ljubezenska problematika pa najbrzh ostane... In namesto da bi pustila Srechka do besede, ishche odgovor... recimo pri sicer pronicljivem in zgo­vornem Marcu Alynu, francoskem esejistu in pesniku, ki je pri parishkem zalozhni­ku Seghersu, v zbirki Poètes d'aujourd'hui (Danashnji pesniki), leta 1965 izdal zbirko KOSOVEL (vechinoma ali popolnoma na nashe stroshke, che se ne mo­tim), pesmi mu je prevedel Viktor Jesenik, sam jih je le adaptiral, o nashem pesni­ku pa je vedel le toliko, kolikor mu je blagovolil povedati, prek tolmacha naj­chesh­che, dr. Anton Ocvirk in niti chrkice vech, che odmislimo tisti svezhenjchek inte­gralov, ki so se s konsi in drugimi pesmimi medili v Cankarjevi zalozhbi, bili skrat­ka »na chakanju«, da izidejo v knjigi, in mu jih je nekaj, skrivshi, le velikodu­shno nadrobil urednik Cene Vipotnik. Naj ne pozabi, da je bil v Alynovih chasih natis­njen le prvi zvezek Zbranega dela, tisti iz leta 1946 in njegova razshirjena pa poprav­ljena izdaja iz leta 1964, ki pa se she do danes ni popolnoma prijela, saj je – naj na­vedem le en primer – she vedno veliko citiranja in govorjenja o Kosovelo­vi – v prvi izdaji knjizhno preimenovani – brinovki in bolj malo ali nich petja pa znanja in govora o njegovi avtentichno krashki brinjevki, ki pa nastopa zhe v drugi izdaji iz leta 1964, z zhegnom dr. Antona Ocvirka, in kraljuje nich manj kot 40 let. Ostali trije zvezki, ki so nam dandanes na razpolago, so izshli mnogo kasneje. Prav tako Integrali 26, kot si jih je grafichno zamislil Brumen. Ker Francoz slovensh­chine ni znal in se je nikoli pozneje ni niti uchil, kaj shele navadil, kolikor mi je znano, mu je sproti, vse tisto, kar je hotel in dolochil Ocvirk, zelo pozhrtvovalno prevajal Vi­ktor Jesenik, ki je bil pri tistem francoskem projektu njegova stalna des­na roka in tolmach. Dvomim, da je obema prishlo v roke kako Srechkovo pismo Petru Mar­tincu, recimo shesto (13. 2. 1925), kjer med drugim omenja neko Zoro, ki jo je vi­del enkrat v Glasbeni Matici: »Govoril sem z njo in bila je vesela kakor ponavadi in gledala, da ji obleka pade lepo po stasu. Mislim, da bi zhe bila "greha vredna", dru­gache pa, odkar je Shturm odshel v Pariz, ne vidim v nashem semi­narju razen na­shih domachih zhivalic nobenih fejst deklet.« V istem pismu ga prosi, naj mu po­shlje tisto knjigo o galantnih damah (Les dames galantes) in doda: »... se bomo vsaj malo zabavali.« Nato ga vprasha: »Ali gresh kakshen krat v cipish­che? Meni se zdi, da se prevech bojish bolezni.« In zveni kot ochitek, chesh: jaz se zhe ne bi bal. (Ko da bi pisal prijatelju kakshen vcherajshnji ali danashnji shtuden­tek, se mi zdi. Vam ne?) Ta dva pasusa kot odgovor na Ericino sprashevanje v 12. in 21. nadaljevanju, po chem je ali ni hrepenel v mraku svoje tople sobe. Najbrzh tudi po tem. In: Je sploh... uzhival romantichno zvezo? Je dozhivel meseno spoz­nanje in chutni uzhitek spolnosti? Kakshna hecna (tudi stilno oz. jezikovno) vprashanja, v shent­florjanskem, rahlo sprenevedastem stilu celo! Ali je v modi tudi v (puritanski) Ameriki? Anti ne misli, da je bil zavrt (kot si ga radi predstavljajo so­rojaki, pa niti ne vem, zakaj) ali evnuh. Naj jo potolazhim z verjetnostnim izrachu­nom? V tistih chasih je vashka mladina gnala past zhivino na gmajno, tudi Srechko je pasel kozo, no, gmajna je bila vechkrat nekakshen poligon prvih, bolj ali manj nedolzhnih, a tudi zaresnih srchnih pretresov, telesnih dotikov in spolnih spoz­nanj. (Sredi gmajne sva sama / sredi skal, robide. / Daj poljub mi, deklica, / ne boj se, da kdo pride.) Tudi va­sovat je pogosto zahajala, obichaj, ki ni bil nobenemu vashchanu tuj, niti Srechku. V tistih chasih vrh tega so fantje na nashem koncu, ko so bili vpoklicani k voja­kom, imeli navado, da – po opravljeni viziti, pa che so bili potrje­ni za vojake ali ne – obishchejo tudi – o groza in strah – javno hisho. Shlo je pach za dva zrelostna izpita in dve iniciaciji na en bot, kot bi mi rekli. Srechka so v Trstu potrdili, ni pa zanesljive priche, ki bi gospe Erici in vsem nam za prmejdush pove­dala, kam jo je, ko je izstopil iz kasarne z Bogomirom Magajno, che se ne motim, zavil: v kakshno trzhashko... »cipishche« v ulici Cavana ali na zheleznishko postajo. Na zhalost Krashevci niso bili nikoli tako napredni, da bi obeshali take in podobne, malce spotakljive podvige na ta veliki zvon, shteli so jih za zasebnosti, ki so jih celo zhu­pniku pri spovedi najvechkrat zamolchali, niti enega ne poznam, da bi re­cimo sto­pil do svojega nonota in z njim razpredal in tehtal o svojih lastnih spolnih za­devshchinah enako prostodushno, kot je slavni Marcel Proust resheval s svojim dedkom probleme v zvezi s svojo nagnjenostjo k onaniranju in istospolnosti. Po tej plati smo mi vsi she grozovito nazadnjashki, prej molcinasti in potuhnjeni kot prezgovorno odkritosrchni. Morda so tega krivi tudi nashi nonoti, ki niso bili ni­koli tako razumevajochi, kot je bil Proustov ded. Potemtakem si o Srechkovi domne­vni devishkosti, ki na vech mestih tako intrigira nasho gospo, lahko mislimo, kar hochemo, lahko navijamo zanjo ali smo odlochno proti, poljubno, ostala bo temu navkljub za vse vechne chase chisto majchkena in konec koncev tudi nepomem­bna, a nerazreshljiva skrivnost – pa kaj ne pravijo, da se vse spolno in pozhelenj­sko dogaja najprej v nashi glavi, shele nato... Da je o vsem tem zemeljskem sanja­ril, pa je najbrzh neizpodbitno, saj se iz shtevilnih pesmi in integralov, tudi izrazito politichnih, kamor po neki logiki tako pogosto ne bi niti sodile, na vsem lepem prikazhejo kakshne deklishke nozhice ali obrazki, da o milih glasovih in ocheh niti ne govorimo. V Ljubljana spi, recimo, med verzi, kjer v rdechem kaosu prihaja novo chlovechanstvo in Evropa umira v rdechi luchi... ima v kvadratastem okle­paju Tvoje ochi ko da so iz italijanskih slik. Spodaj pa med potopom, strupenimi plini in Evropo, ki stopa v grob, lahko beremo, spet v enakem oklepaju: Tvoje ustne so kot jagoda. In te nezhne vmesne, skoraj nich papirnate in charobne podobe delujejo silno sugestivno in plastichno pa blazhilno kot kakshen amortizator. V trikratnem konsu (Kons. Kons. Kons.): v mesechinski rahlo brezdushni nochi ob latrini in pissoirju in najbrzh prislushkujochem mozhu za vrati... chisto na koncu nepricha­kovano ogreje kot sladoled mrzlo atmosfero njeno telo, ki blesti v mesechini, on pravi: tvoje telo... rabi nedvoumno drugo osebo ednine... Vchasih, ko sem obupan do smrti, / pomislim nate, bela deklica. ... Tako blagodejno zelena / in dobra je tvoja ljubav / kot zeleni odsevi vode. Drugje pa she potencirano: Kakor z vinom strasti nalita / tvoja bela polt dehti, / kot izza rosnega cvetja / gledajo tvoje rjave ochi ... Sonce leskeche se, kadar za­haja, /strast lesketa se ti sredi ochi, / tiha, opojna tema prihaja, / za belo ograjo panter prezhi.

Erica Johnson Debeljak nadalje poizveduje, ali je bil pesnik zaljubljen kdaj v samo eno dekle, tisto posebno, zaradi katerega so njegove polne, drhteche ustnice she bolj zadrhtele. Zaradi katerega je bil vosek njegove lirichne dushe she bolj liri­chen. Ochitno ni brala niti enega od zgoraj navedenih verzov, pa bi bilo dovolj, da bi se­gla po njegovih ljubezenskih pesmih in fragmentih, ki so prej ena sama dozhi­veta chutnost (kot kakshna abstraktna in astralna romantika), kjer naravnost izsto­pa zaimek ti in so v zvezi le z eno samo osebo, pa cheprav je morda bilo deklet skozi chas vech? Bile so, tako rekoch posamich, ena za drugo, ne vse naenkrat in na enem kupu, lastnosti frivolnega playboya najbrzh ni imel in niti ne gojil. V sed­mem pismu z dne 16. VI. 1925 istemu Martincu pove, da: »Novic v Ljubljani ni. Razen tega, da sem malo zaljubljen, ni prav nobene izpremembe... Ah Peter, ljube­zen, ljubezen kakor sonce! To je nekaj in vse drugo nich.« Ne pozabi pa ga vpra­shati, ta spolno zhivahni in radovedni mladenich: »Kakshne so Provansalke?... Ko bi ti vi­del, kako je vsa Ljubljana mrtva in shentflorjanska. Le dekle in jaz she tu in tam malo kravalirava, drugache je vse po starem in zelo dolgochasno.«

Lahko bi se nadaljevalo, morda se celo bo, saj sem komentirala le dobro polovico nadaljevanj, a ker je zhe prevech strani, naj ostane pri tem.

 

5. Opozorilo bralcem: Prvi del tega zapisa je izshel zhe 26. februarja 2004 v Prim. dnev­niku. Ker malokdo v Sloveniji – od Postojne naprej – bere trzhashki tisk, mi je kar nekaj znancev in prijateljev svetovalo, naj ga poshljem tudi Delu, ker je temati­ka prevech perecha in vredna sploshnega zanimanja, da bi ostala vechini naznana. Zato sem ga nekoliko skrajshala, mu dodala vrstice o razglednici Dutovlje –Tomaj z ovalnim portretom Srechka Kosovela (glej drugi del) in ga poslala Delu, ki ga je objavilo 20. marca v Sobotni prilogi v rubriki PP 29. Na obe pismi se je urednik Cankarjeve zalozhbe odzval dokaj nepreprichljivo, trmasto se sklicujoch na neo­majna dedicha dr. Antona Ocvirka, edina lastnika avtorskih pravic chez vso knjigo, ki pa sta do­volila objavo Integralov 26 le pod pogojem, da so tiskani brez najmanj­shega poprav­ka, tudi Kosovelove pesmi v knjigi sami, in celo brez vsakega inserta s pojasnili ali z dodanimi opozorili in s seznamom errata-corrige. Ali tako ali nich. Postavljeni ma­lodane ob zid, niso imeli nobene druge izbire, ko da kapitulirajo in pristanejo na njune, pa cheprav nesmiselne, zahteve, ker je po njihovem mnenju najhujsha shlamparija knjiga, ki je ni, pa naj bo she tako shlampasta. Chudno rezo­niranje. Skoraj neverjetno. Izgovor v sili?

V tistem uvodu, ki je izshel v Delu sredi marca, sem se shele sprashevala, ali je Sre­chkova stoletnica zares v znamenju shlamparije, zdaj se ne sprashujem vech, ker urednik Cankarjeve zalozhbe, namesto da bi prostodushno priznal: zaradi naglice smo pozabili na to nujnost, pa saj zmotiti se, je chloveshko, in skushal pomanjklji­vost z insertom ali kako drugache odpraviti – nachinov bi imel she in she, brez shtevila... rajshi v zmoti vztraja, kar je diabolichno ali peklensko. Che je res, da sta absolutna gospodarja nad Integrali 26 Ocvirkova dedicha, ne pa tudi... recimo (za­kaj pa ne?) dedichi dipl. arh. Jozheta Brumna in morda she kdo, potomci nekdan­jega urednika Ceneta Vipotnika, pa takratna predstavnica Cankarjeve zalozhbe Ma­rija Vilfan in konec koncev tudi Cankarjeva zalozhba in Zalozhnishtvo trzhashke­ga ti­ska iz Trsta, na kratko vsi njihovi nekdanji krstni botri, ki so – ali naj bi bili – vsaj malce bolj razsvetljeni od obeh potomcev, – sta konec koncev oshkodovala celo svojega prednika dr. Ocvirka, ne samo Kosovela, z naravnost nezaslishano kratko­vidno zahtevo, da v knjigi ne sme biti niti opozorila, da se je njihov blizhnji sorod­nik chez leta dokopal do novih spoznanj v zvezi s Srechkovimi konsi in inte­grali in jih sam, ne kdo drug kasneje zanj, vnesel v drugo knjigo Kosovelovega Zbranega dela. Pa smejo lastniki avtorskih pravic – zdaj sprashujem na sploshno – postavljati takshne nerazumne in skrajne prepovedi tudi nad delom pesnika, ki sploh ni z njimi v sorodu in ne uzhivajo po njem avtorskih pravic, da izide tu pa tam kar z grobimi napakami in tujimi primesmi? Saj je dr. Ocvirk Kosovelovo zbirko samo uredil – ne gre za izkljuchno njegov tekst – njegov »integralni tekst« je le ka­kih sto strani dolg predgovor, drugache recheno, ena tretjina knjige. V tem specifi­chnem primeru: da neka zalozhba ne sme posegati »z nichimer, niti z besedilom na doda­nih listih ali kakor koli drugache v integralni Ocvirkov tekst«, po mojem po­meni prepoved le nad eno tretjino knjige, ne pa nad knjigo v celoti. Che mislita, da jima celota pripada, potem sta si pach samovoljno prisvojila tudi, kar jima ne gre, to je Kosovela, saj sodita, da so tudi pesnikovi integrali Ocvirkova last in posest, ona dva pa se mirne dushe lahko gresta uzhitkarja chez vse. Ne gre mi v glavo, da je avtorskopravno pravilno tako. Prosim kakshnega eksperta, naj mi razlozhi, zakaj, in tudi drugim pomaga razumeti. Saj na ta nachin sta potegnila kratko oba, pe­snik in njegov urednik, da o uporabnikih niti ne govorimo. Kakshen dobichek – gmotni ali moralni? – pa imata od tega veta Ocvirkova potomca, mi je tudi velika neznan­ka, ki bi jo rada razvozlala, seveda z njuno pomochjo.

Zdravko Dusha ni odgovoril na moje vprashanje v Prim. dnev.: »Kaj bi storil dr. Anton Ocvirk, che bi she zhivel?« Formulirala ga bom na novo in nekoliko druga­che: Bi Ocvirk dodal vlozhek z errata – corrige in stranichko s pojasnili o korektu­rah ali bi samega sebe okrnil in zatajil, zamolchal lastne popravke in se odlochil precej butasto – recimo bobu bob! – za staro izdajo, brez vsakega opozorila, da je deloma neuporabna, che se ne zatechesh po zunanjih pripomochkih, in da lahko spelje s prave poti navadne in tudi specializirane bralce? Kot je speljala samega Zdravka Dusho, ki je padel ponevedoma v svojo lastno past.

A najprej citirajmo, kar Dusha pishe v Delu v zagovor odvechnosti vsakrshnega svarila prilozhenega knjigi: »Skupna ocena je bila, da – ob vsem, kar je o Koso­velu zapisanega in dosegljivega v javnosti – ponatis Integralov ne more shkoditi pesnikovi dedishchini niti bistveno zavajati bralcev.« (podchrtala Mi­licheva)

Zdaj pa novo vprashanje za Zdravka Dusho, tokrat ne kot uredniku Cankarjeve zalozhbe, pach pa kot avtorju PRECHUDOVITEGA projekta VIZIONARJI (chestitam! kapo dol!), ki so ga nepozabno lepo – chestitam, chestitam! – udejanjili shtudentje 3. in 4. letnika Akademije za likovno umetnost pod mentorstvom pro­fesorjev Radovana Jenka, Tomazha Krzhishnika, Ranka Novaka in Petra Skalarja (bravi, bravissimi!). Mobitel pa se je shel iluminiranega mecena (kapo dol! chesti­tam tudi Mobitelu!) Che bi bila predrzna, bi na tem mestu zhicala en katalog. Ali pa ga kje pofulila. Ampak kje? (Dajte mi namig!) Resnichno prekrasen projekt, Zdravko, in vsi skupaj, ki ste ga utelesili. Ampak zakaj, zakaj, zakaj... – ob vsem, kar je o Kosovelu zapisanega in dosegljivega v javnosti, kot je rekel Dusha, in bi to potemtakem morali vedeti vsi in vsak posebej na izust, v prvi vrsti Dusha, – za­kaj, zakaj, zakaj... kdor je izbiral pesmi za ta projekt, jih ni poiskal v drugi knjigi Srech­kovega Zbranega dela, marvech jih je shel iskat v starejshe izdaje z napachnim bran­jem rokopisov in s samovoljnim popravljanjem pesnika, najbrzh v inkriminira­ne Integrale 26, in izmed osmih pesmi je izbral kar shtiri malce shlampaste alias bolj ali manj zabeljene z ocvirki dr. Antona Ocvirka? Kateri potomci so pa tokrat zah­te­vali in izsilili njih objavo na shkodo pesnika in urednika iz zadnje popravljene ver­zije? Ker brez te nove dodatne shlamparije brzhchas, mi bo spet recheno, ne bi sploh dovolili objave Vizionarjev in zategadelj ne bi mogel iziti katalog z maksi rep­rodukcijami in niti navadne kartice pri feliks-te-gleda.com, da o posterjih in razsta­vi niti ne govorimo. Ker bi bila po mnenju urednika Cankarjeve zalozhbe, najhuj­sha shlamparija tudi razstava in katalog, ki ju ne bi bilo, potem se ju pach le ve­selimo, pa cheprav sta delno shlampasta, mar ne? Saj se veselimo obeh, a meni je vseeno zhal za ta ponovni nepotrebni neodpustljivi kiks! Zhelela bi odgovor, ki ga najbrzh ne bo. Tudi od tako imenovane »stroke«, ki trdovratno (ali modro?) mol­chi.

Zdi se, da se v Sloveniji zadnje chase brez shlamparije sploh ne da. Je skoraj obve­zna. Zdravko Dusha, na zhalost, ni nobena izjema, che ga to potolazhi, marvech eden izmed mnogih v shlampariji, ki je zhe postala... nacionalno pravilo, da ne re­chem shport s tekmovanjem, imenovanim po italijansko... chi più ne ha, più ne metta.

Literarni kviz: Ko vam je dolgchas in se nimate kam dati, poishchite shlampiche recimo v Primorskih srechanjih sht. 273, posvechenih Kosovelu (marec 2004), ali v pravkar izdani broshuri Kosovelova pot Sezhana – Tomaj (Obchina Sezhana, ma­rec 2004), ali na prochelju sezhanske knjizhnice, celo v nadvse gledljivi uspeshnici in gala predstavi Mirana Koshute in Marka Sosicha Jaz slutim toliko lepote... pa v razno­raznih chlankih na chast Kosovela v vseh slovenskih chasnikih. In zakaj je tako? Ker ni nikjer v »inficiranih« knjigah opozorila kot pri rachunalnikih: Pozor! Oku­zheno z virusom Ocvirk, ne odpirajte priponke, ker je ta vrazhji chrvichek blazno nalezljiv in razsaja zhe predolgo vsepovsod. Che ne bomo budni, ga ne bomo zlepa iztrebili, in nash sicer ljubi dr. Ocvirk bo shtrlel kot... omela (= rastlina zaje­davka) iz Kosovelovega pesnishkega telesa-vejevja, mi pa, nehvalezhnezhi, bomo chastili samo pesnika. V tem primeru: ali chastimo oba ali nobenega. Aut-aut.

Drugi literarni kviz (zelo lahek, primeren za vse, tudi za nepoznavalce, a zlasti za slaviste z doktorati, glasbenike in strokovnjake o Kosovelu): Ali veste, katera ptica ni nikoli omenjena, prav nikoli, v originalnem Kosovelovem opusu?

Tretji, imenovan skrivnost: Ali veste, zakaj sta Alesh Berger in Ludwik Hartinger, urednika prelepe Kosovelove monografije, ki je izshla pri Mladinski knjigi letos na chast stoletnice – Srechkov naslov Ikarov sen (glej zadnjo platnico monografije z njegovim rokopisom) samovoljno preimenovala v Ikarjev sen? (glej prednjo platni­co z naslovom knjige). Zlobni jeziki pravijo, ker rajshi hodita v kino gledat filme, na­grajene s kakshnim... oskar-jem, ko da bi konzultirala Slovenski pravopis. Saj tisti iz leta 1962, zelo prirochen, je zhe ad acta, zadnji Toporishichev pa odlochno pre­tezhak, saj je nevar­nost, da dobish kilo, che ga prepogosto dvigujesh in jemljesh v roke. Slovar grshke in rimske mitologije, ki ga je izdala nota bene Mladinska knjiga, kjer je Alesh Berger zaposlen, pa je prevech od rok. In navse­zadnje, zakaj ne bi she mi popravljali Kosovela, che so ga po vrsti zhe vsi njegovi uredniki? Smo ali nismo vsi enaki? In zakaj naj bi pisali pravilno, che lahko shlam­pasto?

Kvizne nagrade: chastno chlanstvo v klubu resnichnih privrzhencev Srechka Ko­sovela pa dve tortici in kakshen poljubno izbran sok (hotela sem dodati: ali en ko­zarchek mochnega, a sem se pravochasno spomnila na dr. Kebra, ki bi me takoj uvrstil med dilerje ali alkoholne zvodnice.)