Revija SRP 61/62

Iztok Vrhovec

 

STAREC

 
 
 

»Brez srca je tezhko zhiveti,« je dejal starec in sedel na veliko in nepremichno skalo.

»Zakaj mi to govorish, starec?« je vprashal mladenich, ki je stal ob njem, obchudujoch ocean, ki se je razprostiral pred njima.

»Ne vem, zakaj ti to govorim, mladenich,« je odgovoril starec.

»Jaz imam srce,« je dejal mladenich.

»Vem,« je odvrnil starec.

»Ljubil sem in potem mi je bilo vedno tako zelo tezhko ...«

»In si se odlochil, da ne bosh vech ne trpel ne ljubil.«

»Ja.«

»Kot da bi nehal zhiveti.«

»In ti? Ti ljubish?«

»Da – jaz ljubim zhivljenje. A jaz sem star. Jaz za to ne potrebujem ljudi. Jaz chutim vse okrog sebe. In vse okoli mene chuti mene. Ti pa si mlad. Ti morash ljubiti, sicer si mrtev.«

»Rad bi se potopil v morje in nikoli vech chutil, nikoli vech trpel, nikoli vech ljubil; le objem valov, kako me nosijo, kamorkoli jih je volja. Zhelim si, da bi bil brez lastne volje, brez osebnosti, brez vsega, lahen kot peresce, da bi chutil vse in nikogar, se izgubil v svetu, nikogar poznal, a bil hkrati vse.«

»Vse to si zhe sedaj, che se tako odlochish,« je dejal starec.

»Tvoje besede zvenijo modro, starec, a zgolj od modrosti chlovek lahko zblazni.«

»Potem to ni modrost – potem je to navadna blaznost v lazhnivi preobleki.«

»Kaj nas storim, starec?«

»Ljubi.«

»Koga naj ljubim, starec? Vsi so me razocharali. Nikogar si ne upam vech ljubiti, ker ob tem vedno znova prevech trpim.«

»Ljubi tiste, ki so tega vredni.«

»Kako naj vem, kdo je vreden, da ga ljubim?«

»Ne sprenevedaj se.«

»Vsi, ki sem jih resnichno ljubil, so umrli. Tisti, ki she zhivijo, so me vsi izdali. Njih ne morem vech ljubiti ... moj bog, rad bi umrl, a zdi se mi, da moram she zhiveti, pa sem tako neznansko utrujen ...«

»Ljubi. Drugega ti ne preostane.«

»Starec, od kod ti modrost?«

»Zhivel sem.«

»Bom tudi jaz moder, ko bom star, starec?«

»Che ne bosh prej zblaznel, da.«

»Kaj moram storiti, da ne bom znorel?«

»Ljubiti.«

»In che mi ljubezen ne bo vrnjena?«

»Ne prichakuj tako zelo veliko od ljudi.«

»Prichakujem le toliko, kolikor dajem sam.«

»Ljubezen ni trgovina.«

»Kaj je ljubezen, starec?«

»Ljubezen je objem dveh dush, ki vesta, da sta na svetu sami. Zato se objameta, ker jima je tako lazhe. Takshno ljubezen potrebujesh, sicer bosh zblaznel.«

»Tako preprosto pravish, da je.«

»Tako preprosto se to slishi, da je, ja, mladenich.«

»In kaj naj storim v tistih neskonchno dolgih trenutkih, ko se druga dusha tega ne bo zavedala in bo tako prekleto mesena, da bo samo bolelo in bolelo?«

»Meso je nasha usoda, dete moje. Dokler tega ne dojamesh, bosh vedno otrok. Ti pa pravish, da hochesh odrasti.«

»Tako zelo sem utrujen ...«

»Vsakdo je pogosto zelo utrujen.«

»Je vredno vztrajati?«

»Ne vesh, kaj te chaka brez tega.«

»Ne, ne vem.«

»In tega se bojish.«

»Da, tega se bojim.«

»Che hochesh biti odrasel, se morash odlochiti in potem vztrajati pri svoji odlochitvi.«

»Chetudi se izkazhe, da je bila nesmiselna?«

»Ne sprenevedaj se.«

»Da, morda se res sprenevedam. Pa zakaj bi moral odrasti?«

»Ker mora to slej ko prej storiti vsak.«

»Kako to vesh?«

»Taka je narava stvari. Taka je nasha usoda, mladenich.«

»Pa se ne bi dalo usode pretentati?«

»To uspe tako redkim, da je rachunati na to mozhnost nesmisel.«

»Kaj nisi nekam zelo oportunistichen?«

»Ne meshaj realnosti z oportunizmom.«

»Kaj pochnesh, kadar si sam?«

»Jaz nisem nikoli sam – to je razlika med mano in tabo – in tega she dolgo ne bosh razumel.«

»Ne vem she, kaj bom storil, starec.«

Ob teh besedah se je starec obrnil proti mladenichu in ko je ta zagledal njegove globoke, temne ochi, ga je streslo. Zdaj mu je bilo dokonchno jasno, da je bila vsaka beseda, ki je prishla iz starchevih ust, tako zelo resnichna, kot je lahko sploh karkoli resnichno. V njegovih ocheh so se razprostirali svetovi preteklosti in vsega tistega, kar she bo. Najraje bi se potopil v njihovo tolazhecho globino in za vedno ostal tam.

»Jaz sem le starec,« je dejal chez chas starec, she vedno nepremichno zroch v mladenicha. »Najini poti sta se za hip krizhali, da ti povem nekaj tolazhechih besed. Morda se she kdaj srechava, morda ne, a chetudi se najini usodi she kdaj dotakneta, bo to zate vedno le bezhen trenutek, sin moj. Tvoja pot pa je she dolga in stopati morash po njenih zavojih in ravnicah – to je edino, kar ti preostane.« In ob teh besedah je vstal, se she za hip ozrl prek neskonchnega morja ter odshel.

Mladenich pa je zrl za njim, dokler se ni pred njegovimi ochmi razpredala le she ozka kamnita steza, po kateri je she hip pred tem slishal drseti oddaljujoche se starcheve korake. Zdaj je bil spet sam.