Revija SRP 61/62

Ivo Antich

 

SONCHNO (MEGLENO) MESTO

 
 
Andrej Lutman: SONCHNO MESTO (z-verska pripoved)
Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 2003.

Trdo vezana knjiga ostrih robov, srednje velikosti in debeline. Sprednja in zadnja naslovnica: na rumenem platnu ozadja sredi zharkovne krozhnice »inkarnat« (so/n/chno mes/t/o?) v obliki, ki aludira fotoaparat (presvetlitev, uzrtje resnice?), brez naslova in avtorjevega imena (oboje le na hrbtu). Impresum pove, da je avtor knjige tudi avtor slike na naslovnici. Prvi stik s knjigo naj bi bil dotik z avtorjevim likovno-besedilnim »celostnim delovanjem«. Anonimnost naslovnice kazhe »nachelni odmik« izdelka od obichajne trzhne prakse, ki zahteva hipno prepoznavnost na razstavnem mestu.

Lutman »vzporedno« prehaja k prozi, a »ostaja« pesnik – tudi v smislu moderne (modernistichne) lirizacije proze. Od poezije do proze je razvidna njegova svojska kontinuiteta v »prepushchanju iniciative jeziku« (po Mallarméju) in obsesivnemu erotizmu. Zachetki so mladostne, nadrealistichno obarvane lirizacije in konkretistichno-ludistichne »igre jezika« z dodatkom populizma (priponke). Sonchnemu mestu predhodni knjigi sta zbirki pesmi In redchi in zgosti (1998) in Vzbrsti vrst (1999). Naslov prve je prevod gesla alkimistov: solve et coagula (ena od pesmi: Al kemik); tudi obsezhna citata iz Castanede, guruja »new agea«, na zachetku in koncu nakazujeta prehod konkludizma v ezoteriko. V drugi zbirki je she manj chistih »besednih iger«, jezikovno-oblikovno »priblizhevanje« tradiciji je she razvidnejshe, izraziti smisel za »iniciativo jezika« vse bolj deluje kot svojska sinteza abstraktnega hermetizma in neposrednih poudarkov erotizma (»Mashinerija sanjanja in fukanja«; cit. str. 75); pri tem izraz skrepeneva v »mashineriji« t. im. vechstopenjskih genitivnih metafor. V osnovnih potezah so to tudi dolochnice romana Sonchno mesto.

Prvi stavek v zametku napoveduje celoten sizhe: »Srechal sem te bil v Sonchnem mestu.« (cit str. 5). V vsej knjigi prvoosebni pripovedovalec »raziskuje« svoje ljubezensko razmerje s tujko, ki jo nagovarja drugoosebno, ostali liki so tretjeosebni, vsi pa so brezimni, oznake so le: klicar, starec, starka, glednik... Vsebinski kontekst je fantastichen, pri tem pa (sanjsko) izmuzljiv in dolochljiv le v priblizhnih obrisih: tujka je v mesto prishla iz »mnogomestja«, verjetno poslana s tajno nalogo, zaplete se s prvoosebnim »klicarjem«, ki mu je kot malokomu uspelo udomachiti »sinjo zhivalico«, kakrshne zhivijo v »Sinji pushchavi« zunaj mesta; ljubimca imata vchasih obchutek, da sta zasledovana, nadzorovana; na koncu odideta v njeno »mnogomestje«, kjer naj bi njo chakala nekoch zhe splavljena, a v posebnem stroju ozhivljena hcherka, morda kot »zadoshchenje« za jalovost divjega seksualizma (pripovedovalec: »Tudi sam sem jalov.«; cit. str. 43); v zadnjem (od)stavku se pripovedovalec pelje proti »Sinji pushchavi« in se pri tem predaja »prvim slikam upora, ki bo imel smisel za shirjenje.« (cit. str. 174). Podnaslov z-verska pripoved je seveda pomenljiv: gre za posebno »verstvo«, ki je »zverstvo« (»klicar« svoji ljubimki razlozhi: »To, kar poimenujem za zver, je nasha lastnost, da se ne pustimo ujeti vsem tem pastem zhivljenja...«; cit. str. 116). Eskapizem »zadetih«: bohemov, romantikov, vechnih adolescentov, »bozhjih otrok«, otrok cvetja? Cheprav so za modernizem z avantgardizmom »presezheni« pojmi, kot so vsakdanjost, mimesis, odraz resnichnosti, se ob Sonchnem mestu ponuja »metaforichna opozicija« z Zupanovim »socrealistichnim« romanom Vrata iz meglenega mesta (napisan 1948, izdan 1968), na koncu katerega prvoosebni pripovedovalec odide iz okupirane Ljubljane v svobodo upora... Lutmanova pripoved v glavnem teche gladko, jezik ni pretirano stiliziran, vechkrat je sardonichno sochen in »fizioloshko« drzen. Nedvomno virtuozno literarno delo, ki pa ne bo vsakomur vshech (verjetno tudi zaradi nekoliko enostranske »mashinerije« erotizma).