Revija SRP 61/62

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA TERORIZMA

 
 
 

HAMLET (ZDA/ VB, 1996; POP TV – 10. 8. 2003). To verzijo najvechkrat ekranizirane Shakespearove drame je rezhiral in v njej odigral naslovno vlogo Kenneth Branagh. Med predhodniki je najti vsakrshne nenavadne »primerke«: Hamleta sta npr. zhe igrali zhenski (Sarah Bernhardt kot sploh prvi filmski Hamlet in Asta Nielsen), v angl. verziji iz leta 1976 sta v vlogi Hamleta brata dvojchka Anthony in David Mayer, nastal je v animirani obliki, pa tudi kot parodije in nacionalne razlichice (Indija, Brazilija), nekatere so posebno zanimive, npr. finska v rezhiji znanega Akija Kaurismakija (1987), ki je dramo postavil v okolje sodobnega finskega kapitala, ali hrvashka (jugorealsocialistichna) satirichna modifikacija po igri Iva Breshana in v rezhiji Krsta Papića (Predstava Hamleta v Mrdushi Dolnji, 1973), ki je gotovo eden najboljshih filmov iz prostora ex-YU (celo naslovni toponim ima posebno anti-dansko konotacijo v smislu »spodnja, juzhna« Mrdusha – tj. »Migalka«, Dalmacija, Jugoslavija, Balkan?). Sicer sta bili doslej najbolj znani priredbi angleshka iz 1948 (rezhija in glavna vloga Laurence Olivier) in ruska-sovjetska iz 1964 (rezhija Grigorij Kozincev, gl. vloga Innokentij Smoktunovski); istega leta kot slednja je nastala tudi hollywoodska z Richardom Burtonom kot Hamletom. Olivier je za svojega Hamleta dobil vech oskarjev in je bil za mnoge zgleden dosezhek, vendar ga danashnja angleshka kritika ceni manj kot ruskega (Olivieru ochitajo teatrsko afektiranost). Vsekakor Branaghova verzija presega vse dosedanje s svojim monumentalnim perfekcionizmom v vsakem pogledu, she posebno glede scenografije in kostumografije. Zdi se tako rekoch popolni Hamlet, s pripombo, da bi ta popolnost najbrzh po svoje zbledela ob originalni shtiriurni (!) verziji; sploshna, tudi tokrat na tv predstavljena verzija obsega 121 minut, a celo ob njej se prav zaradi njene »absolutnosti« na trenutke pojavi zhelja po manj vsiljivi »pashi za ochi«, po komornejshi in bolj zgoshcheni priredbi, ki bi se povsem osredishchila na Hamletov »vechni sizhe«.

Morda priblizhno tako kot angl. tv drama (134 min.) The Tragedy of Hamlet (2002; TVS 1 – 6. 1. 2004) v rezhiji Petra Brooka: izvirna vizija, univerzalni Hamlet, srednjeveshka Danska je »globalizirana« tudi rasno, scenografija in glasba (komp. Toshi Tutsimori) z izvrstnimi japonsko-zenovskimi minimalistichnimi asociacijami, vse stene Hamletovega gradu v rdechih (krvavih? – »rdecha soba« po Strindbergovem ali »sanje rdeche sobe« po starem kitajskem romanu?) tonih, dialogi omejeni na bistveno, kralja in njegovega brata-morilca markantno igra isti igralec, poistenje she nekaterih drugih vlog je manj uspeshno, naslovni lik pa je le profesionalno korekten (brezbarven, cheprav »obarvan« – igra ga chrnec, morda kot asociacija na Othella v smislu mizoginskega ljubosumja, s katerim Hamlet »obravnava« tako izdajalsko mater kot posledichno odrine tudi Ofelijo), prehod iz obotavljacha in dvomljivca v radikalno mashchevalnega »terorista« je neizrazit, prevladuje zgolj dobrodushna stran...

Hamlet (1600), napisan na prelomnici med srednjim vekom in renesanchnim novim vekom, je hkrati tudi prelomnica v Shakespearovem ustvarjanju (pomrachitev tematike). Hamlet je »lepshi brat« Macbetha (1605), med obema je nastal Kralj Lear (ime je blizu pojmov »leer« in »liar«, tj. zloben, lazhnivec; tudi anagram »real«), vse tri igre obravnavajo »krizo monarhije« kot krizo tradicije (hamletovsko ozadje na tedanjem angl. dvoru, tedaj tudi angleshki prelom s katolishtvom; po nekaterih biografih je bil katolik Shakespeare v »ideoloshkem sporu« s sedem let starejsho zheno, ki naj bi kot protestantka zanichevala nepraktichni karnevalski mozhev poklic). Vprashanje imena: hamlet v angl. pomeni »majhna vas«; problem »kmechke idile«, tradicije v novem veku, s katerim se je zachela doba brezobzirnega kapitalskega in industrijsko-tehnoloshkega imperializma. Ime Hamlet (tako je bilo ime tudi Shakespearovemu sinu, ki je umrl enajstleten she pred nastankom drame) izvira iz starega skandinavskega imena Omloti s pomensko zvezo »norec, besnezh« (grad Elsinore, kjer Hamlet hlini blaznost, z mozhno »venetsko etimologijo«: al si nor?). Danes, v kontekstu t. i. globalnega terorizma, se zdi znova zanimiva zlasti zhe znana oznaka Hamleta kot »terorista«. Zhe Shakespearov sodobnik, dramatik Tourner, je v Hamletu videl »ateista«, ki si prilasti le Bogu pripadajocho pravico do mashchevanja; vechinoma v chrno odeti in z »ochetovim duhom« komunicirajochi Skandinavec Hamlet pa lahko po svoje asociira tudi »nacistichnega zarotnika« v kombinaciji krvave politike (patriotizem kot terorizem) in patriarhalne mitologije (prim. dvodelni amer. dok. film Nacisti: okultna zarota, TVS 2 – 7. 7. in 14. 7. 2003). Hamletov obraz (zrcalna avtorefleksija: monolog »biti ali ne biti« Branagh odigra med zrcali – Hamlet namrech v igri pravi, da je cilj gledalishcha »drzhati zrcalo naravi«) po sebi rijochega »intelektualca«, ki naj bi nastopal kot ochishchevalec in urejevalec »iztirjenega« sveta, je pach dvoumen v smislu ambivalentnosti filozofskih odgovorov na izzive renesanchno-humanistichnega novega veka.

SAM DOMA (Home Alone, ZDA, 1990; Kanal A – 10. 8. 2003). Sochasno z »druzhinsko tragedijo« Hamlet si je bilo mogoche ogledati tudi to svetovno »uspeshnico«, bebavo »druzhinsko komedijo« o dechku, ki ga starshi »pozabijo doma«, kjer ga nato napadeta nekakshna klovnovska »terorista« (Rozenkranc in Gildenstern?); »pedofilski« populistichni kich, zanimiv le po imenu rezhiserja (Chris Columbus – »kolumbovski odkritelj« enodnevne kvaziinfantilne trzhne nishe?)

ZASVOJENI S CHRNO (Izraelska dok. oddaja; TVS 1 – 11. 8. 2003). Zveza med Izraelom in »zasvojenostjo s chrno« na prvi pogled asociira kakshno analizo fashistichnega odnosa do Judov, ampak tu gre za zasvojenost danashnjih prebivalcev izraelske drzhave s chrno kavo, ob kateri lahko pride do »chloveshkega stika« celo med tamkajshnjimi rasnimi »ochishchevalci« ali reciprochnimi »teroristi« (Arabci bi »ochistili« Jude, Judi Arabce – tradicija »ochishchevanja« je tod tako rekoch predpotopna: zhe Judi so »ochistili« nesemitske Filistejce, od katerih razen imena Palestina in zanichevalne etikete »filister« ni ostalo nich; prim. zadevne »medrasne« zgodbe o Davidu in Goljatu, Samsonu in Dalili ipd.). Zanimivost iz oddaje: Ashkenazi, severnoevropski (poljski, nemshki – Ashkenazi naj bi bili prvotno preb. Armenije) Judi pijejo predvsem chaj, Sefardi, juzhnoevropski (shpanski, italijanski, balkanski) Judi pa kavo (pri muslimanih pivci chaja veljajo za bolj »pravoverne«, kajti »qahve« je v stari arabshchini pomenila vino; op. avt.). Brez posebnega »shpona«, a solidno in vredno ogleda.

PREDRAG MATVEJEVIĆ: DRUGACHNE BENETKE (Knjiga mene briga. Pogovorna oddaja; TVS 1 – 11. 8. 2003). Z »razkoshno« dekoltirano voditeljico ob »razkoshni« knjigi (v slov. prevodu) hrvashkega izseljenskega pisatelja hercegovsko-ukrajinskega porekla kramljata slovenska poznavalca in ljubitelja »razkoshja« Benetk: oblikovalec Oskar Kogoj in fotograf Arne Hodalich. Nekaj zanimivega pove le Kogoj (o venetsko-karantanskem pravu v ustavi Benetk in da je stari beneshki dialekt vseboval dvajset odstotkov slovanskih besed). Obstajajo pach ljudje, ki jih zhe ob sami besedi »Benetke« (pravzaprav »Venezia«) zajame nekakshna esteticistichna ekstaza, ki je, chetudi literarno spretno napletenichena, bolj ali manj dolgochasna (ob dejstvu, da se »razkoshje« Benetk dobesedno utaplja v lastnem dreku, che je zhe brezpredmetno omenjati prelito pra/slovansko kri).

STEPHEN KING: SIJAJ V TEMI (Velikani literature 20. stoletja; dokumentarna oddaja, VB, 1999; TVS 2 – 12. 8. 2003). Dokumentarec o morda najvechjem »fenomenu« svetovne literature druge pol. 20. stol. Kljub dejstvu, da filmi po Kingovih delih v glavnem niso posebno uspeshni, verjetno drzhi, da »Noben literat vse od Williama Shakespeara naprej ni dozhivel toliko adaptacij svojih del kot leta 1947 rojeni Stephen King. (...)... do danes je bilo po vsem svetu prodanih vech kot 270 milijonov Kingovih knjig.« (cit. DeloVikend). Poleg tega, da obstaja tudi podatek o rojstni letnici 1946 in 1948, je mogoche rechi, da je King nedvomno svojevrsten »kralj« (»horrorking«) v zhanru fantastichne »grozljivke«, zveza s Shakespearom pa bi tudi bila predvsem imenska, saj so vsakrshni kralji najbolj pogosti junaki velikega dramatika. Vsekakor je King »strashen delavec« (recheno po Rimbaudu). V petdesetih letih zhivljenja je ta amerishki pisatelj pod lastnim imenom in pod psevdonimom Richard Bachman ter tudi v sodelovanju s Petrom Straubom (tudi Kingova zhena Tabitha je pisateljica) objavil ok. sto samostojnih knjig, in to v glavnem zajetnih romanov. Kdo vse je shel kot bralec skozi vse te »pravljicharske shpehe«, si je komaj mogoche predstavljati. King in she nekateri sodobni producenti fabul o poshastih, charovnikih in »gospodarjih prstanov« so ochitno potrdilo, da ljudje tudi v svetu skrajno »racionalizirane« tehnologije potrebujejo »odshtekanje« v obliki vsakrshne mitologije, in to v knjigah, ne na PC. Sicer pa se Kingove knjige tako ali drugache vrtijo okoli njegove temeljne »lokacije«, zvezne drzhave Maine (vztraja v provinci), glavni junaki so najvechkrat otroci ali najstniki kot prebivalci podezhelskega kraja (»small towns in Maine«), ki ga obsedejo razlichni fantazmatichni »teroristi« (npr. vampirji v Salems Lot, 1975). King se je sam oznachil za literarni »ocvrti krompirchek«, odkrito govori o svojem zhivljenju, delu, boleznih (psihoze, hud alkoholizem, mamila, prometna nesrecha – zbil ga je avto itd.). Znana je njegova izjava, ustrezna aktualnemu kontekstu panterorizma: »I recognize terror as the finest emotion, and so I will to terrorize the reader.« Verjetno je najbolj zanimive strani napisal o problematichnih odnosih med pisateljem in njegovim »teroristichnim« obchinstvom (npr. roman Misery, 1987); resnichno je dozhivel, da je neki njegov zmedeni obchudovalec z bombo vdrl v njegovo hisho. Morda je za Kinga najvechje priznanje oznaka: populistichna »alternativa« elitistichnega Borgesa (ki je tudi eden Kingovih najljubshih pisateljev).

KDO SE BOJI VIRGINIJE WOOLF ( Whos Afraid of Virginia Woolf? ZDA, 1966; TVS 1 – 4. 9. 2003). Dramski in filmski »evergreen«, presenetljivo she zmeraj svezhe delujocha »mrachna komedija« Edwarda Albeeja, napisana 1962; film je po drami (mojstrsko kljub ochitni gledalishkosti) rezhiral Mike Nichols: »demonichni« dialogi v zaprtem krogu dveh parov, anatomija zakonsko-druzhinskih odnosov v socialnem kontekstu amerishkega »vishjega srednjega razreda« (intelektualci) kot »literarna« metafora (naslovno ime angl. pisateljice: »devishki volk«) za specifichni (psiho)terorizem in hkratno ranljivost posameznika kljub vsakrshnemu postavljashtvu, samoprevaram in polashchanju blizhnjika. Glavni vlogi Elizabeth Taylor (oskar 1966) in Richarda Burtona (kot zakonca brez otrok) retrospektivno »asociirata« v tistem chasu razvpiti film in she bolj razvpito snemanje megaspektakla Kleopatra (ZDA, VB, 1963; TVS 2 – 31. 12. 2003), v katerem se vechne intimne vojne v odnosih med ljudmi dogajajo v kontekstu nenehno navzochih historichnih vojn (Kleopatra, personifikacija nimfomanke in »politicharke« v eni osebi z »venetskim anagramom«: peklo rata...).

SHTUDENT ANDREJ IN SOBA (tv igra, TV Ljubljana, 1972; TVS 2 – 9. 9. 2003). Obletnishka retrospektiva (45 let slov. televizije), »tenak« scenarij Smiljana Rozmana, opazen rezhiserjev (France Urshich) trud za obrtno korektnost, vendar zadeva »ne steche« niti za trenutek, nizanje zasilnih »komichnih« situacij brez izdelane dramatske intrige in brez prave tenzije; Boris Cavazza prestar, kot osebnost premochan za vlogo podnajemnishkega shtudentskega »loleka«, ki ga sobodajalkina »teroristichna« mulca spravita v norishnico. V celoti tezhko gledljivo.

MEDIJSKI PAPEZH (16. 10. 2003). Svetovni mediji so zabelezhili 25-letnico papezhevanja Janeza Pavla II., ki je nedvomno tudi izjemna medijska osebnost (kar ni obichajno za razlichne verske voditelje, nekoliko se mu priblizhuje le sedanji dalajlama). JP II. se zdi najbolj nenavaden papezh v vsej zgodovini papeshtva, Poljak, duhovnik z literarnim in gledalishko-obrednim darom, »prishlek z dna«, iz komunistichne vzhodne Evrope, ki se je sredi njegovega papezhevanja razsula in se po desetletju s svojim pretezhno katolishkim delom pridruzhila t. i. Zahodu, gotovo tudi zaradi njegovega »prispevka«, zato ne presenecha (hipo)teza o neuspelem atentatu nanj kmalu po izvolitvi (Rim, 13. 5. 1981): sovjetska KGB naj bi najela islamskega terorista, turshkega poklicnega morilca; tudi ne presenecha, da je papezh atentatorju v jechi izrazil odpushchanje in da se danes zavzema proti poenostavljeni gonji zoper (islamski) terorizem. (Presenecha pa slovenska beseda »papezh«; druge besede s tako konchnico so namrech izraziti depreciativi.)

ALIJA IZETBEGOVIĆ (20. 10. 2003). Mesto v svetovnih medijih je dobila tudi smrt nekdanjega predsednika BiH; v vojni, ki je po najhujshih zhrtvah med njimi dokonchno profilirala bosanske muslimane kot narod Boshnjakov (ki naj bi bili s svojim »posebnim« boshnjashkim jezikom vred predvsem potomci Ilirov, bolj kot Slovanov ali Turkov), se je tudi sam profiliral kot njihov voditelj; med »katolishkim« Tudjmanom in »pravoslavnim« Miloshevićem (oba nekdanja visoka komunistichna funkcionarja) je predstavljal zlasti bosansko muslimanstvo z darom, ki je bil po mnenju nekaterih bolj verski kot politichen, to naj bi bila tudi »razlaga« nekaterih njegovih politichnih »neuspehov«. Glede tega so seveda mozhne razlichne razlage; vsak politik lahko stori le, kolikor je mozhno v danih okolishchinah; uspeh ali neuspeh v politiki, she zlasti v skrajno zapletenih balkanskih razmerah, je zmeraj relativen; morda bi bil za nekatere pravi Izetbegovićev uspeh v politiki, che bi uresnichil (»alkajdovski«?) ideal, ki mu ga pripisujejo: panislamska /kon/federacija od Bosne do Ujgurije. Vsekakor je »konchno dejstvo«, da je BiH kot samostojna drzhava eden od bolj ali manj izrazitih zahodnih protektoratov na tleh nekdanje ex-YU, pach s to posebnostjo, da je »troedina«; bosanski muslimani pa so dozhiveli genocid od srbske roke pod perfidnim »blagoslovom« Zahoda v interesu omejitve mochi islama v tem delu Evrope (pokol cveta moshkega boshnjashtva, Srebrenica 1995).

MISS SVETA 2003 (POP TV – 6. 12. 2003). Sochasno z izborom miss sveta je Boris Pahor, osupljivi nestor slovenskih pisateljev, Trzhachan z izkushnjo konclagerskega terorizma, na srechanju s srednjesholci v Ljubljani izjavil: »Dvajseto stoletje je stoletje unichevanja teles. Chlovek je s telesi ravnal kot s slamo, namenjeno, da zgori.« (po Dnevniku, 6. 12. 2003). Miss so izbirali v kitajskem letovishchu Sanya na otoku Hainan v kontekstu globalnega politichnega in nekoliko bolj »lokalnega« virusnega (t. i. sars) terorizma. V sploshni opoziciji »chokolada – vanilij« so tokrat po dolgem chasu prevlade temnolask zmagale blondinke z Irko na chelu. S tekmovanjem v zhenski lepoti se je zachela Evropa (Helena, trojanska vojna med Z – V), kar se je danes uveljavilo kot globalno severnoatlantsko medijsko »vsiljevanje okusa« z dovoljenim rahlo eksotichnim priokusom. »Alkajdovska« kritika teh spektaklov obsoja bogokletno »trgovino s telesi«. Kjer je lepota, je pach zmeraj tudi gnus. Stoletje chloveshkih teles kot »vrech slame« in »triumfov lepote« se nadaljuje v naslednje. Kdor se ne strinja z izbrano miss, se lahko potolazhi z dejstvom, da miss v globangleshchini pomeni tudi pogreshek, kiks...

NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (Jugoslavija, 1980; TVS 1 – 21. 1. 2004). Film, ki ga je po romanu Menuet za kitaro Vitomila Zupana rezhiral srbski rezhiser in pisatelj Zhivojin Pavlović. Oba zhe pokojna avtorja sta zaradi svoje ekspresivne nekonvencionalnosti v chasu ex-YU veljala za nekakshna umetnishka »psihoterorista«. Pavlović, mojster t. i. »chrnega vala« v jugofilmu, je verjetno najpomembnejshi filmski rezhiser s podrochja ex-YU. S tem filmom je v srbsko-slovenski koprodukciji ustvaril mochno, drzno kritichno vizijo partizanstva z nadchasovno veljavo in ji dal ustreznejshi, manj afektirano »poetichen«, tako rekoch (zlasti na Balkanu) vechno aktualen naslov, ki je v chasu nastanka (leto Titove smrti) zvenel kot grozljivo sarkastichna »prerokba«. Glavni junak (odlichna vloga Metoda Pevca) je mlad slovenski intelektualec, ki kot nekakshen »Hamlet« tava med partizani, ishchoch svojo identiteto v kontekstu bratskega boja »za prestol«, z grenko izkushnjo patriotizma kot ene od mozhnih oblik »terorizma«.