Revija SRP 61/62

Igor Korshich
 
KAKO PISATI ZGODOVINO SLOVENSKEGA FILMA?
Kdo je bil resnichni gospodar slovenskega filma?
 
 

Dva dogodka izpred nekaj let mi ne dasta miru. Sedeli smo za omizjem z gosti iz ene bivshih republik nekdanje skupne drzhave. Gostje so nas zabavali s pripovedovanjem o ljudeh iz preteklih skupnih chasov. Kot smo tega iz tistih krajev zhe navajeni, so pripovedi dajale vtis skrajne iskrenosti in domachne zaupljivosti. Pogosto so bile njihove zgodbe tako tragichne, da so vzbujale grozo. Brez katarze. Junaki so bili praviloma ljudje iz visokih vojashkih krogov. Che ne, pa so bili vsaj sodelavci sluzhb s posebnimi pooblastili. Junake je dolochalo dejstvo, da so lahko odlochali o biti ali ne biti soljudi. Lahko so po lastni presoji jemali ali podarjali zhivljenja. Druga rdecha nit pripovedi je bila vzvishena nehvalezhnost, flagrantno neuposhtevanje nepisanih zakonov pravichnosti in hvalezhnosti in kar je she takih chloveshkih lastnosti. Podarjeno zhivljenje so obdarovanci obichajno plachali z ubojem darovalca. Naslednji drobec ponazarja moralni zhivec vechine pripovedi tistega vechera: Pred nekim komandantom osvobojenega mesta tik po koncu druge svetovne vojne se pojavi mlad mozh. Komandant ga najprej ne spozna. Po kratkem pomisleku pa se olajshano udari po chelu, potem she prijateljsko udari prishleka po ramenu in reche: »Seveda, kako vas ne bi prepoznal, saj sem vam jaz ubil ocheta in ... saj res, vso druzhino!«

Beseda je tako nanesla na nekoga iz ljubljanskih filmskih krogov, ki je bil iz tistih krajev in ki smo ga poznali, preden je umrl, vsi, ki smo se kakorkoli ukvarjali s filmom. Dialog pa je potekal nekako takole:

A: Spominjam se X-a, ki je ...

Jaz: Ali ste poznali X -a?

A: Kako da ne, bila sva velika prijatelja.

Jaz: Ampak X je bil verjetno tudi »policaj«! (O tem sem slishal namige.)

A: Seveda, kako da ne!

Ni shlo za mojo provokacijo. Dialog je bil tako hiter, da nisem uspel zadrzhati zhe pripravljene pripombe, da je bil X verjetno tudi »policaj«! Sogovornika pa je tudi verjetno zanesla hitrost izmenjave replik, da je pritrdil mojemu vprashanju s tako samoumevnostjo. Kot da biti »policaj« pomeni biti na primer »dobrosrchen« ali »veseljashki« chlovek, kot da gre za najbolj normalno chloveshko lastnost na svetu. »Policaj« je v tem kontekstu seveda pomenilo »agent«, »shpicelj« ali »udbovec«.

Da je bila domneva o tem, da je bil X policaj, tochna, je potrdil nekdo »nashih« za omizjem, tudi iz filmskih krogov, ki je imel s tistim chlovekom konkretno izkushnjo. Na neki sluzhbeni poti v tujini ga je X zaradi »neusklajenega« samostojnega verbalnega nastopa »prijel« s takimi grozhnjami in pretnjami ter s takim besednjakom, da o vlogi »beograjskega nadzornika« slovenskega filma ne more biti nobenega dvoma. Pri tem me je presenetilo, da je ta nekdo, ki je izdal svojo izkushnjo z X-om, prvich odkar se poznava, po dvajsetih letih, povedal, da je imel tudi sam s temi posebnimi sluzhbami s posebnimi metodami nekaj let opravka, she v gimnaziji.

Po nakljuchju sem se o X-u pred kratkim pogovarjal she z nekom, ki zaseda pomembno mesto v slovenskem filmskem obchestvu. Ta pogovor je bil malce zapleten. Lahko bi rekli, da je moj sogovornik govoril z meshanico obchudovanja in z morda chisto malo neke zadrzhanosti. Govoril mi je o tem, kako darezhljiv je bil X s slovenskimi filmskimi ustvarjalci, kako je na neki poti v tujino vse plachal, omogochil, da so se srechali s takimi in takimi tujimi zvezdami, v slavnem mestu, na slavnem festivalu, vse »chastil«, na slavnem tujem otoku ... Skoraj v isti sapi pa, da mu je prav ta X pripovedoval, da je zhena tega in tega slovenskega filmskega ustvarjalca lezbijka, kako mu »ga je sesala« na stranishchu Viba filma... Vsaj zdelo se je, da je moj sogovornik verjel X-ovim ocenam o spolni nagnjenosti omenjene zhene. No, ja, seveda vem, da je v »ljubezni« mogoche vse, pa vendar je bila ta zgodba »malo chez«, preprosto »too much«. Zhensko kar dobro poznam. Spomnil sem se telesnega videza X-a, druge vpletene pa tudi precej dobro poznam. Dalech najbolj verjetno je, da gre za ostanek »kompromitacije«, baje za eno »posebnih metod«, ki so jih »policaji« menda sistematichno uporabljali.

Vsega tega ne pripovedujem zato, da bi nasejal dvom o predstavnikih slovenske filmske srenje. Konchno je prav to temelj »posebnih« metod. Tudi X je zhe lep chas mrtev in bi po mojem globokem preprichanju – kljub vsemu – moral pochivati v miru. Ne, gre mi za to, da bi opozoril na to, kako neka preteklost she vedno zhivi z nami in nas dolocha. X-ov ni imel samo slovenski film. Vechina ljudi, ki so delali na razlichnih podrochjih kulture, med shtirimi ochmi priznava kot samoumevno, da so bili taki X-i, praviloma iz prestolnice bivshe skupne drzhave, vsepovsod, na vsakem podrochju. Nekateri, morda vechina, so ostali pri nas.

Che je bilo to res, nas bo to dolochalo vse dotlej, dokler ne bomo pogledali resnici v ochi. To soochenje ne bo lahko. Najboljshi chas, chas preloma, smo bog ve zakaj zapravili. Morda zato, ker bi nam v tistem chasu kaj takega krhalo enotnost in nas slabilo, kot pravijo. Ali zato, ker smo se zavedali, kako zapletene so te podtalne stvari. Ali zato, ker verjamemo, da stvari pod preprogo in okostnjaki v omarah izginejo. Ali pa zato, ker vse prevech vztrajamo, bolje vztrajajo in morda verjamejo, da je z nami, v nasprotju z drugimi, chisto vse v redu. Da smo zhe od nekdaj »normalna« druzhba.

In kaj je lahko resnica tega podpodja? Slika, ki jo imamo – morda nas je najvech takih – o nashi nedavni preteklosti, gotovo ni »prava«. Dejstvo, da smo zhiveli v bolj pragmatichnem ter v gospodarsko in socialno najuspeshnejshem socializmu med vsemi drzhavami »realnega socializma«, she ne pomeni, da je bilo vse »v mejah normale.« Totalitarni rezhim nas ni pustil nenachetih. Najverjetneje nas je celo hudo poshkodoval. Tako tiste z neposrednimi izkushnjami s »posebnimi metodami« kot tiste, ki bi morali biti pozorne priche temu dogajanju, pa so izbrali, da to niso bili, da so ga spregledali. O vsem tem, o tem, kaj to pomeni, bi se lahko pouchili pri Hannah Arendt (avtorica knjige Izvori totalitarizma, 1951).

Ali je bil rezhim res tak, da je predvidel dvoje kast, eno legalno, kjer so bili chlani elit s politichnimi posebnimi pooblastili, in eno podkasto, »izvajalsko« in zato s posebnimi pooblastili drugachne vrste? Che si se odlochil sodelovati, pa je bilo to, v kateri si pristal, odvisno od tvojih »bizantinskih« spretnosti, to je od poznavanja sistema pravil, ki je dobil ime po Bizancu in baje od tam izvira. Ali res samo jaz nekaj vem o tem? Moje izkushnje pa so zelo omejene. Celih petnajst let sem bil v tujini. Pred tem pa dijak. Med mojim osemnajstim in triintridesetim letom. Bilo bi zelo chudno, che ne bi mnogi vedeli neprimerno vech od mene. Che nisem sam, che obstaja she kdo tak, ali je res preprichan, da je koristno o tem she naprej molchati? Che zanemarimo vprashanje, ali je molchati o tem sploh prav.